Med Ambrusom in Cankarjevim Domom

Veliko vprašanje je, ali so romski glasbeniki prvi igrali čardaš ali so Romi čardaš prevzeli in ga začeli igrati po svoje. Na Madžarskem se še danes krešejo mnenja o tem, kaj je pravi čardaš. Sicer pa do 60. let na vprašanje, kaj je romska glasba, ne bi mogli odgovoriti. Romska glasba je bila glasba, ki so jo lahko igrali Romi, lahko pa tudi ne. V Jugoslaviji so predvsem etnologi v Srbiji ugotavljali, da Romi igrajo glasbo svojega okolja. Igrajo zato, da se uspešno prodajo in se pri tem zabavajo. Kakšno glasbo pa igrajo zase? Nekaj starogradskih, nekaj popularnih, nekaj tradicionalnih ..., brez kakšnih posebnih kronskih lokalnih ciganskih značilnosti. Kasneje, v 70. letih, ko so se Romi „narodnostno“ formirali kot Romi in ne kot ciganske skupnosti, so se začeli tudi glede glasbe, ne le jezika in zgodovine, standardizirati. Takoj ko so izbrali standardni romski jezik, so izbrali še nekaj standardnih romskih komadov, in temu danes rečemo romska glasba. To so odgovori dr. Rajka Muršiča na vprašanja o tem, kaj je romska glasba. Odgovori na vprašanja, zakaj Slovenci Ciganov v anketah ne maramo za sosede in zakaj doživljamo eksplozije sovraštva do njih, hkrati pa so dvorane na romskih koncertih nabito polne in veselice hudo prešerne, pa se skrivajo v nadaljnjem zapisu.

Halgato band na vasi

S člani Halgata smo bili dogovorjeni v Juriju, kakih šest kilometrov iz Zgornje Kungote. Popoldne so še igrali na Ptuju, mi smo se zabavali v okolici Mladininega odra na Lentu in kot "ata na mamo" je prišel tale Jurij. Pa ni šlo vse tako gladko. Ob desetih zvečer naj bi v gostilni Vračko na rojstnem dnevu (kasneje nam je bilo pojasnjeno) odvetnice Stojana Auerja nastopil Halgato band. Člani Halgata - verjetno najkomercialnejšega od naših romskih bendov - so nas pozdravili iz avta, sestavili opremo in počasi začeli igrati. Komercialo, teraso, nekaj za veselice. Halgato je naprej sviral romsko obliko vsega, kar se trenutno dogaja na estradi, potem pa ... so se fantje začeli kar v zibajočem ritmu prebijati iz gostilne na vrt in se odločili, da bodo eno, no, dve zaigrali samo za ekipo Mladine. Ja, hvala, saj ni treba, samo krajši pogovor bi imeli, dva, tri stavke ... Ok, đelem, đelem ... V bistvu bi bila boljša Ravnica bela, njihov največji hit, še s prve plošče. No, potem pa so odložili instrumente in si vzeli nekaj minut za pogovor. Za vprašanja o tem, zakaj so tako rekoč vsi romski bendi pri nas komercialni, zakaj igrajo Avsenike in Petra Graša in kako se počutijo kot Romi - glasbeniki in kako kot Romi - manjšina. "V bistvu so Romi najboljši zbiralci glasbe, to, kar igramo, je v resnici slovenska glasba, ki je najboljša, temperamentna glasba. Zbiramo glasbo iz svojega okolja, dajemo ji svoja čustva. Zavedati se moramo, da smo mi Slovenci slovanske duše, temperamente duše, včasih nas je sram, ker smo del Balkana, a tu se je začela civilizacija, Rim, Grčija ... In to se čuti v naših pesmih," je začel Milan Ostojič, sivolasi šef benda. Nadaljeval je: "Danes, če bo publika hotela, bomo igrali tudi Avsenike, Slake, dalmatinske. Avseniki so naša slovenska glasba, že dvakrat smo gostovali v Begunjah in takrat je prva romska noga stopila v Avsenikov muzej slovenstva." Pa vendar po vsej tej terasasti romski sceni vse več koncertov poteka tudi v drugem središču slovenstva, v Cankarjevem domu, in kadar Halgata ni v Zgornji Kungoti, kadar ga ni na Ptuju, ga srečate v Cankarjevem domu. "V bistvu nam je to najbližje, igramo dveurni koncert, kjer res lahko pokažemo, kaj ponujamo, kjer eksplodiramo. Cankarjev dom nam je všeč, saj lahko odigramo svoje, na zabavah pa nam vedno govorijo, kaj naj igramo." In kako igrajo te svoje stvari? "Glasba je odvisna od okolja, lahko igraš balkanske, madžarske, ampak bo okolje vedno vplivalo na to, kako boš odigral. Razlika je v čustvih. Človek brez vode in elektrike je poln emocij. Ko si sit, se drugače obnašaš kot takrat, ko si lačen. To je ta duša, ki je drugačna, ker je vedno lačna," je razlagal Ostojič. Halgato sestavljajo izvrstni pevci, in to je njihova največja kakovost. "Če pogledate skupino Lango, je pri njej vse tempo. Oni imajo samo tempo. Mi smo močni kot vokali in lahko pojemo balade. Balade pa lahko pojejo samo tisti, ki so v glasbi dosegli vrhunec, saj je tam pomembna vsaka beseda in vsaka struna." Še dolgo bi se lahko pogovarjali o romskih pogledih na glasbo, konec koncev jih je neki novinar iz Mladine doslej edini v članku pravilno ovrednotil. "Novinar je vedel, kateri bo naš največji hit. Vsa čast. Ko zbor poje Ravnico, je to njegova pesem." Fantje so popokali instrumente in se vrnili v gostilno, midva pa sva se odpeljala nazaj proti Mariboru, kjer je na velikem odru Jazz Lent že nabijal orkester, ki ga je vodil Imer Traja Brizani.

Amala ali simforomski dogodek

Brizani na odru res naredi vtis brezkompromisnega glasbenika. Okoli vratu ima obešeno baskitaro, čeprav se zdi, da je tako rekoč ne potrebuje, saj je pravzaprav dirigent orkestra, ki po glasbeni govorici še najbolj spominja na manj komercialna doživetja z Bregovićevimi Cigani. Kakorkoli, glasba Amale, kakor se imenuje Brizanijev projekt, je nekakšen ambientalni jazz, ki z romsko glasbo, kakršno gojijo drugi romski bendi pri nas, nima veliko zveze. Brizani se je zdel nekako vzvišen in je po koncertu privolil v kratek, res samo kratek intervju, v katerem je takoj zavrnil vsako najmanjšo podobnost z Goranom Bregovićem: "Ne, ne, s tem nimam zveze. Vsa čast Bregoviću, a ga ne obožujem, ker izkorišča romske glasbenike in jih slabo ali pa nič ne plačuje. Ampak kaj hočemo, to se mu je posrečilo in mu uspeva." Pri Amali gre za bistveno pomembnejši projekt. "Glasba, ki jo igramo, je posebna, poje se v romščini in ima romske elemente. Ekipa je odvisna od tega, kje igramo. Danes nas je bilo dvajset, v Cankarjevem domu na primer štirideset. To so komorne zasedbe, mešanica med klasičnim in električnim ter pop zvokom," je razložil Brizani, ki je vodja Amale, skladatelj, aranžer in še kaj. Skladbe so avtorske, nekaj je tudi priredb starih, čim starejših romskih skladb, v bistvu pa skuša za romske evergreene napisati nove aranžmaje. Amala nastopa le trikrat ali štirikrat na leto, so pa takrat nastopi res akademski. "To delam zato, ker mi ni všeč stereotip ciganske, romske glasbe. Ne strinjam se s tem imenom in tudi ti naši uredniki glasbene scene, razni poznavalci, stalno gradijo to stereotipno sliko o romski glasbi. Pa zraven dajejo svatbene bende pa trubače in ne vem kaj še vse. To spremlja nas Rome in jaz s svojo glasbo podiram te stereotipe," je razlagal Imer Traja Brizani. Po njegovem so razlike med Halgatom, Lango, Šukarjem in na drugi strani Amalo res velikanske. "Razumeti moramo eno stvar: če hočemo dobro romskemu narodu, bi vsi morali podpirati nove umetnike, nove sloge, ne pa jih zapirati v škatlo in podpirati te stereotipne oblike svatbenih bendov brez izobrazbe, te nešolane, ulične glasbenike." Brizani je tri leta študiral stomatologijo, potem se je vpisal na bolj "svoje" področje. "Zdaj sem absolvent muzikologije, ker hočem v zgodovino vpisati svojega očeta. Zakaj ga ne vpiše kateri drug muzikolog kot prvega romskega dirigenta orkestra RTV v Prištini? Ker se brišejo romske sledi."

Vodja Amale se v zadnjem času ukvarja z raziskovanjem romske scene, zato je o Romih napisal tudi knjigo Le ostanite, Romi gredo. Kaj pa pravi na to, da Slovenci Romov ne marajo preveč, ko pa zaslišijo kako pravo "cigansko", se jim odtrga. "Ljudje nas ne marajo, radi pa nas poslušajo. Slovenci nimate glasbe za žuriranje, ob romski in balkanski glasbi pa se da žurirati. Vsakemu Slovencu ali pripadniku katerega drugega naroda, ki nima tega južnega temperamenta, se ta glasba zdi eksotična. In vsa eksotika je zanimiva, a samo toliko, kolikor nam je potrebna. Ne bi pa živeli z njo," je Brizani analiziral pred zatemnjenim odrom na Lentu. In kaj misli o vse pogostejših nastopih priljubljenih romskih skupin v Cankarjevem domu? Tudi to se je po njegovem preveč izrodilo. "V Cankarjev dom lahko pride tudi klošar, če bo imel kaj ponuditi, če bo zanimiv in bo za njim dober marketing. Ljudje so prenasičeni z informacijami in iščejo eksotiko. Romska glasba je eden tistih fenomenov, ki jim družba oblikuje marketing. Moja filozofija je drugačna, rad bi spoznal kakšne šolane glasbenike. Zakaj med Romi ni jazzistov, zakaj so samo neki trubači? Zato ker družba ne dovoli, da bi bili klasiki. Z Amalo imam tri do štiri koncerte na leto. Imam zelo nadarjene glasbenike, moj sin je državni prvak v violončelu. Lahko bi jih učil tudi, naj igrajo po kafanah in služijo denar, pa jih ne, ker prisegam na normalno raven, na kulturo. Preprosto ne dovolim in nočem igrati te glasbe. Pa kaj so oni novega postavili, Halgato in Šukar? Ničesar. Vlado Kreslin, Zoran Predin ... kaj oni imenujejo gypsy swing? Pa kakšen swing, lepo vas prosim. To nima zveze s tem, kar sta delala Django Reinhardt in Stephane Grapelli."

Lahko rečemo, da smo v enem večeru na dveh popolnoma različnih nastopih videli dve povsem različni romski skupini. Zabavnjake, ki nastopajo tudi na popevkarskih festivalih, in simforome, ki le nekajkrat na leto nastopijo z velikimi orkestrskimi ekipami. Kako bi to razložila stroka? Človek, ki se pri nas na te stvari spozna, ki o Romih veliko ve, je dr. Rajko Muršič, antropolog s sedežem na podstrešju fakultete ob Gradaščici.

Obisk na podstrešju in Langa

"Romi so vedno morali igrati, kar je publika hotela oziroma kar je bila publika pripravljena plačati," je Muršič razložil običajne nastope romskih skupin. "V Sloveniji bi pričakovali, da bodo Romi igrali glasbo za večinsko populacijo, torej narodnozabavno glasbo. Imeli pa smo v bistvu same osamljene posamezne primere, ki so godli v neformalnem smislu in potovali sem in tja po krajih v precej bolj tradicionalnem kontekstu, kot je narodnozabavna glasba." Hkrati je povsem razumljivo, da imamo prav zdaj na lestvicah Sašo Lendero, ki poje, da ljubi Cigana Jana, in romske bende, ki igrajo dalmatinske hite. "V glasbenoantropološkem smislu je to nekaj pričakovanega. Glasbo vedno igramo tako, da z njo ne samo komuniciramo, ampak se postavimo v kožo drugega. Torej dobesedno ekstaza - ex stasis - skočiti iz sebe, narediti korak iz sebe, in to najlažje narediš tako, da uporabiš glasbo, ki sicer ni tvoja, in vanjo akumuliraš bistveno več predstav, ki so že v samem izhodišču povsem stereotipne, o tem, da drugi pač igrajo bolj avtentično glasbo, da znajo bolj uživati in biti pristnejši, primitivnejši kot mi. Tukaj je igra večstranska," je razložil Muršič. Razumemo, da bi zadovoljili svojo notranjost, moramo čim bolje osvojiti zunanjost. Kaj pa antropološka stroka pravi o vse očitnejši razdvojenosti romskih glasbenih ekip med veselicami in komornimi odri? To gotovo je nekakšen paradoks. "Za vsakega glasbenika je izziv igrati v drugačnem okolju, kot ga pozna, in to je lahko pozitivno ali negativno. Če si dober glasbenik, boš v vsakem okolju dobro funkcioniral. Razlike v odrih niso paradoks, temveč del sodobnega časa, kjer se vse vedno bolj prepleta, morda z estetskega vidika celo preveč," je dejal Muršič. In samo še eno, po našem mnenju temeljno vprašanje, smo postavili strokovnjaku, preden smo se odpravili pogledat nastop vse bolj priljubljene skupine Langa v Zajčjo dobravo ... Gospod Muršič, saj veste, Romi so hudo nezaželeni sosedi, glasbeno pa vse bolj zaželeni. "Tisti, ki je drugačen, ima nekaj več kot mi, uživa na pristnejši način. Drugega vedno vidimo kot nekoga, ki je bližje resnici, kot smo mi. Nam samim sta pristno uživanje in pristna, globoka, avtentična resničnost nedosegljiva, ker smo civilizirani. Nekdo, ki ni civiliziran, ki je divjak, ki niti svoje golote ne dojema kot problem, ta pa zna uživati."

Potem pa smo odšli na vzhodni rob Ljubljane. Zajčja dobrava je del Ljubljane, kjer se je včasih piknikiralo, za generacijo, rojeno sredi šestdesetih let, pa je poljana za gostilno pomembna kot plac, kjer je bil na nekem zsmsjevskem festivalu spomladi 1980 prvi koncert Berlinskega zidu. Stroga cenzura je velevala spremembo nekaterih besedil: "mrtvi heroji" so recimo postali "mrtvi stroji", zvok je bil obupen, v nekaj urah ne preveč odmevnega festivala pa je izbruhnilo rekordno število pretepov. Nič kaj dobri obeti ob startu mladih Vodmatčanov. Več kot sedemindvajset let pozneje so v prijetnem hladu dreves ždeli novopečeni pravniki (zanimivo, kako se k poklicu poda romska glasba). Ampak člani Lange (to so tisti fantje, ki pomagajo Saški, da je videti avtentičnejša), ki so bili tisto popoldne na odru, niso igrali kakih romskih specialitet. Golico smo prepoznali pa nekaj dalmatinskih ... Predvsem se zdi, da igrajo uspešnice veliko hitreje, kot se igrajo tiste, ki jih poznamo. Publika je, morda tudi zaradi zgodnjepopoldanske ure - jasno, da ni mogoče dobro žurirati, če je še svetlo - bolj jedla kot poskakovala. Pravzaprav se je zdelo, da se na travniku za gostilno ni nihče ukvarjal z ekipo, ki je nekaj dni prej razbila Cankarjev dom. Mišo Kontrec si je med zasluženim odmorom vzel čas za nas, za beli špricer in par dimov: "Če povem po resnici, ni nobene razlike, ali igramo v Cankarjevem domu ali v kleti, ali igramo desetim ali tisoč ljudem, vedno igramo z dušo, z voljo, s temperamentom." Sicer pa je Langa nastala leta 1997, torej pred desetimi leti. "Fanta, vidva sta pač Cigana, dajta, delajta svojo glasbo, vzemita kitaro ali harmoniko, pa bo že boljše. Potem sva začela sestavljati skupino, dala sva ji ime Langa, kar pomeni Plamen. In tako smo začeli. Zdaj sva v bendu samo dva Cigana, drugi pa so iz Ljubljane, Maribora, dva iz Prekmurja." Z bratom sta začela kot duo, igrala sta zabavno glasbo in to še danes igrajo po abrahamih in porokah. "Tu ciganska glasba ne pride do izraza, tako pač je. Drugače pa se več ukvarjamo z etnoglasbo, kajti to je naša duša." Vseeno se zdi, da je v Prekmurju kar nekaj romskih skupin, ki igrajo povsem komercialno glasbo. Čeprav je zadnja leta nekako v trendu, splača se igrati romske komade. "Veliko skupin in posameznikov se spušča v te vode, igrajo cigansko glasbo ali posamezne komade. Vem, da mnogi radi igrajo romsko glasbo, na primer stari komad Đelem đelem, ki ga vsi poznajo, izvaja veliko bendov. Celo tisti iz dua Platin me je zadnjič klical, da sem mu po mejlu poslal komad Đelem đelem," je povedal Mišo. Kje pa je razlog, da na veselicah vsi igrajo romske skladbe, drugače pa imamo pravi Slovenci z Romi samo težave: "Nikoli ne bomo ugotovili, zakaj nekateri Romov ne trpijo, v čem je težava. Ne verjamem pa, da dva ali trije Romi lahko povzročajo take težave. Mislim, da so v Sloveniji večje stvari, ki jih je treba reševati, ne pa da zaradi treh Romov skoraj pride do državnega udara."

Kakšne so razlike med najpomembnejšimi slovenskimi romskimi skupinami? Kje se konča Halgato in kje začne goreti Langa, če recimo vemo, da za oba sestava piše besedila Feri Lainšček ... "To me ne moti, razen če se teksti ponavljajo. Opažam in slišim tekste, ki jih je napisal drugim, in če so tisti, ki jih prinese meni, podobni, če se zgodba ponavlja, jih zavrnem. Res pa je, da smo edina ciganska skupina, ki igra povsem avtorsko glasbo in ima čisto drug slog glasbe in temperament." Vodja Lange misli, da Halgato včasih vleče na dalmatinsko in da je malo komercialnejši. "Vsak ima svoj stil in temperament in odnos do glasbe. Jaz vedno pravim, da Cigana ne smeš naučiti, Ciganu mora biti to prirojeno, to mora biti v njegovi duši. Poznam veliko glasbenikov, ki so res mojstri, a včasih to ne zadostuje za cigansko glasbo. Ciganska glasba mora biti odprta in narejena z dušo in občutkom, ker če tega ni notri, to ni to." Langa igra Đelem đelem na en način, Šukar na drug način. Imata vsak svoj pristop.

Ko pride Šukar v cvetličarno

"Šukar je z uporabo tamburic postavil standard. Vzeti tamburico kot instrument, s katerim igraš romsko glasbo, je podobno kot Cigani Ivanoviči, ki so zvok utemeljili na mandolinah. Če je kdo standardiziral romski repertoar za slovensko uho, je bil to Šukar. Če rečemo romska glasba, je pri nas to repertoar, ki ga je prinesel Šukar. Šele takrat ga je slovensko občinstvo lahko vzelo za svojega in tu je neka vez s folklorizmom. Slovenci so bistveno lažje ponotranjili romski repertoar skozi slovensko izvedbo kot pa skozi tuje, internacionalne. V sedemdesetih letih so Esma Redžepova in še nekateri romski izvajalci, ki so romsko glasbo izvajali na romski način, v Sloveniji naleteli na neodobravanje, na razločevanje. Šele leta kasneje so se zadeve spremenile," je Muršič razložil pomen benda Šukar iz Kosez za slovenski prostor. Šukar je tudi v tujini (na Zahodu) pomemben romski bend oziroma bend, ki preigrava romski repertoar, toda med njegovimi člani ni pravega Roma. Šukarji so legende te glasbe in zdaj, ko se vsi sprašujejo, zakaj je zadnja plošča plošča starogradskih pesmi, je bil gotovo pravi čas, da so nam povedali, kako pravzaprav vidijo svoje poslanstvo. Med nastopom v Cvetličarni smo se pogovarjali z Igorjem Misdarisom, članom najstarejše romske skupine v teh koncih. Šukar obstaja že sedemnajst let. Že pred tem so fantje v različnih ljubiteljskih društvih posamič preigravali različne ljudske skladbe in potem so logično nadaljevali v tem slogu. "Romsko glasbo igramo od samega začetka in smo vse svoje delovanje posvetili njej, to pa ne pomeni, da ne znamo zaigrati tudi kaj drugega." Česa, kar bi sodilo v Cankarjev dom? "Razvoj vsakega benda poteka tako, da se pač prizorišča menjajo in da težiš k večjim in zahtevnejšim. V teh večjih in zahtevnejših je tudi publiko težje spraviti na noge, tako da je to še dodaten motiv in satisfakcija, če ti uspe. To nikakor ne pomeni, da se izogibamo manjšim prizoriščem, prizoriščem, namenjenim recimo študentom in mladim." Omenili pa smo, da je Šukar bend, ki je slovensko romsko glasbo ponesel v svet. Ko smo se pogovarjali, so se fantje ravno vrnili z enega največjih festivalov romske glasbe v Evropi, s festivala Khamoro v Pragi, drugače pa so nastopali že povsod po Evropi (Norveška, Francija, Italija, Nemčija, Avstrija, Srbija, Hrvaška ...) in celo na Japonskem. "Nekako težimo k temu, da bi povečali število svojih koncertov na tujem, saj je Slovenija premajhna za naše potenciale. V tujini smo do sedaj imeli več kot dvesto koncertov in to številko želimo še povečati." Ko so se začeli ukvarjati z romsko glasbo, so bili povsem sami, zdaj pa je na trgu nekaj povsem profesionalnih skupin, da o najnovejšem trendu, ki je med romske glasbenike porinil celo Sašo Lendero, niti ne govorimo. Misdaris je zatrdil, da smo po duši nekako vsi Cigani: "Zavidamo jim svobodo, brezbrižnost, povezanost z naravo in nekonvencionalno življenje. Mogoče se tudi publika tako skozi glasbo povezuje z drugačnim, bolj romantičnim in iskrenejšim načinom bivanja." Vendar misli, da je za popularizacijo romske glasbe največ naredil ravno Šukar. "Ne želim se sedaj hvaliti s tem, ampak to so dejstva. Vlado Kreslin nam je veliko pomagal. Konec koncev lahko rečemo, da je nekakšen sokrivec, da je band sploh nastal in da so se mu odprle možnosti za ustvarjanje." Toda zakaj kar nenadoma Šukarjeva plošča starogradskih?

"Gre za to, da pač znamo tudi kaj drugega. Konec koncev smo naredili kar nekaj stvari in koncertov z različnimi glasbeniki od Mentol bonbona s Predinom, koncerta z Bajago, Predinom, Magnificom, Sašo Lošićem, Pestnerjem, Big Foot Mamo, kjer smo igrali njihovo glasbo. Balkanska simultanka je majhen izlet, odmik od začrtane poti. Lahko rečemo tako, da smo na poti v Francijo še malo zavili v Belgijo iz lastnega zadovoljstva in potrebe." In če je verjeti legendi, bo to držalo, saj so konec koncev menda v Franciji igrali s samimi Gypsy Kingsi. Zanje pa lahko rečemo, da veljajo druga pravila kot za naše Rome, druga pravila kot za Strojanove.