Od tod ne prideš živ!

Vprašanje je samoumevno: ali je Fidel Castro še živ?

Konspirologi bi rekli: "Ker se že eno leto ni prikazal v javnosti, je verjetno mrtev."

Vi bi rekli: "Hej, pa saj smo ga videli na TV posnetkih!"

Konspirologi: "Kaj pa če so bili ti posnetki sfrizirani?"

Vi: "Hej, pa saj smo videli, da je le hudo bolan!"

Konspirologi: "Mar ni Castrov osebni zdravnik v dokumentarcu, ki ga je pred nekaj leti posnel Oliver Stone, izjavil, da ima Fidel srce 20-letnega atleta?"

Kaj torej: je živ ali mrtev? Pa poglejmo. Leta 1975 je ameriški senat ustanovil posebno komisijo, ki naj bi raziskala, v koliko atentatov na tuje voditelje, sovražne Beli hiši, sta bila vpletena CIA in FBI. Komisijo je vodil Frank Church, demokratski senator iz Idaha, eden izmed prvih senatorjev, ki je javno nasprotoval vietnamski vojni in ki je vse nasprotnike vietnamske vojne razglasil za patriote, kar je tedaj zvenelo disidentsko, če ne že kar blasfemično. Churchova komisija, ki je en passant preiskala tudi ameriške tajne operacije v Tretjem svetu in vpletenost CIE v trgovanje z mamili ("Zlati trikotnik"), je ugotovila, da je CIA sicer sodelovala pri osmih poskusih atentata na Fidela Castra, da pa je večina teh poskusov ostala le v obliki načrta. To je bilo vse. Fabian Escalante, ki je bil od leta 1961 član kubanske varnostne službe, zadolžen za preiskovanje zarot in komplotov proti voditeljem kubanske revolucije, ima o tem ločeno mnenje - v knjigi Izvršna akcija (Executive Action), objavljeni lani, namreč pravi, da je bilo skupaj 634 poskusov atentata na Castra in da je pri večini teh poskusov sodelovala tudi CIA, pa četudi prikrito in potuhnjeno, iz ozadja. Ni se hotela kompromitirati. Iz dveh razlogov: prvič, narediti je morala vse, da ne bi izgledalo, da je v poskuse atentata na Castra vpletena Amerika, kar pomeni, da je morala biti zelo previdna, in drugič, proticastrovci, ki so pretežno operativno vodili te "izvršne akcije" (te "akcije za atentat"), ji niso ravno vlivali zaupanja. Retrospektivno gledano je to povsem logično: atentatorji pri vseh teh poskusih na Castra niso izstrelili niti ene same krogle. Niti ene! Pri vseh teh poskusih niso nanj vrgli niti ene same granate. Niti ene! Pri vseh teh poskusih jim ni uspelo v Castrovo pijačo niti enkrat samkrat zliti strupa. Niti enkrat! Čudni atentatorji. Kot da bi tekmovali v tem, kdo bo sodeloval pri več neuspešnih poskusih atentata na Castra. Kot da bi skušali le ovirati razgled na Castra. No, običajno jim ni uspelo niti to.

Kubanskega diktatorja Fulgencia Batisto so z revolucijo zrušili 1. januarja 1959, toda dobra dva meseca kasneje sta Rolando Masferrer in Ernesto de la Fe, razvpita junaka Batistovega režima, nad Castra že poslala prva atentatorja, ki pa sta zajezdila priročni čoln in zbežala, še preden sta se sploh odločila, kako bosta likvidirala Castra. Tako se je začelo. Malce kasneje so skušali Castra zmamiti v štab kubanskih zračnih sil, kjer naj bi ga raztrgala bomba, podtaknjena v sejni sobi. Vse je bilo pripravljeno na veliki pok, toda veliki vodja se ni prikazal. Nič, bombo so pospravili in spokali domov. Načrtovali so zasede - in to povsod: na ulicah in avenijah, v ladjedelnicah in rafinerijah sladkorja, pred kinematografi in gledališči, na kmetijah in mostovih, v restavracijah in na Trgu revolucije. Čakali so, da bo obiskal rezidenco Ramira Valdesa, poveljnika kubanske politične policije (G-2). Dve skupini naj bi zablokirali ulico, tretja pa naj bi ga šicnila z bližnjega podstrešja. Toda Comandante se ni prikazal. Čakali so, da se bo prikazal na neki komemoraciji pred havansko univerzo. Trije kontrarevolucionarji, izurjeni na Floridi, naj bi se pomešali med množico in ga počili, toda šoferja, ki naj bi jih po atentatu odpeljal, je policija prijela - zaradi prometnega prekrška. In atentat je padel v vodo. Čakali so, da se bo v newyorškem Centralnem parku udeležil neke prokubanske proslave - pod platformo, s katere naj bi nagovoril svoje ameriško-kubanske fane, naj bi podtaknili dinamit, toda dinamitarja so prijeli, še preden je prišel do platforme. Čakali so, da bo obiskal rezidenco Celie Sanchez, izvršne sekretarke sveta ministrov, ki jo je pogosto obiskoval... čakali so, da bo prišel v sejno sobo nekega svojega ministra, ki ga je pogosto obiskoval... čakali so, da bo obiskal restavracijo Cucalambe, ki jo je pogosto obiskoval... čakali so, da bo obiskal urbanistični inštitut, kjer naj bi predebatiral izgradnjo stanovanj za revne... čakali so, da obišče hišo v Havani, ki jo je pogosto obiskoval... čakali so, da se pripelje po aveniji, po kateri se je pogosto vozil.... čakali so, da se bo ustavil na avtomobilskem servisu, na katerem se je med potjo na letališče pogosto ustavljal... čakali so, da se bo pojavil na kakem izmed množičnih shodov ali pa na kaki izmed komemoracij, ki se jih je pogosto udeleževal... čakali so, da se bo pojavil na severni terasi predsedniške palače, po kateri se je pogosto sprehajal... čakali so, da bo prišel na bejzbolski štadion, kamor je pogosto prihajal... čakali so, da se prikaže v svoji poletni rezidenci v Varaderu, kamor je pogosto zahajal... čakali so, da obišče inštitute za genetiko, ki jih je pogosto obiskoval... toda atentat se ni posrečil. Včasih so jih pravočasno dobili, včasih se kakemu ključnem operativcu ni uspelo infiltrirati na Kubo, včasih so bili atentatorji preveč očitni, včasih so prizorišče Castrovega govora v zadnjem trenutku prestavili na drugo lokacijo, včasih pa se Castro preprosto ni prikazal.

Med atentatorji so prevladovali kubanski proticastrovci in infiltrirani kubanski eksilanti, toda med njimi so bili tudi Američani. Sploh prvi, ki je skušal likvidirati Castra, in to še pred padcem Batistovega režima, je bil itak Američan, Alan Robert Nye - Comandanteja je hotel počiti z remingtonko. Atentatorji so vletavali pretežno iz Nikaragve, Dominikanske republike in s Floride, delali so po nareku CIE ali pa mafije, ki je igrala posrednico, nad Castra pa so krenili z vsemogočimi orožji - s pištolami, springfieldovkami, thomsonkami in češkimi strojnicami, pa z magnumi, bazukami, granatami in možnarji, celo z noži. Leta 1971 so ga skušali vreči v staljeno jeklo - malce prej so skušali razstreliti njegovo letalo. Ker pa se jim z enostavnimi shemami ni izšlo, so se lotili bolj kompliciranih, da ne rečem kompleksnih shem - za njihovo dobro definitivno preveč kompleksnih. Ena izmed njih je celo anticipirala teroristične simultanke al-Kajde. Sklenili so namreč, da v Havani hkrati razstrelijo serijo trgovskih hiš (Sears, Fin de Siglo, J. Valles, Ultra), vodovod in največjo papirnico. Zakaj? Ker bi Castro takoj, ko bi se to zgodilo, pred predsedniško palačo sklical množični shod - in to bi bila lepa priložnost za atentat. Z bazuko! Iz bližnjega stanovanja! Ni šlo: vse je pokvarila prodajalka v Searsu, ki jih je zasačila pri nameščanju eksploziva. Ostale infiltrirance, ki so skušali "na terenu" Kubance dvigniti k uporu, pa so polovili, ker so bili preveč očitni - Kubance so prepričevali, da je Castro sprejel nov zakon, po katerem bodo vse otroke vzeli staršem in jih dodelili v skrbništvo državi. Nekaj let kasneje so skušali Castra spet likvidirati z bazuko, tokrat v New Yorku, toda lastnik stanovanja, iz katerega naj bi izstrelili projektil, je v zadnjem trenutku sodelovanje odpovedal - slišal je, da bi sunek, ki butne iz bazuke, stanovanje povsem uničil.

Prva leta po revoluciji so poskusi atentata na Castra izgledali kot tekoči trak - vrstili so se tako rekoč iz dneva v dan. Toda z razlogom: CIA je kubanskim eksilantom stalno poudarjala, da Amerika potrebuje razlog za vojaško intervencijo - in da bi bil atentat na Comandanteja idealen razlog. Saj veste, če bi atentat uspel, bi to povzročilo krizo in kaos, sledil bi državni udar, tako da bi intervenirala Amerika, ki bi na Kubo poslala marince, da naredijo red, medtem ko bi latinoameriške hunte novo vlado priznale takoj po atentatu. Z eno besedo: atentat bi bil le pretveza za vojaško invazijo, maskirano v "človekoljubno akcijo"... ee, mirovno operacijo.

Ključ je brada

Ker pa s šicanjem in granatiranjem Fidela Castra niso prišli nikamor, so prešli na plan B - na genialno, prelomno idejo. Castra so skušali zastrupiti - in to na različne načine. Ta genialni načrt je imel nekaj subgenialnih variacij. Najbolj odbita: Castra, navdušenega potapljača, so skušali fatalno okužiti s potapljaško obleko. Specifično: Jamesa Donovana, odvetnika, ki se je s Castrom pogajal o izpustu kubanskih eksilantov, članov Jurišne brigade 2506, prijetih ob invaziji na Prašičji zaliv, so skušali prepričati, da bi Castru v znak dobre volje podaril state-of-the-art potapljaško obleko, prepojeno z bacilnimi substancami, ki bi mu uničile kožo in razdejale dihalni trakt, toda načrt ni meso postal - Donovan je že tik pred tem Castru samoiniciativno podaril potapljaško obleko. Brez substanc. Šit! Ker pa so bili že ravno pri potapljanju, so hitro prišli na novo, še bolj trapasto idejo: tja, kjer se je Castro najpogosteje potapljal, naj bi na dno morja nastavili orjaško eksotično školjko, ki bi avtomatično pritegnila Castrovo pozornost - ko bi se je Comandante dotaknil, bi eksplodirala. Bili so tako nepraktični, da bi bila celo atomska bomba bolj praktična.

Malo pred tem biološkim napadom so skušali Castra napasti s kemičnim orožjem - s kemikalijami, ki povzročajo začasno dezorientacijo, nekontrolirane izbruhe evforije ter izpadanje dlak in las. To se jim je zdelo boljše in bolj učinkovito od klasičnega atentata - to bi šele bil pravi atentat: če bi jim uspelo doseči, da bi Castru, čigar zaščitni znak je bila brada, odpadla brada, bi bil to atentat vseh atentatov. Castra ne bi le kompromitirali, ampak bi ga osmešili. Je kaj hujšega? Je kaj bolj ubijalskega? Z njim bi bilo konec: ubili bi mu imidž! In karizmo! Organizacijo te tajne operacije je CIA naložila Johnnyju Roselliju in Carlosu Trafficanteju, zloglasnima in zelo vplivnima mafijcema, ki sta nekoč kontrolirala tudi kubanske igralnice. Jasno, pojavilo se je več scenarijev.

Po enem naj bi radijski studio, iz katerega je Castro običajno nagovarjal Kubance, presprejali s kemikalijo, ki ima take učinke kot LSD, toda načrt so opustili, ker je CIA ugotovila, da kemikalija ni zanesljiva. Po drugem naj bi s kemikalijo, ki povzroča začasno dezorientacijo in nekontrolirane izbruhe evforije, presprejali škatlo s cigarami, upajoč, da bo Castro eno izmed teh cigar prižgal pred govorom v Združenih narodih - res lepo bi bilo videti, kako se Castro med govorom pred globalnim diplomatskim zborom ali pa med TV intervjujem trapasto reži in zmešano opoteka, toda žal ni šlo. Z burlesko stoletja ni bilo nič. Po tretjem naj bi Castrove čevlje poškropili s talijem, ki učinkuje kot močan depilator, tako da bi Castru odpadla brada. Kako so mislili, da bodo prišli do njegovih čevljev, ni bilo jasno. Po četrtem naj bi Castrove najljubše cigare kontaminirali s smrtonosnim botulinom in jih nastavili v hotelsko sobo - ko bi Castro potem eno izmed teh "botulinskih" cigar vtaknil v usta, bi padel kot pokošen. Kar bi bilo verjetno videti komično, toda od botulina do cigar je bilo na koncu tako daleč kot od cigar do kemikalij, ki naj bi pogubile Castrov imidž. Po petem naj bi Castru podtaknili škatlo z miniranimi cigarami - ko bi Castro potem kako izmed teh cigar prižgal, bi eksplodirala. Adijo, Castro! Adijo, brada! In adijo, karizma! Kar je bilo kakopak komično: če jim do Castra ni uspelo spraviti cigar, prešpikanih z botulinom, kako so potem mislili, da jim bo uspelo do njega spraviti peklenski stroj v obliki cigare? Po šestem pa naj bi Castru med druženjem z množico z injekcijo vbrizgali fatalni insekticid - igla bi bila tako tanka, da Castro injeciranja v tisti gneči sploh ne bi čutil, kaj šele opazil. Če to slučajno ne bi uspelo, so imeli pripravljeno nalivno pero, ki je funkcioniralo kot pištola. Šur.

Oh, zastrupiti so ga skušali še v nekaterih restavraciji, tudi v kitajski, a je chef raje preventivno stegnil v neko ambasado. Ustrašil se je samega sebe. Ko pomislite na vse te komične in absurdne scenarije, si rečete le: ni čudno, da jim ni uspelo? Ne da je to ustavilo njihove zastrupljevalske fantazije. Kje neki - to jih je le še bolj podžgalo. CIA je v svojih laboratorijih najprej izdelala posebne pilule - fatalne kot pogreb. Toda šit: izkazalo se je, da se v vodi ne topijo. Pa so izdelali novo serijo - tokrat botulinskih - pilul, ki so njihove apetite potešile. Ni čudno - opice testa niso preživele. Niti opazile niso, da so pogoltnile botulinsko pilulo. Problem je bil v tem, da Castro ni opica. Kar je še pravočasno ugotovil tudi Rosellijev agent, ki naj bi pilule spravil do Castra - raje jih je vrnil. Menda je nepričakovano izgubil dostop do Castra. Pa kaj, gremo dalje! In tako so posebej za Castra izdelali sintetični botulin v obliki tabletke - nova verzija, nova generacija. In hej, te tabletke so se topile v vsaki tekočini. Vprašanje je bilo le še, kako jih spraviti do Castra. Nič lažjega, so si rekli - v restavraciji Havana Libre imamo nekaj natakarjev, ki komaj čakajo na strup! Kot se je izkazalo, natakarji niso komaj čakali na strup: leta 1962 so jim prek španskega diplomata - v steklenički Bayerjevih aspirinov - kapsule sicer dostavili, toda natakar je postal ob prisotnosti Fidela Castra tako živčen, da je kapsulo, ko jo je hotel vzeti iz hladilnika, strl. In tako je Comandante čokoladni milkshake spil brez strupa. Nič, tip se je pred Castrovim obličjem preprosto zlomil. CIA na to ni računala. Vsekakor, bilo bi bistveno lažje, če bi Castru pred tem odpadla vsaj brada! Ker pa jim ta relativno enostavna operacija ni uspela, so prešli na bolj kompleksno operacijo, ki pa je bila za njihovo dobro spet preveč kompleksna. Zdaj so sklenili, da v neki drugi restavraciji s temi kapsulami zastrupijo Efigenia Ameijeirasa, šefa policije, to pa zato, da bi Castra zmamili na njegov pogreb, kjer bi ga potem likvidirali. Jasno, pogreba ni bilo. Tudi pogrebov rektorja havanske univerze Vidaurrete in zunanjega ministra Garcie, na katera so skušali zmamiti Castra, ni bilo. Tipično: natakar, ki naj bi zastrupil Ameijeirasa, se je na hitro - tik pred "izvršno akcijo" - nepričakovano odselil.

Logično: ni hotel umreti. Kar bi se zgodilo, če bi zastrupil Ameijeirasa - dobili bi ga. Ne, ni se hotel žrtvovati. Nihče mu ni obljubljal raja in devic - niti posthumnega mučeništva. Da proticastrovski teroristi niso samomorilski mučeniki, je najlepše pokazal atentat, ki so ga CIA in kubanski eksilanti pakirali v Čilu. Za začetek, do konca šestdesetih so poskusi atentata na Castra pojenjali. Iz preprostega razloga: Kuba je bila do tedaj očiščena kontrarevolucije, infiltracija pa je bila vse težja. Zato so skušali Castra likvidirati na turnejah po tujini. Ko je leta 1971 obiskal - tedaj že Allendejev - Čile, so sklenili, da ga šicnejo na tiskovni konferenci. Načrt je bil takle: prvič, med kubanskimi eksilanti bodo našli dva atentatorja, drugič, v Venezueli ju bodo izurili za TV reporterja, tretjič, izdelali jima bodo posebno kamero, ki bo skrivaj vsebovala tudi pištolo, četrtič, kamero bodo v Čile spravili s pomočjo bolivijske folklorne skupine, ki bo tedaj ravno na turneji po Čilu, petič, k sodelovanju bodo pritegnili podkupljene protikomunistične čilske policaje, ki bodo atentatorja po likvidaciji prijeli, da ne bi slučajno padla v pest Castrovim varnostnikom, ki bi ju takoj ubili, šestič, čilska policija bi potem oba atentatorja likvidirala in začela preiskavo, ki bi "pokazala", da sta bila sovjetska agenta.

Vse je šlo po načrtu: problem je bil le v tem, da sta atentatorja, Marcos Rodriguez in Diego Medina, v zadnjem trenutku odpovedala. Medina je oznanil, da je med Castrovimi telesnimi stražarji tudi neki njegov sorodnik, ki ga bo takoj prepoznal, Rodriguez pa je na lepem hudo zbolel. Nič, jasno jima je bilo, da od tam ne bi prišla živa. Tudi drugi atentati v tujini so bili v zadnjem trenutku odpovedani - nihče ni hotel umreti s Castrom. Celo Juanita, ki naj bi Castru leta 1979 v New Yorku vrgla eksplozivno žogico, si je v zadnjem trenutku premislila, pa so jo - ne brez razloga - klicali "nora punca". Vsi atentati na Fidela Castra so komično spodleteli. Atentatorji na Castra so izgledali tako burleskno in obenem tako patetično kot atentatorji, ki so skušali med neko ameriško turnejo likvidirati Josipa Broza Tita - ker so iskali dobro priložnost za strel, so stalno potovali za Titom, ki se je s svojo delegacijo stalno selil, iz mesta v mesto, toda potem so na lepem omagali, ker jim je zmanjkalo denarja za vožnjo.

Ergo: Fidel Castro je še vedno živ. Verjetnost, da bi ga CIA in kubanski eksilanti medtem likvidirali, je enaka nič. Q.E.D..