Oko za oko

"Rusija, v nasprotju z na primer Dansko," je bil zatrdno prepričan teoretik panslavizma Rostislav Fadejev, "ne more obstajati kar tako, obvezno potrebuje velika dejanja." Stoletje pozneje smo priča jasnovidnosti ruskega generala in vojaškega publicista.

1. avgusta se je ruska znanstvena odprava Arktika 2007 z dvema podmornicama spustila na Severnem tečaju na rekordnih več kot 4000 metrov in se skoraj takoj pojavila na prvih straneh svetovnih medijev: "S postavljanjem zastave si hočejo prisvojiti nikogaršnjo ozemlje!" V naslednjih dneh se je v beli puščavi, vsaj po poročilih sodeč, začela gneča: tja so rinile ZDA, Kanada, Danska in Norveška.

Šest dni pozneje je Gruzija obtožila Rusijo, češ da je napadla njeno ozemlje oziroma da sta dve letali SU-24 prileteli iz Ruske federacije in da je eno od teh odvrglo raketo, ki sicer ni eksplodirala. Samo padla je na koruzno polje 65 kilometrov severozahodno od Tbilisija skoraj na meji z nepriznano republiko Južno Osetijo.

Nekaj dni pred tem je Velika Britanija zaradi primera Litvinenko, ki je bil zastrupljen s polonijem, odposlala v Rusijo štiri diplomate ruskega veleposlaništva. Ker je Rusija izjavila, da v skladu z ustavo ne more izročiti nekdanjega uslužbenca KGB-ja Andreja Lugovoja, ki ga britansko tožilstvo bremeni umora Litvinenka, je Britanija Rusiji svetovala, naj spremeni ustavo. Rusija pa jim je vrnila milo za drago - štirje sodelavci britanskega veleposlaništva so morali pospraviti kovčke in odpotovati v London. Putin je rekel, naj si Britanija zamenja možgane.

Mimogrede se je zgodil raketni ščit ... Poveljnik ruske mornarice Vladimir Masorin je izjavil, da bi morala biti ruska mornarica stalno v Sredozemskem morju, in izrazil "namero" o obnovitvi oporišča v Siriji. Izrael je na to ostro protestiral. Poveljnik ruskih letalskih sil general Pavel Androsov pa je na tiskovni konferenci razložil, kako sta dva ruska bombnika Ty-95MC iz daljnovzhodne baze Blagoveščenk v 13 urah priletela nad pacifiški otok Guam, v tamkajšnji veliki ameriški vojaški bazi izzvala alarm in se vrnila v svojo bazo, ki leži na meji s Kitajsko.

Arhitektura globalne varnosti

Dogodki in izjave so se v zadnjih dneh vrstili tako bliskovito, da so se mnogi zamislili, kaj vse to pomeni in kam nas ta vlak pelje. Deloma si lahko "velika dejanja" razložimo s februarskim govorom Putina, ki je v Münchnu najprej naštel, kaj vse je Rusija naredila v dobi Gorbačova in Jelcina za zbliževanja z zahodom in kako ji je zahod vrnil.

V Bolgariji in Romuniji se na primer pojavljajo lahke ameriške vojaške baze, v katerih je v vsaki po pet tisoč vojakov. Na Češkem bi Nato postavil radar, na Poljskem pa deset prestreznih baz - vse zaradi nedokazane jedrske nevarnosti Irana. Dejansko pa pred nosom Rusije in popolnoma v neskladju z obljubo, ki jo je Nato dal ob razpadu SZ, da ne bo postavljal ameriških raket na ozemlju nekdanjih članic varšavskega pakta.

"Obstajalo je ravnotežje med dvema superdržavama," je dejal Putin o času hladne vojne, "ena stran se je bala narediti korak, ne da bi se posvetovala z drugo. In to je bil krhki mir. Seveda, strašen, toda mir, in iz današnje perspektive je bil kar trden." Zdaj smo, po mnenju Putina, priča enopolni ureditvi sveta, pri kateri ZDA zlorabljajo svojo premoč ter s silo vsiljujejo lastne norme in poglede drugim državam, Rusija pa se v svetu enega samega gospodarja ne vidi več.

A zahodni analitiki so po ostrem münchenskem govoru ruskega predsednika rekli "brez panike". Putin le vrisuje smernice za svojega naslednika, ki ga bo Rusija volila v naslednjem letu. Dela tudi reklamo vladajoči stranki, ki se bo decembra letos bojevala za stolčke v parlamentu predvsem s komunistično partijo in stranko zloglasnega Vladimirja Žirinovskega.

Sicer pa za resno igro v mednarodni areni Rusija prvič nima denarja za vlaganje v vojaško infrastrukturo - ne nazadnje so ravno vojaški izdatki pokopali Sovjete - in drugič - Ruska federacija ne more dolgo igrati na karto odvisnosti sveta od njenih naftnih in plinskih virov, ker nima dovolj sredstev za modernizacijo strukture pridobivanja energetskih virov.

NLP nad gruzijo

A ko so Rusi od Putinovega govora prešli k dejanjem, so mediji zagnali vik in krik o vračanju ruskega medveda in o tem, da Putin začenja hladno vojno ... Obujanje tradicije ruskega letalstva iz časov hladne vojne, da letijo daleč nad oceani in se nasmihajo ameriškim lovcem, je videti kot pobalinstvo. Tudi marsikatere druge poteze Rusije so le ustne napovedi, za katere ni čisto jasno, ali se bodo uresničile po predsedniških in parlamentarnih volitvah.

Toliko bolj preseneča, s kolikšno resnostjo pravzaprav vse skupaj jemlje zahod. Ne nazadnje je Rusija že leta 2001 zaprosila Združene narode, naj priznajo za rusko območje 1,2 milijona km2 med Novosibirskimi otoki in Severnim tečajem. ZN so vlogo zavrnili "zaradi pomanjkanja dokaznega gradiva". Ravno aktualna ekspedicija naj bi prispevala k pridobivanju tega manjkajočega gradiva. Gre torej za dolgo trajajoč birokratski postopek: zastava gor ali dol.

Gruzija je 14 ur po incidentu molčala o vdoru ruskih letal v svoj zračni prostor, ki se je zgodil 6. avgusta. Že 8. avgusta pa so gruzinski strokovnjaki nesrečno raketo še pred prihodom neodvisne komisije, ki bi raziskala dogodke, razstrelili. Ali bo torej komisija ugotavljala, kdo je vdrl na gruzinsko ozemlje? Ali bo komisija odločala, komu naj verjamemo: Rusiji, ki je svojo vpletenost odločno in uradno zanikala, ali Gruziji? V četrtek je mednarodna komisija, ki so jo sestavljali strokovnjaki iz ZDA, Švedske, Latvije in Litve, ki so na gruzijsko zahtevo preiskovali bombni incident, ugotovili, da je na gruzijsko ozemlje padla ruska bomba KH-58, ki jo po vsej verjetnosti odvrglo rusko letalo, ker Gruzija naj ne bi imela letala, ki bi bilo lahko opremljeno s takim orožjem.

Popolnoma pa je bila spregledana izjava predsednika nepriznane republike Južne Osetije, da je v tem primeru Gruzija napadla/provocirala Južno Osetijo. Kajti vas Cetelubami, v bližino katere je padla raketa, leži na konfliktnem območju, za katero odgovarjajo mirovniške sile, in to v času odločanja o Kosovu. Torej, ko samooklicana republika čaka, ali lahko na primeru Kosova zahteva od mednarodne skupnosti lastno neodvisnost.

V četrtek je mednarodna komisija strokovnjakov iz ZDA, Švedske, Litve in Latvije ugotovila, da so na gruzijsko ozemlje odvrgli rusko bombo KH-58. Po njihovem mnenju je bombo odvrglo rusko letalo, saj gruzijske sile nimajo letala, ki bi lahko odvrglo tako bombo.

Ruska flota želi v Sredozemlje? Toda aprila je ruski obrambni minister Ivanov izjavil, da bo v prihodnosti glavna ruska flota tihooceanska, kajti na zahodu se Rusija nima s kom vojskovati. Poveljnik ruske mornarice pa je rekel, da bo črnomorska flota poskrbela za varnost olimpijskih iger v Sočiju - Atene so krile ameriški rakete Patrioti ...

Ali je torej kakšen razlog za preplah? Aleksander Solženicin je situacijo ocenil tako: "Zahod se je med praznovanjem konca izčrpavajoče hladne vojne ter ob opazovanju anarhije Gorbačova in Jelcina v sami državi in v odstopu od vseh pozicij zunaj prehitro navadil na misel, da je Rusija danes skoraj država tretjega sveta. In da bo tako ostalo za vedno. Ko se je Rusija okrepila gospodarsko in državniško, je zahod, menda na podzavestni ravni, zgrabila panika."

Lastna pot

Putin je v münchenskem govoru, ki je v Wikipedii in drugod po spletu že označen kot zgodovinsko pomemben, jasno dal vedeti, da zahod vse prevečkrat Rusijo poučuje o demokraciji. Je tovrstno nezadovoljstvo zraslo le za zidovi Kremlja? So se ruski oblastniki v zadnjih letih odvadili diskusij in kritik na svoj račun znotraj cesarstva, da bolezensko reagirajo tudi na zunanje presojevalce?

Javnomnenjske raziskave kažejo, da vse več prebivalcev Rusije zavrača zahodne vrednote: telefone Nokia bi že imeli, a parad istospolno usmerjenih ne. Politiko zbliževanja z zahodom imajo za podložništvo: nostalgično govorijo o veliki državi, ki je izgubljena. Rusija si želi lastne poti razvoja, demokracija pa je vse prevečkrat sopomenka za kaos v 90. letih.

Če se zdi zahodnjakom tako razmišljanje čudno in nenadno, so očitno zamudili transformacijo ruskega turista.

Če se je pred desetimi leti, ko je stopal z letala, oziral okrog in se mu je tujina zdela rajska, zdaj, kamor koli gre, iz srca hvali rodno vas Spodnje blato. Če so v preteklem desetletju intelektualci na veliko zapuščali rusko domovino, so se v zadnjih letih ravno nasprotno začeli vračati. Tudi zato, ker se v Rusiji zares veliko dogaja. Gospodarstvo je zaradi rasti cen nafte v vzponu, in to se čuti na vseh ravneh: od kakovosti ruske kinoprodukcije do izboljševanja razmer za nosečnice. In to, da se cene nafte dvigajo, omogoča še kako nore eksperimente znotraj Rusije.

Rusija je torej postala samozadostna, še več, zaradi nenehnih ponižanj zahodnjakov se nagiba k zahodofobiji. "V Kremlju in drugih oblastniških strukturah se še ne zavedajo očitnosti tega, da je svetovna elita pristopila k zaključni etapi likvidacije Rusije," je v enem od svojih intervjujev dejal član Zveze pisateljev Rusije, sicer upokojeni generalpolkovnik Leonid Levašov.

"Zahod in svetovna elita sta se naučila spravljati države v kaos," je pokazal proti revolucijam v Gruziji in Ukrajini, "v tej zmedi pa se znajo okoristiti." Rusijo bodo najprej destabilizirali, nato zaradi njene "nedemokratičnosti" in grožnje državljanske vojne vpeljali vojake Nata in s tem bo velika država razdeljena in uničena - v tem prepričanju doktor zgodovinskih znanosti Levašov ni osamljen. Pa tudi strah pred tem, da bodo Rusijo raztrgali na koščke, ni od včeraj. Ruski car Aleksander III. je svojemu sinu, prihodnjemu Nikolaju II., v pismu napisal: "Rusija nima prijateljev. Naše ogromnosti se bojijo." Tukaj je verjetno treba tudi iskati razloge za trdno stališče, ki ga ima Rusija o vprašanju osamosvojitve Kosova. Vprašanje je, ali se zahodu, ki ima v Rusiji - če nič drugega - precejšnje gospodarske interese, zares splača imeti užaljeno Rusijo?