Beg Bushevih možganov

Še enkrat smo se lahko prepričali, kako absurdna je ameriška politika. Na eni strani imate Joseja Padillo, ki ga je zvezna porota v Miamiju spoznala za krivega in ki ga zdaj verjetno čaka dosmrtna ječa - na drugi strani pa imate avtentične, v mnogih nategih preverjene podgane, ki zdaj kar same skačejo z Busheve ladje. Za vsak primer. Nekateri so pač preventivno sklenili, da z Bushem ne bodo vztrajali do konca. Kaj pa veš: lahko da bušije po koncu mandata čaka pokol. Lahko da zanje ne bo hotel nihče več slišati. Lahko da se jih bodo vsi izogibali. Lahko da za njih ne bo dobrih služb. Kaj veš. Zato je bolje, da še pravi čas izginejo - in se potuhnejo. Prej ko izginejo, manjša je verjetnost, da bi kdo proti njim sprožil kako preiskavo ali pa kaj takega.

Recimo: svoj umik je te dni relativno nepričakovano napovedal republikanski kongresnik Dennis Hastert, bivši Speaker of the House, predsednik predstavniškega doma, ki ga je lani po demokratski zmagi na kongresnih volitvah zamenjala Nancy Pelosi. Hasterta, ki je sklenil, da za kongres ne bo ponovno kandidiral (šur, malce več "kvalitetnega časa" bi rad preživel s svojo družino), je revija Nation razglasila za "najslabšega predsednika predstavniškega doma v zgodovini Amerike". Z razlogom. Hastert je bil Bushev Speaker of the House - hja, bolj je bil Speaker Bele hiše kot Speaker predstavniškega doma. In bolj je bil Speaker Busheve hiše kot Speaker Bele hiše. Ali natančneje: Hastert je kot poveljnik predstavniškega doma Bushu pustil, da je začel dve vojni, in to brez vojne napovedi. Pustil mu je, da je okupiral dve državi. Pustil mu je, da je lagal o razlogih za napad na Irak. Pustil mu je, da je lansiral "patriotsko" zakonodajo, ki je ohromila državljanske pravice in svoboščine. Pustil mu je, da je deloval skrivnostno in globoko pod kongresnim radarjem. Pustil mu je, da je zapravljal. Pustil mu je celo, da ni spoštoval zakonov, ki jih je sprejel kongres. Z eno besedo: Hastert, šef zakonodajne oblasti, je bil le marioneta izvršne oblasti. Z veseljem. In s ponosom. Kar seveda pomeni, da je pustil, da je Bela hiša kontrolirala kongres, ne pa obratno. Kar ni le noro in ilegalno, ampak tudi protiustavno. Hastert je bil približno tako "sočuten" kot Bush: ko je New Orleans zgazil hurikan Katrina, je bil proti temu, da se ponovno izgradnja New Orleansa - predvsem črnskih predelov - financira iz zveznega budžeta. In seveda: se še spomnite kongresnika Marka Foleyja, ki je spolno nadlegoval kongresne paže? Vidite, Hastert je ves čas vedel, kaj počne Foley, pa kljub temu ni ukrepal.

Težko je reči, kdo je bil večja podgana, Dennis Hastert ali Karl Rove, ki je te dni prav tako oznanil, da se bo umaknil - da bo torej odstopil kot Bushev svetovalec št. 1. Tudi on bi rad malce več "kvalitetnega časa" preživel s svojo družino, vmes pa napisal še kako knjigo, recimo nadaljevanje Machiavellijevega Vladarja. Rove je Bushu služil zelo dobro, tako kot Hastert. Razlika je le v tem, da je bil Rove svetovalec Bele hiše - da je bil torej v službi pri Bushu. Hastert ni bil. A po drugi strani: težko je reči, kdo je komu služil bolje, Rove Bushu ali obratno - Bush Rovu. Rova namreč ne kličejo zaman "Bushevi možgani". Rečeno naravnost: Karl Rove si je za Busha izmišljal to, kar je potem predstavniški dom pod Hastertovo taktirko potrjeval in legitimiral. Vojne, okupacije, "patriotsko" zakonodajo - da ne naštevam. In da ne govorim o tem, da je medijem skrivaj razkril, da je Valerie Plame, žena Joeja Wilsona, Bushevega velikega kritika, v resnici tajna agentka CIE, s čimer je ogrozil nacionalno varnost. Ne da se mu je kaj zgodilo - v arest so poslali raje nekoga drugega, svetovalca podpredsednika Dicka Cheneyja. Rove je bil megalomanski manipulator, poln najbolj umazanih trikov, Machiavelli z večjim dometom kot Machiavellijev Vladar. Karl Rove je bil definitivno ta, ki je Busha prodal Ameriki. In ko je Ameriki enkrat prodal Busha, ji je bilo mogoče prodati vse. Ne, taki, kot je Rove, ne odstopijo, ampak zbežijo. Ne brez razloga, se razume: zadnji, ki je imel tako nizko javno podporo, kot jo ima trenutno Bush, je bil Richard Nixon - tik pred odstopom.

Kar nas pripelje do Joseja Padille, ameriškega državljana, prijetega na ameriških tleh in potem uvrščenega med "sovražnikove borce". Hja, med tiste brez pravic - imeli so ga v popolni izolaciji. Bil je brez obiskov, brez telefona, brez časopisov, brez koledarja - in dve leti tudi brez odvetnika. Med zasliševanji naj bi ga mučili in pitali s "serumi resnice" (a la LSD in PCP). Ko so ga leta 2002 prijeli, so bušiji bombastično oznanili, da gre za člana al-Kajde, ki naj bi v Ameriki pripravljal teroristični napad - in v ta namen naj bi si že tudi omislil "radioaktivno umazano bombo". Takoj zatem smo poslušali le še o tem, kako so preprečili epski teroristični napad na Ameriko - nekaj apokaliptičnega. Stalno so tudi ponavljali izraz "radiacija". John Ashcroft, tedanji pravosodni minister, je poudaril, da bi Jose s to bombo povzročil "množični pokol". Nepredstavljivo! Toda kmalu se je izkazalo, da je bil Jose le neke sorte "skavt" ali pa "kurir", da ni imel "radioaktivne umazane bombe", da ni imel dostopa do materiala za izdelavo take bombe, da ni imel znanja za izdelavo take bombe in da sploh ni imel kakega resnega načrta za teroristični napad. Imel je le intenco - le neoblikovano, približno, začetno intenco. Surfal je po internetu in iskal načrte za "umazano bombo". In to je bilo vse. Ergo: tip je imel le intenco, bušiji pa so ustvarili vtis, da so ga zasačili z atomsko bombo v roki. Jasno, ustvarili so tudi vtis, da so rešili Ameriko - v zadnjem trenutku. Vprašanje je bilo le: zakaj so bušiji tako blazno pretiravali? Zakaj so delali tak pomp? In zakaj so mahali s tako apokaliptično retoriko? Iz preprostega razloga: ker so mediji tik pred tem razkrili, da je Busheva administracija pred 11. septembrom vendarle nekaj vedela oz. da je o načrtih al-Kajde pred 11. septembrom vedela bistveno več, kot je bila voljna priznati, in da bi lahko v zvezi s tem tudi kaj ukrenila. Nič, zgodba o Joseju Padilli in preprečitvi apokaliptičnega terorističnega načrta je bila le dimna zavesa, le diverzija, le umazani trik, s katerim so skušali preusmeriti pozornost javnosti - in ki si ga je izmislil Karl. Dennis je le pritrdil. Padilla je postal fiksna ideja Busheve administracije - povzdignili so ga v dokaz, da imajo prav. Toda ironično, na sojenju ni bilo niti besede o tem, da je pripravljal kak "radioaktivni" napad na Ameriko! Ne, obtožili so ga le dvojega: prvič, da se je uril v "džihadističnem" kampu, in drugič, da je sodeloval s čečenskimi "teroristi" (ki jih je Amerika tedaj itak razglašala še za "freedom fighterje"). Ergo: proti Padilli so imeli pičle dokaze, pa še te so pridobili v "črnih luknjah", v katere so ilegalno dovažali in brutalno zasliševali domnevne "teroriste".