Opravičilo ni potrebno

“Da, alžirsko ljudstvo se je z močmi, ki jih je črpalo iz globin kolonialne noči, v katere je bilo ujeto, z brezmejnim pogumom in žrtvovanjem osvobodilo stoletnega brutalnega zatiranja, ki ga je oropalo vseh pravic in ki je hotelo izruvati tudi narodov spomin in zanikati njegovo identiteto. Da, alžirska revolucija je bila spričo široke mobilizacije, discipline in organizacije navdih mnogim ljudstvom, podrejenim tuji nadvladi. Da, njen zmagovit boj je bil eden od dejavnikov, ki so pripomogli k razpadu kolonialnih ureditev širom po svetu. Milijon in pol Alžircev je z življenjem plačalo zmago svojih idealov. V trenutkih, ko tem mučenikom izkazujemo čast, se moramo skozi posamezna herojska dejanja spomniti njihove vere v domovino in njeno prihodnost ... Tega se moramo vedno znova spominjati. Ne da bi s tem spodbujali kakršenkoli nacionalni šovinizem. Niti ne, da bi gojili kakršnokoli zamero, in še manj, da bi opravičevali pravice ali privilegije kogarkoli v imenu žrtvovanja v preteklosti.” To je le utrinek iz sicer dolgega, zelo čustvenega govora alžirskega predsednika Abdelaziza Bouteflike ob nedavni 45. obletnici alžirske neodvisnosti, ki je francoski mediji, razumljivo, skoraj niso omenjali. Tako kot predsednik v govoru niti enkrat ni imenoval kolonizatorjev svoje domovine, Francozov, a zanje vseeno ni našel prizanesljivih besed. V alžirskem narodu je spomin na žrtve kolonialnih časov in predvsem na vojno za neodvisnost še močan, ob vsaki priložnosti, tudi ob nenadnem Sarkozyjevem obisku, v začetku julija, pa pričakujejo opravičilo in obžalovanje nikoli priznanega gorja, ki ga je Francija prizadejala tej severnoafriški državi. Francozom najbolj zamerijo, da so v času 132-letne kolonizacije z radikalnimi posegi v politično, gospodarsko in socialno strukturo alžirske družbe poskušali izrezati podedovano sredico njenih ljudstev, jih hoteli oropati identitete, tradicije in kulture, Bouteflika je v nekem govoru lani dejal, da njegovi sonarodnjaki danes zaradi tega niti ne vedo, ali so Amazighi (Berberi), Arabci, Evropejci ali morda celo Francozi. A Sarkozy si je ob svojem prvem obisku vseeno privoščil arogantno retorično avanturo v svojem slogu: “Prihajam kot prijatelj, vendar se ne bom opravičeval. To so bili drugi časi, to je bila generacija, ki ji sam ne pripadam. A tudi prizadeti nočem nikogar, Alžirija je prijateljska država, njeni ljudje so naši prijatelji.” Res so prijatelji, ha! Ko trkajo na francoska vrata, ta zanje ostajajo zaprta; tiste, ki so že v hiši, s pomočjo nove politike in ministrstva za priseljence, nacionalno identiteto in integracijo Air France prisilno vozi domov; tistih, ki so legalno v Franciji in imajo francosko državljanstvo, se domovina sramuje, tistim, ki so se zanjo borili, se še ni uspela zahvaliti in jih poplačati, tistim, ki so ostali v rodni Alžiriji in se jim še niso povsem zacelile rane od francoskega divjanja, pa se ni treba opravičiti. Kateri Alžirci pa potem sploh so naši prijatelji? Sarkozy osebno res nima nič s tem, saj je ob koncu alžirske vojne hodil v drugi razred osnovne šole in doma jedel mamin gulasz. Danes pa prav on inkarnira Francijo, edino evropsko državo, ki z zakonom preganja zanikanje turškega genocida nad Armenci, v katerem je umrlo milijon in pol ljudi, toliko, kolikor je bilo samo v osemletni vojni ubitih Alžircev. In prav njegova politična opcija je skozi proceduro parlamenta in senata februarja 2005 spravila zakon, katerega drugo alinejo 4. člena so tako kategorično zavrnila združenja nekdanjih alžirskih borcev, mnoge javne osebnosti, opozicijski poslanci in uradni Alžir, da je predsednik Chirac, ki je zakon sprva podpisal, ukazal njen izbris: “(šolski) Učni programi še posebej priznavajo pozitivno vlogo (!) francoske prisotnosti v čezmorskih državah, posebno v severni Afriki, in namenjajo zgodovini ter žrtvovanju pripadnikov francoske armade s teh območij pomembno mesto, ki jim pripada”. To je podobno, kot če bi nemški parlament sprejel zakon, s katerim bi “priznaval pozitivno vlogo nemške prisotnosti” npr. v Sloveniji, lokalnim kolaborantom njene okupacijske vojske pa “mesto, ki jim pripada”. Še huje je, da v luči naše farse s t. i. vojnimi zakoni trenutna slovenska oblast takšni dikciji verjetno niti ne bi nasprotovala. A četudi si Francozi nenehno prizadevajo oprati ime v zvezi s krvavimi dogodki v vsem času trajanja okupacije z navidez pomembnimi, a docela marginalnimi zakonskimi predlogi, se obtožb o genocidu nikakor ne morejo otresti. Še več: prav lahko se jim zgodi, da bo Turčija, kot povračilni ukrep francoskemu žolčnemu nasprotovanju njenega približevanja EU, uvedla zakon, po katerem bo za zanikanje francoskega genocida nad Alžirci zagrožena petletna zaporna kazen.

Alžirija je Francija

Okupacija Alžirije se je začela 14. junija 1830. Ko je iz Francije priplulo 36 tisoč do zob oboroženih francoskih vojakov, si Alžirci niso mogli misliti, da bodo tu ostali tako dolgo, da jih bodo pregnali z njihove zemlje in jo nato zastonj razdelili med nekaj sto tisoč priseljencev iz Španije, Italije, Nemčije, Švice, celo Irske in seveda Francije, še manj pa, da jim bodo požigali imetje in prerezali vrat vsakomur, ki bo nasprotoval njihovi samovolji. Kljub temu da so Alžircem načelno zagotavljali svobodno prakticiranje islama in nekaj drugih pravic, se je kolonialna administracija požvižgala na obljube. Zvrstilo se je kar nekaj organiziranih ljudskih uporov, ki so jih vodili šejki, šerifi, emirji in različna ljudstva, med katerimi so bili najuspešnejši Tuaregi. Z emirjem Abdelkaderjem, najbolj vztrajnim med uporniki, ki je leta 1832 celo ustanovil nacionalno državo v francoski “državi”, z lastno kalifsko vlado, vojsko in sodstvom, je moral eden od lokalnih upraviteljev podpisati mirovni sporazum, ki ga je ratificirala celo francoska vlada, vendar so njeni upravitelji tudi ta upor krvavo zatrli. 8. maja 1945, medtem ko so Francozi v domovini slavili zmago zaveznikov nad nacizmom, so njihovi rojaki v Setifu, jugovzhodno od Alžira, pobili med 20 in 30 tisoč Alžircev, mnogo žensk in otrok. Soborcem, ki so se z njimi borili proti nacizmu, so se tako zahvalili s pokolom njihovih družin in rojakov, kolonialna uprava je namreč nadnje poslala vse razpoložljive sile, vojsko, legionarje, Senegalce, nekaj mest je več tednov bombardirala, neko pričevanje pravi, da so kmete hladnokrvno pobijali, otroke pa streljali kot zajce. To je bilo prvo dejanje francoskega poraza v Alžiriji. Devet let po setifskem masakru se je 1. novembra 1954 namreč začela alžirska vojna, ki je trajala skoraj 8 let: takratni notranji minister Mitterrand je bil prepričan, da je Alžirija Francija in da so zato edina mogoča pogajanja o samoodločbi, vojna. A novoizvoljeni predsednik nove, pete francoske republike De Gaulle se je moral kmalu po začetku svojega mandata sprijazniti, da bo kolonizirane departmaje izgubil. 1. julija 1962 so se Alžirci odločili za neodvisnost in jo 5. julija, natanko na 132. obletnico padca Alžira, tudi razglasili.

Samodržci in fundamentalizem

S tem pa alžirske kalvarije še zdaleč ni bilo konec, pravzaprav še kar traja: kljub temu da je Alžirska demokratična ljudska republika (arabsko krajše Al Jaza'ir) s skoraj 33 milijoni prebivalcev in pomembnimi viri nafte in plina za Južnoafriško republiko druga najbogatejša afriška država, ni nikakršen raj na zemlji, niti v gospodarskem, še manj pa v političnem pogledu. Po osamosvojitvi je nastopilo dolgo obdobje vladanja samodržcev, zbranih okrog v vojni zmagovite Narodnoosvobodilne fronte (FLN), o resničnih svoboščinah ni bilo govora in ga ni še danes. Mnogi Alžirci, ki so v poznih osemdesetih nasprotovali režimu, so na volitvah leta 1991 volili Islamsko fronto rešitve (FIS, Front islamique du salut), katere cilj je bil vzpostavitev islamske države in ki ni skrivala, da bi v primeru zmage trajno ukinila volitve. Ker je FIS na volitvah dejansko zmagala, jo je vojska prepovedala, njeni pripadniki, ki naj bi se urili v sovjetsko-afganistanski vojni in bili tesno povezani z Osamo bin Ladnom, pa so začeli napadati vladne in civilne cilje, ki so žal do danes del alžirske realnosti in so pred tedni ponovno zahtevali življenja desetih vojakov. Najbolj pogosto je šlo za bombne atentate, sabotaže, posilstva, mučenje, iznakaženja in sistematične zverinske poboje pripadnikov redne vojske in neoboroženega prebivalstva, ki je zavračalo podporo ekstremističnim fundamentalistom. Ta alžirski fenomen, ki naj bi imel tudi mednarodno podporo in ki je pomenil grožnjo celotni regiji, je v devetdesetih terjal več kot sto tisoč življenj in celo milijon žrtev. V zadnjih letih so se bile teroristične skupine, tudi zaradi pomanjkanja podpore javnosti, prisiljene umakniti v gore, razbile so se na manjše celice in danes organizirajo le še posamezne napade manjšega obsega. Vojska je na zrežiranih volitvah leta 1999 postavila za predsednika republike skorumpiranega, a “neodvisnega” Abdelaziza Boutefliko, ki mu je računsko sodišče dokazalo in ga obtožilo vpletenosti v finančne afere, a denarja nikoli ni vrnil. 70-letni Bouteflika naj bi bil tudi glavni načtrovalec pobojev harkijev, pripadnikov pomožnih alžirskih enot francoske kolonialne vojske, ki so jih oblasti kot kolaborante po neodvisnosti preganjale, zato so mnogi ušli v Francijo in se še danes ne želijo vrniti v domovino. Vedno bolj pa mu življenje grenijo vse glasnejše berberske odcepitvene težnje, splošno slabo gospodarsko stanje v državi, visoka brezposelnost, korupcija, neučinkovitost vlade, nezadovoljstvo prebivalstva in še marsikaj.

45 let pozneje

Urednik alžirskega dnevnika El Watan (Domovina) Omar Belhouchet je ob obletnici neodvisnosti zapisal, da je alžirski narod v zadnjih 45 letih okusil prav vse. Preživel je pravi politični laboratorij, kjer je bil podvržen najbolj ekstremnim poskusom, od samoupravljanja, vseh mogočih populističnih demagogij in nikoli končane revolucije do državnega kapitalizma in divje industrializacije, ki sta pripeljala do korupcije in političnih monopolov, zaradi katerih Alžirija še nekaj časa ne bo ugledala zdravega gospodarstva. Prav tako naj bi ji hrbet obrnili vsi, od sosedov, nekdanjega kolonizatorja in še posebej Združenih držav Amerike, zaradi prednostnih odnosov z Moskvo in članstva v družbi neuvrščenih, do arabskih monarhij, ki naj bi se je bali zaradi poudarjenega nacionalizma. Savdska Arabija in Iran naj bi z milijoni dolarjev podpirala islamske radikaliste, katastrofalne politike posameznih voditeljev pa so vodile v vse večje razočaranje ljudstva, ki je po juliju 1962 pričakovalo boljše čase. In si jih je tudi zaslužilo. Francozi so še naprej prepričani, da je kolonizacija Alžircem več dala kot vzela, da jih je “civilizirala”, jih ni pretirano izkoriščala in da jim je pustila najboljši pravni red in državno ureditev, alžirska vojna pa naj bi bila očiten dokaz za pregovorno arabsko nehvaležnost. A ta zgodba je pač (še ena) zgodba o francoski nehvaležnosti. Ko nekdanji alžirski borci, ki že od neodvisnosti skupaj s svojimi potomci životarijo v Franciji, zahtevajo zadoščenje in več pravic, jih noče slišati nihče. Ko se mlad izobražen Alžirec v prijavi za službo podpiše s priimkom arabskega izvora, jo delodajalec avtomatsko zavrže. Ko intelektualci alžirskega rodu v pariških televizijskih studiih svojim sogovornikom argumentirano ugovarjajo, ko ti poskušajo reinterpretirati zgodovino, jih prekine voditelj. Ko kinematografi prikazujejo filme režiserjev alžirskega rodu, kot Mehdija Charefa, katerega najnovejši film s pomenljivim naslovom Cartouches gauloises (galski metki ali pa škatlice cigaret Gauloises) prikazuje zadnje dneve alžirske vojne, ki jih je doživljal kot otrok, jih hodijo gledat pretežno priseljenci, starejši Francozi pa jih označijo za pretirano sentimentalne. Ko novinarji alžirskih medijev Sarkozyja sprašujejo, kako si predstavlja bodoče, z zgodovino neobremenjene odnose med državama, jim meče pesek v oči in jim deli lekcije, kaj vse bo morala Alžirija še storiti, da bodo nekega dne morda lahko francoske vizume dobivali le študenti in poslovneži, a še ti le pod pogojem, da se bodo po končanem študiju ali poslovnem sestanku vrnili, od koder so prišli, saj bodo le tako “dobro služili svoji domovini”. Prvemu med Francozi se očitno zdi, da je za priseljence naredil dovolj, ko je za pravosodno ministrico imenoval Rachido Dati, mlado magistro maroško-alžirskega rodu, katere naloga je med drugim tudi pospešeno izdajanje odločb o izgonu priseljencev. Psi torej lajajo, a karavana gre naprej. Alžirci pa si, s Francozi ali brez njih, res zaslužijo boljše čase.