5. 9. 2007 | Mladina 35 | Družba
Opravičilo ni potrebno
45 let alžirske svobode
“Da, alžirsko ljudstvo se je z močmi, ki jih je črpalo iz globin kolonialne noči, v katere je bilo ujeto, z brezmejnim pogumom in žrtvovanjem osvobodilo stoletnega brutalnega zatiranja, ki ga je oropalo vseh pravic in ki je hotelo izruvati tudi narodov spomin in zanikati njegovo identiteto. Da, alžirska revolucija je bila spričo široke mobilizacije, discipline in organizacije navdih mnogim ljudstvom, podrejenim tuji nadvladi. Da, njen zmagovit boj je bil eden od dejavnikov, ki so pripomogli k razpadu kolonialnih ureditev širom po svetu. Milijon in pol Alžircev je z življenjem plačalo zmago svojih idealov. V trenutkih, ko tem mučenikom izkazujemo čast, se moramo skozi posamezna herojska dejanja spomniti njihove vere v domovino in njeno prihodnost ... Tega se moramo vedno znova spominjati. Ne da bi s tem spodbujali kakršenkoli nacionalni šovinizem. Niti ne, da bi gojili kakršnokoli zamero, in še manj, da bi opravičevali pravice ali privilegije kogarkoli v imenu žrtvovanja v preteklosti.” To je le utrinek iz sicer dolgega, zelo čustvenega govora alžirskega predsednika Abdelaziza Bouteflike ob nedavni 45. obletnici alžirske neodvisnosti, ki je francoski mediji, razumljivo, skoraj niso omenjali. Tako kot predsednik v govoru niti enkrat ni imenoval kolonizatorjev svoje domovine, Francozov, a zanje vseeno ni našel prizanesljivih besed. V alžirskem narodu je spomin na žrtve kolonialnih časov in predvsem na vojno za neodvisnost še močan, ob vsaki priložnosti, tudi ob nenadnem Sarkozyjevem obisku, v začetku julija, pa pričakujejo opravičilo in obžalovanje nikoli priznanega gorja, ki ga je Francija prizadejala tej severnoafriški državi. Francozom najbolj zamerijo, da so v času 132-letne kolonizacije z radikalnimi posegi v politično, gospodarsko in socialno strukturo alžirske družbe poskušali izrezati podedovano sredico njenih ljudstev, jih hoteli oropati identitete, tradicije in kulture, Bouteflika je v nekem govoru lani dejal, da njegovi sonarodnjaki danes zaradi tega niti ne vedo, ali so Amazighi (Berberi), Arabci, Evropejci ali morda celo Francozi. A Sarkozy si je ob svojem prvem obisku vseeno privoščil arogantno retorično avanturo v svojem slogu: “Prihajam kot prijatelj, vendar se ne bom opravičeval. To so bili drugi časi, to je bila generacija, ki ji sam ne pripadam. A tudi prizadeti nočem nikogar, Alžirija je prijateljska država, njeni ljudje so naši prijatelji.” Res so prijatelji, ha! Ko trkajo na francoska vrata, ta zanje ostajajo zaprta; tiste, ki so že v hiši, s pomočjo nove politike in ministrstva za priseljence, nacionalno identiteto in integracijo Air France prisilno vozi domov; tistih, ki so legalno v Franciji in imajo francosko državljanstvo, se domovina sramuje, tistim, ki so se zanjo borili, se še ni uspela zahvaliti in jih poplačati, tistim, ki so ostali v rodni Alžiriji in se jim še niso povsem zacelile rane od francoskega divjanja, pa se ni treba opravičiti. Kateri Alžirci pa potem sploh so naši prijatelji? Sarkozy osebno res nima nič s tem, saj je ob koncu alžirske vojne hodil v drugi razred osnovne šole in doma jedel mamin gulasz. Danes pa prav on inkarnira Francijo, edino evropsko državo, ki z zakonom preganja zanikanje turškega genocida nad Armenci, v katerem je umrlo milijon in pol ljudi, toliko, kolikor je bilo samo v osemletni vojni ubitih Alžircev. In prav njegova politična opcija je skozi proceduro parlamenta in senata februarja 2005 spravila zakon, katerega drugo alinejo 4. člena so tako kategorično zavrnila združenja nekdanjih alžirskih borcev, mnoge javne osebnosti, opozicijski poslanci in uradni Alžir, da je predsednik Chirac, ki je zakon sprva podpisal, ukazal njen izbris: “(šolski) Učni programi še posebej priznavajo pozitivno vlogo (!) francoske prisotnosti v čezmorskih državah, posebno v severni Afriki, in namenjajo zgodovini ter žrtvovanju pripadnikov francoske armade s teh območij pomembno mesto, ki jim pripada”. To je podobno, kot če bi nemški parlament sprejel zakon, s katerim bi “priznaval pozitivno vlogo nemške prisotnosti” npr. v Sloveniji, lokalnim kolaborantom njene okupacijske vojske pa “mesto, ki jim pripada”. Še huje je, da v luči naše farse s t. i. vojnimi zakoni trenutna slovenska oblast takšni dikciji verjetno niti ne bi nasprotovala. A četudi si Francozi nenehno prizadevajo oprati ime v zvezi s krvavimi dogodki v vsem času trajanja okupacije z navidez pomembnimi, a docela marginalnimi zakonskimi predlogi, se obtožb o genocidu nikakor ne morejo otresti. Še več: prav lahko se jim zgodi, da bo Turčija, kot povračilni ukrep francoskemu žolčnemu nasprotovanju njenega približevanja EU, uvedla zakon, po katerem bo za zanikanje francoskega genocida nad Alžirci zagrožena petletna zaporna kazen.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
