Ponovno vstajenje našega Tita

Dragi tovariši! Pardon, gospodje! Predlagam, da letos namesto enega predsednika države izvolimo tri! Kaj je to narodu, ki ima najvišjo letečo piramido v Ajdovščini, najdaljši svetovni dan knjige na planetu in najbolj čudežne košarkarje v Evropi! Izvolimo Peterleta, da bo domačno donelo z govorniških odrov in bo radost med ženskami, mojega nekdanjega pivskega Kriegskolega Šterna, ker je bilo celo pod streho Janeza D. vse še v najlepšem redu, dokler je tam živel Artur, pa še Gasparija, da bo jezil Janeza J. in da tako ne bo treba premieru prebridko pogrešati Kučana ter njegovega naslednika. Povejte no vendar, moj vodja, kakšne vrste predsednik bi vam bil sploh pogodu?

In zaradi mene lahko glasujete tudi za Türka, saj je čisto fejst fant. Poanta je namreč zgolj v tem, da bi imeli ob takem megalomanskem, značilno slovenskem presežku predsednikov zmerom pri roki vsaj enega, da bi se v družbi salonskih levov udeležil osemdesete obletnice tigrov ali šestdesete obletnice neuradne priključitve Primorske k matični domovini ali zornijade ob proslavi uradne združitve, ki se je po esdeesovsko bržčas zgodila takrat, ko sta se Italija in Slovenija s Primorsko vred znašli z ramo ob rami v EU. Tako pa sta se spričo inflacije proslav in zmede glede tega, katera je bolj bogu všečna, prejšnjo soboto na travniku pred novogoriško občino, kjer ni bilo uradno in zategadelj baje ni šlo zares, prestopala le dva, ki bi predsednika rada šele postala. Volivcev lačni Peterle se je najbrž prestopal precej nelagodno, ob pogledu na titovke namreč.

A morda je še huje mencal vsled napisa NAŠ TITO, ki mu je visel nad glavo in ki je po krepkem letu dni kot zanalašč tik pred proslavo spet vzniknil na Sabotinu. Na precejšnjo nejevoljo najemnika zemljišča, kjer kamnite črke stojijo, kajti možaka skrbi, kaj bodo o tem porekli italijanski fašisti. Spet značilno slovenski pomislek: kaj ti mar, kaj si o tem ali onem mislijo ... (po želji vstavi: oče, sin, brat, sestra, teta, vnukinja, nečak ...), pomembno je, kaj mislijo sosedi!

Mirno kri, gospod zakupnik, saj sva že ugotovila, da so zdaj, ko smo vsi v Evropi in ni več meja, tudi italijanski fašisti pomalem slovenski in da smo Slovenci po potrebi laške fige - da so, z eno besedo, nekdanji sosedi postali sostanovalci, z našim Titom vred.

Čeprav je Tito, kot poroča Rade Šerbedžija v svoji avtobiografiji, najraje z viskijem ob komolcu posedal v podzemnem bunkerju na Vangi in skozi lino zaklonišča streljal na divjad, ki so mu jo prignali pred puško (ker je bil brez oklepnikov s konfiguracijo, da bi ga varovali pred racami), je znal vsaj deklamirati Krležo (spet po Radetu sodeč - med našimi predsedniškimi kandidati pa se le Gaspariju megleno sanja, kdo je Jan Cvitkovič), zapovrh pa si je, kot je poudaril Gustinčič v prejšnji številki Mladine, drznil reči NE celo Rusom - med našimi junaki pa ni nobenega toliko v hlačah, da bi kaj podobnega dahnil Hrvatom. NE, zgolj dostojanstven NE, nikakor pa ne "NE, marš v pizdo materno, čefurji!" kot bi to storil predsednik Jelinčič ... Brez Tita, so opozorili nekateri od udeležencev neuradne primorske proslave, tudi Zorn na Tatrah ne bi imel čemu nazdravljati.

Prav, bo morda rekel kdo, ki je še mlad in naiven, Tito je bil sporna zgodovinska osebnost in bo sporen ostal, toda dandanašnji živimo v demokraciji, v tej pa ima vsaka država predsednika, kakršnega si zasluži, mar ne? MAR NE? Natanko sem si izprašala vest, da bi videla, s čim sem si nakopala Drnovška, in moj odgovor se glasi: NE. Čeprav sem pri desetih med potjo od verouka domov še vsa prežeta s svetimi resnicami rabutala sadje s samostanskega vrta, me bog res ne bi smel kaznovati tako, da se mi na stara leta zaradi Drnovškovih muhastih prebliskov ves omikani svet smeje.

Janezu D. se je ob nemajhni pomoči njegovih političnih nasprotnikov in ob sotrudništvu kake polovice zdajšnjih predsedniških kandidatov posrečilo tako osmešiti funkcijo šefa države, da se lahko z njim kosa kvečjemu še Bush, kadar v Sydneyju na zasedanju OPEC-a, oh holy molly, sorry, APEC-a, slovesno pozdravlja avstrijske vojake.

V redu, bo zdajle pripomnil tisti moj umišljeni naivni sogovornik, ampak Drnovšek je odkril svoj newagevski notranji mir in zunanji kraval šele dolgo po tem, ko smo ga izvolili in ko je v prvi polovici mandata nadpovprečno dobro delal nič; niso volivci krivi za njegovo z listjem in s travo ovenčano glavo. Po jesenskih volitvah bo bolje ...

Pa ja. Z malo smole bodo zaigrale orglice vesele (je pel Janko Ropret, resda pred več desetletji, ampak nič hudega, saj je Peterle tudi anahronizem ...), in sicer zato, ker so urbani levičarji brihtni kot mačke, ki jih po angleškem pregovoru ne moreš gnati na pašo, zagovorniki tradicionalnih vrednot (izkoriščanja delavcev po Ivu Boscarolu na primer) pa so podpise za Peterletovo kandidaturo v državni zbor prinesli v strnjeni falangi, in kadar se na Valu 202 med kandidati za ime tedna pojavi Janša, tisti, ki glasujejo zanj, obrazložitev svojega glasu odžebrajo tako, kot da bi jo brali z listka, ki ga je napisal nekdo za spoznanje manj funkcionalno nepismen od njih; nekdo, ki jim je ukazal, naj glasujejo. Desničarji so, skratka, organizirani - navsezadnje čredni nagon spada k definiciji desničarja -, levičarjem pa se še na volitve ne ljubi.

Pred dvema letoma sem bila zelo jezna na neko sicer dobrosrčno, politično zrelo gospo, ki zmerom točno ve, kaj bi bilo treba odrezati Vasku Simonitiju (predolge, premastne lase seveda, kaj pa ste vi mislili?!), vendar se ni potrudila na referendum proti zakonu o medijih. "Saj ne bo nič zaleglo, ko pa bodo oni nazadnje naredili po svoje!" Kateri oni? Oprostite, ampak ta fraza je edini "ostanek prejšnjega režima", ki je res ostanek prejšnjega režima in s katerim se ne morem sprijazniti! Dokončno pobesnela, tako da se me je gospa kar ustrašila, pa sem po tem, ko sem izvedela, da je današnje sproščeno uravnotežanje medijev na referendumu dobilo bianco menico z nekaj pičlimi tisoč glasovi razlike.

Verjamem, ker kratko in malo pač moram verjeti, da je v Sloveniji nekaj tisoč takih gospa in podobnih dostojnih ljudi, ki bi se izrekli proti Simonitijevemu zakonu, ko bi bili na referendum izvolili iti. Pa niso. You can't herd cats, še posebej takrat ne, ko se mačkam vse skupaj dozdeva malenkost groteskno. In zato bodo spričo volilne abstinence mačkam na veke krojili usodo nekakšni volčjaki in pitbuli.

Pa še to. Na Zornovi proslavi na Tatrah med drugimi uglednimi gosti stojijo Hanibal, Cezar in Napoleon, ko mimo priropota Erjavčeva samohodka s konfiguracijo. "Fanta, če bi jaz imel tak voz namesto tistih butastih slonov, Rim ne bi več stal!" se priduša Hanibal, tedaj pa jih v brisanem letu preleti Boscarol v pipistrelu. "Če bi jaz imel kaj takega, ne bi cincal pred Rubikonom in se spraševal, ali naj grem čez ali ne," takoj uvidi strateške potenciale frčoplana Cezar, Napoleon pa ne zine nobene, ker pozorno bere Delo. "Fanta," nazadnje zavzdihne, "če bi jaz imel tak časopis, Francozi še danes ne bi vedeli za Waterloo."