Neponovljivo košarkarsko predtekmovanje

Slovenska košarka je tradicionalno, že dolga leta, ne samo naš najpomembnejši ekipni šport, ampak tudi solidna gospodarska dejavnost. To je bolj opomba za tiste, ki mislijo, da smo tudi v košarki (kot v nekaterih drugih ekipnih športih) globoko na evropskem dnu. Slovenski košarkarji na zahtevnih globalnih tržiščih namreč veljajo za prvovrstno blago. Celo v tako hudo oslabljeni reprezentanci, ki trenutno nastopa v Španiji, so imena, ki v evropski pa tudi v ameriški - profesionalni košarki veliko pomenijo. Rašo Nesterovič (Toronto Raptors) je ameriški multimilijonar, Matjaž Smodiš (CSKA Moskva) je praktično najboljši igralec v Evropi, Jaka Lakovič (Barcelona) je eden najboljših branilcev v Evropi, Goran Dragić (Murcia) je največji evropski talent med branilci ... in še bi lahko naštevali kvalitete posameznikov in pomembne klube, za katere igrajo. Dejstvo je, da naši košarkarji igrajo za velike klube in tisti, ki so trenutno nosilci igre v reprezentanci, so večinoma to tudi v svojih klubih. Da so nosilci igre, da so igralci z odgovornostjo, pa morda pomeni več, kot da bi bili zvezdniki, ki zelo malo igrajo in v svojih klubih nimajo odločilne vloge na pomembnih tekmah. Spomnimo se samo Lakovičeve trojke proti Italijanom. Takšnega meta - s takšne razdalje, v tako pomembni tekmi - v sodobni slovenski košarki še nikoli ni zadel noben košarkar. To je met, ki smo ga ponavadi pričakovali in dobili od jugo košarkarjev, od Aleksandra Djordjevića recimo. Lakovič je s svojimi igrami v Barceloni in prej v Panatinaikosu pač postal igralec z odločilno vlogo na tekmah. V vsakem primeru se zdi, da se v tako zasnovani ekipi odsotnost nekaterih "super zvezdnikov" niti ne pozna preveč. Lahko da bi jih potrebovali, pogrešamo pa jih vseeno ne preveč. Niti Primoža Brezca iz Charlotta, Boštjana Nachbarja iz New Jerseyja, Bena Udriha iz San Antonia, Saša Vujačiča iz LA Lakersov ali Sanija Bečiroviča iz atenskega Panatinaikosa. Je pa res, da bi Slovenija na evropskem prvenstvu v Španiji očitno lahko nastopila s povsem drugo ekipo. Recimo kot v bobu: Slovenija 2. In zmagovalca bi bilo težko napovedati. Ampak zdaj lahko vse skupaj izpade celo veliko bolje. Ustvaril se je občutek, da je samo takšna reprezentanca, kjer je jasno, kdo je v prvi peterki in na kakšen način si je moč izboriti nastopanje na parketu, lahko uspešna na tovrstnih tekmovanjih. In ne glede na to, kako se bo prvenstvo za naše končalo, je očitno, da so si "zeleni" serijo zmag pridobili s fanatično obrambo. Prav ta fanatična obramba, se zdi, je tisto, kar moštvo, ki nastopa v Španiji, loči od sicer solidnih moštev, ki sta nastopili na prejšnjih dveh prvenstvih, na evropskem v Beogradu, kjer smo za kaj več kot 6. mesto izgubili z Nemci, in na svetovnem na Japonskem, kjer so naši priložnost za boljšo uvrstitev izgubili v zaključku tekme s Turki. Mogoče se naši na prvenstvu niti ne bodo uvrstili prav visoko, ampak občutek, da smo videli serijo blestečih tekem slovenske reprezentance, je vseeno res dober.

Sicer pa se ob košarki še vedno dogajajo tudi kvalifikacije za evropsko nogometno prvenstvo. Skeptiki so zdaj, ko je za nami še eno izgubljeno sodelovanje na evropskih prvenstvih, prenovo slovenske reprezentance sprejeli z odporom, z nezadovoljstvom. Ko je šlo še zares, se ne Brane Oblak ne Matjaž Kek nista oprla na prihajajoče talente, zdaj, ko naši igrajo nepomembne tekme z Belorusi in Luksemburgom, pa so dobili priložnost mlajši ... Toda naši so s pomlajeno reprezentanco zadnje tri tekme odigrali morda manj lepo za oko, pa vendarle zelo učinkovito. Res je neverjetno, koliko časa je tudi selektor Matjaž Kek potreboval, da je vpoklical Andraža Kirma (Domžale), ki v Ljubljani velja že dve leti za edinega naslednika Srečka Katanca, in bog ve, kaj se mu bo moralo zgoditi, da bo končno lahko začel igrati najboljši slovenski levičar Zoran Zeljkovič (Interblock). Napredek pa je v bistvu najbolj očiten drugje. Kek je, ne glede na vplive menedžerjev in vodilnih delavcev Nogometne zveze Slovenije, prenehal klicati Mateja Mavriča, Suada Filekoviča, Janeza Aljančiča in Janeza Zavrla. V prihodnosti ima ob omenjenem Zeljkoviču na sredini še nekaj rezerve v obrambi, kjer prihaja Luka Elsner (Domžale), nekaj mladih igralcev pride tudi iz Maribora, prej ali slej se bo iz tako opevane druge nemške lige moral preizkusiti še Ljubišo Štrbca, (Erzgebirge Aue), da o Mateju Miljatoviću (ZTE) in Dejanu Rusiču (Politehnica) besed niti ne izgubljamo. Še pomembnejše se zdi ob zaporednih treh solidnih predstavah (Črna gora, Luksemburg in Belorusija) pod vprašaj postaviti igro s tremi napadalci. Zaradi igralca manj v zvezni vrsti igralci preveč nabijajo in igra težko steče. Dejstvo, da ima Slovenija veliko dobrih napadalcev, ne more narekovati koncepta. Kljub temu pa lahko rečemo, da se je našemu reprezentančnemu nogometu pokazala luč na koncu tunela. Samo da ni fatamorgana.