Igra asociacij

Razvpitega gangsterja Ala Caponeja niso zaprli zaradi grizlijevskih umorov, ki jih je bil zagrešil ali pa naročil, ampak zaradi povsem banalne utaje davkov. O. J. Simpson, nekdanji nogometni zvezdnik in vsesplošni celebrity, bo šel očitno za njim: leta 1994 so ga obtožili grizlijevskega umora nekdanje žene in njenega ljubimca, toda porota ga je potem na presenečenje vseh - in kljub gori posrednih dokazov, skupaj s sledmi krvi v avtu - oprostila, zdaj pa ga bodo morda zaprli zaradi povsem banalnega ropa. V Las Vegasu so ga prijeli, ko je skušal v neki hotelski sobi oropati dva zbiralca športnih spominkov - odnesti naj bi jima bil skušal svoje nekdanje športne spominke, recimo certifikat, ki ga je dobil ob sprejetju v športno Hall of Fame. Simpson trdi, da je nedolžen - tako kot leta 1994. Spet namiguje, da je žrtev policijske zarote - tako kot leta 1994. In spet pravi, hej, le kako si predstavljate, da bi ropal - saj me vsi poznajo! Leta 1994 ni bilo njegovo sporočilo nič drugačno: hej, le kako si predstavljate, da bi ubijal - saj me vsi poznajo? Jasno, Amerika je spet padla v tabloidni trans, v medijsko soap opero, v katero so se takoj vključili tudi vsi akterji iz soap opere '94 - jezni detektiv, ki je vodil primer, besni oče umorjenca, gnevna sestra umorjenke, polarizirani komentatorji, populistični pravni izvedenci ipd. Medijske soap opere, navadno postavljene v svet bogatih, slavnih, mogočnih in privilegiranih, ki so krivi in hkrati nedolžni, se vedno nadaljujejo - in vedno vse preglasijo. Bush se tako nekaj časa nima česa bati.

In tudi bruseljski zvezdniki, ki rolajo EU, se že nekaj časa nimajo česa bati - vsaj ne, odkar je 3. maja v portugalskem letovišču Praia da Luz izginila Madeleine McCann, štiriletna hči dveh britanskih zdravnikov. Izginotje se je prelevilo v veliko evropsko medijsko soap opero, v kateri mala Madeleine igra princeso Diano, ki sreča Natascho Kampusch. Ergo: hči dveh zdravnikov izgine. Policija reče: ugrabitev. Potem reče: ubita je bila že v stanovanju. Pojavi se truma stranskih likov, statistov, pedofilov in "osumljencev" s čudnimi, eksotičnimi, "tujimi" - recimo arabskimi in ruskimi - priimki. Mediji planejo in začnejo igro asociacij: informacije in trače zapletajo in prepletajo, tako da izvemo vse najmračnejše in najbolj umazane podrobnosti o likih, ki z vsem skupaj nimajo nobene zveze. Evropa se prelevi v vigilijo: vsi iščejo malo Madeleine, vsi prižigajo sveče in vsi se solidarizirajo z njenimi starši, ti pa postanejo non-stop tiskovna konferenca. Mati in oče sprožita pravo medijsko kampanjo, stalno skrbita za publiciteto, dajeta intervjuje, ugrabitelje rotita, naj jima vrnejo hčerko, obiščeta papeža in kopico držav, pridobita politično in zvezdniško podporo, zbirata denar, odpreta spletno stran. Toda 17. avgusta javnost izve, da ju je portugalska policija prekvalificirala v osumljenca - v njunem avtu so našli sledi Madeleinine krvi. Oče in mati, ki jima očitajo, da sta hčerko po nesreči ubila, oznanita, da sta žrtev policijske zarote. Možnosti, da prideta ven živa, so majhne, pa ne zaradi faktov, med katerimi krožita, ampak zaradi samega formata medijske soap opere, v katero sta padla.

Sindrom Opre Winfrey

Tridesetega julija 1989 sta 21-letni Erik in 18-letni Lyle Menendez, brata z Beverly Hillsa, gledala TV-film Billionaire Boys Club, "resnično zgodbo", v kateri skupina elitnih mladcev z Beverly Hillsa načrtuje dvojni umor - tudi umor očeta enega izmed njih. Brata Menendez sta se zlahka identificirala: bila sva z Beverly Hillsa, starši do njiju niso kazali nobenega rešpekta, dominantni, tiranski, inkvizitorski oče ju je zatiral. O tem, da ju kani kmalu tudi razdediniti, nista dvomila. Sklenila sta, da ga ubijeta. V paketu z mamo, eks kraljico lepotnih tekmovanj, ki ji brez njega itak ne bo več do življenja. Očetu sta 20. avgusta 1989 z dvema šusoma skrajšala telo, s tretjim pa sta mu odbila še glavo. Preostalih devet šusov sta porabila za mamo.

Ko ju je policija vprašala, kdo je njune starše tako sovražil, da bi jih lahko ubil, sta v en glas dahnila: "Mafija!" Ko je policija iskala mafijo, sta že začela šoping. Kupovala sta dizajnerske avtomobile, dizajnerska oblačila, dizajnerski nakit, dizajnerske ure in heh, dizajnerske klipsne za bankovce. Vedno sta imela idejo več, no - idejo preveč. Kaj ti bo genialnost, če je nihče ne opazi? Erik je tako začutil potrebo, da to pove svojemu psihiatru. Lyle je pridrvel in kriknil: Kaj počneš - si nor!? Toda ker je bil Erik ravno sredi pripovedovanja, se je vključil - in ga sproti dopolnjeval.

Javni tožilec je zato kmalu oznanil: "Brata Menendez čaka plinska celica v San Quentinu." Nič takega se ni zgodilo. Še huje, porota na prvem sojenju, leta 1993, ki je potekalo v neposrednem televizijskem prenosu in ki se je prelevilo v pravi medijski teater, v kombinacijo reality showa in soap opere, je obvisela. Brata sta se prijazno smehljala, nežno pozdravljala sorodnike in prijatelje, neutrudno flirtala s porotniki in jih zapeljevala z izmišljenimi štorijami o tem, kako so ju starši mučili, trpinčili in spolno zlorabljali, kako ju mati ni zaščitila in kako sta se morala potem sama zaščititi. Jasno, porota jima je nasedla. Na drugem sojenju, ki se je začelo leta 1995 in končalo leta 1996, pa je prišlo do obrata. Javni tožilec ni več pustil, da bi soap opera in efekt Opre Winfrey ovirala pravico, sodnik ni več pustil, da bi pravico oviral medijski cirkus - televizijski prenos sojenja je odpovedal. Porota tokrat ni nasedla. Enega porotnika je sicer med sojenjem kap, ena porotnica pa je predčasno rodila, toda sodba je bila jasna: Guilty! Toda ljudem je bilo tedaj že povsem vseeno za brata Menendez - zasenčil ju je O. J. Simpson. Prišel je ravno v pravem trenutku, da je ljudi obdržal v mentalnem formatu soap opere, še toliko bolj, ker je celotno sojenje potekalo v neposrednem TV-prenosu.

Smrt male princese

John in Patsy Ramsey, magnatska zakonca iz Boulderja (Colorado), sta tožila vse medije, ki so zapisali, da je njun devetletni sin 25. decembra 1996 iz ljubosumja umoril svojo šestletno sestro JonBenet, kraljico otroških lepotnih tekmovanj. Pravzaprav sta imela prav. Le težko si namreč predstavljamo, da bi lahko devetletni otrok ponoči ugrabil svojo sestro, jo neslišno zvlekel po mnogih spiralnih stopnicah dol, v temno klet, jo ritualno mučil, spolno zlorabil, s topim predmetom treščil po glavi in zadavil, jo preoblekel, potem poiskal svinčnik in papir ter napisal ugrabiteljsko pismo. Ne eno - dve! Z odraslo pisavo. Toda še preden so ugrabitelji poklicali, je John Ramsey, nekdanji mornariški častnik, ki je obogatel z računalniki, v kleti našel truplo otroške različice Laure Palmer. Kdo jo je umoril? Tu se prava drama šele začne. Pazite: hiša je bila v času umora zaklenjena, v njej so bili ob mali JonBenet le njen brat in starši, storilec pa ni pustil nobenih sledi, niti zunaj, kjer je bilo vse polno snega. Sojenja ni bilo, še celo obtožnica ni bila vložena - proti nikomur. Razlog več, da je bil medijski cirkus še večji, da je Amerika mutirala v "Oprah Winfrey Show" in da ni bilo nobenega strahu, kaj bo, ko bodo O. J. Simpsona sneli s programa. Zakonca Ramsey sta vztrajala: nisva morilca, morilec je "nekje zunaj"! Kot v Dosjejih X. Ker pa lahko soap opera bitko za ratinge dobi le tako, da ji dodajo nove like, so mediji hitro dodali nove "osumljence" - nekega artista, ki je za lokalni pogrebni zavod prevažal trupla in jih včasih skrivaj uporabljal kot inštalacije, nekega starčka, ki je na božični zabavi pri družini Ramsey igral Božička, in nekega soseda, ki je bil nekoč obtožen ekshibicionizma. Je to, da morilca niso prijeli, slaba novica? Kje neki: to je dobra novica. To je jamstvo, da soap opere še ni konec in da se bo še nadaljevala, da bo kar trajala in trajala. Soap opere pač slovijo po tem, da se nikoli ne končajo, da kar trajajo in trajajo, da so daljše od življenja in krajše od večnosti. Soap opere se ne končajo tudi zato, ker je bogatim in privilegiranim zelo težko dokazati krivdo - vedno si lahko privoščijo zelo drage odvetnike in zelo visok obrambni budžet. Pa tudi smrtna kazen, tako priljubljena v Ameriki, v soap operah ne pride v poštev. Ljudstvo noče konca, ampak nadaljevanje. Mediji soap opero prižigajo in ugašajo - kot televizor. Včasih pa le zamenjajo kanal. Recimo: 25. oktobra 1994, ravno med prvim in drugim sojenjem bratoma Menendez, je vskočila Susan Smith, mlada mamica iz Južne Karoline, ki je oznanila, da ji je nekdo ugrabil oba otroka, triletnega Michaela in enoletnega Alexandra, in to z avtom vred. Kdo je to storil? "Črnec," je ponavljala Susan. Medtem ko je policija lovila "črnca", se je Amerika prelevila v vigilijo: povsod so gorele sreče, vsi so bili objokani, vsi so navijali za mlado mamico, ki je izkoristila vsako TV-priložnost, da je ugrabitelja rotila, naj ji vrne otroka. Pred njenim domom je bila non-stop tiskovna konferenca. Toda šit: Susan se je po devetih dneh zlomila in priznala, da je otroka umorila sama - mazdo z otrokoma je preprosto porinila v jezero, kjer sta utonila. Bolj kot s tem, da je za ugrabitev svojih dveh otrok obtožila "črnca" in da se je svojih dveh otrok znebila zato, da bi se lahko poročila z bogatašem, ki ni hotel otrok, je ljudi razjezila s tem, da je umor tako hitro priznala. Prehitro. S tem je ogrozila soap opero, njeno trajanje. Je pa res, da je ubijala zato, da bi prišla v soap opero - da bi se lahko poročila z bogatašem.

Poljub za lahko noč

Soap opere so odlične diverzije - in odlično sredstvo za manipuliranje. Samo pomislite: za vlado, ki ima težave, je dovolj, da najame nekoga, ki oznani, da je umoril malo JonBenet, in že mediji pozornost javnosti s politike premaknejo drugam - v soap opero. Vsi govorijo le še o JonBenet. Ko mediji aktivirajo soap opero, postane politika nedolžna. Susan Smith, drugo sojenje bratoma Menendez in O. J. Simpson so leta 1995 lepo preglasili poraz, ki so ga na kongresnih volitvah doživeli Clintonovi demokrati. Poleti 2001, tik pred 11. septembrom, pa je vse hujše in vse bolj groteskno vsesplošno posmehovanje Bushu, novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku, preglasilo izginotje Chandre Levy, 24-letne kongresne praktikantke. To se je prelevilo v soap opero, ko se je razvedelo, da je bila Chandra Levy ljubica demokratskega kongresnika Garyja Condita. Takoj je bila pred nami punca, ki so se ji rolali Capitol Hill, jet-set telovadnice, chic klubi, insiderske politične debate, krogi navznoter, sladoledni glamur izvršne oblasti, elitni bari, delovni zajtrki s senatorji, vegetarijanska kosila s senatorkami, vitaminske bombe, gala plesi, predsedniške inavguracije, parade, telesni stražarji, valentinovo, masaže, ambicije, iniciacije, sanje, nepričakovane intimnosti in sexxx. Ameriški mediji, ki so malce kasneje histerično, frenetično in panično iskali Osamo bin Ladna, so začeli histerično, frenetično in panično iskati morilca Chandre Levy - in ga našli: kongresnika Condita!

Nobenih dokazov niso imeli. Tudi obtožnice proti njemu ni bilo. Toda bil je idealen: soap opera, v kateri je nastopal s Chandro Levy, je bila namreč videti kot uradno nadaljevanje soap opere, v kateri sta nekaj let prej nastopala Bill Clinton in Monica Lewinsky. Spet je šlo za visokega politika demokratske stranke. Spet je šlo za bujno, temnolaso, naivno, radovedno, intenzivno praktikantko, ki se je imela za princeso. Spet je šlo za seks. Spet je politik zanikal, da je imel s praktikantko kaj seksualnega. Spet je imela praktikantka zaupnico, ki je svetu razkrila resnico. Spet so se rolali spin doktorji, demantiji, kamere in reporterji. In Amerika se je spet prelevila v orjaški tabloid. V neskončno prometno nesrečo. V chandrološki tematski park. Ljudje so tako dobili pravi poletni triler, zapakiran s seksom, glamurjem, seksom, velikimi ribami, seksom, dramatičnimi obrati, seksom in izginulo žensko, tako da kmalu ni bilo več jasno, kdo je bolj potreben psihoanalize in poligrafa, ameriški mediji ali kongresnik Condit, ki so mu mediji dokazali le eno: da je prevaral ženo.

Z eno besedo: ker so vse te medijske soap opere zasitile in sformatirale sodobni tabloidni um, ker tabloidni um nove soap opere ne sodi po faktih, ampak po prejšnjih soap operah, in ker sta zakonca McCann pustila, da so mediji izginotje njune hčerke speljali v ta format, je le malo verjetno, da bosta ušla avtomatizmom, klišejem, stereotipom in asociacijam, ki jih tabloidnemu umu ponuja ta format, tako da je vprašanje le še, kaj bosta postala - Susan Smith, zakonca Ramsey, brata Menendez, O. J. Simpson ali Gary Condit.