Prvi v hiši slavnih

Med EP v Španiji ste postali prvi slovenski košarkar, ki je bil sprejet v hišo slavnih svetovne košarkarske zveze FIBA. Menda pa vas za to ni nominirala slovenska košarkarska zveza?

Mislim, da je bil pobudnik nekdanji ameriški trener Dan Peterson, ki je zdaj komentator in že dolgo živi v Italiji. Prek mojega sina Jaka je pred letom in pol stopil v stik z menoj in zaprosil za podatke, zato sem pričakoval ta sprejem. Marca je bilo sprejetih prvih dvajset, zdaj pa še drugih dvajset ljudi.

Hkrati pa ste v živo ogledali tudi evropsko prvenstvo. Kako ste bili zadovoljni z igro naše reprezentance?

V Španiji sem si zasebno ogledal prvi del v Alicantu. Nato sem se vrnil domov in potem šel nazaj v Španijo še za dva dni. Naši fantje so presenetili. Igrali so lepo in dobro košarko. Na vsakem velikem tekmovanju se zgodi kakšen kiks. Na žalost se je zgodil nam proti Grkom, ko smo izgubili dobljeno tekmo.

Slovenska reprezentanca je imela v svoji kratki zgodovini vedno precej težav. Najprej se je zdelo, da bi lahko dosegli bistveno več, zdaj pa skoraj nihče ni hotel igrati za reprezentanco. Kakšen je razlika med odnosom glede na vaše čase?

To so medsebojna razmerja. Nekateri fantje niso bili zadovoljni s trenerjem Alešem Pipanom na prejšnjih tekmovanjih in so poiskali izgovore, da ne bi sodelovali. Meni je žal, da nista igrala Beno Udrih in Boštjan Nachbar. Morda tudi Primož Brezec in Aleksander Vujačić, ki se sploh nikoli ni odzval na selektorjevo povabilo. Slovenija mu je omogočila, da je šel v Italijo, potem pa je nanjo pozabil. Predvsem smo potrebovali še enega obrambnega igralca. Jaka Laković in Goran Dragić, ki se je potem še poškodoval, nista zmogla vsega sama, ker so nanju izvajali velik pritisk. Gre za taktiko - če ima nasprotnik premalo branilcev, jih izčrpavaš. Vesel pa sem, da so se pobrali po dveh porazih in so dobesedno presenetili proti Franciji.

Marsikdo vidi del krivde za poraz v četrtfinalu v trenerju Pipanu, ker ni zaustavljal naleta Grkov z osebnimi napakami igralcev in minutami odmora, ki jih je imel na voljo. Ste bili vi zadovoljni z njim?

V danih možnosti boljšega trenerja v Sloveniji ni. Morda le Tomo Mahorič, vendar je to le hipoteza. Pipan se je že dokazal, ima pa tudi svoje slabe strani. Včasih pozablja na igralce, kot je recimo na Nachbarja na EP v Beogradu. Igral je odlično v prvem polčasu, potem pa ni več stopil v igro. Vendar so to detajli. Treba mu je priznati, da je dosegel uspehe, da smo se uvrstili dvakrat med osmerico. Lahko bi dodali še neko malenkost in se uvrstili še višje. Vendar je to spet malce odvisno od sreče in sposobnosti igralcev. Že pred tekmovanjem sem povedal, da moraš imeti za košarko tehniko, moraš biti fizično pripravljen, toda na koncu odloča glava. Ko smo vodili za 16, pa 12 in 9 točk, bi morali mirno odigrati in izsiliti kakšno osebno napako. Vendar tega igralci niso bili sposobni. Ne da ne bi želeli, najbrž niso sposobni prodirati kot Grki. Morda so bili fizično šibkejši od nasprotnika, da bi prodirali in s fintami izsilili kakšno osebno napako. Vendar so to izkušnje in rutina in upam, da jih bodo uporabili na naslednjih tekmovanjih.

So izkušnje in rutina manjkale tudi trenerju?

Trener pove svoje. Odločajo pa igralci na igrišču. Tudi sam sem imel trenerja, ki nam ni znal povedati veliko, pa smo bili leta vseeno leta 1970 državni prvaki Jugoslavije. Igralci se morajo sami med sabo dogovarjati in vedeti, kako odigrati. V zadnjih minutah smo premalo izkoristili Matjaža Smodiša, ki je bil sicer poškodovan, vendar nismo mogli spraviti žoge do centrov.

Kako pa sicer ocenjujete trenutno evropsko košarko?

Zdaj se igra veliko hitreje, res pa igralci naredijo veliko več napak kot v naših časih. Pri nas je bilo največ pet, šest izgubljenih žog, drugače nisi mogel dobiti tekme. Zdaj pa ekipe zmagajo tudi s 14, 15 izgubljenimi žogami. Morda je bila igra v naših časih res nekoliko počasna, vendar smo igrali zelo dobro in z glavo.

V vaših časih in še nekaj deset let kasneje so igralci dosegali bistveno več košev, tudi po 100 točk. Pa čeprav ni bilo še meta za tri točke. So bili igralci veliko natančnejši in boljši metalci?

Imeli smo veliko dobrih "šuterjev", pri Olimpiji je bil zadnji Dušan Hauptman. Izjemen je bil Dražen Petrović in še kdo bi se našel. Recimo Mišović iz Čačka, toda njega so golobi "pregovorili", da ni nastopal v reprezentanci. Bil je strasten golobar.

Kaj pa fizična konstitucija igralcev? Danes so videti precej močnejši ...

Zdaj so vsi igralci višji. Kot so se razvijala druga področja, tako so se tudi košarka in drugi športi. Fantje so iz generacije v generacijo višji, tudi zaradi boljše prehrane. Sam precej spremljam tudi plavanje in skoraj ne morem verjeti, kako se dosežki izboljšujejo iz leta v leto. Nekje mora biti limit. Podobno je tudi v atletiki.

Vedno več igralcev iz Evrope odhaja v najbogatejšo in najmočnejšo ligo, ameriško NBA, kjer imajo nekateri že precej vidne vloge. Bo evropska košarka kmalu ujela ZDA?

NBA-košarka je taktično slabša kot evropska. Tam igrajo vsi igralci na svoje individualne sposobnosti. Med seboj sodelujeta največ dva igralca. Igralci so res zelo hitri, vendar je njihova filozofija, da poraz ni nič tragičnega. Tekma je tekma. NBA-košarka je zame nezanimiva vse do končnice, saj so vse tekme le revijalne. Košarkarji pa so seveda zelo dobri v metu, v zabijanju, ker so visoki, hitri ... Včasih sem še gledal tekme NBA, zdaj pa jih ne morem, ker so preveč razvlečene. Pri nas pa gledalci skupaj z moštvom vse doživljajo precej čustveno. Če zmagajo, so evforični, če izgubijo, so razočarani.

Vseeno pa so bili evropski NBA-zvezdniki na koncu najbolj učinkoviti in so dali največ košev.

Nowitzky je po statistikah veliko zgrešil, Parker je zgrešil nekaj odločilnih košev. Oba igralca pa sta izjemna in zelo pozitivna je njuna želja po igranju za svojo reprezentanco.

Ravno te želje po igranju za reprezentanco pri številnih slovenskih košarkarjih ni.

Gre za osebne odnose in to bi morala urediti KZS. Normalno je, da so igralci užaljeni, če celo poletje trenirajo dvakrat na dan, nato pa trener pozabi na njih in jih ne da v igro. Mislim, da sta vsaj dva igralca zaradi tega zavrnila igranje v reprezentanci, pa čeprav so dajali vse mogoče izgovore. Vesel sem pa, da je igral Smodiš, ki je zelo poživil reprezentanco.

Tudi njega so že vabili v NBA, toda vztraja v Evropi.

Za njega je bolje, da ostane v Evropi. Govoril sem z očetom Uroša Slokarja, preden je šel v NBA. Rekel sem mu, da je bolje, če ostane tu. Fant je potem sam videl razmere v NBA in se je vrnil.

Številni mladi slovenski igralci zdaj odhajajo v tujino že zelo zgodaj, že okoli dvajsetega leta. Ali je to pozitivno? Včasih jih matični klubi niso puščali tako hitro v bogatejše klube.

Nas najprej nas niso puščali v tujino. V tujino so lahko igralci začeli odhajati okoli leta 1968. Sam bil lahko odšel leta 1956 v Nemčijo, ker je tedaj veliko študentov hodilo delat v rudnike. V tovarni jogi vzmetnic bi delal štiri ure, nato pa bi igral košarko. Za delo v tovarni bi dobival 800 mark, za igranje v klubu pa 400 mark. Vendar sem Nemce sovražil, ker smo bili med vojno izseljeni. Tudi v Beograd nisem hotel, ko so me vabili. Lahko bi šel v Madrid k Realu, vendar Jugoslavija tedaj zaradi Francovega režima ni imela diplomatskih odnosov s Španijo. Pozneje pa nisem razmišljal, ker sem si ustvaril družino in imel sem službo.

Zaslužki pa so bili veliko manjši v primerjavi z današnjimi milijonskimi pogodbami najboljših igralcev.

Niti ne. V Nemčiji bi dobil 1200 mark na mesec, volkswagen pa je stal 2300 mark. V dveh mesecih bi imel avto. Pri Realu bi dobil 25.000 dolarjev ali še več, to je morda zdaj približno 20-krat več.

Za mnoge pa še danes veljate za enega najboljših košarkarjev vseh časov. Italijanski reprezentančni trener Carlo Recalcati vas je v intervjuju uvrstil med peterico najboljših evropskih igralcev vseh časov, poleg Dražena Petrovića, Dejana Bodiroge, Saše Volkova in Dina Meneghina.

To je nekoliko deplasirano, ne moreš mešati igralcev iz različnih generacij.

Bi sami težko našteli najboljšo peterico?

Sam spoštujem vse igralce. Zame pa je bil najboljši jugoslovanski igralec Krešimir Čošić, ki je enako dobro igral v obrambi kot v napadu. Vendar fizično ni bil dovolj pripravljen, predvsem ker je jedel veliko premalo. V takratni jugoslovanski ligi je lahko sam držal obrambo, da nihče ni mogel priti 3, 4 metre od koša. Pozneje pa so se pojavili številni drugi košarkarji, ki so bili izvrstni. Jugoslovanski prostor je vsako leto dajal nove igralce, tri do štiri vrhunske na generacijo. Zdaj nekoliko manj.

Bi sedanja generacija slovenskih reprezentantov lahko dosegla kakšen večji uspeh, recimo medaljo na velikih tekmovanjih, kar mnogi tudi na glas upajo?

Upam, da se bodo uvrstili na olimpijske igre. Sam bi apeliral, da bi v reprezentanco spet prišla Udrih in Nachbar. Vsaka čast fantom, ki so bili v reprezentanci, toda nekateri niso mogli priti na igrišče, razen če ni bilo 30 točk razlike. Tista tri mesta bi zapolnil z izkušenimi igralci.

Kaj pa z bolj izkušenim, morda tujim trenerjem?

Boljše najbrž ne bi bilo. Željko Obradović, na primer, bi najbrž lažje prepričal Udriha, Nachbarja in Brezca, da bi igrali za reprezentanco. Vprašanje pa je, kako bi nato gledali ti fantje, ki so igrali v Španiji. V reprezentanci je treba narediti neko vzdušje, ki ga letos bilo.

Vaš nekdanji klub Olimpija je v zadnjih letih na robu propada. Še mladi perspektivni slovenski igralci nočejo več igrati v Tivoliju in prestopajo v nekoč manj atraktivne klube.

Žalostno je, da se vmešava politika in da ni možnosti za preživetje Olimpije. Dejstvo pa je, da imamo Slovenci radi košarko, saj je izjemno veliko ljudi spremljalo našo reprezentanco tako na EP v Beogradu kot sedaj v Španiji. To je kapital, ki ga ne smemo izgubiti.

Kdo so glavni krivci, da je Olimpija zabredla v takšne težave?

Ni bilo nadzora nad pretokom denarja. Ne moreš nenormalno trošiti, če nimaš teh sredstev. Lahko bi šli morda 10, 15 % v minus. To je bila glavna napaka.

Podobno se dogaja tudi z drugimi slovenski klubi.

Včasih je bil partijski sekretar in ta je odpisal dolgove. Zdaj pa ni več tako.

NA Hrvaškem je recimo Cibona deležna veliko več sredstev tudi iz mestne in državne blagajne.

Mesto Ljubljana ne more dajati več sredstev, kot jih. Lahko jim omogoči toliko in toliko ur v dvorani Tivoli, lahko jim zgradi novo dvorano. Denar za igralce pa prispevajo sponzorji. Včasih so to bili zanesenjaki, zdaj pa nadzorni sveti in delničarji glasujejo, da se dobiček raje razdeli med dividende. Večje zneske je danes težko dobiti.

Država pa ima trenutno precej dvoličen odnos do športa. Nekateri visoki politiki trenutno največje slovenske stranke so poskušali reševati Olimpijo, na drugi strani pa bi lahko naredili malce bolj prijazno davčno zakonodajo za sponzorje.

Imam svoje mnenje o tem, vendar o tem nočem govoriti, da se ne bi komu zameril. Ni logično, da dve leti govorijo, kako bodo rešili Olimpijo, ki je še vedno na dnu. O davčnih olajšavah za sponzorje pa smo govorili že pred 30 leti. Vendar to ne gre, ker je država draga in zahteva vedno več davkov. Nenormalno je, da država nameni športu neki znesek, nazaj pa ga pobere polovico v obliki davkov. Sam sem bil po naključju poslanec v Državnem zboru ob osamosvojitvi. Že takrat sem opozarjal, da bo država požrla samo sebe s svojim aparatom. Aparat se širi, občin je vedno več, zdaj bodo še pokrajine. To vodi k finančnemu propadu države. Če gospodarstvo ne bo več tako uspešno, ne bodo imeli več kje jemati.

Kot velik zagovornik samostojne Slovenije ste bili kar politično aktivni ob osamosvojitvi. Zakaj ste pozneje umaknili iz politike?

V politiko sem prišel, ker v službi nisem imel kaj početi. Bil sem zaposlen na športni zvezi. Zadolžili so me za mladinski šport, toda nisem hotel biti sekretar. Imel sem veliko časa, hkrati pa so me novačili v politiko. Prvi so bili socialisti, in ker sem po duši bolj socialen, za pomoč revnim, sem ponudbo sprejel. Ni mi žal, ker sem se veliko naučil.

Leta 1992 niste več kandidirali za poslanca?

Sem, toda nisem bil izvoljen. Zdaj pa sem upokojenec, ki živi mirno.