Molitev za demokracijo

V noči s srede na četrtek je vojaška hunta Burme napadla budistične samostane vzhodno od največjega mesta Janguna. Po prvih poročilih naj bi zajeli več sto menihov, priče govorijo o krikih in kričanju, ki naj bi se slišali iz samostanov. Poročajo, da naj bi vojska napadla tudi samostane na severovzhodu države. S to potezo, ki se zdi jasen posmeh brezobličnemu pozivu Varnostnega sveta ZN Burmi po "največji meri zadržanosti" do protestov, se zdi strah, da bo prišlo do podobne tragedije kot leta 1988, ko je vojska "rešila" problem množičnih demonstracij, tako da je pobila 3000 ljudi, vse bolj utemeljen.

Ko sem se nazadnje pogovarjala s Hteinom Linom, burmanskim slikarjem, sprehajajoč se ob Temzi, so bili protesti v Burmi videti razmeroma nedolžno. Prvi odzivi na več kot petkratno podražitev bencina in dvig cen tudi drugih dobrin 15. avgusta letos za nepoučenega opazovalca niso bili nič presenetljivega. Protesti ljudi so se začeli 19. avgusta in so tedaj trajali že dober teden dni. A bili so razpršeni in relativno majhni. Toda Htein Lin je bil že tedaj trdno prepričan: "Časi so zelo napeti. Ljudje se zbirajo in povezujejo."

V sredo, 26. septembra, naj bi se na ulicah bivše prestolnice Jangun zbralo več kot sto tisoč ljudi. Ljudje so spremljali menihe in nune, hodili so ob njihovih straneh, ustvarjajoč živi ščit. "Vojska in policija uporabljata umazano taktiko. Ne streljata, pač pa sta se nad menihe spravili s kopiti pušk in jih pretepali. Menihi so se odzvali z molitvijo in nadaljevanjem mirnega protesta." Tako zvenijo utrinki iz jugovzhodnoazijske države, ki je (še bolj kot ponavadi) popolnoma zaprta za tuje medije. Novice prihajajo večinoma prek interneta, sporočil z mobilnih telefonov in kratkih posnetkov, ki jih navzoči na skrivaj snemajo s svojimi mobilci.

Vojaška hunta se je v sredo nad mirne prodemokratične protestnike spravila s solzivcem in streli, aretirala in zaprla naj bi več sto protestnikov. Potrjena je ena smrtna žrtev in vsaj trije ranjeni. Neuradni viri govorijo o petih mrtvih menihih, nekateri viri govorijo o vsaj osmih smrtnih žrtvah. Hunta je šele v ponedeljek v državnih medijih priznala večtisočglave proteste po vseh večjih mestih v državi. Hkrati je razglasila prepoved zbiranja ljudi v skupinah nad pet oseb in policijsko uro od devetih zvečer do petih zjutraj. Že v torek so bili menihi in ljudje spet na ulicah. V tisočih.

Gre za največje proteste v tej soustanoviteljici Gibanja neuvrščenih v zadnjih dvajsetih letih. Burma je že vse od samostojnosti leta 1948 zaznamovana z vladavino vojaške hunte, ki je dokončno prevzela oblast po vojaškem udaru leta 1962. Strahovlada in razširjene kršitve človekovih pravic so dosegle vrelišče nazadnje 8. avgusta 1988, ko je vojska "rešila" problem množičnih, predvsem študentskih in delavskih protestov, s pobojem vsaj 3000 ljudi v Jangunu. V mesecih, ki so sledili, naj bi v povračilnih racijah umrlo vsaj še dvakrat toliko ljudi. Htein Lin, nekdanji politični zapornik in umetnik, katerega razstava je do 13. oktobra na ogled v Londonu, je tedaj z mnogimi drugimi študenti pobegnil v džunglo. Vojska se je zavedala, da je pomembno eno - da ljudi nauči, da se bojijo. Ob vse hujši revščini, stalnem nadzoru in cenzuri ter sedaj več kot 1185 političnih zapornikih (po letnem poročilu Amnesty International 2007) v 50-milijonski državi se to niti ne zdi tako zelo težko.

Prav zato je sodelovanje budističnih menihov in nun v tokratnih protestih v Burmi velikega pomena. Budistični menihi in nune so med burmanskim prebivalstvom izredno spoštovani ter ponujajo zgled in ljudem vlivajo pogum. V proteste so se vključili šele po 5. septembru, ko je vojska nasilno zadušila proteste v mestu Pakoku in pri tem ranila več menihov. Vlada je dobila poziv, naj se opraviči v 12 dneh. Ko je 12. september minil brez vladnega opravičila, so se menihi podali na ulice. Zdi se, da se od tedaj po Burmi vijejo dolge skupine korakajočih skupin ljudi, ki držeč se za roke tvorijo neskončno človeško verigo upanja, ki ni več pripravljena trpeti terorja in vase zaklepati želje po svobodi in demokraciji.

V proteste naj bi bili vključeni predvsem mlajši menihi, s starejšimi vodjami pa je vojska dolgo časa vzdrževala prijateljske odnose z obilnimi donacijami in radodarnimi obnavljanji budističnih templjev. Vojaška hunta se namreč kljub svoji moči in podpori velikih sosed, Indije in Kitajske, vseskozi zaveda, da sta vsaj toliko kot njena vojaška moč v državi pomembna moralna moč in vpliv budističnih menihov in nun, ki so ljudem mnogo bližje v svojih templjih kot vojaki v svojih tankih in na okopih.

Množični protesti so Burmo prvič potisnili v sam vrh svetovnih novic. Bush je poostril sankcije ZDA, ki so že od osemdesetih let skupaj z embargi Evrope uperjene zoper vladajočo hunto. Prvič so o situaciji v Burmi razpravljali tudi v Varnostnem svetu ZN, kar sta do sedaj vedno preprečili zaveznici Burme, Rusija in Kitajska. Slednjima je tudi tokrat uspelo sprati vsakršen resnejši ton iz uradne izjave Varnostnega sveta. Ta poziva vojaško hunto v Burmi, naj do mirnih protestnikov pokaže "največjo mero zadržanosti" in naj sprejme posebnega odposlanca ZN Ibrahima Gambarija. Rusija in Kitajska vztrajata, da so dogodki v Burmi stvar njene notranje politike. Njuna podpora omogoča vztrajanje vase zazrte in zaprte diktature, ki se zdi brezkončna in je po najnovejši raziskavi organizacije Transparency International, skupaj s Somalijo, najbolj skorumpirana.

Preteklo nedeljo naj bi vojska ponovno odpeljala v zapor tudi voditeljico zmagovalne prodemokratične stranke volitev iz leta 1990, ki jih vojska ni nikoli priznala. Aung San Su Kji, Nobelovo nagrajenko iz leta 1991 in hčerko heroja burmanske neodvisnosti generala Aunga Sana, so v soboto na njenem domu, kjer je bila v obdobju zadnjih 18 let v hišnem priporu več kot 11 let, obiskali menihi in ostali protestniki. Bo njena podoba izza rešetk zadosten navdih ali le žalostno ogledalo?