Moveon.org

Desetega septembra sta pred kongresom pričala general David Petraeus, poveljnik ameriških oboroženih sil v Iraku, in Ryan Crocker, ameriški veleposlanik v Iraku. Če naj povzamem: general Petraeus je rekel, da ameriška vojska v Iraku napreduje. In to iz dneva v dan - v vseh pogledih. Ergo: brez panike, vse je okej. Bush ima prav. Tik pred njegovim pričanjem pa je progresivna, protibushevska, protivojna organizacija MoveOn.org v uglednem New York Timesu objavila oglas, v katerem je dala jasno vedeti: če general Petraeus ne bo govoril resnice, bo izdal ameriško vojsko v Iraku in Ameriko. Headline oglasa je bil besedna igra: General Petraeus or General Betray US? Izraza Petraeus in Betray US zvenita podobno - "betray" pomeni "izdati", tisti "US" pa "Ameriko" oz. "nas". General Petraeus ali general, ki izdaja Ameriko? Bušijem je vzelo sapo. Ne pa tudi glasu.

In potem je zaigral dobro znani orkester. Najprej je na križarsko-zastraševalni pohod krenila medijsko-propagandna divizija republikanske mašine: jastrebi, desničarske spletne strani, prorepublikanski časopisi, probushistični blogerji, neokonservativni denuncianti, apologeti invazije na Irak, Washington Times, Weekly Standard, Drudge Report, radijski populisti in TV-kanal Fox News so kar tekmovali, kdo bo oglas razglasil za hujšo svinjarijo - in hujšo izdajo. No, veleizdajo. Histerija je takoj zatem bušnila v kongres: republikanski senatorji in poslanci so mahali z oglasom in zahtevali akcijo, sankcije, obsodbo in javni linč, hkrati pa od demokratov zahtevali, naj zaboga že kaj storijo s tem jebenim MoveOn.orgom. Rudy Giuliani, nekoč newyorški župan, zdaj republikanski predsedniški kandidat, ni bil daleč stran: v New York Timesu je objavil oglas, v katerem je glorificiral generala Petraeusa in kritiziral Hillary Clinton, senatorko in demokratsko predsedniško kandidatko, češ da noče ustaviti jebenega MoveOn.orga. Podpredsednik Dick Cheney je bil "ogorčen". Republikanski kongresnik Thomas Davis III. je zahteval kongresno preiskavo o protiameriškem početju organizacije MoveOn.org - v slogu nekdanjih makartističnih preiskav. John McCain, senator in republikanski predsedniški kandidat, pa je oznanil, da bi bilo treba jebeni MoveOn.org pri tej priči "vreči iz Amerike". Vse je teklo tako namazano, da se Bushu niti ne bi bilo treba oglasiti, pa se je. Na tiskovni konferenci je rekel, da je oglas, ki ga je objavila jebena organizacija MoveOn.org, "gnusen", hkrati pa je napadel demokrate, ker ne obsodijo tega oglasa in ker "si ne upajo jeziti levičarske skupine, kakršna je MoveOn.org".

Vse je bilo 'po knjigi', še bolje - po scenariju. Popolni deja vu. Na noben kliše niso pozabili. Na noben histerični medklic. Na nobeno patriotsko frazo. "Ekstremisti!" "Stalinisti!" "Organizacija, ki hoče uničiti Ameriko!" "Dokaz, da je demokratska stranka talec skrajne levice!" Nič, tipična, že stokrat preizkušena bušistična grozljivka. Ali bolje rečeno, bušiji so skušali gangsterski film, ki se vrti v Iraku, preglasiti z grozljivko. Demokrati bi lahko, kot se spodobi za gledalca grozljivke, malce trznili, na koncu pa mirno vstali in odkorakali iz kina. Zunaj bi jih pričakal lep sončen dan. Toda ne: demokrati so množično podprli obsodbo oglasa. Republikanci so namreč v senatu izsilili glasovanje o obsodbi tega oglasa: 72 senatorjev je glasovalo za resolucijo, s katero so obsodili oglas in rešili "čast in integriteto generala Petraeusa in vseh članov ameriških oboroženih sil", le 25 pa jih je glasovalo proti. Z eno besedo: 25 demokratskih senatorjev je oglas obsodilo. Hillary Clinton je glasovala proti obsodbi, Barack Obama, njen glavni protikandidat v dirki za demokratsko predsedniško nominacijo, pa je senat nekaj minut pred glasovanjem taktično zapustil. Kaj je Bush mislil s tistim, da si demokrati ne upajo jeziti MoveOn.orga, ni jasno - pa saj dobro ve, da ga demokrati vedno ubogajo. In da mu nazadnje vedno salutirajo. Hej, odkar so prevzeli kongres, jim ni uspelo skozi spraviti še niti enega zakona, s katerim bi spremenili tok iraške vojne.

Kako neposredno vplivati na politiko in volitve

Bush je torej udaril mimo, ko je mislil, da si demokrati ne upajo obsoditi organizacije MoveOn.org. Še bolj pa je mimo udaril senator McCain, ko je mislil, da lahko organizacijo MoveOn.org vržejo iz Amerike. Ne morejo. Iz dveh razlogov: prvič, MoveOn.org je virtualna, internetna organizacija, in drugič, MoveOn.org ima več kot tri milijone članov. Z eno besedo: organizacija MoveOn.org je za represijo preprosto prevelika. Je pa res, da je trn v Bushevi peti, da ne rečem Bushevi tetivi. Kar pa ni čudno: nastala je sicer že leta 1998, v času "afere Monica Lewinsky", ko sta se liberalna podjetnika iz Silicijeve doline naveličala vseh tistih napadov na Clintona, toda razmahnila se je prav iz upora proti Bushu, proti njegovemu zategovanju demokracije in svoboščin, proti njegovi histerizaciji Amerike, proti njegovi zlorabi oblasti, proti njegovemu zvijanju ustave, proti njegovemu monarhizmu in proti njegovim invazijam, vojnam in okupacijam, pa tudi iz upora proti republikanski medijsko-propagandno-zastraševalni mašini. In seveda iz upora proti političnemu elitizmu in proti pasivnosti, v katero se je po 11. septembru 2001 zavila demokratska stranka. MoveOn.org je progresivni dežnik nad Ameriko, progresivno krilo ameriške demokracije in dedič nekdanje Ljudske fronte - mreža progresivnih aktivističnih skupin. Večjega mobilizatorja progresivnih sil trenutno ni. In kar je bistveno: MoveOn.org je politiko vrnil navadnim, malim ljudem, ki so prej zanimanje za politiko izgubili - in postal njihovo politično orodje. Politiko jim je pripeljal na dom in jih angažiral, politični proces pa demokratiziral in mu snel elitistično masko. Talilni lonec ameriške desnice je sakralen - cerkev. Talilni lonec ameriških progresivnih sil je sekularen - internet.

V zadnjih desetih tednih pred predsedniškimi volitvami 2004 je MoveOn.org lansiral serijo protibushevskih 30-sekundnih spotov, ki so jih režirali mnogi sloviti ameriški režiserji, recimo Rob Reiner, Darren Aronofsky, John Sayles, Richard Linklater, Doug Liman in Allison Anders, in v katerih so - magari kot naratorji - nastopili mnogi sloviti ameriški igralci, recimo Matt Damon, Scarlett Johansson, Martin Sheen, Woody Harrelson, Rebecca Romijn, Kevin Bacon, Margaret Cho in Ione Skye. Med najodmevnejšimi je bil animirani spot "Kdo profitira?", ki na začetku vpraša: "Kako bi bilo, če bi se morali ljudje, ki z vojno profitirajo, v tej vojni tudi boriti?" Iz letala nad Irakom potem s padalom skoči poslovnež - ko pristane v bojni coni, se panično skriva za svojim poslovnim kovčkom. Narator doda: "Od napada na Irak so korporacije, povezane z Bushem, zaslužile milijarde dolarjev. Oni bogatijo, medtem ko naši vojaki tvegajo svoja življenja." V enem od spotov so se posmehovali Bushu, ki je napadel državo, v kateri ni bilo Al Kajde, v drugem so kritizirali davčno reformo, s katero je Bush obogatil bogate, v tretjem so Američane pozivali, naj gredo na volitve, v četrtem so republikance opozorili, da je Bush nategnil tudi njih, Rob Reiner pa je posnel "Napako", v kateri Busha vprašajo, ali je do sedaj storil kako napako, toda Bush le tuhta, menca in zmiguje z glavo. Nak, nobene napake se ne spomni. In medtem ko se ne more spomniti nobene svoje napake, nas spot spomni, da je v času njegovega mandata štiri milijone Američanov izgubilo zdravstveno zavarovanje, da je milijon in pol Američanov izgubilo službe in da je v Iraku umrlo - ali pa bilo ranjenih - na tisoče ameriških vojakov. "George Bush ni na naši strani."

Jasno, s temi političnimi spoti v času predsedniške predvolilne kampanje niso prepredli le interneta, ampak tudi ameriške TV-postaje, predvsem v ključnih, še neodločenih državah. Ti spoti, ki so kontrirali republikanski medijsko-propagandni mašini, so bili lahka konjenica, ki je prišla na pomoč demokratskemu kandidatu Johnu Kerryju. Toda MoveOn.org je Busha razjezil že leto prej, ko je pripravil natečaj "Bush v tridesetih sekundah" - izmed 1500 protibushevskih spotov, ki so prispeli na natečaj (dva sta, kot se spomnite, Busha primerjala s Hitlerjem), so izbrali najboljše in jih potem tik pred Bushevim kongresnim govorom predvajali na TV. Kot oglase. Pa vendar jim leta 2004 ni uspelo - Bush je preživel in ostal v Beli hiši. Dve leti kasneje, pri kongresnih volitvah, jim je uspelo. Busha verjetno še vedno najbolj žre njihov prispevek k demokratski zmagi v Virginiji, ki je odločala o tem, čigav bo senat - če bi zmagal demokratski senator, bi senat osvojili demokrati. Težava je bila v tem, da ni nič kazalo, da bi jim to lahko uspelo: republikanski kandidat George Allen, sicer senator v bitki za reelekcijo, je imel pred demokratskim kandidatom Jimom Webbom veliko, tako rekoč nedosegljivo prednost. MoveOn.org se za Virginijo ni kaj dosti menil - veljala je pač za izgubljeno. Toda potem je Allen naredil katastrofalno napako: nekega snemalca, sicer Američana indijskega rodu, je napadel z rasistično psovko, tako da se je njegova prednost čez noč - slaba dva meseca pred volitvami - občutno zmanjšala. MoveOn.org je šel takoj v akcijo: Virginije ni zasul le s protibushevskimi spoti, ampak tudi s telefonskimi klici. Prostovoljci MoveOn.orga so opravili več kot pol milijona telefonskih klicev - direktno, s pomočjo nove spletne telefonske banke "Call for Change", so klicali potencialne demokratske volivce, jih pozivali, naj gredo na volitve, in jim razlagali, zakaj bi bilo dobro, da volijo Jima Webba. Klicali so bodisi od doma ali pa s 3000 "telefonskih žurk", ki jih je sponzoriral MoveOn.org. Rezultat: Webb je dobil 7236 glasov več kot Allen. In demokrati so dobili senat. Bilo je tesno, zato je bil prispevek MoveOn.orga, ki se je na podoben način vmešal tudi v druge ključne predvolilne bitke (185.000 prostovoljcev je v treh mesecih opravilo več kot 7 milijonov telefonskih klicev), še toliko očitnejši. MoveOn.org je na volitve potegnil ljudi, ki sicer ne bi volili, ali natančneje: kot so tedaj izračunali analitiki, je MoveOn.org volilno udeležbo povečal za 4 odstotke.

To je republikansko medijsko-propagandno mašino šokiralo. Še toliko bolj, ker je MoveOn.org demonstriral še eno pomembno akcijsko odliko: za predvolilne kampanje je sposoben zelo hitro zbrati veliko denarja. Recimo: za demokratskega senatorja Roberta Byrda so v dveh dneh zbrali 800.000 dolarjev, za demokratskega kongresnega kandidata Boba Caseyja so v 24 urah zbrali 150.000 dolarjev, za demokratskega kongresnega kandidata Neda Lamonta pa so na hitro zbrali 1,2 milijona dolarjev. Leta 2006 so za potrebe kongresne predvolilne kampanje zbrali 27 milijonov in jih potem plasirali na različna "tesna" predvolilna bojišča. Toda trik ni le v tem, da denar zberejo v rekordnem času, ampak v tem, da ta denar dobijo pri svojih članih, potemtakem neposredno pri volivcih, to pomeni, da kandidatom ni treba žicati korporacij (MoveOn.org je celo lansiral serijo spotov, v katerih je razkrinkal republikanske kongresnike, ki so korporacijam, svojim donatorkam, vrnili usluge), in da ta denar potem skanalizirajo v kampanje, ki jih določijo sami člani - MoveOn.org zato svoje članstvo stalno anketira. Gverilska propulzivnost, ekspeditivnost in udarnost MoveOn.orga so republikansko medijsko-propagandno mašino tako stresle, da se je - via Fox News - rodil slogan: "Če vzameš denar od MoveOn.orga, je tako, kot da bi vzel denar od kake nacistične stranke." Republikanci so naredili vse, da bi blokirali MoveOn.org - dvom o njegovem "patriotizmu" je bil glavna retorična figura. In seveda, republikanci so naredili vse, da bi prestrašili demokrate ter jih odvrnili od donacij in predvolilne furije MoveOn.orga. Nekje vmes so iz obupa - in za beganje javnosti - ustanovili celo organizacijo s podobnim imenom, MoveOnForAmerica.org, ki pa je postala le eden izmed marginalnih členov republikanske medijsko-propagandne mašine.

MoveOn.org je poživil in naelektril progresivno blogosfero, tako da ima zdaj vsak teden od 2 do 4 milijone bralcev (razlog več, da so se blogerske konvencije v Chicagu udeležili tako rekoč vsi demokratski predsedniški kandidati in tako rekoč vsi progresivni aktivisti), hkrati pa je svojim članom pokazal, da lahko res neposredno vplivajo na politiko in volitve - z angažmajem, aktivizmom, donacijami in volilnim glasom. Toda MoveOn.org ni yes-man demokratske stranke, še zlasti ne njenega dominantnega, centrističnega, statusquojevskega, elitističnega Sveta demokratskega vodstva (Democratic Leadership Council), ki formatira uradno politiko demokratske stranke, navsezadnje, leta 2004 je v predsedniški dirki burno in bogato podprl Howarda Deana, protivojnega kandidata, ki se je razglasil za "demokratično krilo demokratske stranke" - Svet demokratskega vodstva je potem naredil vse, da ga je ustavil. Takoj zatem ga je burno in bogato podprl v kampanji za predsednika demokratske stranke - in uspel. Clintonoma navkljub. MoveOn.org dela mimo partijske linije - in mimo partijske infrastrukture. Politiko gradi od spodaj - in tudi denar zapravlja od spodaj. Drugače od demokratske stranke, ki gradi od zgoraj - in ki tudi denar zapravlja od zgoraj. Hja, Clintona utelešata Svet demokratskega vodstva, toda Hillary ni glasovala za senatno obsodbo oglasa MoveOn.orga - MoveOn.org pač preveč potrebuje.

povezava