Tišina, smejemo se!

Ko je iranski predsednik Ahmadinedžad na newyorški univerzi Columbia rekel, da v Iranu nimajo homoseksualcev, so se začeli vsi v dvorani bučno smejati. To, kar je rekel, je zvenelo kot vic. In res, ko je Ahmadinedžad stal tam, za tistim pultom, je bil videti kot stand-up komik. Ali bolje rečeno, videti je bil kot kak ameriški komik, recimo Jon Stewart, Jay Leno, David Letterman, Seth Meyers, Jimmy Kimmel, Conan O'Brien ali pa Bill Maher, ki brije norca iz njega. Iz njegovih famoznih, grotesknih, šokantnih zanikanj. Ko je Ahmadinedžad zanikal obstoj nacističnega holokavsta, se je zdelo, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo ameriški komiki njegovo zanikovanje spremenili v vic in kdaj bodo začeli naštevati, kaj vse še Ahmadinedžad zanika in kaj vse še po njegovem ne obstaja. Toda Ahmadinedžad jih je prehitel, in to na njihovem terenu. "V Iranu nimamo homoseksualcev tako kot pri vas." Stewart, Leno, Letterman in Maher so lahko le pozeleneli od zavisti, kajti vic jim je snel z jezika. Verjetno so si rekli: kako to, da se mi tega nismo spomnili?

Zato je bilo pričakovati, da bodo skušali Ahmadinedžadov "vic" spremeniti v svoj vic - da ga bodo skušali v svojih showih zasenčiti. Kar so potem tudi storili. Seth Meyers: "Iranski predsednik Ahmadinedžad je v ponedeljek na univerzi Columbia rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. V dokaz je poudaril, da so iranska verzija benda Village People le ljudje, ki živijo na vasi." Nič posebnega, ne. Kaj pa Jimmy Kimmel: "Ahmadinedžad pravi, da v njegovi deželi ni homoseksualcev. Zelo se je trudil, da bi jih našel - dal je celo nekaj malih oglasov. Hej, če bi v Iranu obstajali homoseksualci, potem bi se morda bolje oblačil." Okej, malce bolje, toda še vedno nič posebnega. Conan O'Brien je to le malce prepakiral: "Predsednik Ahmadinedžad je na univerzi Columbia rekel, da nima problemov z geji, ker v Iranu nimajo homoseksualcev. Kar pojasni, zakaj Ahmadinedžad še vedno nosi vetrovko iz leta 1983." Kdo je komu ukradel vic? Ali pa Jay Leno: "Iranskemu predsedniku se je smejal ves svet, ko je rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. Ko se je z iranskim letalom peljal domov, ni stevard vso pot z njim spregovoril niti besede. V tej deželi je gejem težko. Ste vedeli, da v Iranu geje usmrtijo? Toda le pod pogojem, da homoseksualni odnos med dvema moškima ali med dvema ženskama vidijo najmanj štirje moški. Tu se vidi razlika. Če v Iranu štirje moški gledajo dve ženski, ki seksata, temu rečejo zločin. Vidite, pri nas temu rečejo fantovščina." Žal, spet nič posebnega, se razume, toda tega se je očitno zavedal tudi sam Leno, ki je ponudil še variacijo tega vica: "V Iranu so lahko homoseksualci usmrčeni, toda le pod pogojem, da jih med homoseksualnim odnosom gledajo štirje Iranci. Tako imate štiri moške, ki gledajo, kako dva moška seksata. Mar niso vsi geji?" Se je temu vicu smejal ves svet? Dvomim. Razlog več, da je Leno še poskušal. Znova in znova je skušal preseči Ahmadinedžadov vic. Recimo: "Najljubši mi je bil tisti del njegovega govora, ko je rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. To je res rekel. Škoda, kajti potrebovali bi nekoga, da bi koreografiral vse tiste parade, ki jih prirejajo vsak teden." Ajs. Ali pa: "Kot veste, se morajo ženske v Iranu skrivati. Seks pred poroko je nezakonit. Moški se pravzaprav ženske tam sploh ne sme dotakniti, če ni z njo poročen. V Iranu ni filmov, prepovedanih mladini do sedemnajstega leta. Preseneča me, da v Iranu niso že vsi fantje geji."

Priznajte, to je bilo že malce bolje. He-he. Problem je bil v tem, da je Leno vse te vice povedal v obratnem vrstnem redu, kot sem jih zapisal. Začel je torej s tistimi, ki se zdijo boljši, in končal z onimi, ki se zdijo slabši. Kar pomeni, da je skušal svoje prve vice popraviti, nadgraditi, okrepiti, našpičiti, izboljšati, pa ni šlo - šlo je le še na slabše. Ahmadinedžadovega "vica" mu ni uspelo zasenčiti. Zato ne preseneča, da je Leno povedal tudi tale vic: "To, da so mu pustili govoriti na univerzi Columbia, je bilo zelo kontroverzno. Rektor univerze je rekel, da bi pustil govoriti celo Hitlerju. Očitno ni opazil, da je storil ravno to." Je to vic? Mar ni to nekaj, kar Ahmadinedžadu stalno očitajo bušiji, probushevski komentatorji in Fox News - da je Hitler? In mar ni to nekaj, kar bušiji, probushevski komentatorji in Fox News očitajo univerzi Columbia - da je dala besedo Hitlerju? Nič, Ahmadinedžad je očitno celo ameriške komike spravil v zadrego in ob živce, tako da so izgubili distanco ter začeli govoriti in misliti kot Bush. Je Leno izgubil feeling? Samokontrolo? So mu popustili živci? Mu je počil film? Je ameriško komedijo zamenjal Bush-talk? Leno je namreč povedal tudi tale vic: "Obiskati hoče Ground Zero. Imam zamisel. Je kaka možnost, da Ground Zero prinesemo k njemu?" O, seveda obstaja možnost, da Ground Zero prinesejo k njemu. Bush stalno ponavlja, da so na mizi vse možnosti, tudi ta, da Iran spremenijo v Ground Zero. Slab vic. Rudy Giuliani, republikanski predsedniški kandidat in nekdanji newyorški župan, je Iranu te dni obljubil, da ga bodo prestavili za "pet do deset let" nazaj, če ne bo ubogal. Leno bi lahko bil malce bolj občutljiv - Ahmadinedžadu bi se moral v resnici zahvaliti, ker mu je s svojim "vicem" omogočil, da je lahko začel pripovedovati vice o gejih in da si je lahko dal pri tem duška. Spomnite se še enkrat tegale Lenovega vica: "Najljubši mi je bil tisti del njegovega govora, ko je rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. To je res rekel. Škoda, kajti potrebovali bi nekoga, da bi koreografiral vse tiste parade, ki jih prirejajo vsak teden." Je to vic o Ahmadinedžadu ali vic o gejih? Vic o Ahmadinedžadu je bil le fina in neboleča pretveza za vic o gejih.

Vici o gejih pa so priložnost, ki je noče zamuditi noben komik - publike za te vice je vedno dovolj. In res, ameriški TV-komiki so kar tekmovali v tem, kdo bo povedal boljši vic o gejih. Ali bolje rečeno: vice o Ahmadinedžadu so pripovedovali le zato, da bi lahko nekaznovano, brez občutka krivde in brez tveganja, da jih bo napadel kak odbor za varstvo človekovih pravic, pripovedovali vice o gejih. David Letterman: "V Iranu ni gejev. Zato morajo hoditi v Kuvajt, če hočejo gledati umetnostno drsanje." Še Letterman: "Po njegovem v Iranu ni homoseksualcev. To je razlog za porazno stanje njihovih mjuziklov." Čas je, da se spet vključi Conan O'Brien: "Iranski predsednik Ahmadinedžad je sinoči v New Yorku - vidite, ko je bil tam, se je tudi malce zabaval - k sebi na večerjo povabil nekaj znanih reporterjev. Očitno je šlo vse gladko, kajti Barbara Walters je zjutraj odšla v obleki, v kateri je prišla." In spet Letterman: "Mahmud Ahmadinedžad je rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. Mimogrede, to je razlog, da je pse v Iranu skoraj nemogoče obleči." In tako dalje.

So bili to vici o Ahmadinedžadu ali vici o gejih? Komiki so izkoristili priložnost, da so na Ahmadinedžada prilepili vice o gejih, ki jih sicer na suho ne smejo več pripovedovati - veljajo pač za politično nekorektne, žaljive. Zdaj so si lahko dali duška. Le krinko so potrebovali. In Ahmadinedžad je odlična krinka. In odlična pretveza. Njegov "vic" o iranskih gejih je bil v očeh ameriških jastrebov ultimativni dokaz, da je treba Iran napasti. Tako kot bušiji vsako stvar spremenijo v pretvezo za nadaljevanje "vojne proti terorju", tudi ameriški TV-komiki vsako stvar spremenijo v pretvezo za vojno za ratinge - in vici o gejih so vedno dobri za ratinge. Ne pozabite, da so vsi ti vici o Ahmadinedžadu le nadaljevanje vicev o Larryju Craigu, republikanskem senatorju, ki so ga zasačili, ko je na letališkem stranišču v Minneapolisu pecal moškega, za katerega se je izkazalo, da je policaj. Vicev o Craigu ni bilo ne konca ne kraja - in vsi ti vici so bili v principu vici o gejih. Conan O'Brien: "Stranišče na letališču v Minneapolisu, v katerem so aretirali Larryja Craiga, je postalo turistična atrakcija - ljudje hodijo tja in se fotografirajo. A ne le to - Larry Craig se jim za 10 dolarjev podpiše na penis." David Letterman: "Tip leti z družbo Frontier Airlines in sredi leta plane s svojega sedeža, sleče hlače in začne tekati gor in dol, saj veste, s tisto rečjo, ki mu visi. Senator Craig, pomagajte, prosim! Moledujem vas, prosim!" In Jay Leno: "Stranišče, v katerem so zasačili senatorja Craiga, velja za številko 1 med stranišči za gejevsko pecanje. Vidite, vi ste pa ves ta čas mislili, da so vse tiste vrste zaradi varnosti." Vice o gejih, ki so jih prej šlepali na Craiga, so zdaj šlepali na Ahmadinedžada. Logično, nekateri so oba prepletli. Recimo: "Iranskemu predsedniku Mahmudu Ahmadinedžadu se je ta teden smejal ves svet, ko je rekel, da v Iranu ni gejev. Očitno ni bil nikoli v moškem stranišču na teheranskem letališču." Ali pa: "Kot veste, je iranski predsednik včeraj povedal veliko neumnosti. Meni najljubša je bila tista, ko je rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. Senator Larry Craig se je zato danes prostovoljno odpravil v Iran na misijo iskanja riti." Leno.

Dvojčka, ločena ob rojstvu

Tako kot je bil Ahmadinedžad lepa priložnost za eskalacijo "vojne proti terorju", je bil tudi lepa priložnost za eskalacijo "gejevskega" humorja. "Hillary Clinton je v intervjuju za gejevsko revijo The Advocate rekla, da govorice o tem, da je lezbijka, ne držijo in da ni nikoli seksala z žensko, pa četudi jo je Bill večkrat moledoval, naj to stori," je dahnil Leno. Rekel je tudi: "Senator Craig še vedno zanika, da je gej. In da bi to dokazal, se je danes vrnil na letališče Minneapolis in skušal do seksa priti na ženskem stranišču." Z eno besedo: Hillary zanika, da je lezbijka. Senator Craig zanika, da je gej. Ahmadinedžad zanika, da imajo v Iranu geje. Pomeni: senator Craig je ameriški Ahmadinedžad. Craigov "nisem gej" je le dopolnilo Ahmadinedžadovega "pri nas ni gejev". Pomeni: tudi Amerika ima svoje Ahmadinedžade. Kar je lepo povzel Jon Stewart, ko je rekel: "Zelo zanimivo, da v Iranu ni homoseksualcev, kajti v ameriškem konservativnem gibanju prav tako ni homoseksualcev." Če vprašate ameriško desnico, potem v Ameriki ni gejev - ali pa jih vsaj ne bi smelo biti. Saj veste, to, kar počnejo geji, je "nenaravno", zato jih je treba poslati na zdravljenje. Pomeni: v Ameriki je več Ahmadinedžadov, kot jih je tisti ponedeljek sedelo v dvorani na univerzi Columbia. Da je Ahmadinedžad svoj veliki "vic" povedal prav Američanom, ne preseneča. To, da so se študentje njegovemu "vicu" bučno smejali, pomeni, da kar precej Američanov živi v zanikanju.

Povsem očitno je, da živimo v času zanikanja. Republikanski senator Craig zanika, da je gej. Bush zanika, da je Irak napadel zaradi nafte, da je pred 11. septembrom kaj vedel in da bi rad Iran napadel zaradi nafte. Ahmadinedžad zanika, da razvija jedrsko orožje, da je obstajal holokavst in da imajo v Iranu geje. Ahmadinedžad zanika celo, da je kdaj rekel, da holokavsta ni bilo - da je rekel le, da se je holokavst zgodil v Evropi in da ne vidi razloga, zakaj bi morali biti zdaj za to kaznovani Palestinci in zakaj bi moralo biti trpljenje le izkušnja Zahoda. In seveda, obstajajo spletne strani, ki zanikajo, da je Ahmadinedžad kdaj rekel, da je treba "Izrael izbrisati z zemljevida" - v resnici naj bi bil rekel le, da je treba "izbrisati izraelski režim". Saj veste, Ahmadinedžad je za Izrael rekel to, kar je Bush rekel za Irak in Iran - da je treba "zamenjati režim". Še več, pojavili so se blogi, ki zanikajo, da je Ahmadinedžad sploh rekel, da v Iranu ni homoseksualcev. Iz preprostega razloga: prvič, nekateri jeziki ne poznajo izraza, ki bi poimenoval to, kar v našem jeziku poimenujejo izrazi a la "gej" in "homoseksualec", zato ni prav, da jim Zahod vsiljuje svoj jezik, svojo perspektivo in svojo identiteto, in drugič, na Bližnjem vzhodu "gejevsko" identiteto zavračajo, ker jo imajo za del imperialistične ideologije. Ahmadinedžad naj bi imel torej tehnično prav, ko je rekel, da v Iranu nimajo "tega problema". Narobe so ga razumeli. In kdo je kriv, da so ga narobe razumeli? Prevajalci, ki ne obvladajo vseh nians farsija, jezika, ki ga govori Ahmadinedžad.

Kot kaže, smo sredi hudega komunikacijskega šuma. Težava je v tem, da vsakdo govori le še svoj jezik. Bush je to, da je povsem nedovzeten za tuje jezike, potrdil na zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, kjer so mu morali za potrebe govora vse tuje izraze - imena tujih držav, imena tujih državnikov - napisati fonetično. Sarkozy = Sar-KO-zee. Mugabe = Moo-GAH-bee. In smeha je bila spet polna vreča. Toda ne v živo, na zasedanju generalne skupščine, med njegovim govorom, ampak šele kasneje, ko se je to razvedelo. A pri Bushu ne moremo reči, da je njegov problem v tem, da govori le še svoj jezik - Bushev problem je v tem, da tudi svojega jezika ne govori. Kot veste, je pred nekaj leti vprašal: "Is our children learning?" Po naše približno: "Ali se naši otroci uči?" Kar je bilo slovnično narobe. Te dni, v času Ahmadinedžadove turneje po Ameriki, pa si je na to vprašanje odgovoril kar sam: "Childrens do learn." Po naše približno: "Otroki se učijo." Kar je bilo slovnično spet narobe. Očitno bi mu morali tudi v tem govoru vse angleške izraze napisati fonetično. Mehiški predsednik Vicente Fox menda v svoji novi knjigi pravi, da Bush govori osnovnošolsko španščino. "In iskreno rečeno, Bush govori tudi osnovnošolsko angleščino," je dodal Jimmy Kimmel. Razlika med Ahmadinedžadom in Bushem je bila spet le v tem, da se Bushu niso smejali med govorom, ampak šele kasneje, ko so to rekli TV-komiki. So se Bushu smejali, ko je sredi iraške vojne rekel, da bo zanj "najtežje Irak povezati z vojno proti terorju", ali pa ko je rekel, da isti ljudje, ki so napadli Ameriko, "zdaj bombardirajo nedolžne ljudi v Iraku"? So se mu smejali, ko je rekel, da je poveljnik in da mu zato ni treba ničesar pojasnjevati, ali pa ko je rekel, da se iz Iraka ne bo umaknil, pa četudi ga bosta podpirala le še Laura in Barney? So se mu smejali, ko je rekel, da Amerika potrebuje tak zakon o energetiki, ki bo spodbujal trošenje, ali pa ko je čestital samohranilki iz Nebraske, ki tolče tri šihte, da bi preživela svoje tri otroke: "Tri službe imate? To je enkratno, čisto ameriško, ne? Čudovito je, da to počnete." So se mu smejali, ko je mislil, da je Afrika nacija, in ko je mislil, da je internetov več? Ne, vedno so se mu smejali šele, ko so TV-komiki to povedali kot vic.

Bolj ko se Bush in Ahmadinedžad prezirata, bolj sta videti kot dvojčka, ki so ju ob rojstvu ločili. Ali kot je Bill Maher rekel v svojem showu: "Ta teden je izšla nova knjiga o predsedniku Bushu, ki jo je napisal njegov dolgoletni fan, Bill Sammon. Naslovljena je Evangelijski predsednik, gre pa za precej običajno idolatrijo. Saj veste, Bush je pred svojim časom, pametnejši je, kot mislijo ljudje, njegovi sovražniki so nanj ljubosumni." No, če bi v Iranu izšla knjiga o Ahmadinedžadu, bi bila verjetno naslovljena Koranski predsednik in verjetno bi dobili enako argumentacijo: Ahmadinedžad je pred svojim časom, pametnejši je, kot mislijo ljudje, njegovi sovražniki so nanj ljubosumni. Le še človek, ki je povsem izgubil smisel za humor, verjame, da nista dvojčka: oba sta populista, oba sta patološka pritegovalca pozornosti, oba stalno provocirata drug drugega, oba sta vedno bolj podobna svojim karikaturam kot pa sebi, oba stalno ustvarjata izredne razmere, s katerimi razorožujeta opozicijo, oba uporabljata agresivno retoriko, oba sta neokonservativca, oba sta slaba ekonomista, oba skušata drug drugega prepričati, da sta nora, oba sta velika fana smrtne kazni, oba se ne menita za človekove pravice, oba se borita za prevlado na Bližnjem vzhodu, oba stalno nekaj zanikujeta, oba imata tisti bebavi nasmešek, oba se rada sklicujeta na Boga, oba imata za sabo teokracijo in oba se držita znanega Einsteinovega izreka, da je religija brez znanosti slepa, zato razvijata orožje za množično uničevanje.