Bernard Nežmah

26. 10. 2007  |  Mladina 42  |  Družba

Čas nevarnega življenja

Portret Iva Štandekerja (1961-1992) v dokumentarnem filmu Edvarda Žitnika

Zadnja fotografija Iva Štandekerja, Sarajevo, junij 1992

Zadnja fotografija Iva Štandekerja, Sarajevo, junij 1992
© Jana Schneider

Petnajst let po smrti legendarnega Mladininega novinarja Iva Štandekerja bo nacionalna televizija predvajala dokumentarni film o njegovi tragični smrti v sarajevskem naselju Dobrinja. Njegov zadnji segment, ki ga bo moč ugledati v dokumentarcu. Tako film.

Kateri so bili drugi segmenti, ki iz Štandekerja delajo eno največjih figur sodobnega slovenskega žurnalizma?

Njegova kariera je bila kratka. Vsega dobrih pet let med januarjem 1987 in junijem 1992, razen nekaj tekstov v Ekranu in Problemih je vse objavil v Mladini. V tako kratki periodi danes novinarji ostajajo začetniki. Ivo Štandeker je bil velikan že s prvim tekstom. Osnoval je rubriko XX. stoletje, v kateri je potoval skozi zgodovino stripa. Ustavljal se je pri psiholoških likih junakov in še bolj antijunakov, bil fasciniran nad formo, često cinik, ki pa je po bralcih udaril z angažiranostjo: "Svojim otrokom ne kupujte več Mikijevega političnega Zabavnika!"

Ni pisal, da bi zgolj prikazoval bralcem, pisal je, da bi spreminjal bralce. Vendar ne z željo, da bi jih poučeval, ampak z igrivostjo duha. Za novinarja je bil prekleto izobražen. Izvrstno je govoril nemško, prevedel filozofa Habermasa iz nemščine v slovenščino pri Studii humanitatis, pa Žižkove filozofsko-psihoanalitične tekste iz slovenščine v nemščino. Tako kot je živel za stripe, je vmes še študiral humanistiko. V drugem času bi bil univerzitetnik, on se je odločil, da bo žurnalist. Izmišljeval si je žanre. V Mladino je vpeljal strip in z njim Diarejo ter odprl vrata za generacije striparjev. Razvijal reportažo, intervju, manipulator in čez čas zasedel Zadnjo stran, ki je postala kultna. Zanjo je veljalo, da v zlatih letih tednika uravnava njegovo naklado. Ni bil korekten. Ko je objavljal, je šokiral, ko je anticipiral radikalne ideje, ki so polzele iz nekoč enoumnega kotla Jugoslavije. Nekoč je objavil zemljevid Jugoslavije, razdeljen v dva dela: v zahodnega in vzhodnega. Dotlej nezamisljivo misel, da Jugoslavija razpade, je preprosto upodobil. V času Miloševićevega vzpona, ko so se Milan Kučan, Janez Drnovšek in Janez Stanovnik z njim še sestajali po proslavah in na partijskih sejah, medtem ko so na Kosovu že terorizirali in prosto pobijali Albance, leta 1989, je objavil osmrtnico, ki je sporočala, da je partijski vodja Slobodan Milošević napravil samomor. Prekoračil je vse meje dobrega partijskega ali meščanskega okusa. Še prej je dosegel, da je postal najbolje plačani freelancer med slovenskimi novinarji. Bil je stroj za ideje in držal se je enega pravila: nikoli ni pisal tekstov na podlagi materialov, ki bi mu jih dostavljali politiki. Uporabljal je mikroskopsko natančno poročilo, ki pa ni bilo realizem, temveč v svoji resničnosti pravi nadrealizem. Ko je izvedel, da bo prvi premier Lojze Peterle v cerkvici nad Ljubljano predaval o postu, je odšel med vernike z snemalnikom. Ni uporabil vzvišenega žanra, ki bi danes ironiziral tritedensko notranjo evolucijo pri premieru, ampak je njegove besede le verno zapisal eno za drugo. Ironija je bil le podpis, ki je pozval župnike in farane, da nam priporočijo svoje pridige.

Kot skrajno igro forme je objavil Zadnjo stran, kjer je namesto obširnega teksta stala le črna pika. Spet s pripisom na dnu: "Nepremično glejte v črno piko tako dolgo, dokler ne ugledate samostojne Slovenije. Vajo ponavljajte vsak dan." To je bilo 26. januarja 1990. Vendar ni bil salonski cinik. Ko je JLA napadla Slovenijo, je bil hitrejši od patriotov. Bil je navzoč v bitki pri Štrihovcu, kjer so pred Šentiljem vojaški migi prerešetali skupino tujih tovornjakarjev, ki so obtičali v cestni blokadi. Napisal je reportažo, ki je pojem te zvrsti. Ni pisal o obrambi domovine ne o okupatorskih demonih. Njegov pogled je pisal trdi realizem, pisal je, kot da bi gledal skozi kamero in imel prižgan mikrofon. Ni bil tiste vrste novinar, ki bi mirno beležil smrt. Bil je poln empatije, nosil ranjencem vodo in zanje iskal bolničarje. Pisal je s strani šibkih, niso ga zanimale izjave in tiskovke vojaških poveljnikov. Ko se je z mirovnim sporazumom končala vojna v Sloveniji, je odšel naprej: v obkoljeni Vukovar, v oblegani Dubrovnik in končal pod streli srbskih mitraljezov v obkoljenem Sarajevu.

Njegovi prijatelji in kolegi smo bili pretreseni nad njegovo smrtjo in bentili nad lahkomiselnostjo, s katero je hodil po odprtih sarajevskih ulicah. V resnici je bil zvest sebi, vedno korak pred drugimi. Leta 1988, ko so časniki objavljali lakirane vesti partijskega Tanjuga, je polnil Manipulator z ekskluzivnimi detajli udbovskega eksekutorja Vinka Sindičića, ki je bil poslan v Britanijo, da ustreli emigranta Nikolo Štedula. Pisal ni moralistično, temveč s pridihom ironične distance v naslovih "Udba se brine - zatvor ne gine, Udbini kileri - maleni trileri", vendar ne z distanco do žrtve, marveč do partijske policije.

Leta 1990, ko je nova Peterletova vlada napovedala vstop v dotlej prepovedano Mačkovo Kočevsko Reko, Mladinini novinarji nismo čakali na uradni signal, ampak smo se v trojkah, v eni kajpak Ivo, že teden dni poprej prebijali na sveti teritorij slovenske partije.

Čeravno je bil otrok socializma, je bil še bolj otrok radovednosti. Ni bil antikomunist, a je v Avstraliji leta 1991 v intervjuju predstavljal Ljenka Urbančiča, propagandista domobranske vojske, moža, ki si je postavil malo Slovenijo na dnu južne poloble.

Pisal ni po nareku ne po uredniških direktivah, brskal je po temah, ki jih drugi niso videli, ker o njih niso vedeli, ker so bile predaleč ali pa prenevarne. Potem ko je v prvih šestih mesecih pri Mladini opisoval svetove stripa, je potem naslednjih pet let živel kot v stripu in pisal zdaj nadrealizem, zdaj realizem, zdaj trdi naturalizem vojne.

"Vozniki tovornjakov v tretji blokadi med Mariborom in Šentiljem, brkati in preznojeni od čakanja, že en dan stisnjeni med dve strani vojne, ki je niso mogli razumeti. Bolgar s prstanom, velikim zlatim prstanom z orlom na njem, ki je rekel, kaj mu bo prstan, zdaj ko bo umrl. Saj bo vse v redu, sem mu govoril. Deset minut pozneje je bil mrtev. Veseli Turek, ki je skušal prestrašenost skriti tako, da je govoril in govoril, kako da je v tem kamionu deterdžent in da je to v redu, v drugih dveh pa meso, in to pa ni v redu, ker bo začelo smrdeti, in da bi bilo dobro, če bi jih že končno spustili domov. Ko je s krvavim obrazom sedel med trupli, je še vedno kazal bele zobe. Mladi Turek s samo svetlimi očmi, ki je samo stal in nič ni rekel. Mrtev. In tisti nesrečni Mariborčan, edini Slovenec med njimi, ki je bil tako jezen. Nič ne bom povedal, nič me ne fotografiraj, je čepel ob svojem tovornjaku. Ne hodita tu, ker bodo streljali, jaz nimam nič s politiko. Ko sva bila dovolj dolgo tam pri njih, nasproti tankom s prižganimi motorji, in ko niso streljali, je vseeno prišel zraven. Mrtev."

Leto dni kasneje. Sarajevo, Ivo Štandeker, eksistencialni novinar, poprej s cigareto in z nasmehom sredi vojne, zdaj prav tak kot njegovi liki. Mrtev.