Estetika po meri politike

Čez slabi dve leti bo minilo trideset let od smrti Edvarda Kardelja, najvišjega in najvplivnejšega funkcionarja Zveze komunistov Jugoslavije in Zveze komunistov Slovenije ter častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kardelj se je ob dela prostih dnevih, ki so za časa Socialistične federativne republike Jugoslavije slavili revolucijo ter dosežke narodnoosvobodilnega boja, s prijatelji soborci rad sprehajal po Zajčji dobravi, kjer se je ob spremljavi harmonike srečal z delovnimi ljudmi in občani. Kot vplivnega člana SAZU so ga večkrat povabili na sedeže slovenskih založb, kjer je rad polistal po knjižnih novostih, pohvalil, kar je bilo pohvale vredno, ter tu pa tam izrekel tovariško kritiko, v kolikor je bilo to potrebno, in založniki so jo pravilno razumeli.

Kardelj je rad zapel tudi s pevskimi zbori, a najraje je prisluhnil harmoniki, kar je pogosto dal vedeti samoupravni skupnosti. Ob njegovem 66. rojstnem dnevu mu je tedanji izvršni komite CK ZKS priredil večerjo v vili Pod Rožnikom, krog soborcev, revolucionarjev in članov predsedstva pa mu je kot izraz svoje pozornosti in hvaležnosti izročil - frajtonarico. V želji, da bi še povečala njegovo ljubezen do pesmi, glasbe in kulture. "Prepričani smo," je dejal slavnostni govornik Franc Šetinc, "da bo imela harmonika tudi širši pomen, kajti z njo nam boš včasih dajal dobro intonacijo, da bi bili vsi skupaj kar najbolj ubrani."

Edvard Kardelj je preminil tri leta kasneje. V njegov spomin so Univerzo v Ljubljani preimenovali v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani, ki je to ime nosila vse do leta 1990. Leto poprej je na Filozofski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani doktoriral Vasko Simoniti, izvedenec za zgodovino novega veka, ki ga bo kasneje pomladno dehteča koalicija postavila za kulturnega ministra, on bo pohvalil, kar bo na umetniškem področju pohvale vredno, ter tu pa tam izrekel strokovno kritiko, v kolikor bo to potrebno (in umetniki jo bodo pravilno razumeli), harmonika pa bo spet imela širši pomen (tokrat v opisu vzgojno-izobraževalnih del in nalog nacionalne televizije), kajti z njo nam bodo dajali dobro intonacijo, da bomo vsi skupaj kar najbolj ubrani. Kakopak v želji, da bi še povečali našo ljubezen do pesmi, glasbe in kulture.

Lepo ne sme biti grdo

Podobno kot stara komunistična oblast tudi nova pomladna vse očitneje in vse bolj arogantno jezdi na konceptu, da je za narod dobra samo tista umetnost, ki jo tudi oblast razume in prepozna kot umetnost. Ali drugače, kar oblasti ni všeč, bi moralo zavračati tudi ljudstvo. Spomnimo se samo vznesenega nastopa politkomisarja Branka Grimsa, ki je s preprosto birokratsko logiko 'kar je lepo, ne sme biti grdo ne za oko ne za uho' utemeljeval kulturne presežke Košnikove gostilne kot absolutno najboljše televizijske oddaje, kar je koalicijski kulturbund med ideološkim uravnoteženjem nacionalnih elektronskih medijev razumel kot konstruktivno 'partijsko' kritiko ter popoldansko programsko shemo nacionalke ročno oplemenitil z reprizami Trefaltove narodnjaške veselice po okusu malega človeka. Prav slednji naj bi po ugotovitvah inženirjev nove nacionalkine podobe v zadnjih petnajstih letih enoumja (na petdeset let podlage) utrpel največjo intelektualno škodo, zato je programski svet urno pristopil k procesu duhovne melioracije in v petkovem prajmtajmu s turborazvedrilno oddajo Na zdravje! okrepil odmerke harmonike. In ko se nato v omenjeni oddaji pojavi čisto pravi predsednik vlade, ki je običajno nedosegljiv za udeležbo na strokovnih soočenjih, prezaposlen za odgovore na vprašanja opozicijskih medijev in celo prezaseden za sestanek z Vladimirjem Putinom, je legitimnost in politična korektnost programa dokončno potrjena. Edvard Kardelj je kot mladi komunist v knjižici Potovanje skozi čas (1933) tako stanje duha povzel z mislijo: "Mi smo zgodovina Tvoje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti." Ne vem sicer, če sta reformator Branko Grims in programski komite nacionalke brala omenjeno delo, vendar se včasih zdi, kot bi ga znala na pamet.

Naravnost nezaslišana degradacija poslanstva nacionalne televizije in novinarskega poklica v tej ustanovi pa se je zgodila dan pred sobotnim volilnim molkom, ko sta s predsedniškimi kandidati v finalnem soočenju po vzoru najzakotnejše komercialno zarobljene kabelske televizije kavarniško čebljala simbol objektivne voditeljice in novinarske nepristranskosti Rosvita Pesek ter paradni razvedrilec Mario Galunič. Da, skupaj, v isti oddaji. Mario Galunič je sicer korektno odigral Maria Galuniča, vprašanje pa je, koga ali kaj je igrala Rosvita Pesek. Z vsem dolžnim spoštovanjem, manj bizarno bi izpadla, če bi Odmeve vodila v korzetu, dirndlu in mrežastih najlonkah.

Populistično moralistična načela po estetskih normah opcije, ki je dobila mandat na zadnjih volitvah, pa ne krojijo zgolj podobe razvedrilnih programov in infotainmenta v registru nacionalnih elektronskih medijev, čedalje bolj agresivno pronicajo tudi na širše območje kulture in umetnosti.

Preden je pluralizacija nacionalke stekla s polno paro, se je v filmski kritiki preizkusila Marjetka Uhan, poslanka iz vrst Nove Slovenije. Za skrajno neprimerno je označila japonsko filmsko klasiko Cesarstvo čutil režiserja Nagise Ošime, ki jo je nacionalka zavrtela v terminu po polnoči. Recenzija je zalegla in filmskih klasik takega profila (beri: erotičnega) je v filmski ponudbi nacionalne televizije čedalje manj. Da se ne bi v obliki slovenskih avtorskih filmov namnožile po kinodvoranah, pa seveda pazijo Ministrstvo za kulturo, Filmski sklad RS in 'vladar slovenskega filma' Igor Prodnik.

Neprimerna umetnost

"Naj vas najprej spomnim, da Nadzornemu svetu Filmskega sklada njegov statut prepoveduje umetniško ocenjevanje scenarijev, poseganje v njihovo vsebino in cenzuriranje slednjih. Toda Nadzorni svet skupaj z Igorjem Prodnikom zadnje čase počne vse to in še več. S floskulami zavaja javnost, blati moje umetniško delo in me po celi črti v javnosti poskuša diskreditirati kot legitimnega režiserja," je v odprtem pismo Ministrstvu za kulturo in Nadzornemu svetu Filmskega sklada zapisal večkrat nagrajeni diplomirani režiser in filmski publicist Dražen Štader, ki so mu filmski projekt Srednja šola zavrnili zgolj na podlagi govoric, da gre za pornografski film. "V primeru, da Nadzorni svet dramsko prikazovanje spolnosti na filmskem platnu enači s pornografijo, je najbolje, da nemudoma cenzuriramo več kot polovico slovenskih gledaliških uprizoritev (zlasti tiste najbolj obiskane in odmevne), da ukinemo več kot polovico vseh modnih revij, da prepovemo več kot polovico najbolj obiskanih fotografskih razstav in se vsi skupaj vrnemo v dobo inkvizicije ter polovimo vse čarovnice in jih vržemo na grmado," zaključi Štader. A komu mar. Če Sklad odloči, da je film pornografski, potem je pornografski. In pika.

Ne le slovenski filmarji, tudi nekateri slovenski kiparji nočejo razumeti, da so časi sobivanja različnih poetik stvar preteklosti. Nočejo razumeti, da lahko s svojim preveč čustvenim in premalo realističnim pristopom vznemirijo estetski čut opcije, ki je sveto prepričana, da je na volitvah dobila mandat tudi za urejanje zadev na kulturnem področju. Afera s kipom pomladniške ikone Jožeta Pučnika namreč spominja na železne čase socrealizma, ko so se slavile konkretne podobe delavskega razreda in revolucionarnega zanosa.

Kipar Metod Frlic je po naročilu Ministrstva za kulturo izdelal kip Jožeta Pučnika, ki naj bi bil del razstave Enotni v zmagi v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine. Razstave, ki so jo na ljubljanskem gradu otvorili junija letos, se je udeležil tudi predsednik vlade Janez Janša. Rahlo abstrakten Pučnikov doprsni kip, ki po avtorjevih besedah sporoča, da bolj ko Pučniku praskajo obraz, bolj se kaže njegova podoba, naj bi premiera tako zelo razsrdil, da je pritisnil na kulturno ministrstvo, kulturno ministrstvo pa je urgentno pritisnilo na organizatorje razstave, naj kip nemudoma umaknejo.

Frlic se je z direktorjem Muzeja Jožetom Dežmanom dogovoril, da ustvari nov, bolj realističen Pučnikov portret kot odgovor na nestrokovno problematiziranje kreativnosti. Stroka je oba Frličeva kipa pozitivno ovrednotila, kar pa za politični vrh ni bilo dovolj. Dežman je moral pod grožnjo sankcij s strani Ministrstva za kulturo kipa odstraniti. Razlogov za tako drastičen ukrep, kot je odstranitev oziroma cenzura nekega umetniškega dela, ministrstvo kajpada ni navedlo. Toliko o 'odkriti in pošteni, dobronamerni javni besedi', ki jo je premier Janša zagovarjal v pompozni brošuri Slovenija jutri - država blaginje. Skrčila se je na ignorantski odnos do umetnikov, ki ne upoštevajo moralističnih in populističnih zapovedi, ter na žalitev inteligence tistih, ki si drznejo drugačno umetnost konzumirati.