Banalnost zla

Ali naj škofa Rožmana rehabilitirajo? Vsekakor - takoj za Adolfom Eichmannom.

Eichmann v službi

Eichmann v službi

Tisti, ki zdaj pravijo, da bi bilo treba škofa Rožmana rehabilitirati, nam hočejo reči: že res, da ga je jugoslovansko vojaško sodišče obsodilo, že res, da ga lahko vidite na fotografijah z nacističnimi poveljniki, že res, da je blagoslovil domobransko prisego, toda ali vam izgleda kot pošast? Ali v njem - na njegovem obrazu, v njegovem nasmehu - vidite kaj diaboličnega ali pa abnormalnega? Vam izgleda kot Jago? Kot Macbeth? Se vam zdi, da se je kot Richard III. odločil, da bo podel? Cerkveni predstavniki so v preteklosti včasih celo namigovali, da je bil škof Rožman preveč naiven, da bi vedel, kaj dela. No, vidite, prav v tem pa je bila poanta "banalnosti zla", o kateri je govorila Hannah Arendt, ena izmed največjih filozofinj 20. stoletja, sicer avtorica knjige Eichmann v Jeruzalemu (1963), ene izmed največjih in najpomembnejših knjig 20. stoletja. Veličina knjige Eichmann v Jeruzalemu, ki je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu (via Polona Glavan), je v tem, da nikoli ne zastari. Tako kot nikoli ne zastarijo vojni zločini. In tako kot nikoli ne zastari "banalnost zla".

"Banalnost zla" je odlična figura, toda razumeti jo morate dobesedno: zlo je banalno. Kaj to pomeni, vemo. Ko je Hannah Arendt na začetku šestdesetih kot poročevalka ameriške revije New Yorker v Jeruzalemu spremljala sojenje Adolfu Eichmannu, nacističnemu vojnemu zločincu, ki ga je izraelski Mosad 11. maja 1960 ugrabil v Buenos Airesu in ga devet dni kasneje skrivaj prepeljal v Izrael, ni mogla pri njem najti "nobene diabolične ali demonske globine". V njem ni videla nič sadističnega, obscenega, perverznega ali abnormalnega. Ali kot je rekla: "Ko govorim o banalnosti zla, to počnem na strogo faktografski ravni in poudarjam fenomen, ki je na procesu bodel v oči." In kaj je tako bodlo v oči? Tole: "Eichmann ni bil ne Jago ne Macbeth in niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se tako kot Richard III. odločil, da bo podel. Razen izredne marljivosti, ki jo je vložil v osebno napredovanje, ni imel nobenih motivov. In ta marljivost sama po sebi nikakor ni bila zločinska; zagotovo ne bi nikoli umoril svojega nadrejenega, da bi podedoval njegov položaj. Po domače povedano, preprosto ni nikoli spoznal, kaj dela. Prav zaradi takšnega pomanjkanja domišljije je na koncu cele mesece presedel pred nemškim Judom, ki je vodil policijsko zaslišanje, si pred njim lajšal dušo in znova in znova razlagal, kako je bilo mogoče, da je dosegel le čin podpolkovnika SS, in da ni bil sam kriv, ker ni napredoval. Načeloma je kar dobro vedel, za kaj je pri vsem skupaj šlo, in v zadnji izjavi pred sodiščem govoril o 'prevrednotenju vrednot, ki jih je predpisovala (nacistična) vlada'. Ni bil neumen. Običajna nepremišljenost - nekaj, kar nikakor ni isto kot neumnost - je bila kriva, da je postal eden največjih zločincev tega obdobja." To, kar se je dogajalo v času holokavsta, je bilo v popolnem nasprotju z do tedaj veljavnimi teorijami Zla.

Mali človek

Ne, Eichmann ni izgledal kot pošast - Arendtova je v Jeruzalemu pred sabo videla le malega, betežnega, upehanega, nemočnega človeka, "moža v stekleni komori", ki ne bi pohodil niti stenice. Kar tehnično drži - Eichmann ni sam, osebno, z lastnimi rokami nikoli nikogar ubil. Tožilstvo se je resda zelo trudilo, da bi dokazalo, da je Eichmann na Madžarskem nekega judovskega dečka ubil z lastnimi rokami, pa mu ni uspelo. Na vsak način je skušalo tudi dokazati, da je Eichmann neposredno in osebno izdajal ukaze za ubijanje, toda vse skupaj se je potem končalo pri nekem dokumentu, povezanim z Jugoslavijo (točneje, s Srbijo), na katerega je Franz Rademacher, izvedenec za Jude na nemškem zunanjem ministrstvu, načečkal: "Eichmann predlaga ustrelitev." Izkazalo se je, "da je to edini ukaz za ubijanje, če je to sploh bil, za katerega obstaja vsaj trohica dokazov". Pa še to je sporno: nacistični poveljniki v Srbiji so namreč začeli Jude in Rome - pod pretvezo represalij za partizanske napade - množično pobijati, še preden je Eichmann to odobril. In če je to odobril, pomeni, da je odobril le to, kar so itak že počeli. Ne preseneča, da ga je bolj razkačila obtožba, da je nekoč do smrti pretepel nekega judovskega dečka, kot pa obtožba, da je v smrt poslal na milijone Judov. In to je tisto, česar sodišče, kot pravi Arendtova, ni razumelo: "Da je lahko povprečna, 'normalna' oseba, ki ni niti slaboumna niti indoktrinirana niti cinična, popolnoma nesposobna ločiti med tem, kar je prav, in tem, kar ni." In tipično: leta 1950 je Eichmann, ki se je do tedaj skrival južno od Hamburga, prebegnil v Argentino in zaživel enolično življenje malega človeka - trgovskega potnika, delavca v pralnici in na zajčji farmi, mehanika v tovarni Mercedez-Benz v Suarezu. Živel je predmestno, brez vodje, brez napotkov, ukazov in zapovedi, brez odlokov, po katerih bi se moral ravnati.

"Težava pri Eichmannu je bila prav v tem, da mu je bilo podobnih toliko ljudi, in da ti niso bili niti perverzni niti sadistični, da so bili, in so še vedno, strašansko in zastrašujoče normalni. Z vidika naših pravnih inštitucij in moralnih meril presoje je bila takšna normalnost veliko bolj grozljiva kot vsa grozodejstva skupaj." In ironično, bolj ko je retorika tožilca postajala veličastna, dramatična in spektakularna, "bolj bleda in duhu podobna je postajala postava v stekleni komori, in nobeno žuganje v smislu 'In tu sedi pošast, odgovorna za vse to!' ga ni moglo obuditi k življenju." Roka pravice na nürnberških procesih, na katerih so Eichmanna pogosto omenjali, usodi Judov v času nacističnega holokavsta ni posvečala kake posebne pozornosti. Prej narobe - komajda. In Arendtova ne skriva, da tudi roka pravice v Jeruzalemu - pa četudi so nacističnemu vojnemu zločincu v judovski državi sodili za "administrativni pokol" nad Judi - ni odgovorila na nekatera temeljna vprašanja: kako je lahko prišlo do tega, zakaj je prišlo do tega, zakaj Judje, zakaj Nemci, kakšno vlogo so imeli preostali narodi, kako so lahko Judje s pomočjo lastnih voditeljev sodelovali pri lastnem uničenju, zakaj se niso uprli, zakaj so vstopili na vlak in zakaj so šli v smrt kot jagnjeta k mesarju? Tožilstvo je verjelo, "da lahko Judom prinese pravico le judovsko sodišče in da je sojenje svojim sovražnikom naloga Judov". Ni šlo za žrtve, ampak za storilca. In tožilstvo je trdilo, da je bil Eichmann dejanski motor dokončne rešitve judovskega vprašanja. V nasprotju z obrambo, ki je trdila, da je bil Eichmann le periferno, "drobno kolesce" v mehanizmu te dokončne rešitve, da torej to, česar ga obtožujejo, niso bili zločini, ampak "državna dejanja", da je bil le funkcionar, da je bila njegova dolžnost ubogati in da je zagrešil dejanja, "za katera si odlikovan, če zmagaš, in poslan na vislice, če izgubiš".

Eichmann je na sodišču hlinil malega človeka, ki ga je odpihnilo v zgodovino. Saj veste, imel je svoje najljubše ideje, recimo deportacijo vseh Judov na Madagaskar, pa so se sfižile. Imel je osebna občutja in čustva, pa ni pustil, da bi vplivala na njegova dejanja, na njegovo izpolnjevanje ukazov in nalog, ki "pridejo enkrat na dva tisoč let". Mislil je na kariero: v očeh svojega razreda in svoje družine ni hotel preveč izgubiti. Jasno, tudi v lastnih očeh ni hotel preveč izgubiti. Držal je z Judi - če so hoteli, da emigrirajo, je bil vedno tam, da jim pomaga. Bil je le pokoren državljan, toda njegovo pokornost - njegovo krepost - so zlorabili nacistični voditelji. Predlagal je celo, da se kar sam obesi v javnosti. S svojimi nekdanjimi sovražniki je hotel skleniti mir, še več - predlagal je ustanovitev "spravnega odbora" preživelih nacistov in preživelih Judov. Nesposoben je bil izreči en sam stavek, ki ne bi bil kliše. Klišeje in standardne fraze pa je ponavljal s tako vnemo, kot da jih je sam izumil. "Dlje ko si ga poslušal, bolj očitno je postajalo, da je njegova nezmožnost govorjenja tesno povezana z nezmožnostjo mišljenja, namreč mišljenja s stališča nekoga drugega. Z njim ni bilo mogoče komunicirati, ne zato, ker bi lagal, temveč ker je bil obdan z najbolj zanesljivimi varovali pred besedami in prisotnostjo drugih, s tem pa pred resničnostjo kot tako." Ovil se je v klišeje, da bi lahko mentalno in emocionalno ostal daleč stran.

Reči je znal organizirati - in znal se je pogajati. Iznašel je sistem geta. Bil je totalni birokrat. In predvsem: imel je živ smisel za organiziranje tekočega traku. Ali bolje rečeno, odstranjevanje Judov je prelevil v tekoči trak. Ko je bilo vse pripravljeno, je berlinske judovske funkcionarje povabil na ogled - bili so ogorčeni: "To je kot avtomatska tovarna, kot mlin, povezan z nekakšno pekarno. Na en konec daš Juda, ki ima še vedno nekaj lastnine, tovarno ali bančni račun, in ta gre skozi stavbo od okenca do okenca, od urada do urada, na drugem koncu pa pride ven brez denarja, brez pravic, le s potnim listom, na katerem piše: Državo morate zapustiti v štirinajstih dneh, sicer boste odšli v koncentracijsko taborišče." Nemcem je hotel povečati življenjski prostor, toda tudi za Jude je hotel najti "pošteno rešitev" - in posledično "pošteno rešitev za obe strani". Za "svoje" Jude je hotel ozemlje nekje na okupiranem Vzhodu - in sebe je videl na čelu te "judovske države". Pomagal jim je, jih obravnaval kot enakovredne, prisluhnil njihovim prošnjam in pritožbam, hej, če ne bi imel takega organizacijskega talenta, potem vsi tisti Judje ne bi pravočasno pobegnili iz Nemčije. Rešil jih je na stotisoče! Ni bil apatičen, ampak je imel do svojega dela "notranji odnos". Delal je po paragrafih in ukazih, toda ni bil sitnoba.

Zdelo se je, kot da ima spomin posnet na različnih trakovih. Prepad med nepredstavljivo grozo tega, kar je Eichmann zagrešil, in njegovo komičnostjo je bil namreč srhljiv, njegov spomin pa je "deloval le v povezavi s stvarmi, ki so neposredno vplivale na njegovo kariero". Kar pomeni, da se je spomnil le Judov, ki jih je "rešil". Toda Eichmanna niso angažirali in povišali zato, da bi reševal Jude, ampak zato, ker je bil ekspert za "judovsko vprašanje", za zapleten ustroj judovskih organizacij in sionističnih strank, predvsem pa za prisilne evakuacije. Veljal je za "mojstra, ki zna seliti ljudi". Že leta 1939, le mesec po invaziji na Poljsko, je postal vodja centra za judovsko emigracijo. Bil je rojen za reševanje "judovskega vprašanja", za implementacijo "dokončne rešitve". Če bi mu dali priložnost, bi po vojni brezhibno - in z "notranjim odnosom do dela" - organiziral selitev vseh nacističnih vojnih zločincev v Argentino. Tako pa je bil organizacijo prisiljen prepustiti Odessi, tajni združbi veteranov SS, in Vatikanu. Potni list za Argentino in lažno identiteto mu je priskrbel frančiškanski duhovnik, ki je vedel, kdo je.

"Nisem pošast!"

Madagaskar, "judovska država" na vzhodnem ozemlju in "iskanje rešitve v interesu obeh strani" so bili le pretveze za iztrebljanje Judov, za "dokončno rešitev judovskega vprašanja", ki je imela mnoge šifre - "evakuacija", "posebna obravnava", "preselitev", "delo na vzhodu", "omogočiti milostno smrt". V korespondenci z Vatikanom so iztrebljanje Judov imenovali "radikalna rešitev". Eichmann, ki je skrbel za transport in ki je organiziral vse deportacije z zahoda na vzhod, je znal izračunati vse: koliko Judov lahko prepeljejo s kakega območja, kako je treba uskladiti evakuacije in deportacije, koliko Judov morajo imeti na voljo, da vlaki ne bi šli v nič, koliko novih odsekov železnice morajo zgraditi, kakšna je absorpcijska zmožnost morišč, koliko Judov je treba strpati v koncentracijsko taborišče, da bi kot suženjska delovna sila prinašali dobiček podružnicam industrijskih podjetij, ki so jih postavili zraven teh taborišč, koliko tovornjakov je mogoče iztržiti za milijon Judov, kako iz kaosa narediti red. Enkrat je sicer transport z Judi namesto na rusko ozemlje, kjer bi jih takoj pobili, poslal raje v Lodz, kjer še ni bilo priprav na iztrebljenje, toda kot se je izkazalo, je to storil le zato, ker je firer tega geta odkril, da lahko s temi Judi kuje bajen dobiček. Toda prav s to preusmeritvijo transporta je skušal dokazati, da ni bil brez vesti: "Njegova vest je na pričakovan način delovala kake štiri tedne, potem pa začela delovati v obratni smeri."

Ko so mu nekoč rekli, da naj pogleda skozi luknjo v plinski tovornjak, v katerem so zaplinili Jude, je odklonil. "Nisem mogel." Že ob misli na to mu je postalo slabo. "Nikoli ni dejansko prisostvoval množični usmrtitvi s streljanjem, nikoli ni dejansko gledal postopka zaplinjevanja ali izbiranja delovno sposobnih - povprečno kakih petindvajset odstotkov vsakega transporta - ki je pred tem potekalo v Auschwitzu." Skrbel je le za logistiko tega mehanizma uničevanja. "Če je bilo kaj takega že treba početi, je utemeljeval, je bilo bolje, da so to počeli urejeno." In kot je rekel, je bila njegova vest mirna, ker ni videl nikogar, ki bi dokončni rešitvi nasprotoval. Niti Judje. Vsi so reagirali tako kot on. Nobenih težav ni bilo. In to ga je pomirjalo. Recimo: "V manj kot dveh mesecih je Madžarsko zapustilo 147 vlakov, ki so v zapečatenih tovornih vagonih prepeljali 434.351 ljudi, po sto v vsakem vagonu, in plinske celice v Auschwitzu so komajda zmogle tolikšno množico." Storil je le svojo dolžnost, ubogal je ukaze in zakon. To, kar je storil, je storil kot pokoren državljan. Toda svoje delo je opravljal "z vnemo, ki je daleč presegala klic dolžnosti". Vedno je deloval tako, da bi Hitler njegovo dejanje odobraval, če bi vedel zanj. Zaradi tega, kar so mu naročili, da naj počne, ni imel slabe vesti - slabo vest bi imel, če tega, kar so mu naročili, ne bi storil. In v dobro si je štel, da ni dal pobiti toliko Judov, kot bi jih lahko.

Jeruzalemska obtožnica ga je bremenila tako "povzročanja pobijanja milijonov Judov" kot spravljanja "milijonov Judov v okoliščine, ki so najverjetneje vodile k fizičnemu uničenju", točka 11 ga je bremenila deportacije več tisoč Romov v Auschwitz, ena prej, točka 10, pa "izgona štirinajst tisoč Slovencev" iz Jugoslavije. Eichmann, logistik iztrebljanja, ni razumel, da se pri tako obsežnih in zapletenih zločinih, kakršen je bil ta, stopnja odgovornosti, kot je poudarilo sodišče, "povečuje, bolj ko se oddaljujemo od človeka, ki lastnoročno uporabi usodno orodje". Sodišče je v sodbi sicer sklenilo, da lahko takšen zločin, kot je bil holokavst, zagreši le velikanska birokracija, ki ji asistirajo vsa možna vladna sredstva, toda kot pravi Arendtova, "dokler gre za zločin, tudi najmanj pomembna kolesca tega mehanizma na sodišču takoj spremenijo v vršilce, torej v človeška bitja". Prav na to pa so se vedno sklicevali nacisti: da tega, kar so počeli, niso počeli kot ljudje, kot človeška bitja, ampak kot funkcionarji, kot aparatčiki, ki so le izpolnjevali povelja, ukaze nadrejenih. Na to so se sklicevali nacistični vojni zločinci na sojenju v Nürnbergu - in na to se je skliceval Adolf Eichmann na sojenju v Jeruzalemu, "zadnjem nürnberškem procesu". Kar je bilo seveda za lase privlečeno. "Če se obtoženec brani s tem, da ni ravnal kot človek, pač pa zgolj kot funkcionar, katerega funkcije bi prav tako lahko opravljal kdo drug, je to tako, kot bi se zločinec skliceval na statistiko umorov - ki navaja, da se toliko in toliko zločinov na dan zagreši na takšnem in takšnem kraju - in izjavil, da je storil le to, kar je bilo statistično pričakovano, da je zgolj naključje, da je to storil on in ne kdo drug, saj je konec koncev nekdo moral."

"Nisem pošast," je kriknil. In bolj ko je kričal, da ni pošast, bolj banalen je bil. 31. maja 1962 so ga obesili. Malo pred polnočjo. Ni prosil za milost, ampak je izustil le nekaj klišejev, ki jih je običajno mogoče slišati v pogrebnih govorih. "Bil je vzhičen in pozabil je, da gre za njegov pogreb." To, da je bil na tem, da ga obesijo, se ga ni dotaknilo - bil je daleč stran. Tako kot se ga ni nikoli dotaknilo to, kar se je dogajalo v času holokavsta - bil je daleč stran. Bil je tako daleč stran, da ni imel nikoli občutka, da kdo kje trpi. "Takšna oddaljenost od resničnosti in takšna nepremišljenost lahko povzročita večje opustošenje kot vsi zli vzgibi, morda prirojeni človeku - to je bilo dejansko tisto, kar smo se lahko naučili v Jeruzalemu." Škof Rožman ni bil Eichmann, niti približno, daleč od tega, toda bil je banalen, strašansko normalen in vsakdanji, daleč stran, le vatikanski funkcionar, le drobceno, neznatno kolesce - in lastnoročno ni nikomur storil nič žalega. Bi ga bilo treba rehabilirati? Šur, takoj za Eichmannom.