Izredne razmere

Pakistanski predsednik Pervez Mušaraf je izredne razmere v državi uvedel, ker je pod velikim pritiskom. Tako se odzove človek, ki se boji, da bo izgubil oblast, čeprav govori drugače, pravi Shada Islam, poznavalka Pakistana in izvedenka Evropskega centra za politične študije (EPC) v Bruslju. "On je problem Pakistana. Ko je prišel na oblast, je imel dobre zamisli, a nobene ni uresničil. Država je zdaj v slabšem položaju, kot je bila takrat," razlaga. Ali bo obstal ali padel, pa je povsem odvisno od ZDA.

Beseda Evropske unije ima pri reševanju napetosti v Pakistanu majhno težo, kot v večini držav v Aziji. Članicam EU Islamova odsvetuje uvedbo sankcij - Nizozemci so se zanje že odločili, drugi se še posvetujejo z Brusljem -, ker bodo zaradi njih prizadeti le prebivalci, ki niso nič krivi. Od 15 milijonov evrov, kolikor jih EU na leto nameni za pomoč Pakistanu, večino dobijo prebivalci, saj se denar porabi za izobraževanje, zdravstvo, človekoljubno pomoč. Tudi trgovinske sankcije ne bi bile primeren ukrep, ker Pakistan večinoma izvaža preproste izdelke, kot je tekstil, zaradi ukrepov pa bi prebivalci ostali brez dela. Revščina in neizobraženost, slabe higienske razmere in druge podobne težave povzročajo samo novo razočaranje in bolj, ko so ljudje razočarani, lažje jih islamski skrajneži pridobijo na svojo stran. Zato je bolje, če članice EU nestrinjanje z Mušarafovo politiko izrazijo prek diplomacije, recimo tako, da veleposlanike pokličejo na zagovor.

James Moran, predstavnik evropske komisije, kjer je direktor za Azijo, seveda ne sme tako naravnost kot izvedenka Islamova reči, da imajo v Pakistanu in Aziji nasploh glavno besedo ZDA, EU pa tako rekoč nobene. V razpravi, ki jo je EPC pripravil konec oktobra, preden je Mušaraf uvedel izredne razmere, je zgolj povedal, da je Pakistan za EU strateškega pomena pri urejanju razmer v Afganistanu, pri boju proti pridelavi maka za proizvodnjo mamil in v boju proti terorizmu. "EU krepi dialog s Pakistanom, osredotoča se predvsem na demokratizacijo države, vodenje in človekove pravice. Pomaga pri gospodarskem razvoju in izobraževanju, pomoč bo v prihodnjih sedmih letih potrojila," je obljubil Moran. Od Butove pa pričakuje, da bo v skladu z obljubami vzpostavila dialog z Indijo in okrepila gospodarsko sodelovanje z državami v regiji.

"Ta trenutek lahko gre Pakistan v katero koli smer. Upam, da bo šel v pravo," pravi pakistanski vojaški in politični analitik Talat Masud. Če ne bo šel v pravo smer, lahko celotno regijo spravi v težave. Da bo izbral pravo smer, potrebuje pomoč mednarodne skupnosti. Prepričan je, da bo glavni preskus za januarske parlamentarne volitve to, ali se bo Navaz Šarif, nekdanji predsednik vlade, ki ga je Mušaraf leta 1999 z vojaškim udarom vrgel z oblasti, lahko vrnil v državo in bo njegova stranka Pakistanska muslimanska liga (PML) lahko sodelovala na volitvah.

Benazir Buto bi morala za svojo stranko pridobiti več ljudi iz srednjega razreda in več intelektualcev, da bi se lahko spoprijela s težavami, ki jo čakajo. Analitika Masuda prav tako skrbi, da se ne zaveda dovolj, da se je vrnila v drugačen Pakistan, kot ga je bila zapustila. Težava je še, opozarja, da sta Pervez Mušaraf in Benazir Buto dogovor o delitvi oblasti dosegla s posredovanjem ZDA. Ljudje to vedo in ga ne podpirajo, ker ne marajo ZDA. Američani so po besedah novinarja Financial Timesa Davida Gardnerja v Pakistanu naredili enako napako kot na Bližnjem vzhodu. Njihova zadnja velika napaka je, da je bil Mušaraf, ki je mojster taktike, izvoljen za predsednika v vlogi vojaškega poveljnika.

ZDA je prepričal, da je edini primeren za vladanje v Pakistanu, le on lahko uniči Al Kaido, zato mu je Washington dal vso potrebno opremo, vojsko in predvsem denar. "Dejansko je v osmih letih samo okrepil svoj položaj, okrepila pa sta se tudi islamizem in ekstremizem. Politično je marginaliziral stranki PPP in PML, povezal se je s skrajnimi verskimi strankami in jim omogočil, da so postale nevarna sila, ki hodi po državi. Paštunski nacionalizem se intenzivno povezuje z islamizmom. Posledica tega je gangsterska politika, kakršno smo pred meseci videli v Karačiju," opozarja Gardner. Pakistan po njegovih besedah zdaj potrebuje politiko, kakršne zavezništvo Mušarafa in Butove ne ponuja.

Pakistanski akademik in novinar Abas Rašid pa je prepričan, da sporazum med Mušarafom in Butovo lahko omogoči legalne in poštene volitve. Sedanja oblast se je po njegovih besedah napačno lotila vprašanja usposabljanja skrajnežev v verskih šolah. V zameno za računalnike in učenje angleškega jezika je od teh šol zahtevala, da se morajo registrirati. Prav pa bi bilo, da bi okrepila javno šolstvo. Zdaj verske šole otrokom poleg izobraževanja zagotavljajo še nastanitev, obleko in hrano, v javnih šolah pa ne dobijo niti spodobne izobrazbe, zato ni čudno, da ljudje otroke vpisujejo v verske šole.

Po mnenju Shade Islam je uvedba izrednih razmer lahko tudi priložnost za Pakistan. Benazir Buto s svojo stranko PPP in Navaz Šarif s svojo stranko PML, ki sta največji politični stranki v državi, bi morala združiti moči in poskrbeti, da bodo izpeljane pravične in svobodne volitve in da bodo oblast prevzeli civilisti. Pervez Mušaraf ima še močno podporo vojske, znotraj vojske ni bilo nobenega upora proti njemu, med civilnim prebivalstvom pa je nepriljubljen. "Vprašanje je, koliko časa bo še v interesu vojske, da podpira tako nepriljubljenega ali osovraženega voditelja," pravi izvedenka EPC.

Talat Masud razlaga, da pakistanski narod potrebuje sporazum med vojsko in civilno družbo, na podlagi katerega se mora vojska vrniti v vojašnice. Ker pa je vojska že predolgo na oblasti, civilna družba in demokratične institucije nimajo izkušenj z vladanjem. Zato se sedanja vojaška oblast sprašuje, ali jim sploh prepustiti oblast, da "se bodo učile vladati in bodo delale napake". To seveda ni vprašanje, kajti če civilna družba in demokratične institucije ne dobijo možnosti, da bi prevzele oblast, v Pakistanu oblasti ni mogoče prepustiti civilistom. Masud od sedanjih strank pričakuje, da ne bodo le kritizirale vojske, ampak bodo predvsem povedale, kaj bi spremenile, kako bi vodile državo. Pogreša tudi razpravo, ali naj bo Pakistan islamska ali sekularna država.

Pakistan je tudi jedrska sila. Nekateri opozarjajo, da bi jedrsko orožje lahko prišlo v roke skrajnežem, ti pa bi ga uporabili za teroristične napade. Shade Islam to ne skrbi. Čeprav priznava, da za jedrsko orožje ni strokovnjakinja, glede na ravnanje Američanov meni, da imajo zagotovljen nadzor nad tem orožjem.