"Župan mora biti tudi glavni psihiater."

Župan Ljubljane Zoran Janković o sebi pravi, da ni politik, temveč menedžer. Se imate tudi vi za menedžerja ali ste politik?

Če si župan, ni mogoče ločiti vloge menedžerja od vloge politika. Pa ne le to, od župana velikega evropskega mesta se zahteva še veliko več. Župan mora biti tudi glavni psihiater. Mora biti zelo nadarjen igralec; seveda ne zato, da igra tuje, ampak da igra svoje vloge. Župan mora znati zabavati svoje meščane. Včasih mora narediti dober šov, če želi kaj doseči. Seveda pa lahko nazadnje rečem, da vse to nič ne šteje, če za tem ni vsebine, ki mu je pri vodenju v oporo.

Verjetno vam je gospod Janković povedal, da so v Sloveniji urbana središča na udaru. Ampak tudi vi imate izkušnje s tem. Še posebej je čutiti napetost med Dunajem in avstrijsko Koroško. Marsikdo celo meni, da Haiderjev uspeh temelji na uporu proti Dunaju. Kako vidite ta odnos?

Da si proti nekemu centru ali centrali - to deluje v vseh državah in družbah. Prepričan sem, da boste, če boste šli v katerokoli manjšo skupnost ali mesto v Sloveniji in se boste tam pritoževali nad Ljubljano, doživeli enak uspeh, kot ga ima danes provincialni politik v Avstriji. Uspeh takšne provincialne politike, ki se bori proti centru, to počne v Avstriji Haider, je zgolj v šibkosti njenih tekmecev. To ni pravzaprav nič posebno izvirnega niti novega. Prav zato obstaja danes Haider le na Koroškem, ne pa tudi kje drugje v Avstriji. Njegova stranka ima na Dunaju pol toliko moči kot komunistična stranka. In že komunistična stranka je zelo zelo majhna.

Nekoč so rekli, da je Dunaj rdeč. Je še vedno, mar ne?

Ja, to je res. Moja stranka, socialdemokratska, ima na Dunaju absolutno večino in podpora ji iz leta v leto raste.

Zakaj je Dunaj že kar tradicionalno znan po tem, da imajo tam socialdemokratske, leve ideje takšno podporo?

Mislim, da je socialdemokracija na Dunaju podobna nekakšni socialno usmerjeni ljudski stranki. In če hočeš dobiti več kot 50 odstotkov glasov, seveda moraš biti ljudska stranka. A naša priljubljenost je gotovo povezana tudi s tem, da celo največji kritiki mestni upravi ne morejo očitati česa hujšega. Ljudje so z njo zelo zadovoljni, ker se je Dunaju v zadnjih letih uspelo vnovič povzpeti med evropske metropole. To je seveda tesno povezano tudi s tem, da se je dvignila železna zavesa, da sta se v vzhodnoevropskih državah vzpostavila demokracija in tržna ureditev. Zavedamo se, da tega nismo dosegli sami in da smo odvisni, če tako rečem, od pameti in spodobnosti drugih ljudi in mest okoli nas. Ne gre za to, da bi bili za to zaslužni socialdemokrati, gre za to, da z vsemi zelo dobro sodelujemo.

Ko potujete po drugih glavnih mestih, predvsem tistih v vzhodni Evropi, verjetno opažate, da socialdemokratske ideje niso ravno najbolj priljubljene, predvsem zato, ker jih povezujejo s propadlim komunizmom. V Avstriji je takšno povezavo težje vzpostaviti.

Da, to je res. Socialdemokracija in komunizem sta pri nas jasno na dveh ločenih, antagonističnih pozicijah, ker se socialdemokracija pri nas v nasprotju s komunizmom ni nikoli odvrnila od demokracije. To je odločilna in bistvena razlika. To je jasno razvidno, tudi če pogledamo dejanske dogodke. Ko so komunisti prevzeli oblast, so navadno najprej pozaprli in uničili socialdemokrate, to pa je, mimogrede, podobno tistemu, kar so naredili nacisti. Verjetno najbolj načelni nasprotniki komunizma v letih od 1945 do 1955, v času tako imenovane zasedbe Avstrije, so bili socialdemokrati s svojim glasilom, v katerem so odbijali ideološke napade sovjetskih enot. Mislim, da je zelo pomembna povezava med državo blaginje in gospodarskim razcvetom. To je recept za uspeh. Ko pa se socialdemokratske stranke oddaljijo od te podlage in se usmerijo proti nekemu neoliberalizmu, denimo, je jasno, da izgubijo legitimnost in podporo.

Kakšno vlogo še igra v Avstriji državljanska vojna med rdečimi in črnimi izpred druge svetovne vojne? So odnosi zaradi nje še oteženi?

Znani dogodki iz 12. februarja 1934 igrajo v razmišljanju mlajših rodov, danes bi rekel vseh, ki so mlajši od 50 let, manjšo vlogo. Pomembnejša so zadnja leta, predvsem zadnjih deset let. Morate vedeti, da se v socialdemokraciji šele privajamo na vladanje. To ni lahko. V sedanji avstrijski zvezni vladi sta iz socialdemokratske stranke le dva ministra, ki sta bila nekoč že ministra na ravni dežel. Na drugi strani imate Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP), ki vse do danes še ni doumela, da nima večine. Še celo več - da je izgubila ljudsko podporo, se ji zdi krivično. Zadnje volitve razume, kot da so se ljudje zmotili, napačno obkrožili ali napačno presodili. To je v Avstriji sedaj velik problem, ker škodi demokraciji.

Lahko, prosim, opišete, kateri so glavni projekti v Avstriji, ki so tipično zaznamovani s socialdemokratsko noto?

Mislim, da je teh projektov cel šopek, ne gre le za posamezne cvetlice. Popolnoma razumljivo se mi zdi, da gospodarska politika, ki prepušča tržnim silam, da gredo svojo, naravno pot, ni nobena politika. Prava politika je, da je pri gospodarski rasti udeležen čim širši krog ljudi, da se torej dobički čim pravičneje delijo. Seveda smo pri tem pozorni, da ni potem prevelik krog ljudi odvisen od gosto prepletene socialne mreže. To ni naš namen, želimo, da ljudje živijo svoje lastno življenje tako, kot si ga predstavljajo, in da za to tudi delajo. Podobno bi lahko rekel o vseh področjih, o izobraževanju, zdravstvu ali socialnih službah.

Mora biti zato mesto bogato?

Seveda je Dunaju, mestu, ki je v ekonomskem smislu v odličnem položaju, precej lažje. Nacionalna gospodarstva, ki imajo gospodarske težave, veliko težje uresničujejo takšne politike. To je tudi razlog, zaradi katerega na primer vzhodnoevropskim kolegom županom med njihovo tranzicijo nisem hotel dajati kakšnih pametnih nasvetov. Ne moreš se delati pametnega v mestih, kjer imajo popolnoma uničeno javno infrastrukturo in nimajo možnosti, da bi popravili ali spet usposobili vodovod, kjer nimajo niti najmanjše možnosti, da bi vpeljali ekološko ravnanje z odpadki. V naši, dunajski soseščini se srečujem z župani, ki se ukvarjajo s tako osnovnimi vprašanji, kot so nerešena bivanjska problematika, torej težave s stanovanji. Potem, na primer, meščani nimajo dovolj hrane in podobno. Popolnoma razumem nekatere župane, ki razmišljajo predvsem o tem, kako zadovoljiti osnovne potrebe. Kaj pa naj svetujem v mestu, kjer še čez deset let vodovodno omrežje ne bo sanirano, in še takrat bo sanirano tako, da bo nazadnje sistem preskrbe s pitno vodo privatiziran? V takšnih primerih ne smem reči, da delajo zelo veliko napako, ker druge možnosti skorajda nimajo.

Kaj pa vi, ste na Dunaju katerega od javnih servisov privatizirali ali pa se odločili za tako imenovano javno-zasebno partnerstvo?

Ne, seveda ne. Privatizirali smo le področja, kjer je v resnici obstajal delujoči trg, in nič drugega. Mesto Dunaj je na primer imelo gradbeno podjetje, in tega smo že zelo velik del privatizirali. Pa tudi tu ne mislim, da je bila privatizacija nujna. Javnih storitev, torej mrež socialnih služb, oskrbe ali preskrbe prebivalstva, gospodarjenja s smetmi, izobraževanja, zdravstva - tega nismo privatizirali in tudi ne mislimo privatizirati. Kajti dokler so ljudje s servisom teh ustanov zadovoljni, jih nima smisla dajati v upravljanje zasebnikom. Poleg tega jasno vidim, da je pri nas kakovost teh storitev veliko višja kot v državah, kjer so se odločili za privatizacijo. Za kaj takšnega torej ne vidim nobenega pametnega razloga. Moj odgovor je izredno pragmatičen, ne mislim iz tega delati ne vem kakšne ideologije, češ da bi to po teoriji moral upravljati zasebni kapital. Zakaj pa, če ni težav?

Ima Dunaj kakšnega mestnega arhitekta ali skupino arhitektov, ki lahko bolj ali manj neodvisno deluje in se odloča?

Da, bolj ali manj, bi rekel. Imamo skupino arhitektov, katerih delo pa je dobro organizirano in regulirano. Ni na primer mestnega arhitekta, ker vodenje skupine vedno prevzame drug arhitekt. Razlog je v tem, da predsedujoči ne sme dobivati nobenih naročil, in tako na vrhu vodje pač rotirajo. Razprava o njihovi organizaciji in tem, kar počnejo, je vedno zanimiva. Vsekakor pa se morajo držati mestnih pravil glede gradnje, torej urbanističnega načrta. V okviru tega načrta si prizadevamo za kreativno arhitekturo in jo tudi spodbujamo. A spet - največjo pozornost posvečamo gradnji socialno vzdržnih stanovanj. Rezultat te politike je, da je življenje na Dunaju cenejše od, denimo, življenja v Bratislavi. Pravzaprav je naša naloga, da upoštevamo vse tiste dimenzije, ki trga ne zanimajo tako zelo. K temu spada tudi ekološki dejavnik.

Kaj pa vam pove podatek, da stane v Ljubljani kvadratni meter garsonjere v povprečju več kot 3300 evrov?

Če mislite s tem na tržna stanovanja, potem nimam kaj reči. Tudi na Dunaju najdete stanovanja, ki so tako draga. Ampak to ne bi smela biti celotna slika. Vsaj iz moje perspektive takšen podatek ne pomeni, da imajo tisti, ki so socialno ogroženi, eksistenčne težave. Poglejte, na Dunaju imamo 900 tisoč gospodinjstev. Od tega je 220 tisoč stanovanj socialnih, 240 tisoč pa zadružnih. Z drugimi besedami, na Dunaju je skorajda polovica stanovanjskega fonda socialno naravnana. Temu posvečam veliko skrb, pravzaprav je to moja edina skrb, drugi pol dražjih tržnih stanovanj ni moja skrb.

Dobiva mesto Dunaj več denarja, v relativnem smislu, kot druga mesta v Avstriji?

Pri odgovoru na to vprašanje bi moral biti zelo previden. V Avstriji imamo zelo izdelan sistem delitve denarja med mesti in deželami, ki je tudi zelo zapleten. Zdaj še potekajo pogajanja o tem, koliko bodo k mestu prispevale zvezna vlada, dežela in občine. Žal so avstrijska mesta v letih od 2001 do 2006 (v času vladavine ÖVP, op. a.) izgubila precej finančne podpore. Seveda pa je jasno, da dobi Dunaj vedno premalo denarja. To sploh ni vprašanje.