A smo se za to borili?

Druga svetovna vojna. Mlin v hribih na robu gozda. Zima, mraz, sneg. Partizani skriti v zavetju kratkih dnevov. Vas, ki se šele prebuja v upor. In hiša, kjer se odvija spopad med nevsakdanjim pogumom in sebičnim strahom, boj med moralno izprijenostjo in občutkom dolžnosti, med oportunizmom in junaštvom. Na eni strani je odločni kmet Rutar, ki skrivaj oskrbuje partizane, na drugi lumpenproletarski intelektualec Ferlež, ki Rutarjev živež prodaja na črnem trgu. Vmes sta Rutarjeva revolucionarno nastrojena hči Vida, zagrizena bralka Marxovega Kapitala, ter Rutarjeva bogaboječa žena, ki moli za grunt in kolne partizanski odpor, ker se mu je pridružil tudi njen zdaj že padli sin. Ferlež navzven podpira partizane, v resnici pa rovari proti Rutarju, sklepa kupčije z Nemci in cilja na Rutarjev mlin, ki naj bi mu pripadel po končani okupaciji. Še bolj kot Rutarju se Ferlež prilizuje Vidi. Vanjo je nesmrtno zaljubljen, Vida pa ritolizniškega Ferleža z vidnim odporom zavrača, saj žaluje za Miholom, ki naj bi umrl v nemškem ujetništvu.

Partizanska drama postane partizanska kriminalka, ko na vrata Rutarjevega mlina potrkata dva izmučena tipa v partizanskih uniformah, ki že nekaj časa tavata po vasi. Vaščani se ju izogibajo, saj so prepričani, da gre za raztrganca, pripadnika posebnih oboroženih skupin nemške varnostne policije za boj proti partizanskim skupinam in za odkrivanje partizanskih sodelavcev med prebivalstvom. Raztrganci ali Gegenbanden so delovali med letoma 1942 in 1944, nemški okupator pa jih je ustanovil na pobudo F. Petschauerja, kulturnega referenta podružnice koroškega propagandnega urada na Bledu, ki je predlagal, naj v boj proti partizanom pritegnejo tudi domačine, ki bi delovali v civilu pod komando nemške policije. S tem bi razcepili prebivalstvo in zanetili boj med Slovenci. Ljudje so jih imenovali raztrganci, ker so hodili naokoli v razcapanih uniformah s partizanskimi oznakami.

No, na odru se stvari še dodatno zapletejo, ko občinstvo odkrije, da je eden od sumljivih prišlekov, ki se nastanita pri Rutarju, Vidin izbranec Mihol, razpletejo pa se, ko Ferlež pred prihodom nemške patrulje razkrije svoje karte. Na srečo so v bližini tudi partizani, ki v srditem boju premagajo Nemce. Katarza je zagotovljena, publika stoje ploska in poje partizanske pesmi, navdušenje je popolno. Zavesa pade. Tako je bilo leta 1944 na prvi uprizoritvi Raztrgancev, ki jih je Matej Bor (s pravim imenom Vladimir Pavšič), pesnik, pisatelj, esejist, kritik, prevajalec, novinar in scenarist slovenskega filmskega zimzelenčka Vesna, začel pisati leto poprej. “Igra je sicer preprosta, dostopna vsakemu človeku, saj se ne ukvarja z zapletenimi duhovnimi in nravnimi vprašanji, toda hotel bi vendarle opozoriti na nekaj,” je Matej Bor zapisal leta 1946 v predgovoru h knjižni izdaji svojih dram Raztrganci in Težka ura. “Ferlež in Rutar, osrednji osebi dejanja, sta, čeprav zelo poenostavljena, predstavnika dveh svetov: fašističnega in demokratičnega, nasilja in pravice. Kaj dela Ferlež? Celo ko se bori za ljubezen, se poslužuje zvijače in nasilja.” Rutar se znajde v podobnem položaju, v kakršnem je bil slovenski narod, ko ga je dobil v kremplje nemški okupator, piše Bor in nadaljuje: “Toda Rutar ne klone. Tisti hip, ko Ferlež meni, da ga je zlomil - tako kakor je menil Nemec leta 1941, da je zlomil nas, se Rutar dvigne in upre: `Hoteli ste nas spremeniti v pse, pa ste nas spremenili v volkove!' Toda predaleč bi šel, če bi začel razvozlavati skrito simboliko svoje igre. Če igra sama ne pove tega, je slaba igra.”

Najpopularnejši tekst partizanske dramatike je očitno vzdržal test časa in dobrih šestdeset let kasneje s svojo skrito simboliko, zapakirano v preprosto, vsakemu človeku dostopno igro, znova zadel žebljico na glavico. Raztrganci s podnaslovom Učenci in učitelji, v režiji Sebastijana Horvata, so občinstvo 14. oktobra na premieri v Cankarjevem domu dvignili na noge. Čeprav katarza ni bila povsem zagotovljena, je bilo navdušenje popolno. Publika je stoje ploskala in skupaj s partizanskim pevskim zborom prepevala partizanske pesmi. In hej, nič drugače ni bilo na ponovitvi 3. novembra.

Sproščeno razdeljena Slovenija

“Poglejte tale plakat,” je starejši fin gospod v sivi obleki s prstom pokazal na naslovnico gledališkega lista Raztrgancev, ko sem ga vprašal, ali mu je bila predstava všeč - “Takrat na začetku štiridesetih sta po Sloveniji stegovala kremplje Hitler in Mussolini. Danes ni nič drugače. Po Sloveniji stegujejo kremplje ta črni in ta beli, trgajo jo, oblast pa jim pri tem bogato pomaga.” Na prigovarjanje, ali je lahko bolj konkreten, se je gospod rahlo razburil in stišal glas: “Saj ste vendar en novinar, saj vidite, kaj se dogaja. Država cerkvi velikodušno vrača gozdove in nepremičnine, ki jih potem za velik denar odkupuje nazaj, ta beli pa imajo pri rehabilitiranju kolaborantov in narodnih izdajalcev vso podporo državnih institucij. Lepo vas prosim, eno enoumje, v katerem smo živeli zadnjih petdeset let, so zamenjali z drugim, ki je slaba kopija prvega. Če že mora biti tako, potem mi je ljubši izvirnik,” je zaključil gospod v sivi obleki in mi zabičal, naj ga niti pomotoma ne omenjam, ker se boji za svojo že tako nizko pokojnino. Mimogrede, na osnovi omenjenega letaka, ki je ob zori narodnoosvobodilnega gibanja in upora proti okupatorju pozival Slovence, naj se združijo in branijo, je bil oblikovan tudi uradni plakat za Horvatove Raztrgance. Toda plakata potem ni bilo na spregled ne v hramu slovenske kulture ne v vitrinah, ki po mestu oglašujejo program Cankarjevega doma. Vodstvo te kulturne ustanove je menda ugotovilo, da je plakat za Raztrgance preveč provokativen in bi si ga marsikdo utegnil narobe razlagati. Saj razumete, potem ko so zainteresirano javnost razburili z golim curakom madžarskega umetnika, je ne smejo zdaj dražiti še s svastikami oziroma partizansko ikonografijo. Drži, težko bi našli otipljivejši dokaz za iluzijo sproščenosti, ki trenutno regulira slovenski medijski in kulturni prostor.

Razklanost slovenskega narodovega telesa, ki jo je pred šestdesetimi leti zaznaval Matej Bor, v današnjih časih morda res ni večja, kot je bila takrat, zagotovo pa ni manjša. Horvat je malodane socrealistično uprizoritev Borove agitke ob minimumu scenografskih sredstev kljub vsemu aktualiziral s tremi hiperemocionalnimi intervencijami, ki na subverziven način odsevajo duh mlade pomladne demokracije. Najprej je tu Ferleževo posilstvo nezavestne Vide, ki se zgodi medtem, ko Mihol v snegu prebira Kajuhovo poezijo; se pravi, tisto, kar ne more biti naše, denimo zmaga, je treba očrniti in trajno zaznamovati. Drugič, partizane, ki v izvirni Borovi uprizoritvi na koncu premagajo Nemce, v Horvatovih Raztrgancih pokosijo streli iz teme, vendar strelcev tokrat ne vidimo; skratka, ne glede to, katera stran bi zmagala v vojni, s poraženci bi obračunala na enak način. In tretjič, ko padejo partizani, iz publike vstane partizanski zbor, zapoje venček ponarodelih partizanskih pesmi in med občinstvom se v marsikaterem očesu zalesketa zametek solze. Mislim, da tu komentar ni potreben. Seveda pa brez enoumnja tudi tokrat ni šlo. Med pogovorom z ustvarjalci Raztrgancev, ki se ga je udeležil zavidljivo visok odstotek publike, ga je v predstavi zaznal gledališki poznavalec Rok Vevar. V bistvu naj bi bila kar cela predstava eno samo enoumje. Na srečo nas je - zapeljano in zavedeno publiko s spranimi možgani, kot bi se izrazil bivši beograjski nadškof Franc Perko - v bran vzel igralec Primož Ekart, ki je Vevarja prijazno korigiral v drugem delu njegove ocene: češ, cela predstava je kvečjemu eno samo - enosrčje.

V obširnem gledališkem listu, ki z različnih zgodovinskih vidikov dopolnjuje aktualnost Raztrgancev, med drugim najdemo tudi zelo čustveno pismo Edvarda Kocbeka, ki ga je leta 1943 naslovil na ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. “Prevzvišeni, ali čutite, da je potrebno v današnjih odločitvah imeti polno razvidnost nad stvarnostjo in njenimi zakonskimi procesi?” sprašuje Kocbek cerkvenega dostojanstvenika. “Ali torej čutite, da morate storiti nekaj velikega, samosvojega, izvirnega in odrešilnega? Storiti morate napor, ki bo odrešilen za ves narod. En sam izhod je za Vas, to je da hrabro, jasno in javno nastopite. Dvignite se z vso človeško in škofovsko močjo ter preobrnite tok dogodkov posebno v Ljubljani. Dvignite se in povzročite učinek, ki bo o njem govorila naša zgodovina. Nastopite proti svoji okolici in razženite vse sejmarje okrog sebe! Napravite red v vodilnih vrstah slovenskega klera ... Pokažite okupatorju, da ste škof vsega naroda in da ne boste pod nobenim geslom podpirali cepljenja narodovih sil!” Kako se je odločil in kaj je storil škof Gregorij Rožman, vemo. Po besedah režiserja Sebastijana Horvata je bil gledališki list zasnovan in dokončan, še preden se je začela telenovela z orkestrirano rehabilitacijo škofa Rožmana. Nič čudnega, sproščena oblast je že od zadnjih volitev dalje hudo predvidljiva.

Za kaj smo se borili?

“Cela Slovenija je žgala rock,
bli so dobri cajti, Tito bil je Bog,
pel smo in plesal in pljuval sistem,
zraven pa se vsi še dobr imel ...”

Tako nekako gre refren prve večje uspešnice `slovenske glasbene gverile', ki se skriva pod imenom Rock Partyzani, med zadnjim glasovanjem pa se ji je uspelo prebiti celo med popevke tedna na Vasletovem nacionalnem radiu. Skupino sestavljajo “sami preverjeni mački in mačka slovenskega pop rocka, ki so se kalili v mnogih popularnih slovenskih skupinah: Botri, Martin Krpan, Agropop, Magnifico & Pismejkersi, Don Mentony Band, She itd.”, njihovo geslo pa je: “Namesto pušk kitare - pripravljeni na vse, da narod naš dvignejo spet na noge! Na juriš! Za domovino z Rock Partyzani naprej!”

Rock Partyzani so kajpada popularna različica tistega, kar v gledališko okolje prinašajo Raztrganci, se pravi glasniki spontanega oživljanja partizanske ikonografije, ki se po sistematičnem marginaliziranju s strani sproščenih institucij zlagoma vrača v ospredje. In zakaj se vrača prav sedaj? Košček odgovora se skriva že v refrenu pesmi Cela Slovenija je žgala rock, preostali delčki pa temeljijo na dejstvu, da postaja pot do raja pod Triglavom vse daljša in vse bolj ovinkasta, tako kot je bila nekoč pot do obljubljene komunistične nirvane. S to razliko, da je takrat, ko je bil Bog Tito, večina prebivalstva poleg inflacije imela še zaposlitev, stanovanja, brezplačne vrtce in šole ter upanje na boljši jutri, v sproščeni sedanjosti pa nam je od vsega skupaj ostala samo še inflacija. “Vojna in revolucija v prejšnjem stoletju ter povojni čas nesvobode so poškodovali našo kulturo zaupanja,” je junija 2006 v brošuri Slovenija jutri - država blaginje predel predsednik vlade. Toda kdo, če ne prav njegova zmagovita koalicija, je v zadnjem letu naredila največ za poškodovanje kulture zaupanja? Pustimo to, da se že odkar je pomladna opcija dobila mandat na volitvah, načrtno dela na tem, da bi popolnoma izbrisali zasluge Mladine in alternativnih družbenih gibanj (s punkom in Pankrti na čelu) pri osamosvajanju Slovenije; po novem so na državnih komemoracijah postala odveč že veteranska združenja osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Narašča število koalicijsko pridruženih dobermanov tako bele kot črne provenience, ki partizanom in komunistom oporekajo pravico borbe za oblast, v isti sapi pa taisto pravico priznavajo tistim, ki so prestolnico poklonili v roke italijanskih fašistov in javno prisegali nemškim nacistom. Nedavno je koalicijski kulturbund organiziral državno proslavo v čast dneva reformacije in združevanja Slovencev, osrednjo vlogo v kulturnem programu pa namenil liku in delu škofa Tomaža Hrena, ki je naredil vse, da za reformacijo, Trubarja in knjige v slovenščini ne bi nikoli slišali. Si denimo predstavljate proslavo v čast Jožeta Pučnika, na kateri bi v njegovem imenu nastopal Milan Kučan? Sledili sta kakopak popolna diskreditacija in žalitev inteligence tistih, ki perfidnosti Hrenove rehabilitacije niso prezrli in so si jo drznili celo komentirati. Še zmeraj močno odmeva diskvalifikacija novinarjev, ki so s peticijo opozorili na nemogoče razmere v nekaterih slovenskih medijih. Ker si jo je privoščil predsednik parlamenta, težko govorimo o njeni naključnosti. In tu je še degradacija velikega dela javnosti, ki s podpisi nasprotuje sumljivim šolskim reformam, šolski minister pa jih razglasi za polpismene ovce. Hej, mar smo se res za to borili?

Če volilno telo nima možnosti gledati v prihodnost, se pač toliko bolj kritično zazre v preteklost. Kaj vidi tam, pa že nekaj časa kažejo ankete javnega mnenja, ki merijo priljubljenost vladajoče koalicije.