Romunska invazija

Petek, 26. oktober, 9.15, počivališče Fratta pri izhodu Portogruaro na avtocesti Trst-Benetke. S sopotnico potujem v Benetke, pred sestankom, ki ga imava ob desetih nekaj kilometrov severno od mesta, nameravava spiti kavo v baru ob avtocesti. Od Ljubljane mislim na to počivališče, že od nekdaj mi je, na poti v Milano ali kam drugam, bolj simpatično od drugih, tudi zato, ker je manjše in zato tu skoraj nikoli ni gneče. Natakarji so zato bolj sproščeni, od uvedbe italijanskega protikadilskega zakona pa lahko naročiš kavo v plastiki in prigrizek ter greš nato po dobri uri vožnje puhat pred gostinski objekt. Med vožnjo proti Benetkam ni mogoče ne opaziti velikega števila potniških vozil z romunsko registracijo, predvsem avtobusov in potniških kombijev. Sprašujem se, kateri praznik je, katere počitnice se začenjajo v katoliškem ali pravoslavnem svetu, da vsa Romunija naenkrat rine obiskat rojake, oziroma katerih počitnic je konec, da se vsi vračajo na svoje gastarbajterske položaje. Zapeljem na počivališče, parkirišče pred barom pa ni le zasedeno, ampak je dobesedno zavzeto; niti enega parkirnega prostora ni, če je že med dvema kombijema prostor, je ta spremenjen v nekakšen piknik plac, kjer potniki iz obeh vozil posedajo, obedujejo, matere dojijo svojo dojenčad, na soncu sušijo v veceju na hitro oprano perilo, skratka skvotajo. Niti na misel mi ne pride, da bi jih zmotil, da bi parkiral na zasedenem teritoriju, saj se mi tudi ne zdi, da bi me bili romunski bratje prav veseli. Na misel mi pride Italija izpred petindvajsetih let, ko sem kot mulc s starši pogosto potoval v Lombardijo, na počivališčih je bila takrat prava južnoitalijanska ciganija, moj dedek je imel zanjo bolj slikovit izraz, seračija. Table so v več jezikih opozarjale na prodajalce ponarejenih ur in nakita, avtocestne družbe so se otepale odgovornosti v zvezi s sleparji. Vozni park in navade potnikov so bili na moč podobni tem, ki sem jih po dolgem času spet videl v Portogruaru. Mojega beneškega gostitelja Marca sem pozneje povprašal, kako je s tem, iz njega pa so se vsule zgodbe, kje in kaj vse počnejo Romuni v Benečiji od vstopa v EU, koliko jih je že v Italiji in kakšne reke vozil se dnevno valijo vanjo in čeznjo v druge države, z romunskim kolikor toliko sorodnimi jeziki. Stvar je naravnost pretresljiva.

Prodijev pozdravni nagovor

Če je še pred začetkom letošnjega leta predsednik italijanske vlade Prodi svoje sodržavljane miril, da ni nikakršne bojazni pred pretiranim prilivom romunskih in bolgarskih priseljencev, saj naj bi bil kot bivši prvi med evropskimi komisarji najbolje obveščen o tem, da sta se Romunija in Bolgarija dobro pripravili na vstop v EU, ima le deset mesecev pozneje povsem drugačne tegobe. Takrat je prišleke sicer prijazno pozdravljal, a vseeno zagotavljal, da z romunskimi oblastmi delajo z roko v roki, da bi preprečili invazijo mlajših moških, ki bi v Italiji iskali predvsem delo na črno, pozneje pa bi za njimi prišle še njihove številne družine. In res je notranjega ministra Giuliana Amata za vsak primer poslal v Bukarešto, da je s takratnim kolegom Vasilom Blago podpisal sporazum o vzajemnem preprečevanju organiziranega kriminala, tudi s povečanjem števila romunskih preiskovalcev na italijanskem ozemlju, ki bi pomagali zgodaj odkrivati organizirane tolpe, ki se ukvarjajo z izkoriščanjem otrok in prostitucijo. Kot je tedaj zapisal časnik Corriere della Sera, so župani večjih mest že negodovali, da mestne socialne službe ne zdržijo več pritiska številnih romunskih prosilcev pomoči, državo pa pozivali, naj z nacionalno strategijo poskrbi za reševanje nastalega položaja. Italijanski minister za socialno solidarnost Paolo Ferrero je županom odgovarjal, da je vlada z uredbo odprla trg dela romunskim in bolgarskim priseljencem na področju poljedelstva, gradbeništva, turizma in pomoči v gospodinjstvu, zaradi katerega naj bi se že kmalu, najpozneje pa v nekaj letih, začeli množično vračati domov, saj naj bi zaslužili dovolj, da bi si tam ustvarili boljše življenje. Prav tako naj bi uredba pomagala razlikovati tiste nove sodržavljane, ki so prišli s poštenimi nameni, od tistih, ki se nameravajo ukvarjati z nezakonitimi posli. In vendar se je leto 2007 začelo tako, kot so se bali mnogi Italijani: medtem ko je tristo tisoč Romunov, ki so zakonito ali nezakonito že prebivali v Italiji in so čez noč postali državljani EU, proslavljalo novo leto, so se njihovi rojaki trumoma odpravljali na potovanje z vozovnico v eno smer. Nekateri so vozovnice za avtobus kupili že mesec pred odpravo vizumov in jih tudi izdatno preplačali. Italijanske nočne kronike so 1. januarja zabeležile zgovoren podatek, da sta se v Rimu in v Torinu prva v novem letu rodila otroka romunskih staršev, da pa so policisti v glavnem mestu prvega po polnoči priprli prav pijanega romunskega državljana, ki jih je nadlegoval. Ob prebiranju nočnih kronik od začetka letošnjega leta naprej se človeku ježi koža: 61-letnega upokojenca s palicami pokončal zakonski par iz Romunije, 64-letnega homoseksualca petkrat zabodel v vrat 23-letni romunski državljan, v vagonu podzemne železnice dve mladoletni romunski prostitutki s konico dežnika zabodli 23-letnico v oko, dan zatem je umrla, trije Romuni s palicami ubili 23-letnega rojaka, nato izsiljevali njegovo mamo, kot da bi šlo za ugrabitev, 42-letni Romun na železniški postaji z nožem prerezal vrat svoji ženi in 17-letni hčeri, obe sta umrli na kraju dogodka, 60-letnega moškega z lesenimi palicami pokončala dva romunska državljana, od katerih je imel eden šele petnajst let, policija našla v gozdu dve vreči za odpadke, v katerih sta bili trupli dveh posiljenih romunskih najstnic, 67-letno našli zabodeno v stanovanju, policija prijela 37-letno romunsko državljanko ... Najbolj svež je primer 47-letne Giovanne Reggiani, ki jo je prvega novembra v bližini rimske predmestne železniške postaje Tor di Quinto v temi napadel, posilil in okradel 24-letni Nicolae Romulus Mailat, romunski Rom, ki je pred štirimi meseci prišel iz Transilvanije. S kamnom jo je udarjal po obrazu do neprepoznavnosti in jo nato vrgel v jarek, tam pa jo je našla romunska priseljenka, ki je okrvavljenega storilca po dejanju videla bežati in ga prijavila policiji. Reggianijeva se je po navedbah patologa močno upirala, vendar Romunu ni bila kos, zadala pa mu je takšne rane, da ga bodo gotovo spoznali za krivega, kljub temu da priznava samo poskus ropa in da svojemu zagovorniku zatrjuje, da se je doma zdravil zaradi psihičnih motenj. Giovanna je umrla dan po napadu. Tu je le nekaj zločinov, ki so prišli na prve strani časopisov, sicer pa so rimski karabinjerji od januarja do oktobra letos priprli 10.500 oseb, od tega 7300 tujcev, kar 6000 Romunov. Tudi v znanem rimskem okrožnem zaporu Regina Coeli je od 500 zaprtih tujcev kar 270 Romunov, obsojenih zaradi poneverjanja kreditnih kartic, organiziranja prostitucije, kraje avtomobilov, ropov in drugih nasilnih dejanj.

Strah, jeza in nestrpnost

Italijanska javnost je upravičeno jezna; nekatere četrti Rima, Milana in drugih velikih mest so od nekdaj slovele kot nevarne, vendar so se Italijani do letošnje romunske invazije, kljub podatku, da se v državi zgodi celo do milijon posilstev letno, od katerih jih le četrtino zagrešijo tujci, vseeno počutili razmeroma varne. Tokrat je drugače, v ljudi se je naselil strah. Morilci niso več le profesionalci, pač pa petnajstletni fantiči in smrklje, ki morijo brez motiva, včasih za deset evrov ali povsem naključno. Morijo na ulicah, železniških postajah, pokopališčih, vlamljajo v domove, zločini se dogajajo v mestih in na podeželju, v Trstu, Comu, Pisi in drugod, na javnih in osamljenih mestih, pri belem dnevu in ponoči. Če so bili še pred letom dežurni krivci za nasilna dejanja Tunizijci, Maročani in Albanci, so zdaj njihovo mesto zasedli Romuni. In prav proti njim zdaj državljani in desnica od Prodijeve vlade zahtevajo takojšnje ostre ukrepe, ki bi omogočali enostaven in hiter izgon iz države in kajpak tudi prepoved vrnitve. Medtem pa človekoljubne organizacije in vlada opozarjajo, da niso vsi Romuni banditi ter da z letošnjim letom niso več extracomunitari, temveč neo-comunitari. Prestrašene Italijane je pred dnevi dodatno razkuril še nagovor papeža Ratzingerja, ki je vernike ob srečanju na Trgu sv. Petra pozval, naj prišleke sprejmejo z dobrodošlico in naj jim zagotovijo “varnost ter pravice in dolžnosti, ki so temelj vsakega sožitja med ljudstvi”. Kot da to ne bi bilo dovolj, je dodal še, da si želi, da bi se “odnosi med priseljenci in lokalnim prebivalstvom odvijali v duhu visoke moralne olike, sadov duhovnih in kulturnih vrednot vsakega ljudstva in naroda”. Zdi pa se, da vlada po tragični smrti Reggianijeve posega po bolj učinkovitih metodah kot sveti oče, saj ji je v teh dneh končno uspelo podpisati protokol med policijo in državnimi železnicami, ki bo zagotavljal okrepljen nadzor na vlakih, postajah podzemne železnice in ostali železniški infrastrukturi. Prav tako ni bil naključen obisk romunskega premiera Calia Popesca Tariceanuja pred dnevi v palači Chigi, ko se je zavezal, da bo njegova vlada svojim državljanom, ki se bodo znašli v “posebnih okoliščinah” v Italiji, odslej nudila brezplačno pravno pomoč. Dvaindvajsetmilijonska Romunija naj bi povečala tudi število svojih diplomatsko-konzularnih predstavništev pri naših sosedih. Ta hip je videti, da ti še najbolj zaupajo vladnemu Pacchetto sicurezza (varnostni paket, daljše pa Decreto sulle espulsioni), nekakšni uredbi o izgonu, ki naj bi kmalu postala najprej predlog zakona, nato pa zakon (a tudi kot uredba še čaka na objavo v italijanskem uradnem listu), ki bi omogočal prefektom, da bi sami, če bi bila ogrožena varnost občanov, z odločbo tujca (četudi državljana EU) izgnali. Ministru pa bi ostala le izključna pristojnost pri izgonu oseb, ki v Italiji bivajo več kot deset let, mladoletnikov in tistih, ki bi resno ogrožali državno varnost. Morebitno kršitev takšnega izgona bi italijanske oblasti opredeljevale kot prekršek in bi jo kaznovale z zaporom do treh let. Določila uredbe so sicer dokaj stroga, vendar pa jo mnogi kritizirajo, da ne bo učinkovita, saj naj bi smel prefekt tujca le “povabiti”, naj v tridesetih dneh zapusti državo, njegove podatke pa bi elektronsko vnesel v centralni register, kjer bi ga nato policisti, ob morebitni vnovični kontroli dokumentov, izsledili in ga predali organom, ki bi ga pospremili do meje. A katere, slovenske? Ker gre za članico EU in kmalu tudi schengenskega območja, takšen izgon ne pride v poštev, uredba zato predvideva prisilno repatriacijo z letalom v spremstvu policije. Glede na domnevno število tistih, ki že imajo odločbe o izgonu (po nekaterih podatkih jih je samo v teh dneh nekaj sto), ta igrica niti ne bo poceni, zato javnost pričakuje, da bo Romunija vsaj del stroškov poravnala sama, kar je seveda malo verjetno. Uredba za letošnje leto predvideva 170 tisoč novih delovnih dovoljenj za tujce: delodajalci po novem zanje ne bodo več stali v vrstah, pač pa jih bo notranje ministrstvo, ki v teh dneh pospešeno nadgrajuje sistem, izdajalo prek interneta. Vseeno pa ostaja vprašanje, kaj narediti z vsemi tistimi, ki niso neposredno prišli navzkriž z zakonom, saj država preprosto ne more ukrepati proti vsem zmikavtom in sleparjem: po besedah romunskega priseljenca velja Italija za državo, kjer je dovoljeno skoraj vse, kjer pravosodje zapira le najhujše prestopnike. V nasprotju z Romunijo, ki naj bi bila mnogo strožja, je tako Italija pravi raj za tiste, ki se nameravajo ukvarjati s kriminalom. Pa tudi za tiste, ki bi radi trdo delali: “Ne razumete, Romuni smo kot mladi žrebci, ki so bili desetletja zaprti v mračnem hlevu! Zdaj smo svobodni, želimo si teči.” Rimski župan Walter Veltroni zahteva od države, naj Romunijo pred evropskimi ustanovami prisili k ukrepom: ne proti tistim, ki sprejemajo skupne standarde, pač pa proti vsem potencialno nevarnim, in opozarja, da bi Rim kot “najbolj varno mesto na svetu”, utegnil preplaviti val ksenofobije, ki ga ne bo mogoče zlahka ustaviti. Četudi romunske oblasti že nekaj časa zasegajo potne liste tistim državljanom, ki so se zakonito ali nezakonito več kot tri mesece zadrževali izven državnih mej, saj naj bi vsem omogočile, da brez dovoljenj bivajo do tri mesece v evropskih državah, daljši čas pa le, če študirajo ali delajo, se eksodus nadaljuje. Koliko Romunov je trenutno v Italiji, ne zna povedati nihče. Ugibanja zbujajo skrb. Naloga vlad je, da sprejemajo pravične odločitve; te dni naj bi tudi naši ministri sprejeli nacionalno strategijo o priseljevanju. Bodo zmogli?