Beli črnec

19. novembra 1960 je Norman Mailer na zabavi zaklal svojo ženo. Ne do smrti. Toda resno, hudo, z nožem. Ne da je kdo vedel, da jo je zaklal. Policije niso poklicali, pa četudi je njeno srce zgrešil le za las. Ranjeno, krvavo, dvakrat prebodeno ženo, Adele, so sicer odpeljali v bolnišnico, toda ni rekla, da je padla po stopnicah, ampak da je padla na razbito steklo. Bila je sobota. Da jo je v resnici zaklal njen mož, razvpiti Norman Mailer, je policiji razkrila šele v ponedeljek zvečer. Iz preprostega razloga: Mailer je v ponedeljek dopoldne nastopil na TV, v showu Mikea Wallacea, kjer je najavil svojo kandidaturo za župana New Yorka. Zato je Adele sklenila, da do nadaljnjega molči, pa četudi je dala negovalkam vedeti, da svojega moža noče videti. Ironično, Mailer na TV ni najavil le svoje kandidature, ampak je en passant - očitno kot glavno topiko svoje predvolilne kampanje - načel tudi problem sodobne delinkvence in poudaril, da je nož izraz moškosti sodobnega delinkventa. Tedaj je bilo že splošno znano, da je obseden z moškostjo, ne le s svojo, ampak s samim konceptom moškosti, možatosti, moškega spola, zato njegova tirada o nožu kot izrazu moškosti ni nikogar presenetila - hej, le kako bi bila lahko Mailerjeva predvolilna kampanja intonirana drugače? Njegovi egotripi so imeli vedno rob. Ostrino. No, rezilo. A to še ni bilo vse: med predvolilno kampanjo je kanil prebrati tudi svoje odprto pismo Fidelu Castru, v katerem je na vse pretege hvalil Castra in ugotavljal, da je brutalna in krvava revolucija, ki poteka na Kubi, še vedno boljša od mučne in prikrite represije, ki poteka v Ameriki.

Policija je ugotovila, da je zrel za sodišče, ki je ugotovilo, da je zrel za psihiatrijo, ki je - sedemnajstih dneh opazovanja - ugotovila, da je zrel za sodišče, ki je ugotovilo, da ni zrel za policijo in zapor. Dobil je le pogojno. Adele med zaslišanjem ni rekla, da je padla po stopnicah, ampak da sta srečna, da je bil itak pijan, da se ničesar ne spomni, da sama ni nikoli rekla, da jo zaklal, in da noža sploh ni videla. Njegova biografinja Mary V. Dearborn pravi, da je nekaj mesecev prej na nekem recitalu dahnil: “Dokler uporabljaš nož, pomeni, da je še ostalo nekaj ljubezni.” Kar se ni nikomur zdelo romantično. Njemu se je verjetno zdelo, da verz zveni tako, kot da bi ga izklesal Ernest Hemingway, njegov veliki idol. Mailer se je imel za “novega Hemingwaya”. Med sabo in njim je videl kopico paralel. Hemingway sicer ni zaklal svoje žene, toda ljubil je mačizem, ženske, seks, alko, boks, bikoborbe, Pariz, akcijo, ekshibicionizem in kontroverznost. Kot Mailer. Da bi bil kot Hemingway, ki je sodeloval v španski državljanski vojni, je, kot pravi njegov biograf Peter Manso, napol “pustolovsko” odšel v Španijo in pomagal tistim, ki so se skrivali pred fašističnim režimom. Še leta 1974, ko je v Kinšasi spremljal “Rumble in the Jungle”, boksarski dvoboj stoletja (Muhammad Ali vs. George Foreman), je fantaziral o tem, kako lepo bi bilo, če bi ga lev požrl v Hemingwayevi Afriki.

In seveda - Hemingway je bil v vojni in o tem napisal roman. Kot Mailer. Roman Goli in mrtvi, svoj prvenec, je objavil leta 1948, ko je bil star 25 let. Čez noč se je prelevil v senzacijo. In fenomen. Roman - Mailerjev Rdeči znak hrabrosti, zapečen s farrellovskim slogom, tolstojevsko atmosfero in dospassovskim rokokojem - je bil orjaški bestseller, pravzaprav superseller: nikoli se ni nehal prodajati. O vojni ni imel nobenih iluzij - prikazal jo je brutalno, naturalistično, profano. Golo. V - za tiste čase - obscenem, ekscesnem - jeziku. In pri tem ni pozabil poudariti, da je vojska po svoji naturi avtokratska in fašistoidna. Ameriški vojaki se med II. svetovno vojno niso borili le proti Nemcem in Japoncem, ampak tudi proti svojim oficirjem. Ameriški vojaki ne fantazirajo o tem, kako bi pobili Japonce, ampak o tem kako bi pobili svoje oficirje, kar se je ujemalo z njegovim prepričanjem, da sta Zahod in kapitalizem sposobna hujše tiranije kot Sovjetska zveza in komunizem. Za Italijo je tedaj rekel, da bi ji bilo bolje pod komunizmom kot pa pod kapitalizmom, kakršnega je imela. Zdelo se mu je, da sta si Amerika in SZ vse bližje - da namreč obe drvita v državni kapitalizem. Toda nekaj tistega oficirja, ki verjame, da je vojna naravno stanje človeka, je bilo tudi v samem Mailerju, ki se je bal, da ga bodo zaradi protivojnega podtona razglasili za komunista. Amerika ga je leta 1948 entuziastično sprejela. Problem je bil v tem, da ga je v naslednji dekadi, ko se je zavalila v makartistični srednjeveški mrak, entuziastično zavrnila. Kot tujek. Kasneje je rekel, da je ženo zaklal zaradi jeze, ki se je v njem nabirala celo dekado. “Potem sem se počutil bolje.”

Povsod so ga gostili, tudi v Hollywoodu, kjer so začeli hitro pakirati ekranizacijo Golih in mrtvih, toda iz vsega ni bilo nič. In šlo je le še na slabše. Leta 1951 je objavil svoj drugi roman, Barbary Shore, ki je bil dolg na idejah, predvsem socialističnih, in kratek na zgodbi. Kritiki so ga apokaliptično razsuli, kupcev ni bilo, pa četudi ga je razglasil za “prvi ameriški eksistencialistični roman”. Mailer, nič več “zgodba o uspehu”, je padel v turbulentno krizo, ki jo je preganjal z alkoholom, drogami, jazzom, eksperimentalnim seksom, reichovskimi orgazmi in s stalnimi selitvami. Iz New Yorka v Pariz, iz Pariza v Provincetown, iz Provincetowna v kak drug Provincetown, pa spet v New York in Pariz in Provincetown in tako dalje. Običajno se je naselil v kaki literarni koloniji, hodil na slavnostne sprejeme, nastope in predavanja, na katerih je bodisi težil, provociral, klatil traparije, razgrajal ali pa psoval publiko, spreminjal akcente (britanski, teksaški, irski, gangsterski, harlemski), si izmišljal čudne družabne igre (npr. ravsanje palcev, nepremično gledanje v oči), boksal, razsuval knjige in gledališke predstave, ki jih sploh ni prebral ali videl (npr. Čakajoč na Godota), spletal romance z drugimi pisatelji, svojimi “velikimi tekmeci” (James Jones, Gore Vidal, William Styron, Calder Willingham, Herman Wouk), ki jih je potem ob prvi priložnosti vedno javno užalil ali brutalno razsul, in prirejal intenzivne intelektualistične zabave, na katerih je iskal rob družbe in ekstazo eksistencialističnega outsiderja, kar je seveda le sinonim za to, da se je na koncu vedno s kom divje stepel. “Greva ven,” je bila njegova osnovna retorična figura. Na neki zabavi je Adele, svojo drugo ženo, in še neko žensko pozival, naj se zravsata in zlasata. Njegove zabave so se vedno končale z agresivnimi psovanji, žalitvami, samoponiževanji, živčnimi zlomi, pretepi in čelnimi. Tu in tam so ga zaradi kaljenja javnega reda in miru prijeli, kar pa ga ni ustavilo. Izgledal je kot človek, ki ne najde stranišča. Njegov naslednji roman, The Deer Park (1955), zgodba o robu družbe, kalifornijski puščavski koloniji Desert D'Or, v kateri živi kolekcija eksistencialističnih outsiderjev (impotentni vojni heroj, izobčeni režiser, mazohistična plesalka ipd.), je bil le še en antiklimaks, pa četudi je bil bolj seksualen kot vsi tedanji h'woodski filmi skupaj. Iskreno rečeno, hude probleme je imel že s tem, da je sploh našel založnika: roman se je namreč vsem zdel preveč “obscen”. In bolj ko založnika ni mogel najti, bolj se mu je zdelo, da je roman vroč in da mu bo vsa ta “kontroverzna” publiciteta pomagala. Ni mu. Poslal jo je Hemingwayu - s posvetilom. Dobil jo je nazaj v izvirnem paketu - z napisom “Vrniti pošiljatelju”. Takoj zatem je še dvema partnerjema ustanovil časopis Village Voice, v katerem je objavil oglas za The Deer Park - vključil je le citate iz najbolj negativnih kritik.

Fasciniranost z nasiljem

Mailer - pompozni narcis, ekshibicionist, paranoik, macho - je bil prepričan, da je usojen za velike reči, da je na sledi nečesa velikega, da je v toku časa, da je v žrelu zgodovine, da je rojen za trendsetterja in da bo povzročil “revolucijo v zavesti našega časa”. Manj ni hotel vzeti. In res, prav v romanu The Deer Park, v času največje depresije in najhujšega makartizma, je prišel na sled svojemu velikemu “odkritju”, ko je lansiral lik outsiderja, ki se noče integrirati v družbo, ki lahko ustvarja le v opoziciji, ki živi v stalni napetosti in tremi in ki ga razganja od neodvisnosti, odtujenosti, alternativnosti, radikalnosti, transgresivnosti in absolutne svobode. Ta outsider, ki ga je kasneje krstil za “hipsterja”, je bil očitno kombinacija beatnika in tega, kar je Mailer pobral pri Andreju Malrauxu in Jean-Paulu Sartru, ki sta trdila, da mora biti pisatelj politično angažiran, stopiti na rob družbe in aktivno sodelovati pri družbenih spremembah. Ko se Mailer ni imel za “novega Hemingwaya”, se je imel za “ameriškega Malrauxa” in “ameriškega Sartra”. V “hipsterju” je videl magično, transgresivno silo preobrazbe, revolucionarni potencial, rušilca statusa quo in konvencionalne družbe, upornika, ki ve, da lahko umre hitro ali pa počasi - hitro ga lahko ubije atomska bomba ali država, počasi pa ga lahko ubijejo konformizem, dolgčas, obup ali avtodestruktivni bes. Slutil je, da se pripravlja nekaj velikega in prelomnega, ali bolje rečeno, bal se je, da živi sredi revolucije in da je ne zna artikulirati, da torej ne šteka, v čem je štos, in da ga bo kdo drug prehitel, zato je začel lik “hipsterja” naglo in manično dopolnjevati. V eseju The Hip and the Square je “hipsterja” razglasil za “ameriško verzijo eksistencialista” in dodal, da korenini v “ameriškem podzemlju”, v instinktivnem dojemanju bivanja, kakršnega najdemo “pri črncu in vojaku, pri psihopatskem kriminalcu, džankiju in jazzistu, pri prostitutki in igralcu ter pri - če si to možnost sploh lahko predstavljamo - poroki dekleta na klic in psihoanalitika.” V transgresivnem seksu in transgresivnem nasilju je videl pogum - prava vitalnost družbe je zunaj zakona.

V eseju The White Negro, ki ga je napisal leta 1957 in ki je postal velik hit (in še večji šoker), je to vitalnost našel pri črncih, specifično - pri črnski seksualnosti, ki belce tako fascinira in obenem frustrira, ogroža. Črnec, ki že od nekdaj živi med demokracijo in totalitarizmom, ve, kakšna je razlika med nevarnim in ponižnim življenjem - tako kot so to vedeli boemi, delinkventi, Henry Miller, D.H. Lawrence, Wilhelm Reich, Hemingway in drugi urbani pustolovci... ee, “filozofski psihopati”... ee, “beli črnci”, ki so odhajali v nevarno, nasilno, transgresivno, morasto, neinhibirano, nepredvidljivo, avtodestruktivno noč, v moralno divjino civilizacije, pripravljeni na akcijo in “apokaliptični Orgazem” ter opremljeni s “kodeksom črnca”, ki misli le nase, ne pa na družbo, in ki se lahko očisti le zunaj zakona, z zločinom, recimo z umorom prodajalca bonbonov, kar zahteva pogum. Esej, kmalu zatem ponatisnjen tudi v Reklamah zame (1959), eni izmed mnogih kolekcij njegovih spisov, esejev, pisem, kolumen, intervjujev in literarnih ekscerptov, je bil tako kontroverzen, da so čez noč vsi govorili le še o “belem črncu”. Mailer se je vrnil v orbito. Spet je bil povsod. Nekateri so mu sicer očitali, da glorificira rasne stereotipe, seksizem in nasilje, toda njegova diagnoza je bila točna: prvič, ugotovil je, da se nekaj dogaja (revolt), drugič, ugotovil je, kje se to dogaja (na robu družbe, v ameriški noči, med marginalci), in tretjič, ugotovil je, zakaj se to dogaja (ker konformizem ne drži več vode in ker je preslaba alternativa smrti). Toda če “belega črnca” jemljete kot alegorijo, zlahka ugotovite, kaj je Mailer anticipiral - šestdeseta. Tista šestdeseta, ki so s sabo prinesla seksualno revolucijo, gibanje za črnske pravice, socialni, politični in kulturni revolt, novo kontrakulturno senzibilnost, nonkonformizem, alternativna stanja zavesti in vsesplošno transgresivnost - hja, tista šestdeseta, ki jih je Mailer rezimiral v “belem črncu”, ne da bi vedel, kaj je storil. Prav tako se ni zmotil, ko je v srce kontrakulture postavil nasilje - šestdeseta so se končala s psihopatskim Charlesom Mansonom, klavnico na rock koncertu v Altamontu in propadom Haight-Ashburyja, hipijevske utopije v San Franciscu.

Esej Beli črnec, ki je Mailerja prelevil v “literarnega politika” in “literarnega terorista”, je po eni strani vnaprej napovedal revolucijo in katastrofo, po drugi strani pa ameriško fasciniranost z nasiljem, zločinom in morilci. No, kolekcija Reklame zame, v kateri je dal jasno vedeti, da lahko avtor preživi le tako, da se ekshibicionistično samopromovira in reklamira, je napovedal še nekaj - “kulturo slave”, ki je kmalu zatem, še posebej po izvolitvi Johna F. Kennedyja, novega “filmskega zvezdnika” (Mailer ga je popisal v hudo vplivnem, prelomnem eseju Superman v supermarketu), in prihodu Andy Warhola, postala nova velika tema Amerike. Mailer ni nikoli puščal niti najmanjšega dvoma, da v svoji glavi stalno kandidira za ameriškega predsednika in da hoče biti vsak dan “človek trenutka”, toda obline nove, liberalne, razpršene, moderne ameriške identitete, ki jo je slutil, je lahko objemal le iz temnice stare, konzervativne, monolitne, arhaične ameriške identitete, ki se s svojimi dominantnimi, belskimi, rasističnimi, seksističnimi, opresivnimi in mačističnimi impulzi in fantazijami ni nikoli spravila in ki je obenem dobila dve novi pokroviteljici, fasciniranost z nasiljem in obsedenost s slavo: 19. novembra 1960, ko je Mailer zaklal svojo ženo, so vsa ta protislovja ameriške identitete trčila. Dobrega pol leta kasneje je Ernest Hemingway naredil samomor.

Obsedenost s slavo

Toda Mailer je imel na srečo prav - Amerika je res fascinirana z nasiljem in morilci. Po poskusu uboja ga prijatelji, kulturni jet-set in mediji namreč niso zapustili. Še celo žena ga ni zapustila. Vsaj ne takoj. Še več, nekaj let kasneje je napisal Ameriški sen (1965), roman o Stevenu Rojacku, vojnem heroju in pisatelju, ki zakolje svojo ženo, takoj zatem analno pofuka njeno služkinjo in se na koncu izmakne roki pravice. Mailer se je očitno res počutil bolje. Tudi Rojack se počuti bolje: ko zakolje ženo, si pozdravi raka. Točno, Ameriški sen je bil orjaški bestseller. Že naklada revije Esquire, v kateri je bil prvotno serializiran, je dramatično poskočila. Mailer se je lahko raztegnil - in to bolj kot kdajkoli.

Debatiral je pred tisočglavimi množicami, poročal o velikih dogodkih (boksarski dvoboji, prvi polet na Luno, konvencije političnih strank), fantaziral o mestu iz lego kock, dajal pikantne intervjuje (npr. Eisenhower je po malem ženska, vsi politiki so kurbe, J. Edgar Hoover je Ameriki naredil več škode kot Stalin, Charles de Gaulle in Castro sta zadnja heroja), hlinil, da je Lenny Bruce (v Carnegie Hallu je publiki prebral pogodbo, ki mu je v Carnegie Hallu prepovedovala psovanje, potem pa prebral poemo, polno psovk), se med prvimi pridružil protivojnemu gibanju (“Groza ni v tem, da se Lyndon Johnson morda zasebno približuje norosti, ampak v tem, da je le izraz našega približevanja norosti”), hvalil revolucijo od spodaj (po kubanskem zgledu), leta 1967 sodeloval pri množičnem, protivojnem, transgresivnem pohodu na Pentagon, v katerem je videl ultimativno “eksistencialistično izkušnjo”, se pustil celo aretirati in zapreti ter vse to potem popisal v knjigi Armade noči, ki je postala temelj in večni zgled novega žurnalizma (“roman kot zgodovina in zgodovina kot roman”), pobiral Pulitzerje in druge nagrade, sanjal o “velikem ameriškem romanu”, ki da ga bo napisal (nobeden ni ustrezal temu opisu), postal prvi pisatelj, ki je za knjigo dobil milijon dolarjev, glorificiral grafite, ženil levico in desnico (nekateri ideali levice - npr. individualizem - so se mu zdeli lažje razumljivi v luči idealov desnice), se razglašal za “levičarskega konzervativca” (kontracepcija je zlo, seks brez možnosti prokreacije je nenaraven, masturbuiranje vodi v norost, odsotnost cenzure mladino pomehkuži, represija je plodna), leta 1968 še enkrat kandidiral za newyorškega župana in katastrofalno izgubil (prepoved prometa na Manhattanu, metadon za džankije, živalski vrt v vsaki soseski ipd.), leta 1971 moderiral javno debato o feminizmu, ki ga ni niti razumel niti odobraval (Ali bo moškim zaradi feminizma kaj manj dolgčas?), in ob tem napisal knjigo Ujetnik spola, obračunal z vsemi po vrsti (npr. z Goreom Vidalom, ker ga je razglasil za predhodnika Charlesa Mansona), škandalozno - “mrhovinarsko” in “eksploatacijsko”, kot so rekli - biografiral “fucky” Marilyn Monroe, vzljubil punk (Ramones), ki ga je spominjal na boks, in objavil roman Zakaj smo v Vietnamu? (1967), v katerem Bog dvema teksaškima mačistoma, fasciniranima z lovom, moškostjo, sadizmom in nasiljem, pred odhodom v Vietnam zapove: “Izvršita mojo voljo - pojdita in ubijajta!” Razlog, zaradi katerega je Mailer zaklal svojo ženo, je bil razlog, zakaj so bili Američani v Vietnamu - in zakaj so še vedno tam.

Dobro se je prodal, toda ameriške identitete ni obnosil. Leta 1979 je objavil Krvnikovo pesem, knjigo o Garyju Gilmoreu, sociopatskem morilcu, ki je zahteval, da ga usmrtijo, “ameriškem eksistencialistu”, ki je fasciniranost z nasiljem in obsedenost s slavo še dodatno razhodil. Še boljša personifikacija “belega črnca” pa je bil Jack Henry Abbott, morilec, ki se je v zaporu prelevil v odličnega pisatelja, “pravega eksistencialista” - Mailer si je z njim najprej dopisoval, potem pa se vključil v kampanjo za njegovo izpustitev, češ da je očitno rehabilitiran. Ko so ga leta 1981 izpustili, je postal Mailerjev asistent, toda kmalu zatem je zaklal nekega natakarja. Do smrti. Mailer je sicer priznal, da ima zdaj krvave roke, obenem pa dodal, da je “voljan z nekaterimi družbenimi elementi hazardirati, da bi rešil talent tega človeka”. Nič, hotel je videti, kam bi lahko pripeljale njegove ideje. Abbott je bil njegov “Sveti Genet”. Sartre, Mailerjev idol, je namreč pred leti objavil knjigo o Jeanu Genetu, pisatelju-kriminalcu, “pravem eksistencialistu”, francoski verziji “belega črnca”, ki je izkusil absolutno svobodo, transgresivno tesnobo in avtodestruktivni rob družbe. Ko se evropski koncepti prevedejo v Ameriko, se prelevijo v tragedijo.