Sarkozyjeve nove ženske

Po prvih šestih Sarkozyjevih mesecih v Elizeju je jasno, da se bodo morali Francozi najmanj za pet, verjetneje pa za deset let posloviti od predsedniške figure, kakršno so utelešali Chirac, pred njim Mitterrand in Giscard d'Estaing - lika, ki je že zaradi svojih let zbujal spoštovanje, ki se ni oddaljeval od izpiljenega protokola Republike, katerega soproga je bila prva dama v najbolj dobesednem pomenu besede in katerega mednarodni ugled je temeljil na dolgoletni bolj ali manj bleščeči politični karieri. Sarkozy je pravo nasprotje tega, samovšečen gizdalin, zaščitnik interesov svojih bogatih podpornikov, ki si za začetek potroji plačo, predsednika vlade spremeni v svojega oprodo in, če je le mogoče, zaobide protokol ter varnostnikom para živce. Tudi prvo damo so imeli Francozi le pet mesecev, saj je predsedniku, čeprav je bilo ob reševanju bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika iz Libije videti, da bo prevzela funkcijo nekakšne rešiteljice, ni uspelo zadržati; glede na Sarkozyjeva leta se kajpak pojavljajo ugibanja o morebitni novi prvi dami ali vsaj življenjski sopotnici. Njegovi trije predhodniki so bili bolj salonski predsedniki, ki so se le redko odzivali na nepolitične dogodke v državi, sam pa je pravi terenec, prisoten tam, kjer se kaj zgodi, kot pred dnevi z ribiči, ki zahtevajo subvencije za gorivo. Tudi v Elizeju doslej ni bilo v navadi, da bi predsednik tako pogosto sprejemal toliko navadnih državljanov. Treba je reči, mož je zavihal rokave in se lotil dela; predvolilne obljube, tudi tiste manj priljubljene, izpolnjuje drugo za drugo, v večernih informativnih oddajah imajo novinarji vsak dan kaj povedati o njegovem delu, zato je imel do protestov in štrajkov, ki jim še ni videti konca, široko podporo javnosti, zdaj pa mu rahlo upada. Del političnih komentatorjev in socialistične opozicije ga obtožuje preračunljivosti in celo pokvarjenosti: iz časov, ko je bil notranji minister, se namreč še spominjajo njegove nestrpne retorike o priseljenski “drhali” in ostre kritike socialistov, vseeno pa je v administracijo, domnevno v duhu združevanja, na nekaj pomembnih položajev povabil prav predstavnike enih in drugih. Posebej presenetljiva so bila poleg imenovanja socialista Kouchnerja za zunanjega ministra še imenovanja Rachide Dati za pravosodno ministrico, Rame Yade za državno sekretarko na Kouchnerjevem ministrstvu in Fadele Amare za državno sekretarko ministrice za stanovanjsko in mestno politiko. S temi imenovanji naj bi se poskusil znebiti etikete desničarskega nestrpneža, hkrati naj bi prav ta ministrstva izpeljala nekaj velikih, nepriljubljenih reform, morebiten neuspeh posameznih projektov v priseljenski in deloma zunanji politiki pa bi lahko naprtil kar imenovanim samim, sicer svojim načelnim političnim oponentom.

Francoska Condoleezza?

Tridesetletna Rahmatulah (arabsko božja milost, krajše Rama) Yade - Zimet je svoje skromne politične izkušnje po študiju na Inštitutu za politične vede v Parizu sprva pridobivala v komisijah senata, kasneje pa kot direktorica za komunikacije pri parlamentarnem kanalu Public Senat. Francosko državljanko premožnih senegalskih staršev, ki so bili blizu nekdanjemu senegalskemu predsedniku Senghorju, je Sarkozyjeva odločnost tako prepričala, da se je njegovi stranki UMP (Združenje ljudskih gibanj) leta 2005 pridružila, čeprav ni goreča zagovornica tradicionalnih vrednot desnice. Po uspešnem sodelovanju v letošnji kampanji za predsedniške volitve jo je Sarkozy imenoval za državno sekretarko, pristojno za zunanje zadeve in človekove pravice, s pravico do naziva ministrice. Mnogi so takrat namigovali, da jo je Kouchnerju “podtaknil”, da ne bi ostal povsem brez nadzora nad njegovim ministrovanjem. Sicer pa je Rama Yade nekakšen paradoks: čeprav je muslimanka, se je šolala na katoliškem kolidžu, poročena je s sinom znanega judovskega socialističnega pevca Bena Zimeta, Josephom, ki je tudi zaposlen na zunanjem ministrstvu in ki naj bi ga bila na dan drugega kroga volitev zaklenila v stanovanje, da ne bi šel volit Royalove. Sarkozy je zanjo dejal, da je bodoča francoska Condoleezza Rice, vendar je v nekem intervjuju pojasnila, da ji manjka precej politične kilometrine, da pa je predsednik dober učitelj, saj naj bi bil močno prisoten pri njenem delu. Malce prestrašeno Ramo res pošilja na vse konce sveta, pred kratkim je z njim potovala v Združene države Amerike, pa v Čad reševat francoske novinarje in španske stevardese, ki so se znašli v neverjetni francosko-afriški epizodi, povezani z načrtovano ugrabitvijo otrok. Čeprav je že nekajkrat precej jasno izrazila svoje mnenje in jo je moral premier Fillon celo opozoriti, da član vlade ne more govoriti česarkoli, je bila tokrat prvič odločna. Spomnimo se: predstavniki francoske humanitarne organizacije Zojina barka so nameravali v drzni “človekoljubni” akciji iz Čada v Francijo prepeljati več kot sto majhnih otrok brez staršev iz Darfurja, kjer naj bi bili izpostavljeni nasilju, v Franciji pa so nanje že čakale družine, ki naj bi jih bile (po poročanju nekega diplomatskega vira, proti plačilu 2800 do 6000 evrov) “pripravljene“ sprejeti. Čadska policija je akcijo pravočasno odkrila, jo preprečila, predstavnike organizacije pa skupaj z novinarji, s piloti in z letalskim osebjem zaprla. Preiskava je potrdila, da so vsi otroci, razen petih Sudancev, iz Čada in da jih ima večina vsaj enega bližnjega sorodnika. Marc Garmirian, izpuščeni reporter agencije CAPA, je razkril, da sta vodja Zojine barke Eric Breteau in njegova prijateljica prepričala revne starše čadskih otrok, da jih bo organizacija zastonj šolala na ozemlju Čada in da se bodo čez nekaj let vrnili. Pokazal je posnetke, kako so “humanitarci” otrokom nameščali povoje, jih mazali z umetno krvjo, da bi javnost verjela, da gre za otroke, ki jih je bilo treba rešiti. Čadska javnost sicer ni posebej negodovala nad izpustitvijo treh novinarjev in španskega letalskega osebja, po katere sta Sarkozy in Rama Yade priletela v N'Džameno s predsedniškim letalom, odločno pa nasprotuje izročitvi predstavnikov Zojine barke Franciji, da bi jim ta sodila v domovini. Rama Yade, ki je pred časom sama obiskala Darfur, je dejala, da je Čad suverena država s suverenim sodstvom, da je bila akcija nezakonita in neodgovorna predvsem zato, ker nista bila znana izvor in družinski položaj otrok. Ker pa francoskemu neokolonializmu zlepa ne bo zmanjkalo sape, bo Sarkozy čadskega predsednika Debyja, v zameno za kak odslužen jedrski reaktor ali vojaško letalo, prej ali slej zagotovo prepričal, naj mu “humanitarce” izroči. Ramo Yade pri svojih afriških avanturah potrebuje, saj njena barva polti in spol dajeta težo njegovim dejanjem; ona pa se na potovanjih s predsednikom iz njegovih mahinacij uči, kako mora razumeti človekove pravice, da bo nekoč zares francoska Condoleezza.

Pisala sem pisma

Tako kot Sarkozy je bila tudi Rachida Dati že od mladih nog odločena, da bo uspela. Pri štirinajstih je po hišah prodajala kozmetiko, pri šestnajstih delala v trgovskem centru, bila telefonistka in strežnica v neki zasebni kliniki. Tam je nekega dne v čakalnici našla nekaj dni star časopis, ki ji je spremenil življenje. Prebirala je članke o znanih ljudeh, sanjarila o uspehu, izrezovala članke o politikih in sestavljala mozaik Kdo je kdo. V življenju dvainštiridesetletne hčere maroškega zidarja in alžirske gospodinje, druge od dvanajstih otrok, rojenih v Burgundiji, ni bilo nič prepuščeno naključju: kot pravi Gael Tchakaloff iz časnika Le nouvel Economiste, je bilo vsako dejanje premišljeno, močna volja pa je ustvarila skoraj sanjsko zgodbo o uspehu. Ko je bila pri enaindvajsetih študentka ekonomije v Dijonu, je pisala alžirskemu veleposlaništvu, ali bi se lahko udeležila sprejema, na katerem naj bi bil navzoč tudi takratni pravosodni minister Albin Chalandon. Prišla je na sprejem, ministra pocukala za rokav in postal je njen mentor. Ob podelitvi neke nagrade njeni sestri je bil na slovesnosti tudi letalski mogotec Jean-Luc Lagardere, katerega sin Arnaud, eden od predsednikov Airbusa, je dober Sarkozyjev prijatelj. Tudi njega je pocukala za rokav, takoj dobila službo, plačali pa so ji še magistrski študij, ki ga sicer ni dokončala in prav te dni ji mediji očitajo, da se kiti s poneverjeno diplomo. Študirala je in pisala pisma, Tchakaloff se sprašuje, kdo le ni prejel njenega dolgega in ganljivega pisanja. In ker je takšna, kakršna je, je skoraj nihče ni zavrnil. Končala je študij na šoli za javno upravo in postala namestnica tožilca na sodišču v Evryju, kjer je ostala le nekaj dni. Nekaj mesecev prej je namreč pisala tudi Sarkozyju, ki ga je po naključju spoznala leta 1996, in takrat ji je rekel, naj se obrne nanj, če ga bo kdaj potrebovala. In če kaj takega rečeš Rachidi Dati, se to tudi zgodi. Tako je kljub temu, da njenima bratoma kar naprej sodijo zaradi kaznivih dejanj, postala ministrova tehnična svetovalka, sprejela člansko izkaznico UMP, v začetku letošnjega leta postala tiskovna predstavnica predsedniškega kandidata in po njegovi zmagi pravosodna ministrica in skrbnica državnih pečatov. Na videz sicer rahlo plašna Datijeva vodi ministrstvo s trdo roko, zaradi česa jo stroka že kritizira; Fillonova vlada ima namen dodobra prenoviti pravosodni sistem, reformirati celotno državno upravo, ministrica pa namerava na svojo pobudo po britanskem zgledu uvesti neodvisni nadzorni organ, ki bo bdel nad zagotavljanjem pravic zapornikov. Po predsednikovih navodilih mora pripraviti še cel kup restriktivnih zakonov, med drugim posebno oster zakon za zapornike povratnike, pedofile in ilegalne priseljence. Sarkozy pri graditvi svoje zgodbe o združevanju tudi Rachido Dati potrebuje; bolj kot uspešno pravosodno ministrico, ki ji je takoj po imenovanju iz protesta ušlo nekaj pomembnih sodelavcev in svetovalcev, jo potrebuje kot uspešen primer integracije priseljencev druge generacije.

Niti kurba niti podrejena

Rama Yade in Rachida Dati sta torej že podlegli prevzgojnim čarom svojega delodajalca, za tretjo vladno priseljenko, triinštiridesetletno Fadelo Amaro, državno sekretarko na ministrstvu za stanovanjsko in mestno politiko, sicer pa socialistko in predsednico organizacije, ki se bori za enakost med spoloma Ni putes ni soumises (Niti kurbe niti podrejene), pa tega najverjetneje ne bo mogoče nikdar reči. Bila je eden izmed enajstih otrok alžirskega zidarja in gospodinje in je že zgodaj spoznala odnos domovine do priseljencev; policisti so namreč na kraju nesreče, v kateri je izgubila brata, branili voznika, ki ga je bil povozil. Otroštvo je preživela v priseljenski soseski v Clermont-Ferrandu, kjer so poleg revščine vladali še strah, nasilje in smrt, njena današnja odločnost je zato motor, ki ga žene ena sama energija: jeza. Od devetdesetih let večji del svojega časa posveča terenskemu delu pri projektih, ki zadevajo vprašanja žensk, dvigu njihove zavesti, preprečevanju prisiljenih zakonov, posilstev, omejevanju nasilja v soseskah in z njim boljšo socialno integracijo priseljencev v laično državo. Od letošnjega junija, ko je bila imenovana na položaj, je v začetku prejšnjega meseca prvič močno povzdignila glas, saj je določilo zakona o priseljencih, ki ga je v parlamentarno proceduro vložilo zloglasno novo Sarkozyjevo ministrstvo za imigracijo, integracijo, narodno identiteto in sočasni razvoj, predvidevalo ugotavljanje družinskih vezi otrok tudi s testom DNK. Fadela Amara ga je označila za gnusen poskus instrumentalizacije priseljenstva. “Sem svobodna ženska, tega ne pozabite nikdar. Imam možnost povedati, kar moram iskreno povedati, tistega dne, ko bo vse skupaj postalo nevzdržno, bom šla!” Vladni kolegi iz UMP bi jo že zapodili, a je Sarkozyju iz Rusije uspelo pomiriti strasti. Ker tudi Fadelo potrebuje, celo precej bolj kot Ramo in Rachido; tako zelo je neukrotljiva, da mu v težavnih soseskah širom po državi zagotavlja podporo, ki jo bo prvič potreboval že marca na lokalnih volitvah.

Sarkozy je očitno odločen Republiko v desetih letih dodobra spremeniti; čeprav po dveh Chiracovih mandatih o širakizmu (razen kot o znamenitem slogu govora) skoraj ni mogoče govoriti, je, glede na sredstva, po katerih posega zdajšnji predsednik, sarkozizem že postal družbena resničnost. Če bo podoben janšizmu, ima za drugi mandat majhne možnosti. Ker pa so njegove reforme povečini učinkovite, se že danes zdi, da vseeno precej večje kot Janša. Strup je še vedno v majhnih stekleničkah.