2. 12. 2007 | Mladina 47 | Družba
Sarkozyjeve nove ženske
Rama Yade, Rachida Dati in Fadela Amara, tri predsednikove izvoljenke
Po prvih šestih Sarkozyjevih mesecih v Elizeju je jasno, da se bodo morali Francozi najmanj za pet, verjetneje pa za deset let posloviti od predsedniške figure, kakršno so utelešali Chirac, pred njim Mitterrand in Giscard d'Estaing - lika, ki je že zaradi svojih let zbujal spoštovanje, ki se ni oddaljeval od izpiljenega protokola Republike, katerega soproga je bila prva dama v najbolj dobesednem pomenu besede in katerega mednarodni ugled je temeljil na dolgoletni bolj ali manj bleščeči politični karieri. Sarkozy je pravo nasprotje tega, samovšečen gizdalin, zaščitnik interesov svojih bogatih podpornikov, ki si za začetek potroji plačo, predsednika vlade spremeni v svojega oprodo in, če je le mogoče, zaobide protokol ter varnostnikom para živce. Tudi prvo damo so imeli Francozi le pet mesecev, saj je predsedniku, čeprav je bilo ob reševanju bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika iz Libije videti, da bo prevzela funkcijo nekakšne rešiteljice, ni uspelo zadržati; glede na Sarkozyjeva leta se kajpak pojavljajo ugibanja o morebitni novi prvi dami ali vsaj življenjski sopotnici. Njegovi trije predhodniki so bili bolj salonski predsedniki, ki so se le redko odzivali na nepolitične dogodke v državi, sam pa je pravi terenec, prisoten tam, kjer se kaj zgodi, kot pred dnevi z ribiči, ki zahtevajo subvencije za gorivo. Tudi v Elizeju doslej ni bilo v navadi, da bi predsednik tako pogosto sprejemal toliko navadnih državljanov. Treba je reči, mož je zavihal rokave in se lotil dela; predvolilne obljube, tudi tiste manj priljubljene, izpolnjuje drugo za drugo, v večernih informativnih oddajah imajo novinarji vsak dan kaj povedati o njegovem delu, zato je imel do protestov in štrajkov, ki jim še ni videti konca, široko podporo javnosti, zdaj pa mu rahlo upada. Del političnih komentatorjev in socialistične opozicije ga obtožuje preračunljivosti in celo pokvarjenosti: iz časov, ko je bil notranji minister, se namreč še spominjajo njegove nestrpne retorike o priseljenski “drhali” in ostre kritike socialistov, vseeno pa je v administracijo, domnevno v duhu združevanja, na nekaj pomembnih položajev povabil prav predstavnike enih in drugih. Posebej presenetljiva so bila poleg imenovanja socialista Kouchnerja za zunanjega ministra še imenovanja Rachide Dati za pravosodno ministrico, Rame Yade za državno sekretarko na Kouchnerjevem ministrstvu in Fadele Amare za državno sekretarko ministrice za stanovanjsko in mestno politiko. S temi imenovanji naj bi se poskusil znebiti etikete desničarskega nestrpneža, hkrati naj bi prav ta ministrstva izpeljala nekaj velikih, nepriljubljenih reform, morebiten neuspeh posameznih projektov v priseljenski in deloma zunanji politiki pa bi lahko naprtil kar imenovanim samim, sicer svojim načelnim političnim oponentom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
