Kdo želi biti premier?

Zdajle, ko to berete, v Zagrebu že vlada precejšnja gneča okoli stojnic, na katerih so manjše hrvaške stranke lično razstavile cene, po katerih je mogoče kupiti njihovo naklonjenost. Samozadovoljni predsedniki teh strank ves čas dvigujejo ceno, saj se zavedajo, da brez njih preprosto nihče ne bo mogel sestaviti nove vlade. To je ena od pomembnih posledic nedeljskih volitev na Hrvaškem, ki jih je zaznamovala prevlada dveh strank, kakršne doslej ne pomnimo - Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ) Iva Sanaderja, ki je dobila 66 poslanskih sedežev, in Socialdemokratske stranke Zorana Milanovića (SDP), ki si je v saboru zagotovila 56 poslancev.

Na končni izid volitev sta usodno vplivala dva dogodka, ki sta se zgodila že lani. Najprej je Radimir Čačić, namestnik predsednika Hrvaške narodne stranke (HNS), začel premiersko kampanjo, s čimer je hotel tedanjega vodjo SDP Ivico Račana preprosto prisiliti, da bi mu ponudil koalicijo in premierski položaj. Takrat se je njegova stranka po vseh raziskavah javnega mnenja uvrščala na četrto mesto in bi zanjo glasovalo 10 odstotkov volivcev, SDP pa je bila trdno zasidrana pri 25 odstotkih. Čačićevo avanturo so raztrgali vsi analitiki in nazadnje je negativno vplivala na volilni izid HNS, saj je stranka dobila le sedem sedežev v saboru (v prejšnjem sklicu jih je imela deset). Račan je takrat začel iskati "svojega" premiera, potem pa je sledil drugi pomembni in tragični dogodek: pri Račanu so zdravniki odkrili karcinom in začela se je njegova poslednja bitka, s katero je bil hrvaški medijski prostor nekaj časa dobesedno preplavljen. Velika večina Hrvaške je s primernim sočutjem spremljala agonijo človeka, ki je omogočil prve demokratične volitve v državi in naredil zares izjemno veliko za to, da je Hrvaška postala država, kjer veljajo sodobni demokratični standardi. Ko je umrl, se je začela doslej najbolj odkrita kampanja za vodjo kake stranke na Hrvaškem, in čeprav so se nekateri bali, da bi stranko lahko prevzel mogočni "gospodar" Zagreba Milan Bandić, ki je po slogu vladanja in retoriki bližji desnici kot socialdemokraciji, se je znotraj SDP oblikovala kritična masa in na čelo stranke pripeljala mladega in energičnega Zorana Milanovića. Tako se je Hrvaška na začetku poletja znašla v predvolilnem obdobju z novim obrazom v SDP in s HDZ, ki so jo pretresale privatizacijske afere, torej z dvema strankama, ki so jima raziskave javnega mnenja napovedovale negotovo volilno tekmo.

No, Milanović je na začetku kampanje napravil dve strateški napaki, ki sta ga stali volilne zmage. Najprej je potrdil odločitev pokojnega Račana, da bo premier, če bo vlado sestavljala SDP, Ljubo Jurčić, ki do nedavna niti ni bil član stranke. Tako je SDP v kampanjo vstopila z dvema obrazoma, Milanovićem in Jurčićem, pri čemer sploh ni bilo jasno, kaj naj bi počel Milanović. Poleg tega se je Jurčić izkazal za popolnega političnega analfabeta, in to tolikšnega, da se je v nekaj intervjujih hvalil celo s strici, ki so bili ustaši! Njegove izjave so bile blede, nejasne, pobude zastarele in v sklepnem delu kampanje ga je moral Milanović umakniti. Druga strateška napaka je sprva učinkovala pozitivno in večina urbane Hrvaške jo je podprla. Milanović se je odločil, da SDP ne bo imela strankarske liste za diasporo, saj je upal, da mu bo s tem uspelo pritegniti volivce v državi, ki se jim institut "liste za diasporo" upira še iz Tuđmanovih časov, predvsem zaradi številnih volivcev iz Bosne in Hercegovine. Če pogledamo izide volitev, je jasno, da je bila to napaka, ki ni mobilizirala volivcev v državi, ampak, prav nasprotno, v BiH, saj je bila tam volilna udeležba višja kot pred štirimi leti. HDZ pa je v kampanjo učinkovito vključila kapetana hrvaške nogometne reprezentance Nika Kovača, rojenega v Nemčiji, ki je z vseh strani vpil: "Živim v diaspori, toda igram za reprezentanco, zdaj pa bi mi nekateri radi preprečili, da bi volil!" Če k temu uspešnemu marketinškemu triku prištejemo še zmago reprezentance na tekmi z Anglijo na Wembleyju, je jasno, kam se je nagnila tehtnica.

V kampanjo se je odločno, mimo vseh ustavnih pooblastil in uveljavljene prakse, vključil tudi predsednik Stjepan Mesić in s svojim mnenjem vplival na 17 odstotkov volivcev. Odkrito je stavil na SDP, ostro napadal vlado in HDZ, svoje "strankarstvo" pa utemeljeval s "potrebo po tem, da se odzove". Še posebej hude kritike je bil deležen v ponedeljek, dan po volitvah, ko je postalo jasno, da je HDZ dobila 66, SDP pa 56 poslanskih sedežev. Takrat ni odkrito rekel, da bo mandat za sestavo vlade najprej zaupal stranki, ki je dobila večino v saboru, ampak se je odločil, da ga bo dobila stranka, ki bo predložila podpise večine poslancev (v saboru bo v tem sklicu 153 poslancev, to pomeni, da je za večino potrebnih 77 podpisov). Niti po prvih posvetovanjih si Mesić ni premislil. To si je mogoče razložiti z željo, da zagotovi levo vlado, v katero bi vstopila tudi HNS, stranka, iz katere je prišel na predsedniški položaj, saj bi z njo bistveno lažje sodeloval do konca svojega mandata (še dve leti). Predsednica HNS Vesna Pusić, ki je že pred štirimi leti do zadnjega trenutka skušala prepričati Ivico Račana, naj zbere dovolj poslancev za parlamentarno večino, je potrdila, da si prizadevajo za oblikovanje večine, in tudi Milanović se je že pogovarjal s predstavniki nekaterih strank, katerih poslanske glasove nujno potrebuje.

Na eni strani je torej HDZ s 66 sedeži, na drugi SDP s 56 in HNS s sedmimi, pridružil pa se jima je še Istrski demokratični zbor (IDS) s tremi poslanci. No, predstavniki SDP in HNS so priznali, da bi, če bi koalicijo napovedali pred volitvami, dobili tri sedeže več, kot so jih.

Tretja sila je koalicija HSS in liberalcev (HSLS), ki si je zagotovila osem poslanskih sedežev. HDSSB (Hrvaška demokratska stranka Slavonije in Baranje), ki jo vodi Branimir Glavaš (zdaj je v priporu, ker je osumljen vojnih zločinov), ima tri poslance. Največji volilni poraženec je stranka upokojencev (HSU), saj je namesto treh dosedanjih dobila en sam sedež, prav toliko pa jih ima tudi Hrvaška stranka prava (HSP) Anteja Đapića, ki je v prejšnjem sklicu imela osem poslancev. Tu je še osem predstavnikov manjšin, od tega trije iz Samostojne demokratske srbske stranke (SDSS), ki jo vodi Milorad Pupovac. V tej politični trgovini je nekatere stvari že mogoče predvideti. Sanader (HDZ) najverjetneje lahko računa na srbske glasove in še na glasove treh poslancev manjšin (dva sta strankarsko opredeljena in vezana na SDP). V HSS obstaja struja, ki je naklonjena koaliciji s HDZ, pa tudi struja, ki tej koalicij nasprotuje. No, najverjetneje bo predsednik stranke Josip Friščić pod pritiskom prve struje kljub vsemu popustil Sanaderju, v bližini oblasti pa si želi biti tudi predsednica liberalcev Đurđa Adlešić. Prav tako ni nobenega dvoma, da bo edini predstavnik upokojencev želel biti čim bliže vladni blagajni. Ta matematika Sanaderju zagotavlja, da bo na oblasti še en mandat, torej bi prišel v hrvaško zgodovino kot prvi premier z dvema mandatoma (Tuđman je bil za predsednika izvoljen v drugačnih okoliščinah). SDP, HNS in IDS pa bi morale pridobiti HSS/HSLS, upokojenca in druge manjšine (šest poslancev).

Kakor koli se bo ta trgovina končala, bo Hrvaška dobila koalicijsko vlado, v kateri bo pomembno vlogo igrala prav HSS, opozicija pa bo najmočnejša in najenotnejša v sodobni zgodovini. Prav takšen položaj pomeni morebitno nevarnost za trdnost nove vlade. HSS je znana kot nezanesljiv partner, ki ima velike, celo megalomanske zahteve. Če bo vstopila v koalicijo s HDZ, se bo znašla v nevarnosti, da se utopi v večji partnerici, kajti obe stranki nagovarjata volilno telo z enakimi značilnostmi - konservativno, tradicionalno, blizu cerkvi. Prav zaradi tega je mogoče pričakovati, da bo HSS nenehno kaj zahtevala, grozila s padcem vlade in se skušala prikazati kot pravi nadzorni mehanizem v vladi, ki je močnejši od same opozicije. Takšne okoliščine bi lahko povzročile nestabilnost vlade posebej pri izvajanju reform, nujnih za članstvo v EU. Friščić je že nekajkrat dejal, da v "EU ni treba hiteti", in HSS velja za edino stranko, ki ne skriva precejšnega evroskepticizma. Toda Sanader se je že v prejšnji vladi izkazal za uspešnega vodjo, ki zna nadzorovati koalicijske partnerje. Ko je Vesna Škare Ožbolt, tedanja ministrica za pravosodje iz stranke Demokratični center, začela ostreje napadati vlado, jo je postavil pred vrata kabineta.

Tudi če bi HSS vstopila v koalicijo s SDP, položaj ne bi bil bistveno manj zapleten. Pritisk HNS in njenih vodij bo močan, zahtevali bodo ugledne položaje, HSS pa v svojih zahtevah tudi ne bo hotela popuščati. To bi lahko povzročilo nezadovoljstvo v SDP. Poleg tega niti Jurčić niti Milanović nimata potrebnih političnih izkušenj, da bi obvladovala takšne izzive, zato bi morala popuščati ali pa bi se zapletala v nesoglasja, posledica obojega pa bi bila neučinkovita vlada.

No, kateri koli scenarij se bo uresničil, Hrvaška ne bo zašla v krizo, ne grozi ji destabilizacija, toda bodoči premier bo v resnično težkem položaju, kar zadeva opozicijo.

Vendarle večjo skrb zbuja volilna udeležba. V nedeljo je na volišča prišlo samo 63 odstotkov volilnih upravičencev, končni izidi pa kažejo, da so bili to predvsem volivci dveh največjih strank. Očitno torej nobeni od strank ni uspelo prepričati neopredeljenih volivcev in več kot 30 odstotkov ljudi, ki imajo volilno pravico, je menilo, da je popolnoma vseeno, kdo zmaga na volitvah. Pogosto je slišati tudi, da niso bili zadovoljni z nobeno od predlaganih možnosti. Takšna brezvoljnost bi sčasoma lahko postala resna težava in samo upamo lahko, da velike stranke ne bodo zgolj proslavljale osvojenih poslanskih sedežev, ampak bodo v prihodnosti temu posvetile potrebno pozornost.

Če bo prihodnja hrvaška vlada leva skupaj s člani HSS ali skupaj z njimi desna, bodo odnosi s Slovenijo še naprej eden izmed ključnih zunanjepolitičnih izzivov. Predsednik HSS se namreč zavzema, da bi 1. januarja prihodnje leto obvezno začelo veljati zaščitno ekološko-ribolovno območje, ki ga je Hrvaška razglasila v Jadranskem morju. Toda Friščić nikoli doslej ni bil v dejanskem političnem položaju, v katerem se je treba odločati na podlagi številnih parametrov, odločitve pa lahko precej škodujejo nacionalnemu interesu. Čeprav je bil ZERP med predvolilno kampanjo potisnjen v ozadje, lahko pričakujemo, da si bo Zagreb že sredi koalicijskih pogajanj vzel čas za to, da v dogovoru z Brusljem poišče najustreznejšo rešitev, s katero bodo zadovoljne vse strani, kaj takega, kot so kartončki za prestop meje s Slovenijo, ki veljajo ob predložitvi osebne izkaznice. Kakršna koli druga možnost bi bila za Hrvaško z vidika pogajanj z EU in nadaljnjega razvoja odnosov s Slovenijo in z Italijo pogubna. Poleg tega - argument, ki ga slovenska občila ne poudarjajo dovolj - Hrvaška sploh nima razvitih mehanizmov za kakovostno varovanje ZERP-a. To je največja težava.

No, za kakršen koli morebiten napredek pri reševanju nerešenih vprašanj med državama bo treba počakati še na slovenske volitve. Izkušnje kažejo, da Janša in Sanader nista bila sposobna poskrbeti za preobrat - poleg tega sta se zapletla še v afero Sova -, nič bolje pa se nista odrezala Drnovšek in Račan. Morda bi se z morebitno vlado leve sredine na Hrvaškem in z zmago Boruta Pahorja na slovenskih volitvah pokazale nove možnosti. Toda tudi v zvezi s tem imamo resno težavo - na Hrvaškem še vedno ne vemo, kaj bi v vladi leve sredine počel Milanović. Na Jurčićevo zunanjepolitično pogajalsko spretnost pa se nihče na Hrvaškem ne bi kaj prida zanašal. Seveda je povsem gotovo, da bo tudi Ivo Sanader, če bo sestavil novo vlado, skušal končno rešiti nerešena hrvaško-slovenska vprašanja. Morda pa bi Hrvaška in Slovenija, če bi se dogovorili glede Haaga in Ljubljanske banke, v novo desetletje vendarle lahko vstopili brez popotnice iz nekdanje Jugoslavije, kot sodobni evropski državi.