Temni oblaki nad Evropo

Ameriška finančna kriza je že v Evropi, monetarne oblasti pa nimajo odgovora, kako naj ukrepajo. Nimajo rešitve, kako ustaviti padec tečaja ameriškega dolarja, zaradi česar evropska podjetja svoje izdelke in storitve vse težje prodajo zunaj EU, ker postajajo predragi. Prav tako ne vedo, kako preprečiti pretirano rast inflacije. Neznan znesek denarja, ki ga je Evropska centralna banka (ECB) pred kratkim dala na trg, da bi ustavila nevzdržno rast tečaja evra, je poniknil kot voda v puščavi, tečaj dolarja pa še kar naprej pada. V evroobmočju je začela naraščati inflacija.

Evropa išče rešitve. Guverner ECB Jean-Claude Trichet, evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Joaquin Almunia in predsednik evroskupine Jean-Claude Juncker so videli rešilno bilko v Kitajski, zato so odpotovali v Peking prepričevat oblasti, naj dvignejo tečaj juana, da bi se vrednost ameriškega dolarja vsaj stabilizirala. Kitajci namreč že ves čas gospodarskega vzpona umetno držijo svojo valuto podcenjeno, devizne rezerve pa imajo v dolarjih - znašajo kar 1400 milijard dolarjev. Preden so Trichet, Almunia in Juncker odšli v Peking, niso bili ravno optimistični. Dajali so vtis, da gredo pogledat, ali se morda vendarle da kaj narediti. In pričakovano je kitajski premier Wen Jiabao zavrnil pozive evropske strani k čim hitrejši okrepitvi juana. Menjalni tečaj ni odločilni dejavnik za evropski trgovinski primanjkljaj s Kitajsko, je poudaril Wen in tudi sam s prstom pokazal na dolar.

Družbo Airbus vsak cent stane 100 milijonov Evrov

Med evropskimi menedžerji se je pred kratkim prvi oglasil predsednik uprave Airbusa Thomas Enders in opozoril, da ne more izključiti odpuščanja zaposlenih in zapiranja tovarn. Proizvodnjo ima v Evropi, zato mora stroške kriti v evrih. Ker se vrednost evra v primerjavi z vrednostjo dolarja povečuje, stroški vztrajno rastejo, letala pa kupci plačujejo v dolarjih, torej zanje realno iztrži vedno manj. Razlika med stroški in prihodki se naglo povečuje, saj družbo Airbus za vsak cent cenejši dolar v primerjavi z evrom stane 100 milijonov evrov. Vrednost dolarja se je v primerjavi z evrom letos znižala že za 13 odstotkov. Tečaj se že nekaj časa giblje okrog magične meje 1,5 dolarja za evro.

Še pred nekaj leti je veljalo prepričanje, da bi bodisi sod nafte po 100 dolarjev - tej ceni se vse bolj približuje - bodisi tečaj 1,5 dolarja za evro povzročil zlom svetovnega gospodarstva. Zdaj imamo oboje, a svetovno gospodarstvo še zmeraj raste. Kljub temu se z vsakim dolarjem, ki ga je treba dodatno odšteti za sod nafte, in predvsem z vsakim centom, ki ga dolar zgubi v primerjavi z evrom, povečuje tudi strah pred posledicami, ki bodo prej ali slej tu. Strah, da se bo gospodarska rast zmanjšala, v skrajnem primeru celo ustavila, opozarja nemški tednik Spiegel. Svetovno gospodarstvo je odvisno od dolarja, saj je dolar svetovna valuta. V dolarjih se plačujejo nafta, jeklo in večina surovin, centralne banke imajo veliko rezerv v dolarjih. Od vrednosti te valute je odvisna konkurenčnost celotnih celin, zato obstaja nevarnost, da bi padec tečaja dolarja povzročil svetovno krizo, razlagajo pri nemškem tedniku.

Najbolj zadolžena država na svetu

ZDA so največje gospodarstvo na svetu, ustvarijo okrog 30 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda, tudi zaradi tega razmere v tem gospodarstvu vselej vplivajo na razmere drugod po svetu, še posebej v Evropi. ZDA so zdaj tudi najbolj zadolžena država na svetu. Njihov dolg znaša po podatkih nadzornika državnih financ Davida Walkerja 43 milijard dolarjev, to je 145 tisoč dolarjev na državljana ZDA in 350 tisoč dolarjev na vsakega zaposlenega v državi. V ta znesek niso všteta posojila, ki jih imajo državljani za hiše in avtomobile, pa tudi ne poroštva in zadolženost prek kreditnih kartic. Ti zneski po podatkih izvedencev niso majhni, samo zadolženost prek kreditnih kartic znaša 7200 dolarjev na gospodinjstvo. Urad za ekonomske analize ugotavlja, da je že leta 2001 prvič po 20 letih zadolženost ameriških gospodinjstev narasla na 18 odstotkov razpoložljivega prihodka.

Potem ko je ameriška centralna banka od leta 2001 znižala obrestno mero s 6,5 odstotka na vsega odstotek, so se državljani in podjetja množično zadolževali, saj se je veliko bolj splačalo denar zapravljati kot varčevati.

Zadolževanje ameriške države do zdaj ni povzročalo težav, ker so ZDA v tujini brez težav dobivale posojila. Letos je zaupanje v to državo upadlo. Ko je počil balon na nepremičninskem trgu, se je izkazalo, na kako negotovih temeljih je bila utemeljena ameriška gospodarska rast. Zaradi tega bodo morale banke po svetu odpisati za več sto milijard dolarjev slabih posojil. Nekateri predsedniki uprav so že morali zapustiti položaje. Charles Prince, ki je vodil City Group, je odstopil 5. novembra, Stan O'Neal je tudi že nekdanji predsednik uprave banke Merryll Lynch.

Največji posojilodajalec Američanom je Japonska, največ blaga pa jim prodajo Kitajci. Oblasti v ZDA z izposojenim denarjem financirajo 90 odstotkov zveznega primanjkljaja, ta pa je lani po podatkih organizacije Global Research znašal 412 milijard dolarjev. Vsak dan se v povprečju poveča še za 2 milijardi dolarjev. To pomeni, da je ameriško gospodarstvo povsem odvisno od Japonske, Kitajske in drugih držav, ki imajo devizne rezerve v dolarjih in držijo ameriško obrestno mero na nizki ravni, da se Američanom bolj splača kupovati njihove izdelke kot varčevati. Ker ZDA več uvozijo kot izvozijo, imajo hkrati še ogromen zunanjetrgovinski primanjkljaj. Lani je po podatkih iz Spiegla znašal 759 milijard evrov, to je 6,5 odstotka BDP, v prvih devetih mesecih letos pa je že dosegel celoletni primanjkljaj iz leta 2005.

Če bodo centralne banke in institucionalni investitorji dolarje in državne obveznice v dolarjih zaradi nizke vrednosti začeli množično prodajati, kar zlasti velja za Južno Korejo, se bodo azijske banke sesule, svarijo analitiki. Vrednost dolarja bo strmoglavila, inflacija v ZDA pa poskočila, zato bo ameriška centralna banka prisiljena dvigniti obrestne mere. Ker se bodo posojila podražila, bodo podjetja manj investirala, zmanjšala stroške, državljani bodo imeli manj denarja za porabo in začela se bo velika recesija. Države, ki ogromno izvažajo v ZDA, to so zlasti Kitajska in druge hitro rastoče države, bodo zašle v velike težave, ker same še niso sposobne prevzeti vloge ZDA pri uravnavanju svetovnega gospodarstva, opozarjajo mednarodni analitiki.

Paul Krugman: ja, Alan Greenspan, to ste vi

Ni jih malo, ki pravijo, da so si sedanjo krizo zakuhale centralne banke same. Leta so pošiljale na trg ogromne vsote denarja, da bi spodbujale porabo in ohranjale gospodarsko rast. Zdaj, ko nove vsote gospodarstvu ne pomagajo več, saj cene različnih vrst surovin in energentov naglo rastejo, se povečuje inflacija, ki pa je s preprostim dvigom obrestnih mer ni več mogoče zavreti.

Ljudje, ki bi se morali zavedati tveganja takšnega početja in ukrepati, da bi takšne krize preprečevali, so državljanom sporočali, naj ne varčujejo, ampak trošijo, se zadolžujejo in zastavljajo svoje premoženje. "Ja, Alan Greenspan, to ste vi," je Paul Krugman, profesor ekonomije na univerzi Princenton, v kolumni v New York Timesu pokazal na nekdanjega guvernerja ameriške centralne banke. Greenspan je 3. januarja 2001 začel zniževati obrestno mero. Takrat jo je znižal s 6,5 odstotka na 6 odstotkov. Po tem jo je znižal še 13-krat in jo spravil na vsega odstotek. V nasprotju z ECB, ki mora skrbeti le za stabilnost evra, mora ameriška centralna banka skrbeti tudi za konjunkturo in to je najlažje spodbuditi z znižanjem obrestnih mer. Nižje ko so, manj se splača varčevati, bolj se splača zapravljati. Zdaj pa milijoni državljanov ZDA ne morejo razumeti, zakaj so se njihova posojila nenadoma tako podražila, da jih ne morejo več odplačevati in zaradi unovčevanja poroštev ostajajo brez svojih nepremičnin, večinoma domov.

Glavni posojilodajalci, banke, že napovedujejo, da bodo zmanjšali zneske za izposojo. Podjetja bodo torej težje in pod ostrejšimi pogoji prišla do posojil, zato bodo zmanjševala število zaposlenih, državljani, ki bi si poceni denar za porabo morda še lahko izposodili, pa ne bodo več najemali posojil in poraba se bo zmanjšala. To pa vodi v recesijo.

Bogataši so bogatejši, reveži revnejši

Ameriški centralni banki sta sledili tudi ECB, ki je obrestno mero znižala na 2 odstotka, in japonska centralna banka, ki je obrestno mero znižala celo do 0,1 odstotka. Kljub poplavi poceni denarja na trgu je inflacija začela naraščati šele čez čas. Razlog je globalizacija. Podjetja iz zahodnih držav so v zadnjih letih vse več proizvodnje selila v države s poceni delovno silo, povečal se je uvoz cenenih izdelkov iz Kitajske in drugih hitro rastočih gospodarstev. V te države so odtekli ogromni zneski denarja, ki ga je bilo mogoče zelo hitro oplemenititi. Zaradi nizkih obrestnih mer se je splačalo denar sposoditi in ga plemenititi v teh državah. S tem so služili bogati, zato se je prepad med bogataši in reveži vse bolj poglabljal. Ljudje, ki imajo nizke plače, namreč večino denarja porabijo za osnovne dobrine, bogataši si lahko privoščijo nakup nepremičnin in z oddajanjem služijo, saj zaračunavajo visoke najemnine, kupujejo lahko vrednostne papirje in pobirajo visoke dividende.

Sedanji guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke je pred dnevi priznal, da nihče, tudi on sam ne, ne more povedati, kako blizu je bankrot največjih bank v New Yorku, Londonu, Frankfurtu in Tokiu zaradi ameriške nepremičninske krize. Ameriške banke so že prisiljene odpisovati milijardne naložbe, ki jih imajo v nepremičninah. Vanje so nalagale premoženje v prepričanju, da bo njihova vrednost rasla. Najprej so odpisovale milijone, zdaj odpisujejo že milijarde, težav nimajo več le majhne banke, vse bolj so v škripcih tudi največje banke. Gospodarski izvedenci in analitiki centralnih bank menijo, da bo izguba dosegla vsaj 200 milijard dolarjev. Banke so na lovu za vedno višjimi dobički sklepale vedno bolj tvegane posle na trgu z nepremičninami. Da bi v bilancah izkazovale čim večje dobičke, so njihovi šefi nenehno prelagali preveritev tveganj svojih naložb, posledica tega so odpisi.

Ker so banke predložile podatke o letošnjem poslovanju šele za september in oktober, je do konca leta pričakovati še večje izgube. Dokončni podatki za letošnje leto bodo znani šele spomladi, ko bodo objavljena poslovna poročila. Analitiki hiše CreditSights so za zadnje četrtletje napovedali, da bo banka Goldman Sachs imela 5,1 milijarde dolarjev izgube, Lehman Brothers 3,9 milijarde dolarjev in Bear Stearns 3,2 milijarde dolarjev.

Centralne banke bi morale po teoriji znižati obrestno mero, ko je brezposelnost previsoka in ko državi grozi deflacija. Ko pa gospodarstvu grozi pregrevanje, bi morale temeljno obrestno mero dvigniti, da bi umirile gospodarsko rast in preprečile, da bi inflacija presegla 2 odstotka. Nobelov nagrajenec Paul Samuelson vidi težavo v tem, da zdaj v ameriški centralni banki in njeni zakladnici ne vedo, ali je obrestna mera previsoka ali prenizka. "To je presenetljivo, a resnično. Obrestne mere za najvarnejše obveznice so v resnici nizke. Preplah pa je nastal zaradi neusklajenosti med ameriškimi in tujimi poroštvi za nepremičnine, zaradi česar bi tudi gigant, kakršen je General Electric, ugotovil, da je posojilo, ki bi ga potreboval za dograditev nove in učinkovite tovarne, predrago. Razmere niso brezupne. Nova, racionalna regulacija, ki bi odvračala od grabežljivega posojanja in nepremišljenega sposojanja, bi bila v veliko pomoč. Kakor smo se naučili v času velike krize, morata biti državna zakladnica in centralna banka zadnji posojilodajalec in zadnji porabnik hkrati. Špekulativni trgi se sami od sebe ne bodo stabilizirali," opozarja Samuelson. Najboljša je po njegovem srednja pot: ne preveč svobode za tržne sile in nikakor premalo tržne svobode.

Paul Samuelson je prav tako prepričan, da bo bruto domači proizvod Kitajske čez deset let enak kot v ZDA, kljub temu bo povprečna kitajska družina še zmeraj veliko revnejša od ameriške, ker je Američanov 400 milijonov, Kitajcev pa več kot milijarda. "Ne sprašujte pa me, koliko bo leta 2017 vreden dolar," pravi Nobelov nagrajenec.

Glavni problem liberalizacija

Joseph Stiglitz, prav tako Nobelov nagrajenec, v članku, ki je bil objavljen v sklopu projekta Syndicate, pojasnjuje, da sploh ni presenečen, ker se je "svet spet znašel v obdobju finančne nestabilnosti z negotovim izidom za svetovno gospodarstvo". Letos julija je minilo deset let od izbruha vzhodnoazijske krize, ki je bila najhujša po veliki krizi leta 1929. "Če pogledamo krizo izpred desetih let, ugotovimo, kako napačni so bili ocene, ukrepi in napovedi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in ameriške centralne banke. Glavna težava je bila preuranjena liberalizacija kapitalskih trgov. Da so bile države, ki niso popolnoma liberalizirale svojih kapitalskih trgov, najuspešnejše, ni naključje," pravi Stiglitz. Kasnejša analiza IMF je pokazala, da liberalizacija kapitalskih trgov prinaša nestabilnost in ne nujno rast, opozarja. Seveda ima newyorška borza Wall Street - zvezna centralna banka zastopa njene interese - dobiček od liberalizacije kapitalskih trgov, saj služi s pritokom in odtokom denarja, pa tudi pri odpravi posledic zloma. "Razlika med nasveti IMF in ameriške centralne banke vzhodnoazijskim državam in tem, kar se dogaja zdaj, je očitna. Vzhodnoazijskim državam so svetovali, naj dvignejo obrestno mero, nekaterim tudi za 25, 40 ali celo več odstotkov, da bi preprečili hitra poplačila posojil. Zdaj pa ameriška centralna banka in ECB znižujeta obrestno mero," razlaga Stiglitz. Sočasno so Američani od vzhodnoazijskih držav zahtevali preglednost, pri njih doma pa je poleti kreditna kriza izbruhnila prav zaradi nepreglednosti. Leta 1997 je bil sprejet dogovor o korenitih reformah, a o njih še po desetih letih ni ne duha ne sluha, saj sedanji sistem lahko povzroči nepotrebno nestabilnost, ta pa bo razvijajočim se državam izstavila visok račun. Zaradi tega Stiglitz ni prav nič presenečen, da svetu grozi nova finančna kriza z negotovim izidom za svetovno gospodarstvo.

ECB je zdaj med dvema ognjema. Če obrestno mero zviša, se bo vrednost evra še povečala in izdelki in storitve evropskih podjetij bodo zunaj EU še dražji, če pa obrestne mere pusti nespremenjene ali jih celo zniža, bo narasla inflacija in po vsej verjetnosti presegla 3 odstotke. Guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke pa svari, da kriza povzroča višjo inflacijo, manjšo porabo in nižjo gospodarsko rast.

Vlade članic evroobmočja že vse resneje preračunavajo, kaj zniževanje tečaja dolarja pomeni za podjetja. Ponekod tudi že znižujejo napovedi za gospodarsko rast. Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je v nedavnem pogovoru za časopis Finance povedal, da slovenske banke trenutno izpolnjujejo vse formalne zahteve kapitalske ustreznosti in varnosti naložb. "Vendar moramo gledati tudi v prihodnost. Če bi se tudi v prihodnje nadaljevala dosedanja zelo visoka stopnja rasti zadolževanja gospodarstva in prebivalstva, se bojim, da se bo prej ko slej pokazalo, da je določen odstotek bančnih naložb problematičen. To lahko ogrozi solventnost posameznih bank. Temu se lahko pridruži tudi vprašanje likvidnosti. Vemo, da je likvidnost zaradi hipotekarne krize na mednarodnih finančnih trgih omejena, kratkoročnejša in dražja. Če bi se nekatere naložbe naših bank pokazale za slabe, bi se lahko zmanjšala tudi stabilnost bančnega in širšega finančnega sistema," je povedal Kranjec. Napovedal je še, da bo Banka Slovenije v kratkem proučila, "ali bi bilo treba ukrepati, da bi banke nekoliko upočasnile posojilno dejavnost in s tem zmanjšale izpostavljenost tveganju". Za zdaj padec tečaja dolarja občutijo v glavnem podjetja, ki jim tako kot Airbusu za izdelke in storitve plačujejo v dolarjih, surovine in delovno silo pa morajo plačevati v evrih.