Moj ego je težak 500 prijateljev

"Živjo, moje ime je Žiga in na Facebooku sem že pol leta. Ne vem, kako naj prekinem to odvisnost. Situacija je težka." Tako se je napol v smehu začel pogovor z enim od nekaj tisoč slovenskih uporabnikov, ki so se zadnje mesece prijavili na Facebook. To je trenutno eno najbolj priljubljenih spletnih mest, ki jih strokovnjaki uvrščajo med tako imenovana spletna mesta socialnih omrežij. Pred Facebookom je prijateljskih stikov željne ljudi privabljajo že več strani. Te danes še zdaleč niso pozabljene, a migracije na Facebook, ki smo ji bili nedavno priča, ni bilo mogoče spregledati. Facebook je v tandemu z bolj glasbeno naravnanim Myspaceom postal hkrati priložnost in grožnja za sodobno grajenje socialnih omrežij. Pred njim svari britanska informacijska pisarna, zaradi njega so padali v šolah ukori in v službah disciplinske kazni. Kljub temu število uporabnikov, tudi slovenskih, eksponentno narašča.

Formula za spletno socialno omrežje je enostavna in sploh ni nova. Vsak uporabnik ustvari svojo spletno stran, ki se imenuje profil. Na njej so uporabnikovi osnovni podatki, lahko tudi fotografija, odvisno od tega, koliko želi deliti s svetom. Na strani je tudi okence "Friends", kamor uporabnik dodaja prijatelje oziroma znance, ki so si profil ustvarili na istem spletnem mestu. Nato z zbiranjem prijateljev gradi svojo spletno socialno mrežo. Zbirke prijateljev postanejo zbirke elektronskih naslovov in osebnih podatkov, prek katerih uporabniki ohranjajo medsebojne stike in sledijo življenjsko pomembnim dogodkom svojih znancev. Kmalu za informacijo o tem, "kaj kdo počne zdaj, ko nismo več sošolci," ni treba dvigniti telefonske slušalke. Zadostuje le pregled spletnega seznama "prijateljev".

Pregledujemo pa lahko tudi, kdo so prijatelji naših prijateljev. Vpogled v socialno omrežje drugih včasih pove veliko več kot podatki, ki jih uporabniki na spletu objavijo sami. Pri Facebooku je stvar še toliko kočljivejša, saj uporabniki praviloma uporabljajo prava imena in priimke in ne vzdevkov, kot je navada pri večini oblik spletne participacije. Anonimnosti je še manj, ko ljudje poleg svojega imena in priimka objavijo tudi fotografijo. Prav zato, ker je razmeroma jasno, kdo se skriva za katerim profilom, so stran v škodo uporabnikov že uporabili izobraževalne ustanove in delodajalci. Slišati je govorice, da so zaradi Facebooka iz ameriške srednje šole izključili nekaj dijakov, ki so v svojem profilu objavili fotografije z zabave, na kateri pijejo alkohol ali kadijo marihuano. Prav tako naj bi bila zaradi objave fotografij s službene zabave ogrožena delovna mesta. Zaradi tega je britanska informacijska pisarna mlade pozvala, naj bodo pri uporabi previdni, saj si z nepremišljenim objavljanjem podatkov in fotografij lahko uničijo kariero.

Odkritost in zaupanje med uporabniki Facebooka izhajata iz njegove kratke zgodovine, ki se je začela pred tremi leti na ameriški elitni univerzi Harvard. Takrat je Mark Zuckerberg izumil spletno mesto, prek katerega so se povezovali harvardski študentje. Sčasoma se je dostop razširil na študente drugih elitnih - ivy league - univerz, ki so imeli univerzitetni elektronski naslov, kasneje pa so se Američanom pridružili angleški študentje. Eden izmed teh uporabnikov je tudi Igor Cesarec, ki je v času čezoceanskega širjenja Facebooka študiral na London School of Economics (LSE). Prav ta fakulteta je bila ena prvih angleških fakultet, ki so dobile dostop do Facebooka. "Takrat je bila uporaba Facebooka kot del neke underground scene in seveda si bil zelo kul, če si to uporabljal." Ker je bil dostop omejen, so bili študentje pripravljeni v svojih profilih izdati marsikaj. "Znotraj fakultete ni težav, če kdo izve tvoje ime in priimek ali dobi tvojo telefonsko številko. Stvar postane problematična, ko se v fakultetno socialno omrežje prikradejo zunanji obiskovalci," pove Igor. Enajstega septembra 2006 se je Facebook odprl za vse uporabnike z veljavnim elektronskim naslovom, tako da so se študentom in dijakom zgolj nekaterih šol in univerz pridružili še drugi. Pa ne samo študentje, Facebook je zaradi resnega videza in zaupanja, ki ga z navedbo imena in priimka izkažemo drugim uporabnikom, postal priljubljen tudi med tistimi, ki so šolanje že končali.

Invazija Slovencev

Mnogi so predvsem zadnje mesece zaznali eksponenten porast slovenskih uporabnikov. Tako naj bi bilo še avgusta letos v omrežju "Slovenia", kamor se uporabnik doda sam, 1500 uporabnikov, tik pred koncem redakcije jih je bilo več kot 16.000. Kot pravi docent za družboslovno informatiko na Fakulteti za družbene vede Gregor Petrič, tudi sam uporabnik Facebooka, se "članstvo širi kot virus, saj vsak, ki se pridruži, lahko povabi vse ljudi, katerih elektronske naslove ima shranjene v imeniku. Tako se članstvo povečuje eksponentno, ne da bi bila za to potrebna kakršnakoli posebna pobuda." Prav vizualizacija socialnega omrežja na spletu je razlog, da se bodo množici že povezanih vedno znova pridruževali še drugi. Facebook namreč bolj kot na "virtualnih" prijateljstvih temelji na starih poznanstvih. "Pri Facebooku gre za ohranjanje dejanskega socialnega omrežja oziroma za ponovno grajenje takega omrežja. Med sabo se povežejo ljudje, ki so lahko vsak dan v neposrednem stiku ali pa so nekoč bili v kratkotrajnejšem ali dolgotrajnejšem začasnem socialnem krogu. Hkrati se vzpostavljajo nova poznanstva, šibke vezi - prijatelji prijateljev ali zanimivi neznanci, ki lahko zelo učinkovito pomagajo pri grajenju socialnega kapitala. Družbeno dogajanje na Facebooku je večinoma slika realnosti, a brez majhnih odmikov od nje in minimalnega napora pri artikulaciji medosebnih odnosov servis ne bi bil tako priljubljen," pravi Petrič.

Študent Žiga ima na svojem seznamu prijateljev približno 130 ljudi, s katerimi se poveže večinoma le takrat, ko kaj potrebuje. Priznava pa, da lahko na Facebooku "nadaljuješ osvajalsko sago, tako da dekle, ki ti je všeč, dodaš na seznam prijateljev". Facebook uporabnikom omogoča, da opredelijo tudi svoj stan. Žiga opaža, da ko kdo stan spremeni iz "v razmerju" v "samski", navadno sledi naval na to osebo, in to z osebnimi in javnimi sporočili. Znane so anekdote, da so s spremembo stanu nekateri tudi razdrli razmerje.

Spletno socialno omrežje ne pomeni le priložnosti za nova poznanstva, ampak odpira tudi karierne priložnosti, saj pravi ljudje lahko vodijo v nova omrežja, novo omrežje pa lahko pomeni novo priložnost za delovno mesto. Tako se mrežijo tudi študentje tržnega komuniciranja, ki so na Facebooku že ustanovili nekaj skupin, kjer se združujejo mladi s podobnimi ambicijami. Facebook jim je letos precej pomagal pri organizaciji vsakoletnega festivala Kalidays, saj so se obveščali tudi prek njega. Ustanovitelj društva Kalidej Mitja Mavsar, ki sam sicer ni več študent, je bil pa na festivalu predavatelj, pravi, da je "prednost promocije na Facebooku ravno v tem, da ne gre za množično komunikacijo, ampak izključno za komunikacijo med prijatelji. Res je, da ljudje priporočilu prijatelja verjamejo veliko bolj kot enosmernim množičnim oglaševalskim sporočilom," pa čeprav je beseda prijatelj na Facebooku precej relativizirana. Mavsar jih ima na primer več kot 160, naš londonski "prijatelj" Cesarec pa prek 500. Gre za številke, ki presegajo Dunbarjevo število 150, torej število oseb v socialnem omrežju, ki ga še lahko obvladuješ. A Cesarec pravi, da je med 500 prijatelji vseeno vsaj 65 odstotkov takih, s katerimi je v stalnem stiku, s katerimi se pogovori, ko jih sreča, 25 odstotkov je takih, ki jih, ko jih sreča, zgolj pozdravi, preostalih 10 odstotkov pa takih, "s katerimi se pogovarjaš po tem, ko si že malo spil in ko so že tako ali tako vsi tvoji najboljši prijatelji," doda v smehu.

Uporaba imen in priimkov je v pomoč tudi pri iskanju izgubljenih sorodnikov. Tako je Žiga nedavno med svoje prijatelje dodal vse ljudi, ki imajo enak priimek kot on, in našel celo nekaj sorodnikov, s katerimi se je nazadnje srečal pred desetletjem. Podobno izkušnjo ima absolvent prava Matej; pred časom se je povezal z gospo iz Amerike, ki je iskala sorodnike iz Dolenjske. Izkazalo se je, da mladi pravnik res pozna neko družino s priimkom, ki ga je gospa iskala, in pomagal jim je vzpostaviti stik.

Politiki in oglaševalci

Po invaziji Slovencev je na Facebooku lahko vaš prijatelj marsikdo. Po hitrem sprehodu skozi nekaj socialnih omrežij je bilo med slovenskimi uporabniki najti univerzitetne predavatelje, člane strankarskih podmladkov, estradnike, Damjana Murka, člane Türkovega volilnega štaba, sodelavce ljubljanskega župana, publiciste, umetnike in navsezadnje tudi novoizvoljenega predsednika države Danila Türka. Ni skrivnost, da profila ne upravlja Türk sam, temveč njegov osebni spletni guru Vuk Čosić. "Ko smo organizirali kampanjo, smo si za cilj zastavili tudi to, da bomo nagovorili vse podzvrsti mlade spletne generacije, kjer smo kot mlade definirali vse, ki so mlajši od 45 let." Tako so se poleg objav videoposnetkov na Youtubu in fotografij na Flickrju odločili še za Facebook, saj se je "od vseh socialnomrežnih mest edini izkazal za relevantnega". Profil imajo na njem na primer tudi ameriški kandidati za predsednika. Tako se trenutno ameriški politični analitiki ukvarjajo z vprašanjem, kdo ima na Facebooku več prijateljev: Hillary Clinton ali morda Rudy Giuliani? No, nobeden od njiju. Prepričljivo vodi demokrat Barack Obama, ki ima približno dvakrat več prijateljev kot Clintonova, kar verjetno bolj kot o njegovi priljubljenosti priča o strukturi njegovih volivcev.

Ker so bili slovenski predsedniški kandidati manj spletno aktivni, je Türkov štab ostal osamljen. "Izkazalo se je, da sem precenil resnost štabov nasprotnikov, saj sem pričakoval podobne aktivnosti tudi na drugem koncu enačbe. Manjkala je dirka, kdo ima več frendov, komu se na profilu več dogaja ... V tem smislu smo ostali sami, kar pa ni nujno prednost. Zadeva je delovala overkill, saj bi se tudi brez tega končalo enako. Sem pa vsaj od treh ljudi slišal, da so SAMO zaradi Facebooka volili Türka, kar je sladko in spodbudno," pravi Čosić. Tudi po zmagi na volitvah profil Danila Türka ostaja aktiven. Sam novoizvoljeni predsednik sicer raje piše blog, kar naj bi redno počel v zgodnjih jutranjih urah, Čosić pa skrbi za prijatelje na Facebooku, saj jih dobivajo tudi po volitvah. Za zdaj jih je že več kot 650, pred volitvami pa niso presegli meje 500. Jih je pa približno dvakrat toliko nabral eden od študentskih funkcionarjev na LSE, ki je lani kandidiral za predsednika tamkajšnjega študentskega sveta. Po Cesarčevih besedah je šlo za dejansko izjemno komunikativno osebo, ki je vse ljudi, ki jih je čez dan spoznala, kasneje dodala na svoj seznam prijateljev. Stvar je postala tako zloglasna, da so njegovi nasprotniki v kampanji uporabili slogan "Mi smo več kot samo tvoji prijatelji na Facebooku".

A politični potencial Facebooka se po mnenju mnogih pri nabiranju prijateljev tudi izčrpa. Kljub številnim ustanovljenim skupinam strokovnjaki Facebooku ne napovedujejo odločilne aktivistične vloge. "Facebook ne omogoča tolikšne dinamike razprav in demokratične organizacije kolektiva kot na primer forumi ali blogi. Pri Facebooku je v ospredju ego, ti in tvoj profil, forumi so veliko bolj tematsko orientirani in omogočajo več skupinske dinamike. Je pa Facebook zaradi svoje omrežne strukture lahko zelo učinkovit za aktivistično, off-line dejavnost prek organizacije somišljenikov, podobno kot so mobilni telefoni ustvarili fenomen t. i. smart mobs," ugotavlja Petrič.

Facebook ima bolj kot politični ekonomski potencial. Oglaševalci so že zdavnaj odkrili, da lahko prek takšnih spletnih mest gradijo identiteto svoje blagovne znamke tako, da med prijatelje, recimo, dodaste Coca Colo. Spotakljivejše pa so druge možnosti, ki jih Facebook ponuja oglaševalcem. Ti lahko na njegovi strani vtipkajo, kdo so njihovi ciljni potrošniki, nato jim Facebook na podlagi podatkov, ki so jih uporabniki razkrili o sebi, poišče profile, ki se ujemajo z usmeritvijo oglaševalca. Tako lahko neko podjetje pridobi podatke o vseh uporabnikih, ki so samski, liberalno politično opredeljeni, mlajši od 35 let in radi poslušajo rock glasbo. Oglaševalec svoje sporočilo lahko pošlje točno določenim posameznikom.

Seveda se ob vseh podatkih, ki jih pošljemo v svetovni splet, postavlja vprašanje zasebnosti. Čeprav mnogi uporabniki pri pisanju blogov ali sodelovanju na spletnih forumih in tudi na Facebooku mislijo, da delujejo v zasebnem prostoru, ki je omejen z uporabniškimi gesli, stvar ni tako preprosta. "Dejansko delujejo v javnem prostoru, kjer nastane velik problem zasebnosti, ker se ti zelo zasebni tokovi prepletajo z delovnimi, profesionalnimi in posledično tudi denarnimi tokovi, ko Facebook podatke s profilov prodaja oglaševalcem. Nekateri pravijo, naj to ne bi bilo sporno. Ampak stvar lahko postane še resnejša, če se vmeša politični interes," meni Petrič.

Čigavi so podatki, ki jih pošiljamo po spletu, ni vedno povsem jasno. Petrič opozarja predvsem na to, da se s finančnimi prevzemi spletnih mest vedno več podatkov kopiči pri peščici korporacij. Z njimi pa v naš nekoč zasebni prostor vdira kapital. Trenutno je Facebook ocenjen na 15 milijard dolarjev, nedavno pa je njegov 1,6-odstotni delež kupil velikan Microsoft in si z nakupom zagotovil tudi ekskluzivne pravice za trženje oglasnega prostora.

Čeprav je Facebook za zdaj pravi velikan v smislu same vrednosti in uporabnikov, je kljub dolgoročnim načrtom njegova slava skoraj v celoti odvisna od "naslednje najboljše stvari". Večina uporabnikov, s katerimi smo govorili, se na Facebooku čez tri leta vidi samo, če se medtem ne bo pojavil kakšen simpatičnejši vmesnik.