Ne bo mu lahko

Ta hip se zdi, kot da so vse karte pri hrvaškem političnem pokru že razdeljene in da vsi igralci za mizo vedo, kaj imajo v rokah. Prejšnjo soboto je hrvaški predsednik Stjepan Mesić mandat za sestavo vlade zaupal dosedanjemu premieru Ivu Sanaderju, ki je samozavestno zagotovil, da ga podpira celo več kot 77 poslancev, kolikor bi jih potreboval. Toda kot se za kvartopirskimi mizami pogosto dogaja, vodja socialdemokratov (SDP) Zoran Milanović vztrajno kriči, da ima v rokah boljše karte, čeprav postaja vse bolj jasno, da gre za navaden blef in da ga pri njegovem početju vodi ena sama želja - da bi se odigrala še ena partija, seveda z na novo razdeljenimi kartami. A uresničitev te želje je, tako se zdi, vse manj verjetna. Radimir Čačić, ključni mož ljudske stranke (HNS), je besen na Milanovića in na vse okoli sebe, ker HDZ nazadnje ni potrebovala njegovih adutov, zato se mu spet ni uspelo zriniti v krog pr(a)vih igralcev. Josip Friščić, vodja kmečke stranke (HSS), in Đurđa Adlešič, predsednica liberalcev (HSLS), ki je pred kratkim razglasila, da ima slovenski priimek (!) in da ga je zato treba pisati s č, ne s ć, marljivo seštevata svoje glasove in skušata Sanaderja prepričati, da so njune številke zanj vredne veliko več, kot je njihova resnična vrednost.

Vse torej kaže, da bo Sanader novo vlado sestavil razmeroma hitro, v tem procesu pa ga pozneje čakajo trije ključni izzivi. Prvi je kadrovske narave. V Sanaderjevi stranki čutijo precejšnje pomanjkanje kakovostnega kadra, prav gotovo pa tudi tokrat ne bo nič drugače kot pred štirimi leti - nekateri strokovnjaki, ki bi jih z velikim veseljem sprejel v svoj kabinet, z njim najbrž ne bodo hoteli sodelovati. Ko je vlado sestavljal leta 2003, ga je recimo zavrnil Borislav Škegro, avtor hrvaškega DDV-ja, že zdaj pa se ve, da se v novi vladi ne vidita niti priljubljena ekonomistka Martina Dalić niti njen kolega Ante Žigman, ki sta v Sanaderjevi kombinatoriki kotirala dokaj visoko. Oba se za zadaj bolje počutita v finančnem poslu. Tudi koalicijski partnerji nimajo na voljo kakih prav izjemnih "človeških virov", zato se vsi sprašujejo, komu bo Sanader ponudil na primer gospodarsko ministrstvo, obrambo ali notranje zadeve, ker dosedanji ministri (Branko Vukelić, Berislav Rončević, Ivica Kirin) gotovo ne bodo hoteli nadaljevati dela v novi vladi. Ta bo, sodeč po informacijah, ki so doslej pricurljale v javnost, nekoliko številnejša, vzniknile bodo tudi nove agencije v odgovor na ambicije kmetov in liberalcev. Da se Sanader zaveda, kako škodljive so zanj zgodbe o popuščanju koalicijskim partnerjem, je postalo jasno, ko je pred nekaj dnevi odkrito dejal, da je "HDZ zmagovalka volitev, ki določa politiko in ima tudi svoje zahteve". Če upoštevamo vse to, je jasno, da bo sicer ustregel nekaterim Friščićevim in Adlešičkinim željam, vendar pri tem ne bo pretiraval, kar zadeva sestavo vlade, pa bo ta zelo verjetno, tako kot zdajšnja, predvsem "one man band". Vodja HDZ bo premier in bo sprejemal ključne odločitve kot že doslej, ne glede na to, kaj bodo rekli ministri. Tako so med stavko prosvetnih delavcev pred letom in pol ministri trdili, da denarja za izpolnitev zahtev profesorjev ni, dan ali dva pozneje pa je Sanader povabil k sebi vodje sindikatov in pred novinarji vzkliknil: "Kdo pravi, da denarja ni? Denar za prosvetnike je!"

Druga težava, s katero se bo moral spoprijeti novi hrvaški premier, je odkrit spor s predsednikom države Stjepanom Mesićem, ki se je že med predvolilno kampanjo očitno postavil na stran SDP in HNS, potem pa si zelo nenavadno razlagal svoje ustavne pravice glede podeljevanja mandata. Ves ta čas je s tem pravzaprav dajal vedeti, da si Sanaderja ne želi na čelu vlade, razen v enem samem primeru - če bi oblikoval koalicijo s HNS, stranko, iz katere je Mesić pred osmimi leti prišel na položaj predsednika države. Mesić je že prej ugotovil, da bi bili zadnji dve leti mandata ob mladem Milanoviću zanj precej prijetnejši. Predsednik pač že zdaj načrtuje nadaljevanje svoje politične kariere po tem, ko se mu bo leta 2010 iztekel drugi mandat. Ker zanj, ustanovitelja HDZ skupaj s Franjem Tuđmanom, na desnem krilu ni prostora, saj ga je zasedel Sanader, išče prostor na levi strani političnega spektra. Tam pa prinesejo največ točk napadi na Sanaderja in HDZ. Toda Mesićev mandat se bo končal na polovici mandata nove vlade, s tem pa se Sanaderju odpira pomemben manevrski prostor (posebej še, če bo Mesićev stolček zasedel kdo od njegovih).

Tretja težava, ki je najverjetneje ključna, so razmere v hrvaškem saboru. Nikoli nobena hrvaška vlada ni imela tako enotne in močne opozicije, kot jo ima sedanja. SDP je dosegla najboljši volilni izid v zgodovini in popolnoma jasno je, da si bo prizadevala čim bolj zagreniti življenje vladajoči koaliciji. Vlada bo kljub vsemu morala biti zelo previdna, saj brez dogovora s SDP ne bo mogla izpeljati nobene odločitve, za katero bi potrebovala dvotretjinsko večino, to pa v politiki pomeni popuščanje. No, morda bo položaj HDZ olajšalo to, da kar precej uglednih članov SDP odkrito kritizira Milanovića, vprašanje pa je tudi, kako se bodo v zakulisnih parlamentarnih igrah znašli številni novi poslanci SDP. HDZ je že v prejšnjem mandatu dokazala, da ima zelo disciplinirane poslance, Sanader pa je s temi volitvami v sabor pripeljal tudi precej številno skupino osebnih prijateljev, ki gotovo ne bodo ogrožali dela vlade.

Sanaderju torej ne bo lahko, izkušnje, ki si jih je pridobil v zadnjih štirih letih, pa so politični kapital, s kakršnim ne razpolaga nihče drug na Hrvaškem, morda deloma le še Mesić. Zato lahko sklepamo, da bo hrvaška ladja plula v podobni smeri kot minula štiri leta, da pa bo na smer in kakovost njene plovbe odločilno vplival pogajalski proces, torej Bruselj.