Maškarada v Elizeju

Še v nedeljo, 9. decembra, v francoski prestolnici ni bilo opaziti nikakršnih zunanjih znakov, da se bo že dan zatem začel teden, ki se skoraj ni hotel končati. Čeprav se zadnje mesece tako rekoč vsako popoldne v katerem od prednovoletno okrašenih pariških mestnih okrožij zberejo strah zbujajoči kordoni policistov s šlemi in ščiti, z gumijevkami in s kartušami solzivca in so se Parižani na videz že vdali v to, da ure in ure preživljajo v prometnih zamaških zaradi stavk in študentskih ali sindikalnih demonstracij, so le redki vedeli, da bo ves teden zmedo in preplah v mestu povzročal še samopašni gost. Ja, prav na svetovni dan človekovih pravic, v posmeh in na zgražanje vseh, ki si zanje prizadevajo, sta se na dvorišču Elizejske palače, ob verjetno najbolj fashionable ulici sveta Rue du Faubourg Saint-Honore, rokovala na videz nezadovoljni Sarkozy in njegov libijski homologue. Ta si je na zavihek črnega ogrinjala, ki je segalo prav do tal in je nakazovalo skoraj kraljevsko posturo, pomenljivo pripel veliko zeleno broško v obliki afriške celine in se očitno namenil, da bo ves teden dokazoval svoj nad gostiteljem vzvišeni položaj. Na gostitelja pa se je usul pravi plaz obsodb medijev, opozicije, državljanov in celo članov lastne stranke.

Od ponedeljka do sobote se je Gadafi iz evropske zibelke človekovih pravic posmehoval Evropi in svetu, češ, celo v Parizu počnem, kar hočem. Ko je pred meseci elizejska rešiteljica Cecilia, takrat še razvajena predsednikova soproga, domov pripeljala osem let zaprte in ustrahovane bolgarske sestre in palestinskega zdravnika, smo se spraševali, kaj bo samodržec zahteval v zameno. No, zdaj vemo. Poln samega sebe, a vseeno sit mednarodne osamitve je čakal na primeren trenutek, da bi izpustitev zdravstvenega osebja najbolje unovčil, ker pa je mednarodno aklamacijo takrat potreboval tudi novoizvoljeni Sarkozy in ker roka roko umije, je nastal kompromis, kakršnega bi bil vesel vsak trgovski potnik, če bi ga nečimrni kupec po dolgih letih trgovanja z drugimi nenadoma uvrstil na seznam prednostnih dobaviteljev. Z veseljem bi prenašal, da bi kupec na njegovem dvorišču najprej ves teden guncal afne, potem pa kupil za deset milijard evrov bolj ali manj kurantnega blaga. Dassaultovega vojaškega letala Rafal Franciji še ni uspelo izvoziti, saj ga v oborožitvi noče nihče, niti politično naklonjene države, še manj pa osamljeni samodržci, ki so se šele predvčerajšnjim znebili kolonialne nadvlade; raje se obračajo k ameriškim in ruskim dobaviteljem. A tokrat je posel očitno uspel, kupili naj bi jih bili 14, poleg tega pa še 35 helikopterjev in precej druge vojaške opreme. Gadafi je s svojo številno delegacijo potrdil še nakup 21 airbusov za družbi Libyan Airlines in Afriqiyah Airways, ki je bil v zraku že od letalskega salona v Bourgetu. Prav tako pa je z družbo Areva, vodilno svetovno proizvajalko jedrske tehnologije, sklenil pogodbo o dobavi enega ali več jedrskih reaktorjev, ki naj bi bili namenjeni razsoljevanju morske vode.

"Supertrgovcu" Sarkozyju je res uspelo prodati cel kup francoske šare, sočasno pa si je nakopal bes rojakov, predvsem Parižanov, ki so ves teden prenašali Gadafijev cirkus, dopust na veliki nogi, ki si ga je diktator nedvomno izposloval že v pogajanjih o izpustitvi bolgarskih sester. A celo Sarkozy si ni mogel niti predstavljati, kakšna telenovela ga čaka in koliko kritičnega črnila se bo razlivalo po časopisnem papirju še tedne po tem.

Beduinski šotor in oblak dima

Polkovnik je že prvo jutro po večerji v Elizeju in noči, ki jo je bil preživel v razkošnem protokolarnem Hotelu de Marigny, Sarkozyju primazal klofuto. Iz ogromnega, z žerjavico ogrevanega beduinskega šotora, ki si ga je dal postaviti v prelepem vrtu posestva Marigny v središču Pariza, je v intervjuju za televizijski kanal France 2 zanikal, da bi se bila s Sarkozyjem pogovarjala o nujnem izboljšanju razmer, kar zadeva človekove pravice v Libiji. To je v parlamentu povzročilo burne odzive, vodja poslanske skupine socialistov Jean-Marc Ayrault je kričal, da imajo poslanci pravico izvedeti, kdo od njiju laže. A to je bil šele začetek. V istem intervjuju je libijski voditelj navrgel še celo vrsto sprevrženih razlag in pogledov v zvezi s terorizmom, s političnimi zaporniki, z demokracijo in s trenutnimi razmerami v mednarodni skupnosti. Na vprašanje priljubljenega voditelja TV-dnevnika Davida Pujadasa, ali smejo v Libiji svobodno kritizirati Moamerja Gadafija, je ta odgovoril, da to preprosto ni potrebno, saj “Gadafi nima nikakršne oblasti, nikakršnih političnih ali administrativnih pristojnosti, v državi neposredne ljudske demokracije vladajo ljudje. Libiji vladajo Libijci, zato tudi ne potrebujemo volitev, Libijci se vodijo sami, sestavljajo zakone in odločajo.”

Gadafi se je po intervjuju namenil nastopiti pred poslanci v veliki dvorani narodne skupščine, a je njen predsednik Bernard Accoyer presodil, da bi izbruhnilo pretirano negodovanje poslancev, in se odločil, da bo gosta sprejel pri zadnjih vratih, v prostorih svoje rezidence. Povabljenih je bilo kakih 60 poslancev, večina pa je kurtoazni pogovor bojkotirala - vsi opozicijski in celo nekaj vladnih. Medtem je narodna skupščina sicer zasedala, ko pa so poslanci izvedeli, da v isti stavbi pri predsedniku skupščine gostuje Gadafi, je opozicija bučno zapustila dvorano. Zvečer se je polkovnik odpravil na srečanje z Afričani v prostore Unesca in tam Sarkozyju primazal še eno, bolj bolečo klofuto. Tokrat je sam spregovoril o vprašanju človekovih pravic in dejal, naj mu tisti, ki tako mačehovsko ravnajo z afriškimi priseljenci, da jih najprej izrabijo za gradnjo infrastrukture, pobiranje smeti, čiščenje stanovanj in varovanje otrok, potem pa jih zaprejo v primestne gete, nikar ne delijo lekcij o človekovih pravicah v Libiji.

A Sarkozy se je odločil, da se bo ugriznil v jezik, izjave je preslišal in se nanje ni odzval niti, ko sta se z gostom naslednji dan spet srečala. Preveč dela je imel z gašenjem ognja, ki se je zanetil, kamor je stopila diktatorjeva noga. Ukrotiti je moral državno sekretarko za človekove pravice Ramo Yade, ki je dejala, da si je Gadafi prišel na čista francoska tla umit okrvavljene noge, v Elizeju je sprejel svojce žrtev razstreljenega letala DC 10 družbe UTA na letu UT772 iz Brazzavilla v Kongu proti Parizu, v katerem je septembra 1989 nad puščavo Tenere v Nigru življenje izgubilo 170 potnikov iz 18 držav, mednarodna skupnost pa je za atentat obdolžila Libijo. Gosta je predsednik naslednji dan sprejel še zadnjič, javnosti pa poskušal dopovedati, da se je včasih treba pogovarjati tudi z nepriljubljenimi figurami in da se je Libija odrekla terorizmu, da si išče pot nazaj v družbo “poštenih” in da je takšno držo treba podpirati.

Instant turist iz Tripolija

Uradni državniški obisk je bil s tem končan, Gadafi si je v Parizu nato privoščil še tridnevno zasebno bivanje do odhoda na uradni obisk v Španijo. No ja, zasebno, kakor vzamemo. Na vsakem koraku so ga poleg pripadnic njegove v varovalne barve oblečene ženske garde, znanih pod imenom Amazonke, varovale še stotine francoskih policistov in pripadnikov državnih varnostnih enot, za prosto pot po Parizu in okolici pa je skrbelo prav toliko prometnih policistov. V četrtek popoldne je bil na sporedu Louvre, kamor je v spremstvu svojih dvornih soldatk prispel z enoinpolurno zamudo, v prvem pariškem okrožju, kjer je muzej, pa je njegov konvoj štiridesetih vozil in oklepne BMW-jeve limuzine povzročil pravi prometni infarkt. Vse skupaj za le polurni ogled muzeja, za katerega povprečno navdušen obiskovalec potrebuje vsaj dva cela dneva. V spremstvu direktorja je za hip postal pred Giocondo, še za hip pred Miloško Venero, se jezil nad fotografi in louvrske varnostnike učil varovanja, nato pa užaljen, ker slavni muzej svojih vrat ni zaprl za navadne obiskovalce, z vsem pompom izginil povzročat nove prometne kolapse. Tokrat tako, da tudi pešci niso smeli nikamor, saj si je “vodja” zaželel iz znamenitega čolna bateau mouche z gladine Sene ogledati pariška nabrežja. Vsi mostovi so bili zato zaprti za pešce in kolesarje, v večernem prometnem kaosu pa se je nato odpeljal še pod Eifflov stolp in si ga ogledal kar iz avta. Nekdo je zapisal, da imajo Parižani pravzaprav neverjetno srečo, da polkovnik rad dolgo spi, saj ga dopoldne ni na spregled, a že v petek, dan pred odhodom, je imel bolj natrpan urnik, odpravil se je namreč v Versailles.

Vsak, ki ga je srečal, najbolj pa direktor in osebje gradu, se je verjetno le stežka zadrževal, da ga ni popadel smeh, saj je bil videti kot kak pradavni lovec in nabiralec z evropskega severa. Obut v nekakšne apres ski škornje, v podloženem usnjenem aviatiškem jopiču in s kučmo na glavi, ki je ni snel niti v dvorcu, se je sprehajal skozi razkošne sobane Ludvika XIV., medtem pa se je številnim drugim obiskovalcem, ki so na mrazu čakali na ogled, čas zdel še daljši. Najbolj ga je očaral prestol Sončnega kralja, pred njim je dolgo postajal in nekateri se ne bi čudili, če bi se naposled namenil nanj še usesti. V spominsko knjigo je zapisal, da je dvorec “primer človeške ustvarjalnosti in smisla za umetnost”. Lovec je tako zapustil Versailles in se odpravil na posestvo bližnjega dvorca Rambouillet - na predsedniški lov. Neki časopis je v naslovu zapisal: “Program praznovanja: Versailles, Louvre ... Nič ni prelepo za Njegovo Visokost, kupca rafalov.” V soboto si je Francija le oddahnila, dnevi libijske folklore so minili. Trepetati pa so začeli kakih 1700 kilometrov južneje, saj je vodja Velike socialistične ljudske libijske arabske džamahirije s skoraj tristočlanskim spremstvom s tremi letali, z limuzinami in s šotorom odletel proti Sevilli.

Kdo še pride?

Gadafijev obisk v Franciji je povzročil pravo mobilizacijo medijev, političnih komentatorjev, nevladnih organizacij, opozicijskih politikov, blogerjev. Vsi v en glas vpijejo, da takšne farse niso potrebovali, da je "Kadhafi Tour" sramota za človekove pravice in evropske vrednote. Sarkozyjevega odgovora, da se mora Evropa pogovarjati z muslimanskim svetom in predvsem s tistimi, ki so opustili terorizem in razvijanje vojaških jedrskih programov, noče slišati nihče. Ker je že dokazal, da zunanjo politiko razume bolj kot podporo zunanji trgovini, pa še, ker je bil pred kratkim na obisku na Kitajskem, v Elizeju pa je konec novembra gostil venezuelskega predsednika Chaveza, se javnost sprašuje, kdo še pride. Ker je Francija le politična, ne pa tudi vojaška članica Nata in proizvajalka orožja, ki ga želi izvažati, izvaža pa ga lahko le tja, kjer iz najrazličnejših razlogov ne marajo ameriškega ali ruskega orožja, je verjetnost, da bo Sarkozy gostil še kakega dvomljivega gosta, precejšnja.