Naslednja postaja vojne proti terorju?

Pri iskanju krivcev za uspeli atentat na pakistansko prvakinjo opozicije Benazir Buto se je treba v slogu Sherlocka Holmesa najprej vprašati: "Komu ta zločin sploh koristi?" Kot pri raziskavi slehernega umora je treba preprosto ugotoviti: "Kdo si lahko kar koli obeta od smrti najdragocenejše ameriške posesti v Pakistanu, najresnejše kandidatke za premierski položaj v državi s 165 milijoni prebivalcev ter mučeništva Busheve glasnice demokracije?" Že te tri definicije žrtve ponujajo odgovore na vprašanje identitete treh po naravni razdelitvi ključnih vlog pri umoru pakistanske političarke. Izvajalca, čigar cilji so, glede na absurdnost načina eliminacije s samomorilskim napadom - pa čeprav je bil njegov namen le prikritje revolveraša iz neposredne bližine in morebitnega ostrostrelca v ozadju -, predvsem ideološke narave, organizatorja ali naročnika, ki se želi še naprej okoriščati s sadovi krvi in znoja pakistanskega ljudstva, ter špekulanta, ki vleče niti iz ozadja in nazadnje pobere smetano.

Celo glasovi v ameriškem kongresu so že nekajkrat ugotovili, kar je sposoben opaziti še tako neuk opazovalec - pakistanski diktator Mušaraf ni verodostojen partner v učinkovitem boju proti talibanskemu gibanju v Afganistanu, ki ima varno zatočišče na tako imenovanem plemenskem območju. Ameriška avantura, katere breme je prevzela organizacija Nato in z njo tudi Slovenija, je padla v zanko, ki so ji jo okrog vratu nadela prav prizadevanja ZDA v polpretekli zgodovini. ZDA so pred desetletji prav na istem območju, na severozahodu države, na prav enak način kot danes organizirale odpor proti sovjetski zasedbi Afganistana. ZDA so še iz časov hladne vojne glavni sponzor pakistanske vojske. In vojaška obveščevalna služba ISI velja za nič manj kot podružnico CIE.

A ločnica med pripadniki islamskih skrajnežev, denimo Al Kaide, in obveščevalne službe ISI še zdaleč ni ostra. Dokaz so, na primer, izjave vojaških poveljnikov Nata v Afganistanu, ki so se še prevečkrat pritožili, da so bile njihove tarče neposredno pred napadi "zavezniških" bombnikov zelo natančno posvarjene. Kot kaže, elementom znotraj obveščevalne mreže ISI ni po godu dosledno izpolnjevanje ukazov ameriških sponzorjev in prekinitev desetletja trajajoče plodne povezave z bogatimi viri "teroristov" za odstranjevanje političnih nasprotnikov in donosne trgovine z opiati, ki jih ponuja pakistanski "divji zahod". Še več. Morda je "nadzorovana" in v nedogled trajajoča "vojna proti terorju" prav tako v tihem interesu najvišjega razreda oblastnikov in korporacij na drugi strani luže?

Benazir Buto je več kot sodelovala v mračnem podjetju CIE in službe ISI. Za časa svojega drugega mandata je odkrito podpirala talibansko gibanje v Afganistanu in vsako zanikanje (zanikanja so kajpada prišla na vrsto šele po 11. septembru), da nanj na položaju premierke ni imela nobenega vpliva, je očitno posipanje s pepelom. Glavni razlog je bila zamisel o plinovodu, ki bi omogočal dostop do ogromnih zalog fosilnih goriv srednjeazijskega bazena in zaobšel strateško neugodno območje Perzijskega zaliva. Za izvedbo je kandidiral ameriški Unocal, in ker naj bi bila Benazir dajala prednost argentinskemu podjetju, je morala oditi. Mimogrede, njeno vladavino je kljub populistični, celo psevdosocialistični retoriki njene stranke zaznamovalo varovanje interesov pakistanske elite, večinoma fevdalnih veleposestnikov, med katere spadata tudi njena družina in družina njenega moža. Dinastija Buto je vladala z enakimi metodami kot zdaj vlada Mušaraf. Z represijo, izginotji in umori po naročilu države. Asif Ali Zardari, minister v vladi svoje žene, je slovel kot upravitelj zasebnih zaporov, v katerih je mučil politične nasprotnike. Zaradi družinskega fevda političnega nasledstva je bil ubit celo Benazirin brat Murtaza. Po nekaterih teorijah naj bi bil glavno vlogo pri zločinu odigral prav Zardari.

Benazir se je v domovino vrnila na željo starega naročnika iz Washingtona, ki se je trudil s kozmetičnim popravkom vojaške diktature v državo priklicati navidezno demokracijo. Njeno zdravo različico mu je uspelo v desetletjih "prijateljevanja" s pakistansko vojsko, ki ima danes popoln nadzor nad družbo, popolnoma zavoziti. Navsezadnje: pomoč Washingtona od začetka "vojne proti terorju" v višini 10 milijard dolarjev je po analizi Jeffreyja D. Sachsa, profesorja na Kolumbijski univerzi, v 75 odstotkih končala v žepu vojske, nadaljnjih 15 odstotkov se je priključilo vladnemu proračunu, le 10 odstotkov pa je bilo namenjenih za razvojne in humanitarne projekte, morebiti celo za gradnjo institucij civilne družbe, kar je nujna podlaga za razvoj sleherne demokracije. Posredovali so najvišji ameriški uradniki. John Negroponte naj bi bil prepričal Mušarafa, Condoleezza Rice Butovo. Naj spomnimo, Butova in Zardari, imenovan gospod 10 odstotkov, imata doma in v svetu ugled skrajno podkupljivih oseb. Proti njima še vedno tečejo postopki na treh evropskih sodiščih. Butova je zaradi obtožb korupcije, medtem ko je njen mož zaradi njih večino časa presedel v pakistanski ječi, osem let preživela v prostovoljnem izgnanstvu. Za prvi poskus atentata neposredno po vrnitvi v domovino 18. oktobra, ko je v samomorilskem napadu umrlo 140 ljudi, je javno obtožila Mušarafov vojaško-obveščevalni aparat. Jasno, le zakaj bi diktatorjevi podrepniki bogat izplen ameriške pomoči za "vojno proti terorju" v milijardah dolarjev delili z Benazir Buto in njeno Pakistansko ljudsko stranko (PPP)?

Sledil je preobrat. Butova se je v več pismih visokim uradnikom v Washingtonu distancirala od dotlej dogovorjene delitve oblasti z Mušarafom. V skladu s pričakovanji aktivistov njene stranke, ki so bili glede sporazuma zaradi generalovega slovesa že tako ali tako v dvomih, naj ta ne bi več upravičeval izgovora, da je namenjen demokratični preobrazbi države. Dodatno se je zaostrilo z Mušarafovo uvedbo izrednih razmer 3. novembra. Pisma Butove so med drugim izražala skrb zaradi neodziva pakistanskih oblasti na zahtevo po ustreznem varovanju, kar so potrdili posnetki usodnega predvolilnega shoda v Ravalpindiju 27. decembra, ko je dosmrtna predsednica PPP padla pod streli neznanih storilcev.

Če vsaka vojna potrebuje svoj Pearl Harbor ali 11. september, potem je atentat na Benazir Buto po izgubljeni vojni v Iraku in polomu v Afganistanu uvod v širitev "vojne proti terorju" na ozemlje Pakistana. Medijska kampanja o "mučenici za demokracijo" je primerno orodje za opravičilo širšega ameriškega posredovanja. Če bo Mušaraf še naprej sodeloval, sprva najbrž zgolj v obliki povečane vojaške navzočnosti na ozemlju Pakistana, kjer po poročilih dobro obveščenih že deluje nekaj sto pripadnikov posebnih enot ameriške vojske.

Upravičeno bi se lahko vprašali: če je bila Benazir Buto tako pomembna za demokracijo v Pakistanu, če je bila oseba, ki bi lahko enkrat za vselej opravila s skrajnimi islamisti in Al Kaido, čemu ji Washington, ki jo je poslal v to bitko, prek svojega klienta Mušarafa ni zagotovil ustreznega varovanja? Aktivna ali pasivna, posredna ali neposredna vloga oblastnikov v Islamabadu in Washingtonu, ki je pripomogla k smrti Benazir Buto, ni nepomembna. Je morda "mučenica za demokracijo" padla kot žrtveno jagnje poslovnega imperija "vojne proti terorju"?