Premier Sanader se je umaknil

Sanader je popustil. To je prva ugotovitev, ki jo lahko izrečemo po tem, ko so se javnosti končno predstavili člani nove hrvaške vlade. Vsem njegovim zagotovilom navkljub seznam ministrov, ki bodo sedeli v osmi vladi, kaže, da je moral popustiti v ključnih točkah, za katere je prej zagotavljal "no passaran". Očitno si je tako močno želel drugega mandata, da je bil v končnici pripravljen na več kompromisov, samo da se mu ne bi bilo treba ukloniti Zoranu Milanoviću, če mu že ni uspelo sestaviti vlade s Hrvaško narodno stranko (HNS). Radimir Čačić je bil sicer pripravljen na kompromis, Sanader pa bi takšno koalicijo laže obvladoval prav zaradi Čačićeve pragmatičnosti. Toda videti je, da je bila Vesna Pusić, predsednica HNS, pretrd oreh, ki ga ni uspelo streti niti samemu predsedniku Stjepanu Mesiću, čeprav je bil tudi on naklonjen takšni koaliciji. Sanader je zaradi tega obrobnim liberalom, Hrvaški socialno-liberalni stranki (HSLS), stranki, ki dejansko obstaja samo v dveh mestih, v Bjelovarju, kjer je županja Đurđa Adlešič (ki od nedavnega zahteva, da se njen priimek piše s č, ker je njen mož slovenskega rodu), in v Varaždinu, ki ga vodi Ivan Čehok, moral dati več, kot bi kjerkoli v urejeni demokraciji dobila stranka z dvema (2!) poslancema. Adlešičeva je tako postala podpredsednica vlade in ima nadzor nad ministrstvi za obrambo, notranje zadeve, izobraževanje ... Njene ambicije so bile vedno večje od njenih političnih možnosti in brez dvoma bo v tem mandatu, drugače kot v prejšnjem, ko je bila njena stranka prav tako v koaliciji s HDZ, a si je zagotovila samo nekaj položajev državnih tajnikov in vodilnih v javnih podjetjih, skušala čim bolj utrditi položaj in tako rekoč propadlo stranko dvigniti na noge.

Čeprav je Sanader že dokazal, da mu gre vodenje koalicij dobro od rok, je vprašanje, kako se bo odzval, ko se bodo začela trenja. Morda pa čaka Adlešičevo enaka usoda, kot je doletela Vesno Škare Ožbolt, ki je letela iz vlade, ko se je začela iti "opozicijo ob koncu tedna" - med tednom je podpirala politiko vlade, v soboto in nedeljo pa kritizirala. Adlešičeva vsekakor računa na svojo moč v tem mandatu, na število poslancev koalicije HSS-HSLS, s katerimi je mogoče zrušiti vlado, če se pridružijo opoziciji. Položaj je torej nejasen, zato bodo potrebni številni kompromisi in ni čisto gotovo, da bodo vsi v prid državi in najboljšim rešitvam.

Poleg tega je moral Sanader popustiti tudi pod pritiski HSS in kmetijsko ministrstvo zaupati Božidarju Pankretiću, torej ga je, to je veliko pomembneje, odvzel enemu izmed svojih sodelavcev in po mnenju vseh relevantnih političnih dejavnikov najboljšemu kmetijskemu ministru, kar jih je Hrvaška doslej imela, Petru Čobankoviću. Zanj so si izmislili ministrstvo za "regionalni razvoj, gozdarstvo in vodno gospodarstvo", tako da na prvi delovni dan Čobanković dejansko sploh ni vedel, kje ima pisarno! Pankretić pa je v eni od svojih prvih izjav poudaril, da je "vseh šest milijard kun za podeželje" ostalo v njegovem resorju, in dal tako jasno vedeti, kaj ga najbolj zanima.

Pankretić je za Hrvaško slaba izbira tudi zaradi delovanja v Račanovi vladi od leta 2000 do 2003. Takrat je tako rekoč napovedal vojno Evropski komisiji ob znani "sladkorni aferi", v kateri Hrvaška res v ničemer ni imela prav, sodeloval je pri razglasitvi ZERP-a. Zato dejansko ni mogoče pričakovati, da bo po številnih protievropskih izjavah zdaj dobrodošel sogovornik Bruslja.

Sanader se je umaknil. Še junija lani je predsednik vlade na ves glas razlagal, da bo na volitvah Hrvaški predstavil "nov obraz HDZ", govorilo se je o več novih imenih, ki naj bi prerodila stranko in državo, nazadnje pa se je obdal s starimi sodelavci in nekateri mladi, na katere je večina gledala z naklonjenostjo, so ga celo zapustili. Sabor tako vodi nekdanji komunistični kader iz Metkovićev Luka Bebić, ki je bil že na prvi seji deležen posmeha, saj so celo poslanci SDP prosili prejšnjega predsednika sabora Vladimirja Šeksa, naj se vrne na položaj. Na čelu pravosodnega ministrstva, ki deluje kot ena največjih zavor pri hrvaških pogajanjih z EU, ostaja Ana Lovrin, prijetna gospa, o katere političnih kvalitetah pa ni mogoče reči nič, ker jih ni še nihče opazil. V spominu je ostalo le, da je s svojo navzočnostjo počastila odprtje striptiz kluba v Zadru, mestu, kjer je med njenim županovanjem pisarne županstva krasila slika Anteja Gotovine, takrat še begunca pred haaškim sodiščem. Značilno je, da je Evropska komisija samo dan po tem, ko je bilo objavljeno, da gospa ostaja "v sedlu", sporočila, da v pravosodju obstajajo tri pomembna merila, ki jih mora Hrvaška izpolniti, preden se bo sploh lahko začela pogajati. Sanaderja je zapustil pomemben svetovalec Miroslav Kovačić, odhaja tudi tiskovni predstavnik Ratko Maček, v njegovo pisarno pa prihaja "prvoborka" HDZ Katarina Fuček. Gordan Jandroković, nekdanji šef kabineta, po treh letih, ki jih je prebil na čelu saborskega odbora za zunanjo politiko, prihaja na čelo zunanjega ministrstva, priljubljeno ministrico Kolindo Grabar Kitarović pa so politično tako rekoč evtanazirali. Jandroković se sicer spozna na zunanje zadeve, ključno vprašanje pa je, ali ne bo v kakem občutljivem trenutku, ko bo moral delovati sam in brez posvetovanja s šefom, pogorel. Povsem jasno je, da Sanader s tem imenovanjem sporoča, da bo ta resor vodil sam, in da je zanj pomembno, da ima tam zanesljive ljudi (državna sekretarka bo menda Bianca Matković, ki je doslej vodila urad predsednika vlade). Tudi razlog za to, da so nekateri dosedanji uslužbenci ostali v vladi, je verjetno enak. Ker na Sanaderja pritiskajo koalicijski partnerji, si okoli sebe želi poslušnih sodelavcev, ki brez njega ne bodo napravili niti koraka, in take ljudi je v resnici dobil.

Vprašanje je samo, ali bo do konca mandata državo z vsem tem pripeljal bliže EU. Večina na Hrvaškem o tem odkrito dvomi.