Okuženi rastni hormon umoril 113 ljudi

Po komaj verjetnem zdravstvenem škandalu, ko je zaradi čezmernega obsevanja možganskega tumorja in prostate, ki so ga z najsodobnejšimi napravami na onkoloških oddelkih bolnišnic v Epinalu in Toulousu izvajali neustrezno usposobljeni radiologi, umrlo šest bolnikov, kakih štiristo pa jih ima resne posledice, je pred francoskim sodstvom nov škandal izjemnih razsežnosti. Po skoraj sedemnajstih letih, odkar so prvi starši, katerih sina so v otroštvu zdravili z rastnim hormonom (RH), nekaj let zatem pa je umrl, zahtevali preiskavo, se je prejšnji teden pred pariškim sodiščem začelo odmevno sojenje, ki naj bi v štirih mesecih dokazalo krivdo uglednima znanstvenikoma in še petim zdravstvenim delavcem.

V letih od 1983 do 1985 so na pediatričnih oddelkih različnih francoskih bolnišnic zaradi motenj v rasti z RH človeškega izvora zdravili nekaj manj kot dva tisoč otrok, od teh jih je do konca lanskega leta za Creutzfeldt-Jakobovo boleznijo (CJB) umrlo kar 113. Obtožena 85-letna Jean-Claude Job iz združenja France Hypophyse in Fernand Dray s Pasteurjevega inštituta lahko sodišče za nenaklepni umor in hudo malomarnost obsodi na štiri leta zapora in 75 tisoč evrov kazni, saj sta hormon pridobivala iz hipofiz, ne glede na starost in zdravstveno stanje umrlih; ti so bili tudi iz domov za starostnike in z oddelkov za bolnike z duševnimi motnjami. Obtožnica ju bremeni, da sta v želji po zaslužku in slavi zaradi malomarnosti s CJB okužila neznano število ljudi, in predvsem, da bi lahko z nadzorovanim odvzemom hipofiz takšno okužbo preprečila.

Precej zgražanja zbuja tudi finančna plat tega škandala: neprofitno združenje France Hypophyse je z državnim dovoljenjem v mrtvašnicah v Franciji, kasneje pa zaradi povečanih potreb še v Bolgariji in na Madžarskem za protivrednost enega evra odkupovalo na deset tisoče hipofiz, na Pasteurjevem inštitutu pa so nato iz njih ekstrahirali RH. Obtožena sta odmerek (količinsko enak pridobljenemu iz ene hipofize) prodajala bolnišnicam po stokrat višji ceni.

Tomaž Vaupotič z Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani pojasnjuje, da človeški RH naravno nastaja v hipofizi, majhni žlezi v možganih v predelu za očmi. Najizraziteje se izloča v prvih urah spanja in v obdobju adolescence. V petdesetih in šestdesetih letih oziroma v "predrekombinantnem" obdobju so RH pridobivali s posebnimi postopki ekstrakcije iz hipofiz, odvzetih iz človeških trupel, med njimi žal tudi iz takih z neodkritimi znaki nevrodegenerativnih obolenj. Iz ene hipofize je bilo mogoče pridobiti le 2 do 3 mikrograme RH, potrebe po hormonu so zato terjale razvoj sodobnejših postopkov. Leta 1963 so v ZDA, da bi povečali količino hipofiz za pridobivanje in raziskave RH, ustanovili Nacionalno agencijo za hipofizo, ki je delovala v sklopu Nacionalnega zdravstvenega inštituta. V sedemdesetih letih se je uveljavila tehnologija pridobivanja RH z gojenjem celičnih kultur človeške hipofize, kar je povečalo količino dostopnega RH za več kot 20-krat. Sedaj, v dobi tehnologije rekombinantne DNK in biofarmacevtike t. i. rekombinantni (biosintetični) RH proizvaja skoraj vsak farmacevtski gigant v bistveno večjih količinah, kot so omogočali nekdanji postopki. Biosintetični RH je v nasprotju s kadaveričnim popolnoma varen, saj nastaja v bioreaktorjih in ne v možganih, zato je tudi prenos različnih obolenj izključen.

Seveda se lahko vprašamo, kako smo zdravljenje rastnih motenj otrok z RH takrat izvajali pri nas in ali je mogoče katerega od 35 slovenskih primerov CJB v istem obdobju povezati z okuženim hormonom. Na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike v Ljubljani, kjer so podatke "podedovali" od takrat delujočih kolegov, pravijo, da smo v Sloveniji med letoma 1969 in 1983 s človeškim RH zdravili 17 otrok, leta 1985 pa zdravljenje povsem opustili in od leta 1987 uporabljamo zgolj rekombinantni hormon. V času zdravljenja smo ga pridobivali izključno iz hipofiz slovenskih trupel, ki smo jih na ekstrakcijo pošiljali v ZDA in nazadnje v Italijo. Četudi v medicini ni mogoče popolnoma izključiti nobene možnosti, menijo, da na podlagi podatkov ni verjetno, da bi se takšni usodni prenosi dogajali tudi pri nas. Niti edina slovenska nevropatologinja, profesorica Mara Popovič z Inštituta za patologijo, ne verjame v tak scenarij: nobeden od naših bolnikov, umrlih zaradi CJB, naj v zdravstvenem kartonu ne bi imel podatka, da je bil v otroštvu zdravljen z RH človeškega izvora; vsi naj bi bili oboleli za "naključno" obliko te bolezni, ki se povsod po svetu pojavlja približno v enem do dveh primerih na milijon prebivalcev na leto. Umrli slovenski bolniki s CJB, tako Popovičeva, naj torej ne bi bili okuženi niti s humanim RH niti naj razlog obolenja ne bi bilo zaužitje mesne hrane, pripravljene iz mesa goveda, ki je imelo bovino spongiformno encefalopatijo (BSE, bolezen norih krav). Vseeno pa se zdi presenetljivo, da smo obvezno obdukcijo umrlih bolnikov s kliničnim sumom na CJB uzakonili šele leta 2001.

Ker je večina razvitih držav že leta 1985, ko so v ZDA odkrili tri primere prenosa CJB z zdravljenjem s humanim RH, to prakso opustila, je nerazumljivo, da je Francija pri zdravljenju vztrajala vse do leta 1988; njen žalostni svetovni rekord je v tem, da je od kakih tristo registriranih smrtnih primerov zaradi CJB na svetu (zaradi prenosa s kadaveričnimi hormoni hipofize) kar tretjina francoskih. Še bolj zastrašujoče je, da je zaradi dolge inkubacijske dobe bolezni, ki zlahka preseže 30 let, na francoskem seznamu še kakih 800 družin, ki se bodo morale v najslabšem primeru v zameno za življenja svojih bližnjih, danes starih od 32 do 38 let, sprijazniti z izrekom sodbe in z dobrimi 200 tisoč evri državne odškodnine, kolikor so je svojci 113 umrlih že prejeli.