Kdo miži in kdo molči

Če banke, nadzorne institucije in agencije za oceno tveganj na podlagi ameriške finančne krize ne bodo ukrepale, bo evropska komisija poostrila predpise, je v Londonu napovedal evropski komisar za notranji trg Charlie McCreevy. Milijardne izgube bank zaradi odpisov slabih posojil, ki jim še ni videti konca, so bile tudi glavna tema zasedanja ministrov za finance in guvernerjev centralnih bank G7 v Tokiu. Ministri za finance iz članic evroskupine in ministri za finance vseh članic EU, ki se sestanejo vsak mesec, zadnje mesece redno razpravljajo o posledicah ameriške finančne krize. Ta teden se je zasedanja evroskupine izjemoma udeležil tudi predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso. Vse več je rednih in izrednih sestankov in zasedanj, kjer politiki iščejo rešitve, kajti odpisom slabih posojil bank še ni videti konca. Nemški finančni minister Peer Steinbruck je v Tokiu prišel na dan z oceno Mednarodnega denarnega sklada (IMF), po kateri bodo banke in druge finančne institucije morale odpisati za 400 milijard dolarjev slabih posojil. Pred dobrim mesecem je bilo slišati mnenje o odpisu 200 milijard dolarjev. Do zdaj so banke objavile odpis 130 milijard dolarjev.

Luksemburški finančni minister Jean-Claude Juncker, ki predseduje evroskupini, je po zasedanju v ponedeljek zvečer dejal, da ni detektiv, da bi vedel, katere finančne institucije imajo preostalih 270 milijard dolarjev posojil za odpis in koliko jih ima katera v svojem portfelju. Zato jih lahko samo pozove, naj te podatke čim prej objavijo in potrdijo.

Ker politiki vse glasneje govorijo o novih predpisih in povečanju nadzora države, ekonomisti opozarjajo, da liberalizacije finančnega sektorja, ki je bila dosežena v prejšnjem stoletju, nikakor ne gre odpraviti. Najti je treba ustrezno razmerje med državno regulacijo in trgom, s posegi države se ne sme pretiravati. "Nanny-capitalism", kakor državo, ki naj bi bila varuška gospodarstva, šaljivo imenujejo britanski liberalci, ne bi prinesel nič večje varnosti, zatrl bi inovativnost in razvoj, ki temelji na razumnem prevzemanju tveganja. Analitiki v bankah, ki so v državni lasti, recimo v nemških deželnih bankah, so se ušteli enako kot analitiki v zasebnih bankah.

Kdor želi rešiti težave na finančnem trgu, mora poskrbeti za kakovosten nadzor, pravijo Britanci. Pri tem najbolj šepa, saj se države nikakor ne morejo dogovoriti za enoten nadzor - evropska komisija je pravkar spet zavrnila predlog za ustanovitev enotne evropske nadzorne agencije -, zato so pristojnosti nadzornikov omejene z nacionalnimi mejami, pa še nadzorne institucije znotraj držav nimajo jasnih pristojnosti in se znajo več mesecev prerekati, kdo je za kaj pristojen. Predvsem pa je po ugotovitvah izvedencev za nadzor težko dobiti kakovosten kader.

Da je kriza precej hujša, kot so pripravljeni priznati politiki, je poleg ekonomistov prejšnji četrtek v Londonu priznal evropski komisar za notranji trg Charlie McCreevy. Bil je zelo jasen in oster. Nepojmljivo je, da šest mesecev po začetku krize še zmeraj ni ocen o njenih razsežnostih. Ta nepreglednost je med drugim preprečila tudi učinkovit krizni menedžment. Banke so prevzele tveganja, za katera niso imele ustreznega kapitalskega kritja. Kako je njihov vrhunski menedžment to dopustil? Banke morajo takoj objaviti, kakšna tveganja so prevzele, ustrezne izboljšave komisar takoj pričakuje tudi od agencij za oceno tveganj; če jih ne bo, jih bo predlagala evropska komisija. Vse odločneje ukrepe zahteva nemški finančni minister Peer Steinbruck, skrbi ga, ker vse več nemških bank priznava, da so kupovale sporne ameriške kredite. Vodstva bank je zato pozval, naj čim prej objavijo tvegane naložbe, ki so jih odkrile, da ne bodo v 14-dnevnih presledkih vznemirjale trga.

Agencije za oceno tveganj je McCreevy pozval k ukrepanju zato, ker so tudi za najbolj tvegane naložbe do zdaj dodeljevale ocene za prvovrstno boniteto. Dejal je, da ni mogoče reči, da so te agencije edine odgovorne za krizo. Prva lekcija za vse udeležence na trgu je, da morajo vedeti, da agencije za vrednotenje tveganj merijo možnost, da dolžnik dolga ne bo poravnal, ne odgovarjajo pa za podatke, ki jih dobijo za ocenjevanje, in tudi ne za uporabo svojih ocen. Izvedenci ugotavljajo, da so te agencije odpovedale predvsem zaradi konflikta interesov. Čeprav nastopajo kot neodvisni ocenjevalci, sodelujejo s finančnimi institucijami pri oblikovanju finančnih svežnjev, ki jih kasneje ocenjujejo. Ta konflikt interesov je treba odpraviti in jasneje povedati, kako te agencije sploh delajo, kako izdelajo bonitetne ocene, kakšna je njihova odgovornost.

Izvedenci svarijo, da pretirano hitenje pri odpisih ni dobro. Za veliko finančnih proizvodov zdaj ni kupcev, zato tudi cene niso znane. Celo kakovostni vrednostni papirji, v katerih imajo banke naložbe, zdaj nimajo ustrezne vrednosti. Trg se mora umiriti, da se bodo njihove cene spet povečale na realno vrednost. Če banke naložbe prehitro odpišejo, morajo prikazati izgube, ki jih sicer ne bi bilo, to pa razmere na trgu samo še poslabša.

Poostriti zahteve po kapitalski ustreznosti bank

Nekatere države EU, zlasti Nemčija in Francija, že napovedujejo, da bodo poostrile predpise za pripravo bilanc bank tako, da bodo morale te prikazati prav vse posle, ki jih bodo opravile, in jih ne bodo mogle več prikriti. Da je treba poostriti zahteve po doseganju kapitalske ustreznosti bank, je prepričan tudi nekdanji guverner ameriške centralne banke Alan Greenspan.

Sedanja finančna kriza je pokazala, da imajo hedge skladi, ki na splošno veljajo za tvegane naložbe, boljše ocene tveganj kot banke. Znana ameriška banka Morgan Stanley je recimo morala do zdaj odpisati več slabih naložb kot hedge sklada Long Term Capital in Amaranth skupaj, čeprav sta sicer znana po številnih škandalih. V bankah je odpovedal notranji nadzor. Sedanja kriza je pokazala, da sistemi, s katerimi banke ocenjujejo tveganja, niso več ustrezni. "Po sistemih, s katerimi banke ocenjujejo tveganja, so bile cene nekaterih naložb tako neverjetne, da se kaj takega sploh ne bi smelo zgoditi," je za časnik Zeit povedal Thomas Jordan, član vodstva švicarske centralne banke. Thomas Mirow, državni sekretar na britanskem ministrstvu za finance, zaskrbljeno ugotavlja, da je sedanja finančna kriza prva takšna kriza, ki izhaja iz ene od razvitih držav, prejšnje so nastale v državah s hitro rastočim gospodarstvom.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v ZDA? Banke so zaradi ugodnih obrestnih mer množično dajale posojila za nakupe hiš ljudem, ki posojil zaradi nezadostnega jamstva, da jih bodo lahko vrnili, ne bi smeli dobiti. Ta posojila so zavarovale s hipotekami za hiše, ki so jih ljudje z njihovimi posojili kupovali. Tvegana posojila so banke potem preprosto preoblikovale v nove finančne svežnje in jih z obljubami o visoki donosnosti prodajale drugim bankam, katerih menedžerji so v visokih donosih videli priložnost za izboljševanje poslovnih rezultatov in za napihovanje svojih nagrad, ker so dosegli nadpovprečno dobre poslovne rezultate.

Zaradi povečanega povpraševanja so cene nepremičnin v ZDA nadpovprečno rasle in v skladu z rastjo cen so banke ocenjevale tudi vrednost hipotek. Ko je ta rast prišla do roba, se je trg zlomil in cena nepremičnin je močno upadla. S tem je upadla tudi vrednost hipotek, s katerimi so Američani zavarovali svoja posojila. Namesto velikih dobičkov banke zato zdaj objavljajo vedno nove odpise slabih naložb. Nekatere evropske banke, zlasti v Nemčiji in Veliki Britaniji, je že morala reševati država, z denarjem davkoplačevalcev seveda.

IMF je opozarjal, a ga ni nihče resno jemal

Da se to ne bi več ponovilo, so se finančni ministri in guvernerji centralnih bank sedmih najrazvitejših držav prejšnji konec tedna v Tokiu strinjali, da je treba poskrbeti za boljše upravljanje tveganj v bankah, zahtevati je treba večjo preglednost pri objavi podatkov o prevzetih tveganjih. Preprečiti je treba, da bi banke slaba posojila še naprej preoblikovale v nove svežnje, jih prodajale, v bilancah pa ta tveganja ne bi bila navedena. Poskrbeti je treba tudi za izboljšanje sodelovanja med nadzornimi institucijami in odpravo konflikta interesov pri agencijah, ki ocenjujejo tveganja. IMF bi moral tesneje sodelovati pri odkrivanju znakov za podobne krize in na to pravočasno opozoriti.

Izvedenci se strinjajo, da morajo politiki skrbeti za stabilnost finančnega sistema, svarijo pa, da z objavo novih predpisov in zahtev ne gre pretiravati. "Politike morajo skrbeti tveganja, ki so se pojavila v finančnem sektorju," pravi izvedenec Evropskega centra za politične študije (CEPS) Karel Lanoo. Te šibkosti lahko spodkopljejo stabilnost finančnega sistema in vplivajo na prihranke državljanov, vendar nova zakonodaja ne more preprečiti prihodnje krize. Že sedanja evropska zakonodaja zadovoljivo ureja veliko področij, ki so se ob tej krizi izkazala za problematična. Predpisani so postopki upravljanja, predpisano je, da morajo banke in finančne institucije razpršiti tveganja, regulatorji in nadzorniki pa preverjati kapitalsko ustreznost. Težava je v tem, ugotavlja Lanoo, da veliko bank ni ustrezno izvajalo predpisov, nadzor tveganj je očitno ostal le želja, vprašanje je, ali bi doslednejša uveljavitev zakonodaje res omogočila zaznavo težav, ki jih je veliko menedžerjev bank opazilo šele, ko je bilo že prepozno.

Finančni nadzorniki in centralne banke so že nekaj časa zaman opozarjali, da bi morale biti banke pri sprejemanju tveganj previdnejše. IMF je recimo že pred letom opozoril, kakšne posledice lahko ima zlom na trgu nepremičnin v ZDA. Ta opozorila so bila splošno znana, nihče pa jih ni jemal resno, ker v njih ni bilo ocen tveganj, ki jih vsebujejo finančni svežnji, v katere so banke zapakirale svoja tvegana posojila.

Finančni sektor se je zadnja leta zelo intenzivno razvijal in predpisi bi morali temu slediti. Na eni strani imamo klasične bančnike, ki upoštevajo, da bodo banke stroške plačale same, če bodo odobravale slaba posojila, na drugi strani so finančniki, ki oblikujejo vedno nove proizvode, ti pa so tako zapleteni, da je skoraj nemogoče ugotoviti, kakšno je njihovo tveganje. Oboji delajo v bankah, vsak pa dela po svoje, med seboj se ne pogovarjajo in ne usklajujejo. Ker ta dvotirnost sega vse do uprave, nazadnje nihče več ne ve, kakšna tveganja je banka dejansko prevzela. Zaradi tega je treba poskrbeti, da bodo vsa tveganja v bilanci banke jasno vidna. Peer Steinbruck enako kot Charlie McCreevy vidi rešitev v pravilih za izračun lastnega kapitala bank (Basel II). Zdaj mora banka v skladu s temi pravili za vsako posojilo, ki ga odobri, imeti zagotovljenih v povprečju 8 odstotkov lastnega kapitala. Komisar je predloge za dopolnitve teh pravil napovedal že za jesen. Steinbruck je prepričan, da bi po novem banke morale zagotoviti dodatni kapital kot rezervo za slabe čase.

Merila za nadzor naj bodo enostavna in razumljiva

Regulatorjem in nadzornikom Karel Lanoo predlaga, naj za ocenjevanje tveganj oblikujejo merila, ki jih bo vsak razumel, in te podatke sproti objavljajo. Takšni standardi bi bili v primerjavi z ocenami agencij za vrednotenje tveganj veliko bolj transparentni in dosegljivi javnosti. Tako kot so se članice EU dogovorile za maastrichtska merila, ki določajo omejitve za javni dolg in proračunski primanjkljaj ter zahtevajo srednjeročno uravnoteženje javnih financ, bi se morale dogovoriti tudi za preproste standarde za določanje kakovosti finančnega stanja bank. Ta merila bi morala vključevati likvidnost, zahteve po lastnem kapitalu, ugotovitev, kakšno tveganje lahko sprejmejo glede na kapital, določbe za razpršitev naložb in indeks za merjenje dobrega upravljanja podjetja. Določiti bi bilo treba minimalno stopnjo in ciljno stopnjo, ki bi jo banke morale doseči na dolgi rok. Teh stopenj ne bi smelo biti preveč težko izračunati, saj jih bančni analitiki na splošno uporabljajo. Banka, ki bi se odločila za naložbe v bolj tvegane sklade, bi imela višje stroške financiranja od banke, ki bi se odločila za varnejše naložbe. Druge banke bi bolj tvegani banki previdneje posojale denar, potrošniki pa bi bili previdnejši, ko bi se odločali, ali v takšni banki imeti račun in varčevati.

Ko banke žonglirajo z milijardnimi zneski in zapletenimi proizvodi, izpolnjujejo tudi pomembne naloge v gospodarstvu, saj podjetja prek finančnega trga pridejo do kapitala, tam se trguje s tveganji in se delijo bremena. Če tveganj za posojila ni več mogoče razdeliti na več ramen, jih tako rekoč nihče ni pripravljen prevzeti, potem je na voljo manj kapitala za podjetja, ta imajo na voljo manj denarja za naložbe in razvoj, zato se zmanjša gospodarska rast, je za Zeit razložil Jan Pieter Krahnen, profesor za finance na Univerzi v Frankfurtu.

Svetovno gospodarstvo je za zdaj posledice ameriške finančne krize dobro preneslo, tudi zaradi tega, ker tveganja niso ostala samo v ZDA. Če ameriške banke spornih svežnjev ne bi prodajale drugim bankam, bi že bile na tleh in s tem tudi ameriško gospodarstvo. Za Slovenijo (še) velja ocena Banke Slovenije in ministrstva za finance, da naših bank ameriška finančna kriza ni prizadela.