Kaligulov konj

Rimski zgodovinar Svetonij je v delu Dvanajst rimskih cesarjev opisal poskus razvpitega rimskega cesarja Kaligule, da bi svojega najljubšega konja Incitatusa (Hitrega) povzdignili v konzula. Danes se zdi, da je ameriška politika ta projekt nadgradila s povzdignjenjem celotnega hleva, ne le konja. Ta hlev se imenuje nova Evropa. Pri tretjem cesarju rimskega imperija je bil razlog za imenovanje konja za konzula prej posledica vladarske nadutosti kot neprištevnosti. In kot je Kaligula s svojim odnosom do Incitatusa hotel predvsem jeziti senat, je nova Evropa le sredstvo za zasmehovanje Evropske unije.

In tudi "slovenski škandal" je večidel zgled tega novega kolonializma. Evropski voditelji so nedavno doživeli neprijetno presenečenje, ko je v slovensko javnost ušel interni dokument ministrstva za zunanje zadeve. Dokument razkriva vsebino srečanja med predstavniki slovenskega ministrstva in ameriškega State Departmenta ter Agencije za državno varnost, ki je bil 24. decembra 2007 v Washingtonu. Da je Slovenija voljna ubogati različne eksotične ukaze, ki prihajajo z druge strani Atlantskega oceana (od cesarja) in ne iz Bruslja (iz senata), je na evropskih diplomatskih hodnikih znano že nekaj časa. Zadnji dogodki, neposredno povezani z željami, kot so navedene v razkritem dokumentu, morda pomenijo, da se naš konj nepovratno seli v hlev nove Evrope oziroma v skupino držav, katerih zunanjo politiko označuje predvsem servilnost do ZDA. To seveda pomeni tudi uradni konec vseh iluzij o verodostojnosti in pomembnosti slovenskega predsedovanja Svetu EU.

Vztrajna podpora ameriškim interesom oziroma deteritorializirani politični in gospodarski integraciji, v katere okvir sodijo, je v slovenski zunanji politiki že stalnica - natančneje, je stalnica zunanjega ministra, ki jo pooseblja in jo uzurpira v takšni meri, da to presega meje dobrega okusa, če staromodnih demokratičnih meril sploh ne omenjamo. Spomnimo se njegove podpore - in s tem podpore Slovenije - vilenski deklaraciji, ki je bila izraz popolnega strinjanja nove Evrope z ameriškim posredovanjem v Iraku. V isto kategorijo sodijo tudi njegove nedavne poteze: uradne izjave o nujnosti takojšnje in brezpogojne neodvisnosti Kosova; popolna podpora kosovskemu premieru Hashimu Thaciju, nekdanjemu vodji Osvobodilne vojske Kosova (z zgovornim nom de guerre Gjarpni, kača); lobiranje na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY), naj popusti oziroma opusti pritiske na uradne predstavnike Beograda, da bi polno sodelovali pri iskanju Radovana Karadžića in Ratka Mladića. Vse te odločitve, za katere slovenski zunanji minister nima mandata, so dobile jasen okvir prav z dokumentom, ki je "ušel" s slovenskega zunanjega ministrstva - pokazalo se je, da slovenska politika teži predvsem k temu, da bi upoštevala in uresničila ameriške interese na Balkanu.

Ob tem ne smemo pozabiti niti na spregledan, že nekoliko oddaljen dogodek, ki je relevanten dokaz labilnosti slovenske zunanje politike. Dvajsetega avgusta 1998 so ZDA z raketiranjem uničile farmacevtsko tovarno Al Shifa v Sudanu, kar je po mnenju Noama Chomskega "le majhna opomba pod črto dolgega seznama državnega terorizma ZDA, na katero se sicer hitro pozabi". Al Shifa je v državi z endemično malarijo, tuberkulozo in vrsto drugih bolezni, kjer izbruhi meningitisa in kolere niso redki, proizvedla kar 90 odstotkov vseh farmacevtskih izdelkov. Država je zaradi tega ostala brez prepotrebnih zalog zdravil, predvsem klorokvina, ki je običajno zdravilo za malarijo. Al Shifa je bila tudi edina tovarna, ki je proizvajala veterinarska zdravila, predvsem zdravila proti parazitom, ki prehajajo z živali na ljudi. V tej pretežno pastirski državi je to eden izmed glavnih vzrokov za smrt dojenčkov.

Ob prvi obletnici "strahotnega zločina", ki je bil storjen "s podlostjo in krutostjo" (Robert Fisk), je programski direktor fundacije Near East Foundation Jonathan Belke v Boston Globu zapisal: "V Sudanu se je zaradi nezmožnosti izdelave življenjsko pomembnih zdravil smrtni davek počasi, a vztrajno nadaljeval in povečeval. Tako je za malarijo, tuberkulozo in drugimi sicer ozdravljivimi boleznimi umrlo na deset tisoče ljudi, predvsem otrok." Nemški veleposlanik v Sudanu Werner Daum je v Harvard International Review zapisal, da "je težko presoditi, koliko ljudi je v tej revni afriški državi umrlo zaradi posledic uničenja tovarne Al Shifa, vendar se zdi številka več deset tisoč ljudi kar ustrezna".

Dan po napadu so sudanske oblasti od države, ki je takrat predsedovala Varnostnemu svetu (VS) ZN, zahtevale, da skliče izredno zasedanje, na katerem bi obravnavali ta napad ZDA. Predsedujoča država je zahtevo Sudana po sklicu izrednega zasedanja zavrnila, prav tako je zavrnila sudanski predlog o imenovanju posebne tehnične misije, ki bi raziskala posledice napada, predvsem pa namige ZDA, da je tovarna Al Shifa izdelovala kemično orožje. Ni nepomembno, da je Washington nekaj let kasneje priznal, da so bili podatki, ki jih je imel, ponarejeni. Tu se že ponuja vprašanje, katera država je v tem času predsedovala VS in je zavrnila sklic izrednega zasedanja - odobrila je le neformalna posvetovanja štiri dni po napadu -, oblikovanje posebne misije, ki bi raziskala posledice in namige, pomembne za odločitev o napadu, in po nekajdnevnih posvetovanjih sklenila le, da je "treba te zadeve obravnavati postopoma in da VS potrebuje več podatkov o tem, kaj se je zgodilo v Kartumu". Predsedujoča država je bila Slovenija.

Vrnimo se k objavljenemu dokumentu. Lahko bi rekli, da je ta iz očitnih razlogov že sam po sebi mednarodni škandal. Odziv nekaterih "mainstreamovskih" medijev in uradnih predstavnikov EU je enoten - imenovali so ga kar "spektakularni spodrsljaj". Z njim je postalo več kot očitno, kakšno vlogo naj bi igrala nova Evropa v ameriškem imperialnem načrtu. Z njim smo dobili neizpodbiten dokaz za ameriško vmešavanje v zadeve EU. Še pomembnejše pa je, da je razgalil pravo podobo ameriške politike humanitarnega posredovanja - ki bi ga bilo bolje imenovati humanitarni imperializem. Dokument ob tem kaže nelaskavo podobo vloge Slovenije in drugih držav nove Evrope v tem novem kolonialnem sistemu.

Pomembno je osvetliti še drugo, regionalno razsežnost "spektakularnega spodrsljaja", ki zadeva predvsem vprašanje prihodnjega statusa Kosova. Med novo Evropo, ki je deležna podpore ZDA, in staro Evropo očitno obstaja dogovor, ki ga mednarodna skupnost nekritično in nereflektirano podpira, in sicer o priznavanju legitimnosti kosovskega vodstva, o podpori neodvisnosti Kosova, o uzakonitvi oblike kolonialne vladavine, ki jo imenujemo "thacizem", in končno tudi o samem okviru reševanja kosovskega vprašanja na ravni tako imenovane trojke v sestavi EU, ZDA in Rusija. Postavlja se vprašanje, ali je sploh mogoče doseči demokratizacijo Kosova tako, da se podpre Demokratska stranka Kosova, politična organizacija Osvobodilne vojske Kosova (OVK). Je demokratizacijo Kosova mogoče doseči tako, da se podpre nekdanji vodja OVK, sedanji premier Hashim Thaci? Mar s tem, namesto demokratizacije, ne podpiramo nadaljevanja nacionalističnega razmišljanja in etničnega čiščenja na Kosovu? To niso zgolj akademske dileme in vprašanja. Marca 2000 je nekdanji posebni preiskovalec OZN za območje nekdanje Jugoslavije Jiri Dienstbier komisiji za človekove pravice pri ZN poročal, da "je bilo na Kosovu z domov pregnanih 330.000 Srbov, Romov, Črnogorcev, muslimanov slovanskega rodu, Srbom naklonjenih Albancev in Turkov - dvakrat več, kot so kazale prvotne ocene. To pomeni, da večina pripadnikov kosovskih manjšin danes ne živi več na svojih domovih." Razmere so se od Dienstbierovega poročila le še poslabšale. Zato ne gre zameriti dvomom glede tega, ali je Thaci, pomemben igralec v cvetočih gospodarskih panogah na Kosovu, kot so trgovanje z orožjem in mamili ter prostitucija, sposoben in željan preprečiti neizogibno etnično nasilje. Si bo na neodvisnem Kosovu prizadeval za vnovično demokratičnost, večkulturnost in vladavino prava?

In čigavo pravzaprav bo to neodvisno Kosovo? Nekdanji posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN na Kosovu Sergio Vieira de Mell naj bi se bil pogosto pritoževal: "Madeleine Albright je zaljubljena v Thacija. Jamie Rubin je njegov najboljši prijatelj. Thaci je sem prišel v prepričanju, da ima za sabo vso moč ameriške vlade. Res je prepričan, da ima pravico vladati." V preteklih letih se je "thacizem" nekoliko spremenil in se prilagodil spremenjenim razmeram, vendar zgolj na ravni retorike - z bolj ali manj uspešnim distanciranjem od idej o velikem Kosovu in/ali Albaniji -, na ravni prakse pa je ostal približno enaka mešanica umorov, ugrabitev in nasilnih poskusov zatiranja političnih nasprotnikov. Thacija seveda hkrati ne bi smeli precenjevati - pomemben je predvsem kot metafora za specifično obliko kolonialne vladavine.

Mednarodna skupnost nikakor ne bi smela podpreti nacionalistične opcije (srbske ali albanske), pa čeprav je mamljivo zakrita pod krinko samoodločbe naroda. Za Balkan je v resnici edina možnost, da se sam postavi na noge - da torej napredna gibanja na Balkanu smeleje sprejmejo izziv in izdelajo regionalno protikolonialno politiko, ki bo v skladu z balkansko uporniško, heretično zgodovino. Potrebujemo nov Balkan, ki se bo dvigal od spodaj, pa tudi novo Evropo, ki se bo dvigovala od spodaj. Pri tem se moramo nujno vrniti k zgodovinskemu projektu Balkana brez nacij, ki je lahko tudi model za drugačno Evropo, balkanizirano Evropo regij, ki bo alternativa transnacionalni evropski naddržavi in evropskim nacionalnim državam. Kosovsko vprašanje in Balkan v tem smislu ostajata preskusni kamen Evrope. Ob tem je treba dodati, da prihodnost Balkana ni v Evropi, pač pa je prej prihodnost Evrope na Balkanu.

Instantne rešitve in nepremišljeno uresničevanje nedodelanih načrtov, ki so nastali daleč od Kosova in tudi Evrope same, so ta trenutek predvsem nova priložnost za poraz.