28. 3. 2008 | Mladina 12 | Družba
Deset vztrajnih bojevnikov
Zadnji med zadnjimi se je spominjal smrti Jeana Jauresa leta 1914, bil pa je kurir Pierra in Marie Curie
Henry Allingham iz Claphama v Veliki Britaniji, Jakup Satar iz avtonomne Krimske republike v Ukrajini, Harry Patch iz grofije Somerset v Veliki Britaniji, Delfino Borroni iz severne Italije in Francesco Chiarello iz južne, John Campbell Ross iz države Victoria v Avstraliji, Franz Künstler iz dežele Baden-Würtenberg v Nemčiji, Sydney Lucas iz Leicestra v srednji Angliji, William Stone iz grofije Devon in Claude Choules iz grofije Worcestershire v Veliki Britaniji imajo skupni najmanj dve stvari: vsi so stari več kot 107 let in vsi so se borili v prvi svetovni vojni. Nekaj jih je tudi najstarejših ljudi svoje narodnosti; Sydney Lucas se je sicer rodil v Veliki Britaniji, danes pa je uradno najstarejši Avstralec. Henry Allingham, le sedem let mlajši od Hitlerja in štiri od Tita, je najstarejši še živeči borec iz velike vojne in hkrati uradno najstarejši Britanec. Desetim preživelim borcem je treba dodati še Kanadčanko Gladys Powers in Američana Johna F. Babcocka in Franka Bucklesa, ki so v vojni sicer sodelovali, a se nikoli niso borili. Seznam še živečih se krajša iz meseca v mesec, prejšnji teden je, osmi letos, v 111. letu starosti ugasnil Lazare Ponticelli, najstarejši "Francoz", rojen v Italiji daljnega 24. decembra 1897. Od januarja letos, ko je odšel predzadnji "bradač", kot Francozi zaradi neobritosti imenujejo svoje borce iz te vojne, Louis de Cazenave, je bil zadnji uradni francoski veteran. Italijanski predsednik Napolitano je Ponticellijevi hčeri Jeanine Desbaucheron poslal brzojavko, v kateri je zapisal, "da je Ponticelli sprva kot pripadnik francoske tujske legije, kasneje pa kot alpino v italijanski vojski občudovanja vreden primer vojaka z izraženim čutom za predanost domovini, krušni in rodni". Že Chirac se je pred leti zavzemal za to, da bi poslednji borec dobil pogreb z državnimi častmi in da bi ga pokopali v pariškem Panteonu k Voltairu, Rousseauju, Zolaju in drugim velikim Francozom. Ponticelli je to možnost vztrajno zavračal, po smrti De Cazenava je privolil v mašo za vse padle v prvi svetovni vojni v cerkvi Saint-Louis des Invalides zraven hrama francoskega vojaštva in na slovo z vojaškimi častmi, ki bi opomnilo mlajše rodove, naj "nikoli ne pozabijo grozljive in nepotrebne morije". Nikakor pa družinskega groba na pokopališču v mestecu Kremlin-Bicetre nedaleč od Pariza ni hotel zamenjati za bleščeči Panteon.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
