Med globalno realpolitiko in novodobniško fikcijo

V Tibetu so marca spet izbruhnili nemiri. To zadnja desetletja ni nič nenavadnega, le da gre tokrat za množični protest proti kitajski vladavini, v katerem tibetanski protestniki uporabljajo tudi nasilna sredstva, nemiri pa so se razplamteli še v sosednjih provincah. Ob 49. obletnici krvave zadušitve prvega velikega tibetanskega upora, ki mu je sledil beg dalajlame z večino nacionalne elite v Indijo, so razmere očitno spet dosegle vrelišče. Štirinajsti dalajlama, za Tibetance nesporna duhovna in politična avtoriteta, poziva kitajsko vodstvo k umiritvi razmer in predvsem k odpravi represije, s katero se je odzvalo na zadnje proteste. A vodja kitajske komunistične partije je v izjavah neomajen: "Dalajlama je volk v meniških oblačilih, hudič s človeškim obrazom in srcem zveri." Pa čeprav domnevni krivec za izbruh protestov najbolj razgretim Tibetancem grozi z odstopom z vseh funkcij, če ne bodo nehali z nasiljem. Kaj se torej dogaja? Gre za še en legitimen upor Tibetancev proti skrajnim razmeram, ki so posledica polstoletne kitajske represije, ali pa zgolj za novo rovarjenje emigrantske klike, ki zaradi izgube zgodovinskih privilegijev po 'osvoboditvi' in modernizaciji Tibeta skuša ogrožati kitajsko celovitost?

Leta 1949 je na Kitajskem padla Čankajškova vlada, na oblast so prišli komunisti z Mao Zedongom na čelu in že jeseni naslednjega leta so v Tibet vkorakale kitajske čete. Odročna dežela, ki jo je prihod budizma v 8. stoletju iz območne vojaške velesile sčasoma preobrazil v deželo menihov in ahimse - spoštovanja vseh oblik življenja -, se tudi v tako kritičnih časih ni odrekla temeljnemu načelu nenasilja. Komaj petnajstletnega dalajlamo so zaradi do skrajnosti napetih političnih razmer na hitro ustoličili in mu prepustili vodenje države. Po desetletju neuspešnih pogajanj in iskanja kompromisov so se 10. marca 1959 Tibetanci obupano uprli represiji. Kitajska armada je upor krvavo zadušila in dalajlama se je bil med bombardiranjem prisiljen skrivoma izmuzniti iz svoje poletne rezidence Norbulinke in zapustiti Tibet (beg je domnevno organizirala CIA). Azil mu je v gorskem mestecu Dharamsala ponudila Indija in tam je še danes sedež tibetanske vlade v izgnanstvu, Združeni narodi pa so za tibetanske klice na pomoč ostali gluhi. A kitajski viri neutrudno poudarjajo, da je bil Tibet pred letom 1950 teokratska fevdalna družba, ki ji je zatiralsko vladala budistična aristokracija. Kitajska naj bi bila z vojaškim posredovanjem osvobodila zatirane ljudske množice in v odročno, tehnološko obupno zaostalo deželo prinesla predvsem napredek. Tibetanske proteste naj bi zaradi političnih razlogov podpihovali zahodni kapitalistični centri moči, dalajlama pa naj bi si prizadeval zgolj za vrnitev privilegijev in premoženja.

Ker smo ob zadnjih dogodkih tudi v Sloveniji zasledili različne odzive - ob prevladujoči podpori tibetanskemu uporu tudi bolj prokitajska stališča -, bi nemara veljalo še enkrat premisliti zapleteno vprašanje Tibeta in njegovo podobo v očeh Zahoda. V zahodni imaginaciji Tibet že od nekdaj pomeni predvsem Šambalo, mistično deželo domnevne duhovne harmonije. Ob geografski nedostopnosti in družbeni ureditvi, ki je tujcem dolga stoletja sistematično preprečevala dostop, so se v zahodnem dojemanju Tibeta postopoma oblikovale predvsem idealizirane domišljijske podobe. Leta 1933 - pet let, preden je kancler Hitler oblikoval posebno odpravo, ki se je odpravila iskat izvor čiste arijske rase med Tibetance - jih je v romanu Izgubljeni horizont nadvse učinkovito predstavil britanski romanopisec James Hilton. Izjemna prodajna uspešnica, ena prvih knjig, ki so izšle v žepni izdaji, je predstavila Tibet kot Šangri la, rajsko deželo pristnih ezoteričnih modrosti in praks. To idealizirajočo fascinacijo popularne kulture nad mistično deželo na 'strehi sveta' še naprej učinkovito razširja tudi sodobni Hollywood s filmi, kot so na primer Annaudov Sedem let v Tibetu, v katerem je Brad Pitt dopadljivo upodobil epsko izkušnjo avstrijskega alpinista Heinricha Harrerja, ki je ob začetku druge svetovne vojne kot ubežnik našel pot v nedostopni Tibet in postal zaupnik mladega dalajlame, ali pa Bertoluccijev Mali Buda in Scorsesejev Kundun, barvita biografija sedanjega dalajlame. Zato se ne smemo čuditi, da je ob dejavnem angažiranju nekaterih velikih zvezdnikov (npr. Richarda Gera) Tibet v devetdesetih letih 20. stoletja postal prava modna muha.

A samo dejstvo, da je zaradi izpolnitve prerokbe iz 8. stoletja, po kateri na bi se Tibetanci razpršili po svetu in na Zahod prinesli budistični nauk - dharmo, danes med vsemi vejami budizma na Zahodu najbolj razširjen ravno tibetanski, ne more biti sporno. Vse več zahodnjakov pač išče duhovno zatočišče pod 'svetim baldahinom' tantričnega budizma, saj mnogim etablirane religijske institucije Zahoda že dolgo ne dajejo zadovoljivih odgovorov na 'poslednja vprašanja' človekovega bivanja. Četudi se ob tem postavlja sicer legitimno vprašanje, ali je postmoderni prebivalec Zahoda sposoben preprosto vstopiti v religiozni sistem predmodernih nomadov, ki se je v stoletjih razvil v popolnoma drugačnih sociokulturnih razmerah, in z njihovimi rituali doseči razsvetljenje, se prebuditi in končno najti svojega boga. A še bolj sporno je, da pozornost zahodnjakov vse prepogosto zbujajo predvsem nekatere spektakularne sposobnosti, ki naj bi jih bili razvili tibetanski lame. Med preprostimi nomadi Tibeta se je v stoletjih razvila izjemno barvita in pestra simbolika, prek katere so si predstavljali življenje, smrt, kozmos itd., in ravno ta barvitost, eksotični rituali in nekateri 'čudeži', ki spremljajo uspešno prakticiranje tibetanskega budizma, najbolj privlačijo zahodne navdušence. Ko je sredi osemdesetih let izšla še ena vrtoglava knjižna uspešnica, Tretje oko - vešče spisana zgodba, v kateri avtor, skrit pod psevdonimom T. L. Rampa, pod lažnim videzom avtobiografije naslika divje privlačno podobo mistične dežele na vrhu sveta, katere prebivalci so med drugim razvili tudi sposobnost letenja po zraku, mladim menihom pa v procesu duhovnega šolanja tudi fizično s preluknjanjem čela 'odprejo' tretje oko -, je bila fikcijska idealizacija Tibeta prignana do skrajnosti. In vedno znova sem presenečen, kako velik vpliv ima ta knjiga, ki je v slovenščini izšla leta 1991, na dojemanje Tibeta tudi med Slovenci.

Takšno idealizirajoče pretiravanje zagotovo ne koristi niti Tibetancem niti zahodnim navdušencem, zato bi do skrajnosti romantizirano razumevanje Tibeta kot idealne duhovne družbe vsekakor veljalo uravnotežiti. Tibetanski budizem je z radikalnim spoštovanjem življenja in osrednjim mestom, ki ga v njegovi doktrini in praksi zavzema sočutje, zagotovo med bolj simpatičnimi religijami, a tudi Tibetanci so zgolj ljudje in tibetanska družba se je, v zgodovini in tudi danes, prisiljena spoprijemati s številnimi težavami, ki ne prihajajo le s kitajske strani. A čeprav je bil Tibet do sredine 20. stoletja fevdalna teokracija, v kateri brez težav najdemo številne podobnosti z evropskimi srednjeveškimi družbami, bi kitajsko zavzetje in kasnejše upravljanje Tibeta le stežka razumeli kot osvoboditev. Na Zahodu prevladujoče manihejsko, črno-belo razumevanje tragičnih razmer v Tibetu, kjer naj bi šlo za napad brezbožnega komunizma s kapitalističnim obrazom na duhovne temelje človeštva, je zagotovo treba relativizirati. Vendar do kompleksnejše, objektivnejše podobe dolga desetletja trajajočega krvavega spora ne moremo priti zgolj s soočenjem kitajskih in tibetanskih razlag, resnica pa naj bi bila nekje vmes. Osupljiva množica preverljivih dejstev postavlja na laž kitajsko sistematično propagando, ki je zadnje dni vplivala tudi na nekatere slovenske razlage dogodkov. Bi dalajlama dobil Nobelovo nagrado za mir (1989), če bi res držalo, da je "Kitajska, v nasprotju s prepričanjem Zahoda, spoštovala avtohtono tibetansko kulturo in religijo. ... Toda peščica privilegiranih oblastnikov, med katerimi je prevladala bojazen pred kolektivistično in egalitaristično naravnanostjo kitajskih komunistov, je preprečila miroljuben prehod v sodobnost" (A. Kocjan, Objektiv, 22. 3.)? Bi kitajske oblasti ob vsakih večjih protestih izganjale tuje poročevalce iz Tibeta? Tokrat je bilo ukazano oditi tudi diplomatom. Yahoo in Google sta že zdavnaj privolila v uradni nadzor in omejitve dostopa do svetovnega spleta. Protivirusna računalniška podjetja poročajo, da je bil v krog protibetanskih aktivistov in novinarjev, ki poročajo o Tibetu, v zadnjih dneh uspešno lansiran virusni program Winkley za prestrezanje tipkanja, ki z okuženih računalnikov pošilja poročila na kitajski strežnik (xsz.8800.org).

Pred 'osvoboditvijo' je bilo v Tibetu 6254 budističnih samostanov, po Maovi kulturni revoluciji (1966-1976) jih je delovalo 13. Zaradi načrtne naseljevalne politike so Tibetanci že nekaj časa manjšina v svoji deželi, zaradi kitajske represije jih je v zadnjih desetletjih umrlo več kot milijon. Kitajska modernizacija je v Tibet resda pripeljala ceste in železnice, a Tibetanci razen pospešene asimilacije od tega nimajo veliko. V Tibetu so zrasli veliki rudniki urana in drugih rud, visoka planota postaja ogromno odlagališče jedrskih odpadkov, nekatere značilne živalske in rastlinske vrste pospešeno izumirajo. Če bi kitajske oblasti v Tibetu res spoštovale kulturne in religijske pravice avtohtonih prebivalcev, ne bi tako številni starši pošiljali svojih otrok v negotovi beg prek vrtoglavih himalajskih prelazov, večinoma v ostri zimi, ko se vojaške straže umaknejo v svoje postojanke. Številni ne dosežejo želenega cilja v Nepalu ali Indiji, mnogi med tistimi, ki jim to uspe, doživijo nove zlorabe in grdo ravnanje. Med svojima dvema razmeroma kratkima bivanjema med tibetanskimi begunci v Dharamsali v letih 1996 in 2003 sem tudi sam slišal pripovedovati o več takšnih pretresljivih izkušnjah; med popotovanjem okoli svete gore Kailaš v zahodnem Tibetu leta 2005 pa ne, ker si Tibetanci v Tibetu z zahodnjaki ne upajo govoriti.

Do objektivnega mnenja o sodobnih razmerah v Tibetu ne moremo priti s preprostim izračunom aritmetične sredine med kitajskimi in tibetanskimi viri, zato nas zadnji množični protesti v samem Tibetu, sosednjih kitajskih provincah, Nepalu, Indiji in številnih zahodnih državah ne bi smeli presenetiti. Ko je na eni strani beseda, pa čeprav glasna, na drugi pa tudi dolga trda palica, ne more biti vprašanje, na katero stran se postaviti. Zato se celo pozivi k bojkotu letošnjih olimpijskih iger v Pekingu ne zdijo tako zelo nerazumni. Čeprav so se nekateri člani Mednarodnega olimpijskega komiteja jezno odzvali na proteste ob prižigu olimpijskega ognja v grški Olimpiji, ki smo jih videli TV-gledalci po vsem svetu, razen na Kitajskem, zveni izjava Novinarjev brez meja, ki so proteste pripravili, prepričljivo: "Če je olimpijski ogenj nekaj svetega, so še bolj svete človekove pravice. Ne moremo dovoliti, da si kitajska vlada prilasti olimpijski plamen, simbol miru, ne da bi se soočila z dramatičnimi razmerami, kar zadeva človekove pravice v državi" (New York Times, 25. 3.). Hollywoodski zvezdniški režiser Martin Scorsese, ki so ga najeli za svetovanje pri pripravi otvoritvenega spektakla, se je sodelovanju nedavno odpovedal. Bojkot iger bi seveda bil nadvse dvorezen, saj bi krepko pokvaril vrhunec kariere množici športnikov in omadeževal ideale olimpizma, ki vendarle pomeni eno zadnjih skupnih idejnih točk globaliziranega, a dodobra sprtega sveta. Hkrati bi bojkot kitajske oblasti najverjetneje odvrnil od že tako skromne komunikacije z zahodnimi politiki, aktivisti bi z njim potrošili eno redkih orožij pritiska, med kitajskimi ljudskimi množicami pa bi nedvomno spodbudil val protizahodnih občutkov in dolil olja na ogenj že plamtečega kitajskega nacionalizma.

A ostri protesti ob 130-dnevnem "potovanju prijateljstva, miru in harmonije", kot so kitajski organizatorji poimenovali 137.000 km dolgo pot olimpijske bakle prek petih celin, preden bo 8. avgusta na osrednjem pekinškem stadionu Ptičje gnezdo prižgala olimpijski ogenj, so vseeno neizogibni. Čeprav je namreč Tibet v svoji geografski oddaljenosti in medijski prisilni izoliranosti nemara daleč od oči, očitno pri mnogih vseeno ni tako daleč od srca. Tako smo tudi v Sloveniji zadnje dni poleg akcij Društva za podporo Tibetu, ki je zelo dejavno že dobro desetletje, doživeli še poziv največje slovenske budistične skupine Dharmaling, v katerem njen vodja lama Šenphen rinpoče slovenske oblasti poziva, "naj storijo več za umiritev razmer v Tibetu", saj bi "Slovenija kot predsedujoča država EU morala prevzeti diplomatsko pobudo" (Sobotna priloga, 29. 3.). Bo poziv naletel na odprta ušesa? Dalajlamo so poleti 2001 med obiskom Slovenije sicer 'neuradno' sprejeli slovenski predsednik, premier, predsednik parlamenta in zunanji minister. To je seveda povzročilo razmeroma ostre kitajske odzive (od bolj ali manj uradnih protestov do jeznih obiskov pisarne rektorja ljubljanske univerze, ki je dalajlamo formalno povabil na obisk), podobno kot leto prej, ko je med obiskom predsednika vsekitajskega kongresa Li Penga član uradne delegacije enemu od maloštevilnih protestnikov pred slovensko skupščino iz rok iztrgal tibetansko zastavo, nato pa je drugi najvišji predstavnik kitajske države očitno užaljen odpovedal srečanje s predsednikom slovenske vlade in z zunanjim ministrom ter skupaj s politično in gospodarsko delegacijo predčasno zapustil državo. Tako verjetno ne gre z velikim optimizmom pričakovati kakšnih intenzivnih diplomatskih akcij slovenske oblasti. Ne le zato, ker ob njenem hlastnem uvajanju dosmrtne zaporne kazni težko verjamemo njeni prepričljivi zavezanosti človekovim pravicam, temveč tudi zaradi globalnih razlogov: težave v Tibetu vnovič boleče razkrivajo dvoličnost današnje svetovne ureditve. Ta naj bi temeljila na zavzemanju za pravičnost, ki ima podlago v demokraciji in človekovih pravicah, hkrati pa mednarodne odnose očitno obvladuje predvsem čisti pragmatizem realpolitike, ki poganja globalni sistem iz zakulisja, kjer šteje zgolj in samo moč (kapitalska, vojaška in politična).

V spremenjenih razmerjih moči, ki po koncu hladne vojne oblikujejo nov svetovni red, je Kitajska preprosto premočan dejavnik, da bi bila kakšna intenzivnejša akcija zahodnih držav verjetna. Mednarodna skupnost brez sodelovanja Kitajske ne more rešiti težav v Severni Koreji, niti krize v Sudanu (kjer ima Kitajska ogromno gospodarskih interesov, povezanih predvsem s tamkajšnjimi zalogami nafte). Država z najštevilnejšim prebivalstvom je nepogrešljiv del mednarodnega gospodarstva, ki vse bolj trepeta pred vztrajnimi znaki krize. Zato si Kitajska lahko privošči preprosto čakanje, da ostareli 14. dalajlama dočaka svoj naravni konec, saj računa, da bo Zahod zaradi pragmatičnih interesov (spet) zatajil sicer tako opevane človekove pravice. Če se spomnimo, kako cinično so ustoličili novega pančenlamo, ima kitajska oblast kar nekaj razlogov za optimizem: po tem, ko je sam dalajlama po v stoletjih izoblikovanih postopkih maja 1995 prepoznal in razglasil 11. reinkarnacijo te druge najpomembnejše avtoritete v tibetanskem budizmu, je izbrani, takrat šestletni Gedhun Čoekji Njima, skupaj s starši izginil, decembra istega leta pa je kitajsko komunistično vodstvo na zgodovinski prestol pančenlam v samostanu Tašilunpo posadilo sina režimu privrženih partijskih funkcionarjev. Za kitajsko oblast je to morda res lahko recept za spoprijemanje s težavami, ki jih ima z na Zahodu izjemno priljubljenim dalajlamo, nas pa takšna učinkovitost novega svetovnega reda zagotovo ne more navdajati s kakšnim posebnim optimizmom.