Igor Mekina

29. 9. 2014  |  Svet

Evropski separatizem ali uporniki z razlogi

Škotski, katalonski in še marsikateri drug sodobni separatizem v Evropi usmerjajo zelo podobne silnice, predvsem pa nezadovoljstvo z potratnimi centralističnimi državami

Škotska se je odločila, da ostane v Veliki Britaniji. Vendar je samo pet odstotkov glasov, kolikor jih je manjkalo zagovornikom neodvisnosti do zmage, temeljito pretreslo ne samo Veliko Britanijo, pač pa tudi Evropo. Naslednji referendum se že pripravlja v Španiji, kjer se želi osamosvojiti Katalonija. Devetega novembra bodo namreč prebivalci s severovzhoda Pirenejskega polotoka odgovarjali na dve vprašanji: »Ali mislite, da bi morala Katalonija postati država?« in »Če da, hočete, da je ta država neodvisna?« Tudi to kaže, da ne gre za osamljene primere, pač pa za proces, ki ima svoje zakonitosti in zgodovinsko logiko. VEČ>>

Zakaj prihaja do takšnih zahtev zelo dobro opisujeta Fiona Hill in Jeremy Saphiro v časniku Foreign Affairs v primeru Škotske, ki je skorajda uničila Veliko Britanijo. “Ko se Škoti pritožujejo nad Anglijo, s tem v resnici mislijo na politike, ki sedijo v Westminstru ter London in južno Anglijo, ki sta se zelo razvila, postala draga in se - ekonomsko in kulturno - ločila od ostanka države. Finančna in ekonomska moč Velike Britanije je zelo skoncentrirana v in okoli Londona, prav tako pa tudi priložnosti za zaposlitev. Infrastruktura Velike Britanije je veliko bolje razvita na jugu kot pa na severu ter v Škotski in Walesu, pri tem pa prebivalci teh področij trpijo tudi zato, ker nimajo lahkega dostopa do drugih delov države, vključno z Londonom.”

Ekonomske razlike so jasno vidne v vsakodnevnem življenju. Medtem ko se v glavnem mestu življenje odvija noč in dan, se zdijo mesta in vasi v drugih delih države zapuščena, celo sredi dneva. Za prebivalce Škotske se London zdi kot druga država. Sicer pa se kot tujci počutijo tudi mnogi prebivalci Anglije, skupaj z osrednjim delom Velike Britanije in severom. Veliki deli ruralne in severne Anglije so enako kot Škotska prepričani, da se politiki v Londonu ne zavzemajo za njihove interese. V gospodarstvu obstaja jasna delitev med severom in jugom. Vendar pa meja ni na škotsko-angleški meji. Meja je nižje v Angliji. Samo 33 odstotkov Londončanov in prebivalcev južne Anglije meni, da je gospodarstvo slabo; toda 46 in 42 odstotkov Škotov in prebivalcev severne Anglije čuti enako. Del problema je vladajoča Konservativna stranka, ki jo mnogi vidijo kot stranko privilegijev in vase zagledanega elitizma. V njej je malo žensk in pripadnikov manjšin, očitno je tudi pomanjkanje oseb z regionalnimi naglasi.

Zato ni nenavadno, kot je ob navajanju volilnih rezultatov leta 2013 zapisal Economist, da je od 158 sedežev, ki pokrivajo tri četrtine severnih angleških regij, samo 43 pripada konservativcem. Ob tem pa ima Laburistična stranka, ki je močna na Škotskem in v Walesu, samo deset od 197 sedežev v treh regijah južno od Londona. V nedavni raziskavi javnega mnenja je 60 odstotkov prebivalcev severa in Škotske izrazilo svoje nestrinjanje s politiko konservativnega predsednika vlade Davida Camerona, v južni Angliji in Londonu pa jih je bilo nezadovoljnih deset odstotkov manj

Zelo podobni razlogi - vključno s kulturnimi in zgodovinskimi - peljejo na pot odcepitve tudi Katalonijo. Na spletni strani katalonskega parlamenta je naštetih deset "dobrih razlogov", zaradi katerih se želijo odcepiti od Španije. Predvsem si želijo izgraditi "bolj demokratično državo", želijo si promocije svojega jezika, želijo si sami skrbeti za svojo infrastrukturo, sodelovati na mednarodnih športnih dogodkih pod svojim imenom in zastavo ter biti prepoznani v svetu kot Katalonci. "Veliko predolgo smo bili pod nadzorom španske države in njene centralizirane kulture. S svojo kolonialistično mentaliteto so španske institucije Katalonce pogosto obravnavale kot negodne otroke, ki nimajo nobene pravice pri odločanju glede pomembnih zadev, kot takšne, ki jim je potrebno vladati iz kastiljskega centra, kot zaupanja nevrednim podložnikom... Danes je Katalonija soočena z globoko ekonomsko krizo, tako kot vse evropske države, vendar mora ob tem prispevati kar 8 odstotkov svojega bruto družbenega produkta, veliko več kot druge evropske države, da bi vzdrževala neučinkovito špansko državo. Samo če postanemo neodvisna država lahko upamo, da se bomo rešili te davčne diskriminacije," ocenjujejo avtorji besedila katalonskega parlamenta.

Nezadovoljstvo je veliko tudi zaradi ustroja družbe. "Španska ustava je iz leta 1978. Napisana je bila pod pritiskom vojske in omajanih struktur Francove diktature. Zagotovila je določeno stopnjo stabilnosti, s tem, da je omejila pravice in želje podjarmljenih narodov, kot je na primer Katalonski. Če naj demokracija v Španiji preživi, potem je te želje končno potrebno slišati", piše na strani katalonskega parlamenta.

Razlogov za katalonsko neodvisnost je še več. Kot poudarjajo zagovorniki neodvisnosti, španska ustava in zakoni v tem trenutku Kataloniji onemogoča bolj liberalno ureditev abortusa, ki si jo želijo v Kataloniji. Vlada Španije pa ob tem želi - povsem nasprotno - sprejeti nov zakon, ki bo še bolj restriktiven od zakona iz leta 1985, ki je abortus dovoljeval samo v primeru hudih zdravstvenih zapletov, ki ogrožajo življenje matere, posilstva ter poškodbe zarodka.

Ob tem v Kataloniji ugotavljajo, da v pokrajino prihaja tudi do veliko več davčnih in drugih inšpektorjev kot v druge pokrajine, da je v Kataloniji glede na število kilometrov cest nekajkrat več fiksnih radarjev za plačevanje kazni, da policisti pogosto pretepajo tiste, ki v Madridu govorijo katalonsko, da se samo polovico denarja, ki ga v Kataloniji zbere za kulturo, vrne nazaj v pokrajino in podobno. Katalonija je torej v zelo slabem položaju - vsaj po navedbah zagovornikov neodvisnosti. Zveni znano.

Ob vsem tem EU in NATO služita tudi kot širši varnostni in gospodarski okvir, zaradi katerega se vzdrževanje dosedanjih nacionalnih držav številnim narodom brez lastnih držav v Evropi vse bolj pogosto dozdeva kot nepotrebno, saj "zunanja nevarnost", zaradi katere so bile ustanovljene številne današnje evropske države v Evropi v resnici ne obstaja več. Evropa je ustvarila mir - in s tem tudi predpogoje za pogin številnih njenih sedanjih članic. Evropske države bodo zato v prihodnosti, kot kažeta primera Katalonije in Škotske (pa tudi Baskije, Sardinije, Veneta in še marsikaterega podobnega primera), morale poskrbeti za bolj uravnotežen razvoj svojih regij in veliko več federalizma, če ne, pa se bodo težko uprle vse bolj glasnim zahtevam po neodvisnosti različnih narodov.

Narodi, ki se upirajo centralističnim oblastem, so tudi v Bruslju pogosto označeni kot tisti, ki prinašajo nepotrebne probleme in so zato deležni hladnih besednih polivk evropskih komisarjev, vendar ob tem ne bi smeli podceniti moči množičnega nezadovoljstva številnih narodov brez lastnih držav v Evropi in dejstvo, da so to vsekakor - uporniki z razlogi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.