Zgodba o neuspehu

Težko je samemu sebi priznati, da si budalo. Lepega dne se pogledati v ogledalo in si reči: »Ivana, ti si budalo.« Ampak načrt je bil dober.

Ivana Djilas

Ivana Djilas
© Peter Uhan

Usedemo se v avto, velik, varen, kupila sva ga novega. Pred nami je lepa rumena hiša z belimi polkni, s keramičnim petelinom na strehi in s češnjo, ki cveti zadaj na vrtu. Dobro, ne cveti zdaj, ampak ne morem napisati, da je romantično zasnežena, če ni snega. Češnja je, ko ji letni čas in vremenske razmere to dopuščajo, resnično pravljična. Pod drevesom je gugalnica, na travniku trampolin. Nedaleč od hiše gozd. V vzvratnem ogledalu vidim dva lepa otroka, črnega in belega, v sodobnih ultravarnih avtosedežih; poslušata otroški CD in ploskata. Midva se z nasmeškom spogledava. Gremo v živalski vrt. Popolno zrežirano življenje. Kot v filmu. Še lepše kot v filmu, kot v reklami. In ravno ko se vživimo v filmski prizor z glasbeno podlago Mačka Murija, nas v resničnost prikliče pisk. Brez bencina smo. Ta naša krava od velikega avta je sicer varna, vendar žre ogromno. Začneva se prepirati, na kateri kartici je še dovolj denarja, da napolniva rezervoar. Ne rezervoar, nekaj litrov, da pridemo do živalskega vrta in nazaj. Panično preštevam kovance. Ne upam si tvegati, da mi na bencinski črpalki zavrnejo transakcijo, ko bo bencin že natočen. V denarnicah, žepih in po predalih v avtomobilu napraskava 13 evrov. Dobro, do živalskega vrta bo. Pa še za smokije ostane. Še sreča, da nam je Dedek Mraz prinesel letne vstopnice. Vžgem avto. Glasbo navijem bolj na glas. Film se nadaljuje. Vsaj do jutri. Potem bomo pa že videli, kako naprej. Jutri, o tem bova razmišljala jutri.

Težko je samemu sebi priznati, da si budalo. Lepega dne se pogledati v ogledalo in si reči: »Ivana, ti si budalo. Nasedla si vsem finančnim nategom in iz tebe so izvlekli ves denar, ki si ga zaslužila v 15 letih. Če bi jutri prodala hišo in poplačala vse, kar si dolžna, bi ostala brez vsega. Delala si kot nora in zdaj boš vse izgubila. Tvoje sanjsko življenje, tvoja filmska zgodba o uspehu, ta podeželska melodrama, se je spremenila v državni stereotip. Tvoje čudovito zrežirano življenje stane več, kot zaslužiš! Za nekoga, ki je zrasel ob hiperinflaciji, čekih in pašteti, si resnično neverjetno neumna. Ničesar se nisi naučila.« Potem se razjeziš na ogledalo, vklopiš »talent za pobiranje«, namažeš še en sloj pudra, si narišeš nasmejan obraz in greš naprej. Če se zmigava, se lahko še zmeraj izmaževa. Lahko bi bilo huje, lahko bi imela posojilo v švicarskih frankih in bi glavnica tako narasla, da bi bila po prodaji hiše dosmrtno dolžna bankam. Vsaj eni bedariji sva se izognila. Bravo midva!

Verjemi mi, Dedek Mraz, midva sva res dobila lekcijo. Nikoli več ne bova tako ošabna in naduta, da bi segla tako daleč. Sklonila bova glavi in sanjala majhne sanje.

Ampak načrt je bil dober. Vedela sva, da ne znava varčevati, zato sva se po samo dveh letih najemanja lotila nakupa prvega stanovanja. Da ne bova vse življenje zapravljala za najemnine, če lahko namesto tega odplačujeva posojilo. Z nekaj denarja, ki sva ga dobila od staršev (ti so za to tudi sami vzeli posojilo), in veliko lastnega posojila sva kupila staro mansardo in jo spremenila v sodobno zavetišče za dva umetnika. Vrednost stanovanja je v štirih letih, koliko sva bila v njem, zrasla za več kot sto tisoč evrov. Logično je bilo, da je treba izkoristiti priložnost in stanovanje nemudoma zamenjati za hišo. Saj smo v Sloveniji, tukaj se živi v hišah, kjer se vrtnari in kosi trava. Reprogramirali smo posojilo in ga podaljšali s 15 na 30 let. Astronomske cifre, zapisane v pogodbi, so bile samo številka na papirju. Koga to sploh skrbi, mar nisva ravno zaslužila sto tisoč s prodajo stanovanja? Ko je notar prebral, da se bo odplačevanje posojila izteklo leta 2038, ko bom stara 62 let, mi je srce za trenutek vendarle preskočilo. V hišo sva začela takoj vlagati, same pomembne stvari: kupila sva novo kuhinjo, prenovila kamin, pobarvala stene z različnimi barvami, naredila leseno teraso, eko zelenjavni vrt. Kot sem že rekla, načrt sploh ni bil tako slab, v hiši bova imela kakovostnejše življenje, hkrati pa bo to naložba za pokoj. V njej bodo odraščali najini otroci, eden, dva ali trije, sob je dovolj za vse. Na velikem vrtu bomo prirejali najčudovitejše zabave za družino in prijatelje. Boštjan si bo v kleti uredil glasbeni studio in vadil in snemal glasbo kar doma. In enkrat, ko bova stara, bova hišo prodala in šla v varovano stanovanje. Popolno zrežirano življenje. Edina težava je, da si tega življenja že štiri leta ne moreva več privoščiti.

Zdaj pa preštejmo, na koliko načinov hkrati je človek lahko neumen. Kako naivno je verjeti, da je vse treba imeti takoj, da te življenje ne bi prehitelo. Umetnost je lagati si tako dobro, da ne pomisliš, da se boš v 30 letih postaral, zbolel, si premislil, se naveličal, utrudil, imel krizo, se ločil, si zlomil nogo, dobil otroke, padel v depresijo, skrbel za starše, ostal brez dela, si zaželel česa drugega, se spremenil. V prvem polčasu odločati se za vse življenje in biti pri tem prepričan, da se boš z odločitvami strinjal prihodnjih 30 let, ko jih boš odplačeval. Narediti zelo mejen finančni načrt v izjemno dobrih časih, kot da bodo ti trajali večno. Ne predvideti, da lahko v 30 letih pride še kakšna gospodarska kriza. Delati v kulturi, biti samozaposlen in pričakovati, da se bo položaj umetnikov spremenil na bolje! Ne pomisliti, da lahko tudi nepremičnine začnejo izgubljati vrednosti. Zapraviti desetletne prihodke za odplačilo obresti bankam. In največja neumnost, misliti, da boš lahko, če bo šlo kaj narobe, napake hitro popravil in šel naprej. Misliti, da ima posameznik enako usodo kot država in da bodo tako kot pri državi, v kateri se odgovornost za napake posameznikov porazdeli med vse, tudi tvoje osebne napake nekako čudežno izginile. Potem si pa začuden, ko se ti vse zgodi naenkrat. Nekaj časa celo zavračaš misel, da si naredil napako. Čakaš, da kriza mine. Zapravljaš rezerve. Se dodatno zadolžuješ. Garaš, da preživiš mesec. Pa še enega in še enega. Potem neha biti zabavno. Sprijazniš se s tem, da je konec slovenske idile s hiško in vrtom in da se bo treba evakuirati, preden še v tisoče drugih družinah v Sloveniji ugotovijo, da ne morejo odplačevati svojega življenja.

In začne se nepremičninski ples. Hišo pospraviš, urediš in nadišaviš. Prijatelj fotograf, ti naredi čudovite fotografije, kot iz časopisa za sodobni interjer. Izračunaš, za koliko denarja si hišo kupil in koliko si vanjo vložil – saj ti je malo jasno, da so cene padle, ampak hiša ima zate vrednost tvojega vložka. Začneš s čudovitimi fotografijami in astronomsko ceno. Objaviš zasebni oglas na portalu za nepremičninsko posredovanje in iz ure v uro spremljaš, koliko klikov ima tvoja čudovita hiša. Začnejo se ogledi. Greš skozi občutek nelagodja in popolnim tujcem nespretno razlagaš osebne stvari: »Veste, s hišo ni nič narobe, radi jo imamo, ampak umetniki, kriza, plačujeva fizioterapije za otroka.« Po vsakem ogledu te prime, da bi zamenjal posteljnino v spalnici, ker se počutiš, kot da je v njej prespal kdo drug. In spet gledaš klike, 550, 800, 1700, še malo, pa bo 2000. Skoraj dva tisoč ljudi se je virtualno sprehajalo po tvojem življenjskem prostoru. Spet bi najraje zamenjal posteljnino. Ljudje prihajajo, odhajajo, rešujejo svoja življenja, imajo najrazličnejša vprašanja in poslovne zamisli. Celo iz zapora dobiš ponudbo! Vsakokrat zapraviš pol dneva za ličenje hiše, tako da daje vtis sanjskega življenja, tistega, ki ga sam ne moreš več živeti. Iz ogleda v ogled poznaš več družinskih in poslovnih razmer popolnih tujcev. Agencije kličejo, da bi rade sodelovale, pomagale, se pogovarjale. Večina teh pogovorov je mučno otipavanje, v kako obupnem položaju si in kako hitro si pripravljen spustiti ceno. Najraje bi jim povedal, da znaš tudi sam objaviti oglas, da hišo podarjaš, za to ti res ni treba imeti agencije. In čas teče. Iz meseca v mesec se ti zdi nemogoče, da bi lahko to še dolgo trajalo, in veš, da se enkrat pač mora končati. Mrzlično pregleduješ stanovanja, ki so na voljo, in jih celo hodiš gledat. Poskušaš si predstavljati svojo družino v drugem prostoru. Doma si rišeš tlorise in načrtuješ novo življenje. Ta stanovanja prodajajo enaki ljudje kot ti, ki si poskušajo tolmačiti vsak tvoj pogled, ton glasu, meriti tvoje zanimanje in dejansko kupno moč. Vse skupaj je neprijetno. Ko jim rečeš, da moraš najprej prodati hišo, jim postane jasno, da s tabo izgubljajo čas. Da so zaman pospravljali, čistili in dišavili svoja stanovanja. Jezni so nate. In ti si jezen na tiste, ki to delajo tebi. Agenti pa so že apatični od spodletelih poskusov in turističnih kupcev, ki samo »gledajo«; kličejo jih/nas »firbci«. Meseci minevajo. Vsakokrat, ko se pojavi kdo, ki ga hiša malo bolj zanima, se življenje ustavi in čakati začneš na njegov klic – dan, dva, teden, dva; spet nič. V zemljo pred hišo zasadiš kip svetega Jožefa, z glavo obrnjeno navzdol, ker je nekdo rekel, da to pa res pomaga. Vmes Slaba banka začne razprodajati premoženje podjetij, ki so propadla, druge banke pa vse pogumneje dražijo zasežene zasebne nepremičnine. Ogledi se ustavijo, vsi čakajo, da bodo dobili kaj napol zastonj. Vesel si, da nisi med tistimi na razprodaji, stvari imaš še zmeraj pod nadzorom. Zamujaš s plačili položnic, plačuješ stroške opominov, celo izterjav, imaš neprijetne pogovore o tem, kdaj boš lahko plačal, ne odpiraš pošte, na limite plačuješ abnormalne obresti, vpiješ na ljudi, ki ti ne izplačujejo honorarjev takrat, ko je dogovorjeno, zgubljaš živce, od nikogar več si ne moreš izposojati, dokler se ne pojavijo honorarji, dviguješ gotovino s kreditnih kartic in raje ne razmišljaš, kakšni so stroški takšnega dviga, naštudiraš, komu je treba plačati po prvem opominu, kje ne smeš zamuditi dveh obrokov zapored, kdo ti lahko kaj izklopi in kdo ne, komu je treba vsaj delno plačati in koga poklicati, preden oni pokličejo tebe. Neskončno energije zapravljaš za plačevanje računov, urejanje opominov, opravičevanje, prošnje, vpitje, prepiranje, obup. In vse več denarja gre za trange-frange, obresti, provizije in kazni. Vsakokrat, ko dobiš kak večji honorar in vsaj za trenutek vse poplačaš, globoko vdihneš in uživaš dan, ko nisi v nobenem prekršku, dan, ko nisi kriminalec. Ko finančno preživiš še en mesec, se tolažiš, da je to mogoče zadnji in da se bo hiša zdaj zdaj prodala in bo potem takoj laže. Takoj se bo življenje nadaljevalo. Vmes od obupa prespiš kak dan, zamenjaš fotografije na nepremičninskem portalu, znižaš ceno, še malo znižaš ceno, še malo znižaš ceno, vsakokrat se številka spremeni za kakih deset tisoč evrov, kot da bi šlo za drobiž. Kot da je zaslužiti deset tisoč evrov hec. In poslušaš dobronamerna mnenja družine in prijateljev: »Ta hiša je tako lepa! Tako idealna je za vas.«, »Mogoče je pa ni treba prodajati, res je je škoda.«, »Saj bo šlo. A ni najhujše že mimo?«, »Zdaj pa je res najslabši čas za prodajo. Zdaj vsi prodajajo. Zdaj je treba kupovati, ne prodajati.«, »Kar nekako upam, da je nihče ne bo hotel in boste ostali v njej!«, »Kje boste pa živeli?«. Saj tudi jaz vem, da nekje in od nečesa moramo živeti. Vem! Saj poskušam popraviti napako! Saj se borim! In zelo me je strah.

Nekaj časa celo zavračaš misel, da si naredil napako. Čakaš, da kriza mine. Zapravljaš rezerve. Se dodatno zadolžuješ. Garaš, da preživiš mesec. Pa še enega in še enega. Potem neha biti zabavno.

Zato, dragi Dedek Mraz: vem, da je neuspeh dandanes individualna stvar, tako kot lovorike za uspehe vsak pobere sam. Neuspeh je osebna sramota. V svetu, polnem možnosti, ti ni uspelo. Si pač luzer. Zavedam se, da za mojo neumnost ni kriv nihče, gotovo ne država, ki je z denarjem in premoženjem delala precej podobno kot midva. Kako mi sploh pade na pamet, da se primerjam z državo, država lahko zniža vrednost svoje lastnine, da postane konkurenčna na trgu, poleg tega ima dva milijona ljudi, ki lahko poravnajo razliko. In niso krive banke, ki so do sedaj od naju pobrale vsaj 70 tisoč evrov obresti, in pri tem vseeno proizvedle take izgube, da jih je bilo treba dokapitalizirati z državnim denarjem. Niso krivi tisti, ki so državo ožemali in tako bogateli, da moramo zdaj mi varčevati v šolstvu in zdravstvu, da se denar povrne. Ni kriva mednarodna gospodarska kriza, ki nam je ne uspe ustaviti, saj nihče ni pripravljen odstopiti niti za milimeter od svojega življenjskega koncepta, dokler v to ni prisiljen. Požrešnost na osebni ravni je greh in je nedopustna, požrešnosti na sistemski ravni se reče gospodarska rast in podjetnost. Za svoje težave prevzameva vso krivdo sama. Saj vem, da nisva edina in da na tisoče družin v Sloveniji razmišlja, kako si ne morejo več privoščiti takšnega življenja kot doslej. Ampak verjemi mi, Dedek Mraz, midva sva res dobila lekcijo. Nikoli več ne bova tako ošabna in naduta, da bi segla tako daleč. Sklonila bova glavi in sanjala majhne sanje. Imeti hišo, dva otroka, avto, delo, vrtce in šole za otroke, zdravstveno zavarovanje, plačan bolniški dopust, plenice v domu za ostarele, počitnice na morju in psa je popolnoma nepotrebno razkošje. Rada bi samo možnost, da poplačava napake in greva naprej. Zato, dragi Dedek Mraz, Božiček, Miklavž, sveti Nikolaj, zmaj, podgana, tiger ali kar že si, prosim, prinesi nam kupca za naše lepo življenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Tamara Trobentar, Ljubljana

    Zgodba o neuspehu

    Članek z zgoraj navedenim naslovom se me je resnično dotaknil na več ravneh. Avtorica Ivana Djilas zelo dobro opisuje razmere in dogajanje v naši državi, kam naš sistem in s tem posledično razvoj države in posameznika v njej pelje. Človeka kar strese ob tako realistično, skoraj že brutalno, opisani osebni pripovedi nekoga, ki je živel življenje, v katerega ga praktično subtilno silijo vsa družbena pričakovanja. Več