Goran Lukič, ZSSS

25. 1. 2015  |  Politika

Kaj je radikalno?

Na spletni strani MMC RTV SLO se je danes zjutraj pojavila novica z naslovom »Cipras ob oddaji glasu: Evropska prihodnost ni v varčevanju«. Tekst pod naslovom se prične s stavkom, da je »pozornost evropske politike, pa tudi finančnih trgov, danes usmerjena v Grčijo, kjer na predčasnih volitvah izbirajo nov parlament«. In naprej: »Volitve nekateri analitiki označujejo za najpomembnejše od začetka sodobne grške demokracije. Zmaga se namreč obeta radikalni levi Sirizi, kar bi pomenilo politični obrat, saj bi državo prevzela do Evropske unije izredno kritična stranka, ki napoveduje povsem novo politično in gospodarsko smer, to pa zelo skrbi zlasti tuje vlagatelje in mednarodne posojilodajalce.

Ustavimo se pri besedi »radikalno«. Torej, kaj je tako radikalnega pri Sirizi? Najbolje, da nam to pojasnijo besede Alexisa Ciprasa, vodje Sirize iz njegovega prispevka, prvič objavljenega v Financial Timesu 20. 1. 2015.

Grčija se bo spremenila s 25. januarjem, na dan volitev. Moja stranka, Siriza, zagotavlja novo socialno pogodbo za politično stabilnosti in ekonomsko varnost. Ponujamo politiko konca varčevanja, povečevanja demokracije in socialne kohezije in okrepitve srednjega razreda. To je edini način krepitve Evro območja in povečanja atraktivnosti Evropskega projekta širom kontinenta.

Končati moramo varčevalno politiko za to, da strah ne ubije demokracije. Če sile napredka ne bodo spremenile Evrope, bodo Marine Le Pen in njeni skrajno desničarski zavezniki to storili namesto nas. Imamo dolžnost odprtega, iskrenega in enakopravnega pogajanja z našimi evropskimi partnerji. Obojestranske grožnje nimajo smisla.

Naj razčistim napačno sliko: uravnoteženje državnega proračuna ne pomeni avtomatsko varčevanja. Vlada Sirize bo spoštovala grške zaveze kot članice Evro območja po ohranitvi uravnoteženega proračuna, prav tako se bo zavezala kvantitativnim ciljem. Vendar pa je osnovna stvar demokracije, da se novo izvoljena vlada sama odloči, kako bo dosegla te cilje. Varčevalna politika ni del Evropskih pogodb; demokracija in princip ljudske suverenosti je. Če nam Grki zaupajo svoje glasove, potem implementacija našega ekonomskega programa ne bo »enosmerno« dejanje, temveč demokratična obveznost.

(…)

Grčijo želimo postaviti na nivo demokratične evropske države. Naš manifest, znan kot Thessaloniki program vsebuje zbir fiskalno uravnoteženih kratkoročnih ukrepov za reševanje humanitarne krize, ponovni zagon gospodarstva in novih zaposlitev. Za razliko od prejšnjih vlad bomo naslovili tiste spremenljivke, ki so povzročile krizo. Postavili se bomo proti davkov izogibajoči oligarhiji. Zagotovili bomo socialno pravičnost in trajnostno gospodarsko rast v okviru socialnega tržnega gospodarstva.

Javni dolg je zrasel do neverjetnih 177 odstotkov bruto domačega proizvoda. To je nevzdržno; poplačilo je izjemno težko. Zahtevamo pogoje poplačila dolgov, ki ne bodo povzročili recesije in porinili ljudi v še večji obup in revščino. Ne prosimo za nova posojila; ne moremo dodajati dolga na goro.

Londonska konferenca iz leta 1953 je pomagala Nemčiji, da doseže povojni gospodarski čudež z zmanjšanjem bremena svoji prejšnjih napak (Grčija je bila ena izmed mednarodnih posojilodajalcev, ki so sodelovali). Ker so varčevalni ukrepi povzročili čezmerno zadolženost širom Evrope, sedaj pozivamo k Evropski dolžniški konferenci, ki bo podobno dala močan gospodarski pospešek Evropi. To ni vaja v moralnem hazardu. To je moralna dolžnost.

Kaj je tukaj radikalnega? Sklic k ponovitvi londonske dolžniške konference, kjer se je Nemčija zavezala plačati dolgove, vendar nikakor ne v polni višini ali pod prvotnimi pogoji? Upniki so ji odobrili odpise glavnic in zapadlih obresti, dolga podaljšanja odplačilnih rokov (tudi do 40 let), znižanja obrestnih mer, črtanja t. i. »zlatih klavzul« iz posojilnih pogodb (kar je razvrednotilo terjatve upnikov do 40 odstotkov), odlog začetka odplačevanja nekaterih že zapadlih obresti do združitve Nemčije in druge ugodnosti. Morebiti sklicevanje na socialno tržno gospodarstvo, boj za socialno pravičnost, oziroma proti socialni izključenosti, kar je zapisano v tretjem členu Temeljne pogodbe o delovanju Evropske unije?

Radikalnost moramo iskati na drugem koncu oziroma kar na samem izhodišču, to je pri varčevalnih ukrepih, ki jih je t. i. Trojka vsilila Grčiji in katere posledica je tudi socialna klinika na obrobju Aten, ki skrbi za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Medtem ko oblasti prodajajo lažno zgodbo o uspehu, ljudje umirajo od lakote in zlahka ozdravljivih bolezni. Zato, ker si – med njimi je veliko takih, ki imajo zdravstveno zavarovanje – ne morejo privoščiti niti najbolj osnovnih zdravil, denimo,« je povedal Hristos Sideris, tiskovni predstavnik socialne klinike, ki so jo oblasti večkrat poskušale zapreti. Država, nadaljuje Hristos, počasi in sistematično ubija ljudi z resnimi zdravstvenimi težavami. Gre za »strukturirano tragedijo«, je dodal, saj je bilo v letošnjem grškem proračunu za javno zdravstvo namenjeno kar 48 odstotkov manj sredstev kot leta 2009. »Naša klinika je nekakšen lakmusov papir družbenega stanja. Ko smo odprli vrata, so k nam večinoma hodili brezdomci in ljudje z družbenega dna. Revščina je bila še tabu. V zadnjih dveh letih so se stvari drastično poslabšale. Začel je propadati srednji razred. Komaj ga je še kaj ostalo. Zdaj hodijo k nam ljudje, ki so še včeraj živeli zelo dobro, danes pa si ne morejo več privoščiti niti najbolj osnovnih zdravil. Živimo namreč v državi, ki vse, kar po ukazu mednarodnih finančnih institucij in Evropske unije pobere ljudem, zvesto vrača posojilodajalcem, ljudje pa stradajo in zbolevajo,« je jezen Hristos, ki je zaposlen v zasebnem podjetju, a praktično ves svoj prosti čas tako kot dr. Vihas, legenda vseh večjih grških protestov, namenja socialni »bolnišnici na robu mesta« (Videmšek, 14. 11. 2014).

Z radikalnostjo se z lahkoto politično opleta tudi v Sloveniji. Poglejmo samo debato o privatizaciji. Država njene nasprotnike obmetava z radikalnimi scenariji odškodnin, do katerih naj bi bili upravičeni finančni svetovalci, investitorji in manjšinski delničarji v primeru opustitve začetih prodajnih postopkov. V isti sapi ta ista država preko Slovenskega državnega holdinga sodeluje z odvetniško pisarno Cleary Gottlieb, ki med svojimi najpomembnejšimi strankami navaja tudi Citigroup (da, tisti Citigroup, ki je hkrati svetovalec Deutsche Telekomu in Telekomu Slovenije, ostali del zgodbe pa že veste). No, odvetniška pisarna Cleary Gottlieb je tudi tista odvetniška pisarna, ki je banki BNP Paribas predlagala, naj izvaja nakazila denarja v Iran, Sudan in na Kubo preko ameriških bank, s čimer naj bi se ognila sankcijskemu režimu. Posledično je BNP Paribas zaradi tega doletela kazen v višini 8,97 milijarde ameriških dolarjev. Potem so tukaj še izjave posameznih poslancev, ki jih zlahka vržemo v arzenal radikalnega pro-privatizacijskega enoumja. Recimo izjava poslanca Nove Slovenije Jožefa Horvata, ki je v razpravi o postopku privatizacije podjetij v državni (so)lasti v petek, 16. januarja, na odboru Državnega zbora RS za finance in monetarno politiko izjavil naslednje: »Ta seja bi pravzaprav, če bi predlagatelj imel iskrene namene, morala biti zaprta. Ker ta razprava, gospe in gospodje, zmanjšuje cene državnih delnic, torej cene delnic državnih podjetij. S kakšno hitrostjo, ne bom špekuliral, ampak to je dejstvo.«

Okoli 90 odstotkov od skupno 217 milijard evrov posojil Grčiji s strani t. i. Trojke je šlo za poplačilo evropskih bank in skladov tveganega kapitala. Z vsemi radikalnimi posledicami za prebivalce Grčije.

Po podatkih Ljubljanske borze je odpiralni tečaj Telekoma Slovenije na dan 16.1. 2015, torej še pred dotično razpravo v Državnem zboru, ki se je začela ob 15h, bil 145, v ponedeljek, 19.1. 2015, torej prvi delovni dan po tej isti razpravi, pa 148 EUR.

Toliko o resničnih interesih in lažnih strahovih za proizvodno linijo ekonomske in politične radikalnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.