Spomini, ki družijo, spomini, ki ločujejo

Slovenci smo narod razsutih spominov, raztresenih grobov in hladnega sovraštva do samih sebe v podobi drugega. Zato nastajajo spori tudi ob postavljanju spomenikov. Ker ne gre od srca, si krivd in grehov nad nami samimi ne odpustimo niti kot posamezniki niti kot narod.

Idejna zasnova spomenika vsem žtvam vseh naših vojn, ki naj bi stal na Južnem trgu v Ljubljani

Idejna zasnova spomenika vsem žtvam vseh naših vojn, ki naj bi stal na Južnem trgu v Ljubljani

Da zgornja ugotovitev na splošno velja, je vidno iz našega odnosa do spomenikov, ki so že postavljeni ali ki jih nameravamo postaviti.

Najprej je potreben premislek: zakaj, čemu sploh spomeniki? In zakaj je prav pri spomenikih državljanski spor med nami najbolj viden, sovraštvo najbolj »gosto«; zakaj se prav ob vprašanju spomeniki DA ali NE (in KAKŠNI in KOMU sploh) naš spor vzbuja na novo? Čeprav naj bi ga spomeniki prav zaustavili in pomirili. Zakaj se spomini pri nas vrtijo na obodu kroga, zakaj se ne zgoščajo v zbirno, središčno točko, v srčiko ljubezni do lastne biti, katere »prostor« je čas, za nazaj zgodovina, za naprej prihodnost, za zdaj pa danes in tukaj?

Če drži definicija, da je ena od značilnosti naroda skupno obdelovanje spominov (Renan), naši spomini pa blokirajo drug drugega, potem je tudi z nami kot narodom nekaj bistveno narobe. Ob toliko različnih in nasprotujočih si spominih smo kakor narod brez zgodovinskega spomina, ki bi nas združeval v sopripadajočo skupnost. Ne posreči se nam – brez političnega incidenta poudarjanja enih in zametovanja drugih spominov – postaviti nobenega spomenika. Ne na občinski ne na nacionalni ravni.

Zakaj je smrt, njena nepresegljiva dokončnost vsakič že preskočena, spregledana? Ali pa »osmišljena«? »Osmišljena smrt« – recimo, da je bila likvidacija vojnih ujetnikov in civilistov nujna za ohranitev revolucionarne oblasti – je že ideološko »utemeljena« in kot taka preskočena v svoji tragični dokončnosti. Prav to pa je bilo za utemeljitev revolucije (ideološko) logično in nujno. V prejšnjem sistemu je bila vedno poveličevana dvojica: »narodnoosvobodilni boj IN revolucija«. Veznik IN pa ni pomenil, da je šlo za dvoje različnih bojev, niti da je bila revolucija poleg narodnoosvobodilnega boja nekaj drugorazrednega, nasprotno, nakazoval je njuno nerazporno identiteto, enačaj; NOB je bil vrednota po revoluciji, zaradi nje. Tako je revolucija parazitirala na NOB ne le med vojno, temveč tudi po njej.

Absurdno: oprostili smo okupatorjem, Italijanom in Nemcem, lastnim ljudem pa ne!

Sintagma NOB = revolucija je bila ideološka utemeljitev prejšnjega sistema. To je pomembno razumeti, ker je na čistosti in vrednoti NOB »temeljila« tudi revolucija. Preprosto rečeno: revolucija naj bi bila neomadeževana! Tako se je utemeljevala ideološka legitimnost oziroma načelna »legitimnost« revolucije, pa tudi vsa njena ravnanja, njena piramidalna struktura oblasti. Zločina »ni bilo«. Oziroma natančneje rečeno: zločin je bil samoumevno »osmišljen« kot »cena« za svobodo, za zmago revolucije, toda kot zločin je bil zamolčan. Ko je Edvard Kocbek v intervjuju Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli oznanil javnosti dejstvo povojnih likvidaciji vrnjenih domobrancev, je dvom o čistosti revolucije načel diktirano javno podobo čiste revolucije. Vendar Kocbek povojnih likvidacij še ni imenoval »zločin«. Prvič so bile pri nas kot zločin in celo »zločin nad narodom« imenovane v eseju Krivda in greh. Ko je bilo naznačeno, da povojna partijska oblast temelji na zločinu, zakritem zločinu, revolucija ni bila več »brezmadežna«. Revolucionarnemu sistemu piramidalne oblasti je bil spodmaknjen njen »temeljni kamen«, njena neomadeževanost. Če revolucija ni brezmadežna, iz nje izvedena oblast nima več niti zaklinjevane legitimnosti in se mora torej preverjati na svobodnih volitvah. Partijsko Oblast je spodneslo dejstvo povojnih likvidacij.

V prejšnjem režimu je bila (tudi danes tako zaželena) »državljanska pomiritev«, ki pomeni zapovedan mir, torej zapovedan molk o breztemeljnosti revolucije. Zato v nobenem primeru ni enaka spravi, saj so bila usta nasprotnikov ali le analitikov revolucije zapovedano (133. člen Kazenskega zakonika) zaprta. Če na kaj revolucija (in noben totalitarizem) ne more pristati, je to sprava: dejanska enakopravnost vseh (različnih) političnih opcij, torej tudi ljudi, ki jih imajo, in enakovrednost vseh državljanov kot ljudi, posameznikov (zločinci, levi in desni ter kriminalci spadajo na sodišče!). Vsak totalitarizem sistemsko nujno potrebuje sovražnika – kot tistega, ki daje »smisel« in »temelj« večnega boja proti sovražniku: »Kdor ni z nami, je proti nam!« Sovražnik je tako utemeljitveni razlog totalitarizma. In sovražnik je bil že in vedno pri roki: izdajalci domovine, pa četudi večina že likvidirana. Zato kaj hujšega, kakor je bil predlog za spomenik vsem žrtvam vojne in povojnega revolucionarnega nasilja!

Ideja spomenika žrtvam vojne in revolucije

Predlog za ta spomenik se mi je zapisal v eseju Krivda in greh:

»Sredi Ljubljane, v njenem srcu, bi moral stati obelisk, ki bi krikal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznovalec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: Umrli za domovino. Res so vsi umrli za domovino. Vsak za svojo ljubljeno, izsanjano. Če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala.«

Kaj? Da so domobranci umrli za domovino, saj so jo vendar izdali okupatorjem!? To je bil logični ideološki odziv, gre pa za vulgarno, enodimenzionalno razumevanje: obstaja samo politična (ideološka) raven mišljenja! Toda stavek, da so vsi umrli za svojo ljubljeno, izsanjano domovino, je izrečen z eksistencialne ravni mišljenja in zato bistven! Tudi domobranci so ljubili svojo domovino, prepričani so bili, da se borijo za svojo domovino: tradicionalno katoliško, ki je trajala stoletja in naj traja še naprej! Ni jim mogoče (legitimno) odrekati njihove ljubezni in pojmovanja lastne domovine! Toda ubijanje sonarodnjakov za (tako) domovino je bilo nelegitimno.

»Domovina« je bila dejansko že desetletja (od Mahniča) razdeljena prav ob vprašanju, kakšna naj bo naša domovina, s katoliško prevlado ali laična. V času okupacije in NOB se je z revolucijo dogodil bistveni »prelom v slovenski biti« (Kocbek): iz tradicionalne, predmoderne dobe (»domovine«) smo stopili v moderno dobo, v dobo naroda kot Subjekta (svoje usode). Tako radikalna (krvava) zareza v narodovo življenje, kakršno je povzročila revolucija, je bila posledica razmer v predvojni družbi, v kateri je imel klero-katolicizem glavno in za družbo utesnjujočo vlogo. Revolucijo so »navadni« partizani večinoma sprejemali kot napoved političnih, družbenih in kulturnih sprememb – na bolje! Iz tega občutja ljudi je partija črpala svojo »legitimnost«, toda revolucija – tudi s sektaškimi poboji ljudi iz »razrednega« razloga med vojno in likvidacijami po vojni – nima legitimnosti.

Vse se je začelo 6. aprila 1941 z okupacijo; če je ne bi bilo, tudi krvavega državljanskega spopada ne bi bilo.

Ko sem prebrala svoj zapis o obelisku vsem »umrlim za domovino«, sem se zgrozila, saj je bila tedaj (leta 1983) že sama misel na tak obelisk absurdna. Vendar – tudi na prigovarjanje prijateljev – nisem pristala na to, da bi poleg stavka »zločin nad zločincem je tudi zločin«, imenovanja povojnih likvidacij »zločin nad narodom« in predloga za »narodno spravo« črtala iz eseja tudi zapis o obelisku, ki je deloval na oblast kot nekakšen »strelovod«. Tako je esej (kot del Kocbekovega zbornika) izšel šele tri leta pozneje.

»Usoda« spomenika vsem žrtvam vseh naših vojn

Po prvih parlamentarnih volitvah in osamosvojitvi je nastopil tudi čas, da začnemo razmišljati o postavitvi takega spomenika in se na to pripravljati.

Ker je bilo tudi po volitvah »nemogoče«, da bi nekdanja levica privolila v tak napis na spomeniku vsem žrtvam, nisem vztrajala pri njem. Župančičevi verzi: »Domovina je ena, / nam vsem dodeljena, / in eno življenje / in ena smrt« vsebinsko pove isto kot »Umrli za domovino«. Tak napis je bil končno sprejet in zakonsko potrjen.

Vmes pa se je naš državljanski spor radikaliziral! V prejšnjem sistemu je bil napis »Umrli za domovino« nesprejemljiv za ZZB NOV in partijsko oblast, protikomunistična stran pa ni nasprotovala (kolikor se je sploh tedaj oglašala, pravzaprav se ni; odpiranje spornosti revolucije so prepustili nam, takrat še članom ZKS), napisu v obliki Župančičevega verza pa nasprotuje zdaj protikomunistična stran! Ker so ti verzi že napisani na spomenikih revolucije (med drugim tudi na grobnici narodnih herojev), ne morejo biti napisani na tem »skupnem« spomeniku! Takšno mišljenje ni le enodimenzionalno (vse naj bi bilo politično!), je preprosto nekulturno; poezija vendar presega ne le vse ideologije, temveč tudi vse čase!

Prej so komunisti izključevali protikomuniste oziroma oporečnike iz javne sfere, sedaj pa sektaši protikomunistična stran: vse glasneje zahteva, da se z javnih mest odstranijo spomeniki revoluciji in nekdanjim revolucionarjem – kot zločincem. Toda stvar ni tako preprosta: nekdanji komunisti so se bojevali proti okupatorju! Kot partizanom za osvoboditev jim gre vsa čast! Protikomunisti se med vojno niso borili proti okupatorjem – niti eden ni padel v boju z njimi –, ampak le skupaj z njimi proti partizanom. Zato obrat ‘revolucija je zločinska, protirevolucija je bila legitimna’ ni in ne more biti legitimen!

Zdaj smo na tem, da spomenika vsem žrtvam vseh vojn preprosto ne sprejema nobena stran, skratka, izničili smo vsak zgodovinski spomin, ki bi nas utemeljeval kot narodno skupnost. Postavljati ga v takem duhovnem in političnem vzdušju nima smisla. Še posebej ne, ker grobišča po vojni likvidiranih še zdaj niso urejena (da jih je toliko, se tedaj, leta 1983, pač ni vedelo). Prav bi bilo, da bi bil ta spomenik zaključek in vrhunec urejanja spornih (po)vojnih dogodkov in napoved novega začetka s spravo, ne pa objekt, okoli katerega se bo vrtinčil na novo zbujeni državljanski spor!

Spornost idejne rešitve spomenika »vsem žrtvam vseh naših vojn«

Kot avtorica ideje o spominskem znamenju, posvečenem vsem žrtvam, si jemljem pravico, da analiziram predlog spomenika, ki naj bi stal na začetku Južnega trga.

Neprimerna je že sama idejna zasnova tega spomenika. Spomenik naj bi bil sestavljen iz dveh plošč, leve in desne, ki naj bi predstavljali našo narodno razdeljenost – kakor da bi šlo za spomenik izključno žrtvam, ki so povezane z drugo svetovno vojno! Gre pa za spomenik vsem žrtvam vseh naših vojn doslej, z žrtvami osamosvojitvene vojne vred.

To pa ni glavni problem!! Dve plošči naj bi bili povezani le v tleh, v »temelju« – toda v »temelju« ni temelja, ampak brezno! To moramo razumeti ne le v pomenu grobišča – nepokopani mrtveci –, temveč metaforično: naš državljanski spor še ni končan.

Spominsko obeležje vsem mrtvim v vojni in žrtvam povojnega nasilja občine Karlovica

Spominsko obeležje vsem mrtvim v vojni in žrtvam povojnega nasilja občine Karlovica
© Tamino Petelinšek, STA

Bistvena napaka predloga tega spomenika je, da z mrtvimi, katerim naj bi bil posvečen, nima nobene zveze! Celo razlaga avtorjev zamisli spomenika je, da predstavlja našo razdeljenost. Kako so mrtvi med seboj »razdeljeni«, ne vemo. Dve ločeni plošči sta posnetek današnjega spora, torej je spor med živimi v tem spomeniku »potegnjen« nazaj, v »podzemlje«, v spor med »mrtvimi«. In ta spor naj bi bil v kamen vklesan, torej »zabetoniran« za celo človeško večnost! Prav to, kar so hoteli nekdanji komunisti in nekdanji protikomunisti, da bi še naprej lahko »utemeljevali« svojo absolutno resnico, Resnico, eno in edino, njihovo.

Ker ZZB NOV ne pristane na raz-ločitev revolucije od NOB, je ob kritiki revolucije vse manj tudi zavedanja o pomenu in dostojanstvu upora okupatorju!

Snovalcem spomenika priznam, da so tankočutno posneli današnje duhovno stanje med živimi, in njihovo prizadevanje, da bi se spor končal! Toda taka zasnova spomenika ne more pomeniti konca naše razdvojenosti. Spomenik naj bi pričal o nepresegljivosti smrti, o »tragediji malega naroda«, smrt pa je iz njega »izgnana«. Je ni. Župančičevi verzi ne sodijo nanj! In upanja, da bi ta(k) spomenik pomenil nov začetek med nami, živimi, ni. Če bo takšen, kakor je zasnovan, tudi postavljen, bo le priča današnjega razdiralnega stanja med nami. In ne bo nagovarjal ljudi k spravi za sedanjost in prihodnost, nasprotno: dve plošči bosta utrdili spomin na razdor in sta kot taki lahko celo nagovor za spor v prihodnje!

Spomenik in današnji čas

Še vedno nas ločita dve ideologiji, komunistična (zakrivajoča se v legitimnosti NOB) in protikomunistična, ki je vse glasnejša in problematizira ne le revolucijo, temveč tudi sam upor okupatorju. Torej tisti upor, ki nas je osvobodil okupatorja in nas situiral v moderno dobo! Vse bolj se motovilimo v jarku, ki nas razdvaja, in ni videti konca temu samorazdejanju! Kajti protikomunistični desnici ne gre za kritiko revolucije, ampak za postavitev »novega temelja«: protikomunizem je tisti, ki nas utemeljuje kot narod! Dejansko pa nas to prizadevanje vleče nazaj v predmoderno dobo, v dobo heteronomne morale, katere zadnji Porok resnice in kriterij vesti je Bog, ki mu moramo biti vsi poslušni – torej cerkvi, ki predstavlja Boga v posvetni podobi in je zato sama »sveta cerkev«. Avtonomna morala, znak moderne dobe, ki je bila v temelju upora proti okupatorjem, pa se utemeljuje na zavedanju človeka kot subjekta odgovornosti za svoja dejanja in na človekovi vesti. Ta morala pa vse bolj izginja! Ne le na osebni ravni, tudi na ravni nacije (države), saj se navzven obnašamo kot hlapci.

Protikomunistična desnica jemlje NOB kot samoumevno pritiklino revoluciji, negativno pa potencira samo revolucijo. Tako preprosto pa to ni: komunisti so se bojevali in umirali za osvoboditev izpod okupatorja! Dokler protikomunistična desnica ne prizna in ne obsodi medvojne vojaške (!) kolaboracije in zločinskih izdajstev, ki so posuroveli vojni čas, v njeno verbalno »priznanje« dignitete NOB ni mogoče verjeti, saj zločine objektivira le v svojega sovražnika, v komuniste kot absolutno odgovorne za vsa zla dela in vojno narodno tragedijo. In kar je še huje, krivdo Komunistične partije prileplja današnji levici, kakor da je neposredno kriva za revolucionarne zločine, in jo na tej podlagi diskvalificira, kjer le more. S tem zanika razliko med vojno in mirom (krivde okupatorja v tej ideologiji ni oziroma je minimalizirana, je tako rekoč ob strani), zato smo kar naprej v nekakšnem »bojnem« vzdušju, shisterizirani z nekdanjimi spori, na katere se navezujejo še današnji. Za takim ravnanjem je hotenje eliminirati nekdanje komuniste in sedanjo levico ne le iz sveta politike (lustracija!), temveč tudi iz sfere javnosti. Nekdanji komunisti (krivi ali nedolžni, torej kolektivno) in sedanji levičarji v Sloveniji nimajo domovine, naj gredo VEN! Tako je rekla neka gospa, ki je pred poslopjem sodišča protestirala proti sojenju v zvezi s Patrio: »Ne bo prej miru, dokler ne bodo šli vsi ven!« Na začudeno vprašanje novinarja, kdo, kam ven, je odgovorila: »Kučan, pa vsi ti … naj gredo ven!« Ven iz svoje domovine! Tukaj nimajo kaj početi; tukaj nimajo svoje domovine!

Takšen odnos do revolucije, skupaj z NOB, kaže na to, da ne gre za resnico o vojnem času, o revoluciji, ampak za moč, za premoč, za hotenje po novi »avantgardi«. Ker je tako hotenje enako nelegitimno, breztemeljno, kot je bilo prizadevanje za premoč revolucije, se tudi to hotenje vrača po »legitimnost« v preteklost, v vedno manj problematični medvojni protikomunizem. Dejansko sta manipulirana tako komunizem kot protikomunizem kot karti v igri prihodnje moči!

Spominsko obeležje vsem mrtvim v vojni in žrtvam povojnega nasilja občine Karlovica

Spominsko obeležje medvojnim žrtvam v narodnoosvobodilnem boju za svobodo izpod okupatorjev je bilo v Karlovici najprej vgrajeno na zid osnovne šole. Ker so šolo prenavljali, ga je bilo treba prenesti drugam. In so vgradili plošče z imeni žrtev NOB k obstoječi plošči žrtvam na strani protirevolucije (med vojno in po njej).

Spomenik je lično in izjemno domiselno zasnovan: na njem so vsa imena vojnih in povojnih žrtev. Toda niso napisana »mešano«, recimo po abecedi priimkov, nasprotno, ločena so na različnih ploščah. Napis na ploščah na levi strani, kjer so napisana imena padlih borcev in žrtev na strani NOB, se glasi: »Iz Karlovice in njene okolice so v NOB 1941–1945 dali svoje življenje za svobodo domovine.« Desne plošče imajo nadnapis: »Žrtve vojne in povojnih pobojev iz okolice Karlovice.« Druži ju Trubarjev nagovor: »Lubi Slovenci«! Vsi so bili Slovenci. In predvsem ljudje, človeška bitja! Torej so tudi tu imena žrtev za svobodo ločena od žrtev (po)vojnih pobojev kolaborantov, izdajalcev, pa tudi nedolžnih ljudi – krivda je vedno individualna, zato vemo le, kdo je bil na kateri strani.

Takšna postavitev skupnega spomenika je v zaokroženem okolju (občine) primerna. Čeprav so po smrti vsi »samo« mrtvi, njihova dejanja za časa življenja niso enaka, enako-vredna. Pieteta do mrtvih ne pomeni, da izenačimo njihova dejanja za časa življenja! Saj za nazaj ni mogoče nič spremeniti! Dejanja borcev za svobodo in znotraj NOB za komunizem ter borcev proti komunizmu z okupatorjem so predmet zgodovinskega preučevanja – zakaj je do tega krvavega spora sploh prišlo – in seveda javne zavesti.

Imena žrtev (po)vojnega revolucionarnega nasilja so sicer že vklesana na farnih ploščah – prav pa je, da imena dobijo tudi na »laičnih« spomenikih, saj padli in (po vojni) likvidirani niso »last« cerkve, ampak so del nacionalnega »občestva« živih in mrtvih. Spomenik v Karlovici je to dilemo rešil in je lahko vzor za druge občine.

Idejno zasnovo tega spomenika je tankočutno in sočutno ubesedil župan občine Velike Lašče g. Anton Zakrajšek, ki je ob odkritju spomenika dejal, da si spomin »zaslužijo vsi naši sokrajani, sovaščani, prijatelji, sorodniki, ki jim je bila Karloviška dolina skupna, kjer so obiskovali isto šolo, jih je k molitvi klical isti zvon, so zapeli v isti gostilni, orali in kosili polja in doline teh gričev in senožeti«. S temi besedami je opisal pravzaprav nepredstavljivo tragedijo ne le svoje doline, temveč slovenskega naroda v času druge svetovne vojne, revolucije in protirevolucije. Zamisel spomenika izhaja iz skupnega »temelja«, iz narodne tragedije, ki je razparala nekdanjo skupnost. Ne sektaši med mrtvimi, jemlje jih kot žrtve časa v tem prostoru, jemlje jih »samo« kot mrtve, kot ljudi, ki jim je bila vzeta vsa prihodnost, vse to, kar smo imeli in imamo živi še sedaj. Ni simbol odpuščanja nikomur; odpuščanje je zadevalo in zadeva nas, žive.

Domobranska vojska je bila slovenska le po dejstvu, da so jo sestavljali Slovenci, kot vojska pa ni bila slovenska, ampak vojaška pomožna formacija okupatorjev.

Res se protikomunistična desnica v postavi katoliške cerkve, ki je bila neposredno vpletena v kolaboracijo, dejansko še ni opravičila, tudi ni obsodila kolaboracije in izdajstev protirevolucije. Toda tega ni storila niti komunistična stran v postavi ZZB NOB za izvajanje revolucije v času najhujše stiske naroda, med vojno, niti za povojne poboje, niti za izvajanje partijske diktature po vojni. Na moj predlog, da bi se ZZB NOB morala distancirati od revolucije, obsoditi njeno izvajanje in njene zločine, ni bilo odziva, odzvala se ni niti cerkev za zločine protirevolucije, ki so se dogajali »v imenu vere«. Komunistična stran ne pristane na raz-ločitev revolucije od narodnoosvobodilnega boja; to idejo zavrača ali pa celo smeši: češ, kako naj to ločimo, saj gre za iste ljudi, borce-komuniste. Seveda v preteklosti ni mogoče nič spremeniti! Gre za razumevanje tega, kar se je in zakaj se je dogajalo, kar se dogajalo med vojno in po njej! Dilemo pa je mogoče rešiti čisto preprosto, če pomislimo, katere so vrednote NOB in katere revolucije. Vrednote NOB so: domoljubje, pripravljenost žrtvovati življenje za svobodo, požrtvovalnost, solidarnost do soborcev, ranjencev itd. »Vrednote« revolucije pa so (bile): oblastiželjnost za vsako ceno, nestrpnost (celo do soborcev drugačnega političnega prepričanja!), pripravljenost na umor in dejansko pobijanje političnih nasprotnikov itd. Posledica NOB je zmaga nad okupatorji, združitev Primorske z matico, prekinitev predmoderne dobe pri nas, postavitev slovenskega naroda v možnost osamosvojitve itd. Posledica revolucije pa: povečanje medvojnega nasilja, »pomasovljenje bele garde«, povojne množične likvidacije, totalitarna država takoj po vojni, unificiranje vsega političnega, kulturnega in duhovnega življenja, nasilje nad ljudmi (kmeti, ki so vso vojno prehranjevali partizansko vojsko), nasilje nad drugače mislečimi (celo lastnimi privrženci, montirani procesi, Goli otok itd.) … Če med tema dvema »svetovoma« ni razlike, potem ne vem, kje še je.

Protikomunistična desnica ne priznava preloma med predmodernim in modernim časom, ki ga je prinesla NOB z revolucijo – to, kar so drugi narodi doživeli pred stoletjem, in več. Dokaz, da je bila revolucija v »zraku«, je v tem, da se je proti koncu tudi protirevolucija sklicevala na revolucijo in govorila o »desni revoluciji«, načrtovala podružbljenje kapitalistične lastnine itd. Ni šlo zgolj za protipropagando revoluciji! Dogajanje med vojno in sam pojav revolucije moramo torej razumeti v »duhu časa«; to je bil čas, ko je izpraznjeno mesto Boga kot Absoluta hotel zasesti smrtni človek kot Nadčlovek (v postavi Fašista, Nacista, Boljševika), da bi prinesel Raj na Zemljo – pa je prinesel le divjanje smrti.

Seveda bo spomenik v Karlovici ločeval ljudi – dokler se tisti sorodniki in drugi, ki so na strani zmagovalcev, ne bodo resno zamislili nad tem, kako so se počutili sorodniki pobitih po vojni, ki desetletja niso smeli spregovoriti o svojem trpljenju, in dokler ne bodo prišli do Antigoninega stališča, da ima vsak človek, tudi sovražnik, izdajalec pravico do pokopa in groba oziroma do zapisa svojega imena na njem. Toda s tem, ko je njihovo ime napisano na spominski plošči, njihova dejanja zaživa niso izbrisana! So del zgodovinskega spomina – le da jih ne preklinjamo več! Človeška roka (beseda) naj ne sega prek groba! Sovraštvo naj ne sega onstran smrti! Tako bi se dostojanstvo smrti, ki se kaže v pieteti do vseh mrtvih, vrnilo med nas!

Potem ko je ZZB vendarle označila povojne poboje kot »napako« in celo kot zločin (Janez Stanovnik), bi pričakovali, da se bo dejansko zavzela za pieteto tudi do teh žrtev! Toda ne: še naprej zganja sektaštvo do mrtvih, pobitih po vojni! Tako je obsodila spomenik v Karlovici kot »zablodo spravnih dejanj«. Spravo tudi sicer v celoti, načelno zavrača in se zavzema za »državljansko pomiritev«. Državljansko pomiritev smo imeli v prejšnjem sistemu kot zapovedan molk o likvidiranih in sploh o spornosti revolucije. Ko se tak politični sistem spremeni, se zapovedani molk razklene svoje utesnjenosti in zamolčani državljanski spor na novo in še huje plane na dan. Tu smo zdaj! Državljanska pomiritev, kakršna je bila v prejšnjem sistemu, ni več mogoča; ko je uvedena demokracija, nekoč zaprtih ust ni več mogoče zapreti. Zato je danes na javni sceni (in med ljudmi po vaseh) vidnega sovraštva več kot prej. Ker ZZB NOV ne pristane na raz-ločitev revolucije od NOB, je ob kritiki revolucije vse manj tudi zavedanja o pomenu in dostojanstvu upora okupatorju!

Že pred kakšnim desetletjem in pol sem zapisala, da še nismo dosegli dna v kritiki revolucije. »Dno« bo doseženo, ko bodo spregovorili nekdanji partizani, ki so šli v partizane izključno z namenom, da bi prispevali k osvoboditvi izpod okupatorja, in tisti partizani, ki jih je revolucija »pomendrala« po vojni, ker niso bili »prav usmerjeni«. Zdaj so spregovorili! Če bi ZZB NOV že prej pristala na razločitev med revolucijo od NOB, ne bi prihajalo do takšnega zanikanja pomena samega NOB, kakršnemu smo priča danes.

Toda ne; ZZB NOV nič ne izuči! Po razkritju, da je Partija zahrbtno likvidirala vodstvo Tigra, bi pričakovali, da se bo na to dejstvo odzvala, obžalovala te poboje, jih obsodila. Pa nič! Obsoja pa pieteto do žrtev na protikomunistični strani, ki jih je zakrivila Revolucija! Natančneje rečeno: do kraških brezen sta jih pripeljali revolucija in protirevolucija, prek brezen pa jih je pahnila komunistična država, torej revolucija. In če pomislimo na mit o Antigoni, ki je pokopala svojega brata izdajalca – s čimer je ta mit postavil novo, civilizacijsko merilo odnosa do smrti in mrtvih – je naša ZZB NOV v več kot dvatisočletnem zaostanku.

ZZB NOV ni veteranska organizacija borcev za svobodo – in ni to nikoli bila. Dokaz je v tem, da je v prejšnjem sistemu »legitimizirala« vse in vsako nasilje partijske oblasti. In še posebej v tem, da je iz svojih vrst izključevala tudi nekdanje partizane, ki Revoluciji niso bili po godu. Če naj ZZB NOV res postane veteranska organizacija nekdanjih borcev, organizacija za varstvo vrednot narodnoosvobodilnega boja (!), naj najprej preneha sektašiti med lastnimi ljudmi, in tudi med žrtvami! Saj še zdaj žrtev Revolucije ne jemlje kot žrtve, ampak še po smrti kot – sovražnike! Absurdno: oprostili smo okupatorjem, Italijanom in Nemcem, lastnim ljudem pa ne!

Problem je še toliko večji, ker tudi vse glasnejša protikomunistična desnica enači NOB in revolucijo – zato da z revolucijo zavrže tudi sam NOB! In da lahko »afirmira« domobransko vojsko kot »slovensko vojsko«. Toda domobranska vojska je slovenska le po dejstvu, da so jo sestavljali Slovenci, kot vojska pa ni bila slovenska, ampak vojaška pomožna formacija okupatorjev. V tem smislu je tudi problematično govoriti o državljanski vojni, čeprav sta si stali nasproti dve vojski Slovencev, partizanska in druga, ki je bila praktično in ideološko (zaprisega!) vpeta v delovanje in v korist okupatorja. Vsekakor pa je šlo za državljanski spopad, v katerem je imela vsaka stran svoj politični program in je prisotnost okupatorja pravzaprav izrabljala za dosego svojih političnih ciljev. Vse se je začelo 6. aprila 1941 z okupacijo; če je ne bi bilo, tudi krvavega državljanskega spopada ne bi bilo. Prav ta nas je stal veliko trpljenja in veliko življenj; samo po vojni je bilo likvidiranih okrog 14.000 domobranskih ujetnikov in civilistov, kar je približno 15 % vseh naših žrtev vojne in v zvezi z njo!

»Državljanska pomiritev« je posledica sprave, ne pa njena zamenjava. Spraviti se moramo med sabo kot državljani svoje države, za katero smo vsi odgovorni. Za danes in za jutri. Spraviti se moramo kot posamezniki, kot ljudje, od katerih nihče ni nesmrtni Človek, da bi imel absolutno resnico v zakupu in bi smel zato sočloveka mučiti ali celo ubiti. Ali ki bi smel svoje sovraštvo gnati še prek groba sočloveka!

V programu ob odkritju spominskega obeležja v Karlovici sta nastopila tudi fanta tretje generacije nasprotnikov. »Domobranski« je prebral Kajuhovo pesem, »partizanski« Balantičevo, oba pa sta prižgani svečki postavila na nasprotni strani, na kateri sta bila med vojno njuna stara očeta. Ali ni to znamenje za pot naprej? Za nesektaški odnos do mrtvih? Edvard Kocbek je bil nekoč zapisal svoj pogovor z Borisom Kidričem, v katerem naj bi mu dejal, da nas bodo »morda osvobodili šele naši sinovi«. Če se ne bomo spravili k sebi in med seboj, nas morda ne bodo osvobodili niti naši vnuki!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.