Darja Kocbek

28. 1. 2016  |  Svet

Internet ne more nadomestiti knjižnic

© Tomaž Lavrič

Genialni matematik, filozof in knjižničar Gottfried Wilhelm Leibniz je pred tristo leti napovedal, da bodo čez tisoč let naše knjižnice tako velike kot mesta. Leibnitz ni mogel vedeti, da bo po tristo letih tudi zaradi njegovega odkritja mogoče digitalne knjige spraviti na nekaj diskov. Predsednik uprave družbe Google Eric Schmidt je kot sodobni prerok napovedal, da si bo leta 2030 vsakdo lahko privoščil disk z zmogljivostjo 11 petabajtov (10¹⁵ bajtov). Če se bo Schmidtova napoved uresničila, bo Leibnitzovo knjižnico v velikosti mesta mogoče spraviti v žep, v Neue Züricher Zeitung piše profesor Manfred Schneider.

Hkrati z vse zmogljivejšimi diski vedno več sodobnih prerokov digitalizacije in interneta trdi, da natanko vedo, katere tehnične in kulturne zadeve bodo v prihodnje izginile. Svetovni splet opisujejo in hvalijo kot črno luknjo, ki namesto zvezd in sonca požira staro dobro Gutenbergovo galaksijo s kini, časopisi, šolami, zasebnostjo, predavanji, avtorji, knjigami, gramofonskimi ploščami, parlamenti, voditelji, javnostjo, knjižnicami.

Internetna luknja je tako črna, da bo požrla tudi internet sam, je pred kratkim izjavil Eric Schmidt. Od kod ljudje to vedo, ni znano, zakaj tako govorijo, ni dvoma, razlaga Manfred Schneider. Pametno je v digitalnem času gledati v drobovje prihodnosti. Prerok informacijske tehnologije je dvorni norček kraljev informacijske tehnologije in informacijskih monopolov.

Američan M. G. Siegler, sodelavec družbe Google, recimo natančno ve, da bodo knjižnice izginile v kibernetskem vesolju. Zakaj? Saj jih nihče več ne obišče. Sam je bil nazadnje v knjižnici, ko je hodil v srednjo šolo. Izposodil si je zgoščenko. Tako kot na tisoče drugih internetnih prerokov, Siegler trdi, da je internet nadomestil knjižnice kot zakladnice znanja. Seveda marsikaj kaže na to. Če stopimo v univerzitetne knjižnice, vidimo, da večina študentov v njih sedi pred svojim prenosnim računalnikom namesto pred knjigo. To ni veliko drugače kot v lokalu nekaj ulic naprej, kjer sedijo enaki mladi z enakimi računalniki. Zakaj bi sploh hodili v knjižnice, če je mogoče enako početi v lokalu?

Manfred Schneider bi internetnim prerokom pustil veselje, če ne bi hoteli biti še ekonomisti. M. G. Sieglers recimo pravi, da bi morale biti knjižnice prve na seznamu za zmanjšanje izdatkov proračunov. Kibernetskim analfabetom se lahko kmalu pridružijo podjetniki, ki bi postavke za knjižnice kar povsem črtali iz proračunov mest in držav, saj je ponudba elektronskih knjig dovolj velika.

Veliko teh prerokov je tudi pretkanih. Britanski bibliotekar James Thompson, ki je bil od leta 1987 do 1995 vodja knjižnice univerze Birmingham, je leta 1982 objavil knjižico z naslovom Konec knjižnic (The End of Libraries). V njej je zahteval pametno spremembo akademskega knjižničarstva ob začetku elektronske dobe. Posledica tega je bila, da je univerza Birmingham naredila povsem novo knjižnico in pred dobrim letom so še v mestu odprli eno največjih in najlepših knjižnic v Evropi. Manfred Schneider je prepričan, da bo internet potreboval veliko truda, da bi to zgradbo požrl.

Internet ni ne knjižnica ne shramba ne banka podatkov. Internet je svetovni sistem, ki povezuje računalnike in računalniška omrežja, prek katerih je mogoče izmenjavati digitalizirane podatke. Vse čarobne operacije, ki konicam prstov uporabnika, ki se je včasih imenoval človek, omogočajo dostop do velikanskih količin znanja, vodijo v praznino, če po vsem svetu ne bi bilo na tisoče institucij, ki to znanje zbirajo, urejajo in pripravljajo tako, da je dostopno uporabnikom po vsem svetu.

Kdor torej trdi, da ne potrebujemo knjižnic, ker imamo internet, sodi med ljudi, ki ne potrebujejo elektrarn, ker imajo stikala. Kdor v prepričanju, da Wikipedia vse ve, kuri svoje leksikone in enciklopedije, se bo nekoč skesano vrnil k materialnim nosilcem podatkov in oprijemljivim informacijskim sistemom, ki so še vedno osnova vsega znanja. Neštete povezave v spletni enciklopediji Wikipedia čez čas ne delujejo več. To se ne zgodi zaradi interneta ampak zaradi časa. Začetno obdobje Wikipedie je mimo in ni jasno, ali bo zagnana družba v prihodnjih desetletjih to velikansko dinamično enciklopedijo tekoče posodabljala. Wikipedia je stara 15 let, bo nam čez petdeset ali sto let še na voljo?

Knjižnice, kakršno imajo v Birminghamu, so se temeljito spremenile. Niso več le premišljene knjižne police, ampak storitvene ustanove za različne medije in informacijske storitve, zato je normalno, da v njih obiskovalci sedijo za svojimi prenosnimi računalniki in drugimi elektronskimi napravami. Izbor medijev knjižnic se je povečal, nič pa se ni spremenilo v tem, da je vse znanje več tisoč let tam še vedno napisano in shranjeno. Proti kibernetskemu analfabetizmu se je treba odločno boriti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.