16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Konzum

Na Vojsko! In naprej ...

Naš raj, Gorenja Trebuša

  • ocena: 4 / 5

Skutni njoki.

Skutni njoki.
© Boštjan Napotnik

Kozličkova noga

Kozličkova noga
© Boštjan Napotnik

Kmetija Naš raj
Gorenja Trebuša 91
Tel.: 040 450 909
Na romanje v Naš raj se lahko – po obvezni predhodni telefonski napovedi – načeloma odpravite vsak dan.

Ambient:
velika kmetska hiša, v katere jedilnici kraljujejo tri ogromne masivne mize, obstenske klopi in velika krušna peč

Napitki:
odprta Rebulova rebula in teran, kar fletna kolekcija v žganice namočenih sadežev in zeli; tudi kakšen sok se verjetno najde

Dostopnost:
do Vojskega prek Idrije, od tam pa s kombinacijo navigacije, usmerjevalnih tabel in ko-pita-ne-skita metode

Fino:
pečena kozličkova noga
juha z žganci in ocvirki

Ne tako fino:
jabolčni štrudelj

Naročeno obilno kosilo - rekli smo, da jemo vse - je stalo 15 evrov na jedca.

»Busolo imam, topografsko karto v merilu 1 : 25.000 pa tudi. Ker vemo, na kateri strani dreves raste mah, in znamo brati črke na tablah, ni hudič, da ne bi našli!« se je na že tretji jasno glasno objavljeni »Preračunavam …«, ki je prišel iz zvočnika navigacijskega robota, pomirljivo odzval vodja Konzumovih skupnih služb za navigacijo. Seveda bi mu bilo veliko lažje verjeti, ako ne bi bili zaradi gigantskega zastoja med Kozarjami in Vrhniko ter zakamionskega cijazenja proti Idriji že v več kot 70-minutni časovni buli. Pa še lačni ful drugačni smo bili in tako se nam je bolj zdelo, da smo na road to hell kakor pa v Naš raj, kot se imenuje kmetija, na katero smo bili napoteni tokrat. A ko smo ob veliki beli hiši ugledali pasoče se osle in ovce, kup mačk, velikega in majhnega psa, smo vedeli, da smo prišli prav. In ko smo sedeč na klopeh ob veliki mizi občudovali dimenzije krušne peči in poslušali naštevanje luštrekov, gozdnih jagod, orehov in drugih žganjskih namočenin, so bile cestne tegobe tako rekoč že pozabljene.

Naš raj je one sorte kmetija, ki veliko večino tega, kar postreže, tudi sama pridela in predela. Na narezku se – poleg resnega, v oni krušni peči pečenega belega kruha – tako znajdejo simpatična suha oslovska klobasa pa rezina frišne, s pehtranom odišavljene kurje salame in v polovico kuhanega jajčnega beljaka naložena še ne videna mešanica rumenjaka in domače zaseke. Da se tu gredo stvari po svoje, je pričala tudi bistra in močna mesna juha – že mešanica govedine in kozletine je bila nenavadna (v dobrem pomenu pridevnika), zakuha iz suhih ajdovih žgancev in ocvirkov pa še bolj. Kdo bi si mislil, ane?

Kozje reči – če prištejemo še one molitvice, ki nas jih je gospodarica na začetku naučila zavoljo zamude – so bile očitno rdeča nit namenjenega nam obroka. Koj po juhi smo namreč z veseljem pomazali krožnik kompaktnih, a ne suhih skutnih njokov z do konca zmehčanim, močnim, nezgrešljivo kozjim ragujem, nato pa smo se že spogledali, kateri od nas se bo s priloženim velikim nožem lotil cele pečene kozličkove noge, ki nam je bila prinesena na enem krožniku. Na drugem pa identičen del majhnega srnjačka – oboje je bilo lepo začinjeno, okusno, dobro pečeno in kljub čakanju na nas še vedno sočno in mehko. Bi pa mogoče vseeno sugerirali, da se k takole au naturel pečenemu mesu poleg sklede krasne zelene solate s paradižnikom, z mešanico smetane in skute zabeljenega celega krompirja in simpatične variacije crumbla s stročjim fižolom in drobtinami priloži še kakšna zosasta reč, ki bi vse vkup malo olajšala in osvežila. Takisto bi nam bilo ljubše, ako bi bil jabolčni štrudelj (še) bolj jabolčni kot testen. A pod črto lahko cenjeno bralstvo brez skrbi napotimo v Naš raj: tam boste dobro jedli in se dobro imeli. In to sploh ne zaradi veselja, da ste plac končno našli, ampak zato, ker gre za redko videno rustikalno kuharijo z dobršno mero korajžne in duhovite avtorske nadgradnje. Simpatično!