Privatizacija duševnega zdravja

Od srca in brez slabega namena sem se nasmejal, ko sem prebral pismo gospe dr. Sane Čoderl Dobnik. Če bi psihoterapevti tako ognjevito zagovarjali svoj poklic, kot svoje mnenje zagovarja gospa, bi verjetno tudi v Sloveniji že imeli sprejet Zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Predlog tega zakona je bil na osnovi širokega strokovnega konsenza pripravljen pred leti. Ta določa izjemno zahtevne pogoje za pridobitev naziva psihoterapevta in zagotavlja ljudem veliko večjo dostopnost do psihoterapevtskih storitev kot je to danes. Zdaj že leta leži v nekem predalu in iz pisma dr. Čoderl Dobnikove je lepo razvidno, čemu je temu tako. Kar pa ne pomeni, da je to samo slabo. Za razumevanje situacije je potrebno pogledati širšo sliko. Pred stoletji znotraj medicine psihiatrija še ni obstajala. Potem so pionirji psihiatrije svoji vedi mukoma priborili položaj kot znanost in poklic znotraj medicine. Pred kakimi 100 leti so si nato še psihologi izborili mesto znotraj psihiatrije in s tem uradne medicine. Psihologi, ki opravijo specializacijo pod okriljem psihiatrije, pridobijo naziv klinični psihologi. Pred temi dogodki niti poklic psihiatra niti poklic kliničnega psihologa nista obstajala.

Danes pa je poklic psihoterapevta na točki, ko se po svetu postopoma uveljavlja kot samostojna znanstvena disciplina in poklic. Nekatere države so področje zakonsko že uredile, nekatere pač še ne. Jasno pa je, da gre za veličastno vedo ter poklic prihodnosti in je nemogoče, da bi ga stlačili v dodatek k poklicu psihiatra ali psihologa. Zakaj? Ker gre za sorodne pa vendar popolnoma različne poklice, do katerih se pride po zelo različnih poteh. Recimo, od naštetih lahko samo psihiater postavi medicinsko diagnozo in predpiše zdravila, klinični psihologi so na primer mojstri psiholoških testov. Samo psihoterapevti pa so usposobljeni za izvajanje psihoterapije. Za to niso usposobljeni niti psihiatri niti psihologi. Lahko pa posameznik seveda opravi pogoje za pridobitev naziva tako npr. psihiatra kot psihoterapevta. Vendar pa vztrajanje, da bi bile take kombinacije v prihodnosti standard, ni smiselno. Študij medicine traja 6 let, potem je potrebnega pol leta pripravništva, ki se običajno nadaljuje v 5 let specializacije iz psihiatrije. Zdaj pa na to prištejmo še nekje okrog 6 let izobraževanja in treninga, kolikor zahteva resno usposabljanje psihoterapevta. Po tej logiki bi torej izobraževanje psihoterapevtov trajalo nekje 20 let po srednji šoli. Če pogledamo v prihodnost, bo poklic psihoterapevta močno presegal domet psihiatrije in klinične psihologije. Tako postane tudi jasno, da bo poklic psihoterapevta zajemal samostojno izobraževanje. V Sloveniji imamo zadnjih nekaj let akreditirano fakulteto za študij psihoterapevtskih znanosti, ki glede na moje izkušnje opravlja izvrstno pionirsko delo.

Verjamem, da je dr. Čoderl Dobnik pismo napisala tudi v skrbi za dobrobit pacientov. Vendar pa vidim njeno pisanje bolj v duhu borbe za svoj ceh in svoj del kolača. Zveni tako: mi, mi in samo mi. Študije, ki jih navaja, govorijo v smislu: mi, klinični psihologi smo ugotovili, da so klinični psihologi najboljši. Poglejmo situacijo iz finančnega vidika in iz vidika dostopnosti do psihoterapevtskih storitev. Na eni strani imamo zdravnike in psihologe, ki želijo pod izgovorom strokovnosti psihoterapijo držati kot dodatek k svojemu poklicu. Ker jih je premalo, ljudje z resnimi duševnimi težavami čakajo tudi po več kot leto na vsaj nekaj ur psihoterapije. Torej se k njim steka tako javni denar za njihovo izobraževanje kot javni denar za obravnavo ljudi s težavami. Iz tega vidika lahko razumemo njihovo ognjevitost, da ne bi psihoterapije slučajno opravljal še kdo drug. Na drugi strani imamo številne psihoterapevte, ki ne pripadajo izbranemu cehu. Ti so plačali izjemno draga izobraževanja in treninge večinoma iz lastnega žepa, poleg tega pa pomagajo večinoma ljudem, ki si lahko privoščijo plačati ure psihoterapije. Če bi dr. Čoderl Dobnik slučajno želela tudi mene diskreditirati s posmehljivim navajanjem prejšnje izobrazbe, naj ji pomagam. V prejšnjem poklicu sem dosegel znanstveni naziv magister znanosti na področju elektrotehnike. Kljub temu trdim, da postajam dober psihoterapevt. Med psihiatri ali kliničnimi psihologi, ki so hkrati psihoterapevti, sem srečal take, ki delajo zanič, in take, ki delajo odlično. Enako tudi med psihoterapevti, ki v prejšnjem poklicu niso bili psihologi ali zdravniki.

Ne vem, če bralce zanima tole pričkanje za kolač. Za njih je najbrž bolj zanimivo to, da bodo morali za dobro psihoterapijo sami plačati, vsaj dokler se odločevalci ne odločijo izvleči Zakona o psihoterapevtski dejavnosti iz predala. Tako danes kot v prihodnje pa naj se le prepričajo, da je oseba, na katero se obrnejo, resnično usposobljena kot psihoterapevt. To se da, čeprav zakona še nimamo.