MLADINA Trgovina

Markus Brauck

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Politika

Je kapitalizem mogoče reformirati?

Dve stoletji po rojstvu Karla Marxa je od vsepovsod slišati kritike na račun kapitalizma. Neenakost znotraj držav se povečuje, okolje je vse bolj onesnaženo, hkrati pa digitalizacija krepi strahove pred družbenim zatonom. Obstajajo druge poti?

© Borut Krajnc

Kaj naj bi pravzaprav bil kapitalizem? Ta izraz se nenehno pojavlja v razpravah in pogovornih oddajah, knjižnice so polne del o njem, a se kljub temu zdi, da ta beseda pomeni vsakič nekaj drugega.

Od Karla Marxa do G 20, od protesta proti sporazumu TTIP do političnih programov strank, vsi nenehno uporabljajo to besedo, čeprav je njen pomen tako izmuzljiv in zvodenel, da pravzaprav ne pojasnjuje ničesar več.

Pa vendar, kako nenavadno, a izraz je nabit s takšnimi čustvi in zamerami kot redko katera druga beseda.

Na tankem ledu se znajdemo že pri vprašanju, kdaj se je začel kapitalizem kot zgodovinsko obdobje. Se je to zgodilo z iznajdbo denarja, trga ali bančništva? In ali je vsaka oblika gospodarstva, ki vztraja pri zasebni lastnini, tudi že kapitalizem?

V sodobnem kapitalizmu, kakršen slabi dve stoletji oblikuje zahodno gospodarstvo, je nesporno nova njegova dinamika. Pospešujejo jo podjetja, ki zasluženega denarja ne kopičijo, temveč takoj spet vlagajo, in sicer predvsem v novo tehniko, kar pripomore, da se proizvaja še več in ceneje ter se tako zasluži še več denarja. In tako naprej in tako naprej.

Tako sta se povečevala premoženje in količina blaga za široko porabo, gospodarstvo pa se je razbohotilo v obsegu, kot ga dotlej niso poznali. Hkrati je prišlo do povsem drugačnega kopičenja ekonomske moči.

Danes izraz kapitalizem uporabljajo skoraj izključno samo njegovi kritiki. Pojem odraža predvsem nezadovoljstvo s trenutnim gospodarskim sistemom ter težnjo, da bi vsemu postavili ceno in zaradi gospodarske prednosti poteptali vsa moralna načela. Vključuje tudi potrebo po kopičenju sredstev, ki je samemu sebi namen, vse večjo neenakost in pretirano izkoriščanje ljudi ter okolja.

Kritika kapitalizma včasih para živce, je pravičniška in je v nekem pogledu zagledana v svoj poraz. Predvsem pa nenehno javkanje redko prinese rešitve.

Digitalizacija je takšne pojave očitno samo še okrepila, saj je z njo mogoče še hitreje ustvarjati neverjetno bogastvo, posameznika pa še bolj usmerjeno sili k potrošnji, povzročila je tudi večjo porabo energije. Posameznik, ki ponuja svojo delovno zmogljivost, je še lažje nadomestljiv z drugimi ljudmi kjerkoli na planetu ali celo z roboti ter algoritmi. Zaradi digitalizacije je vse in vsak še izraziteje del enačbe, manipulacij in izkoriščanja.

Ti neprijetni občutki so dovolj dober razlog, da dvesto let po rojstvu Karla Marxa vnovič postavimo vprašanje, kaj bi lahko prišlo po kapitalizmu. Ali ga je mogoče reformirati? Ali obstaja kaj boljšega? O tem se sprašujejo kritičarka globalizacije Kathrin Hartmann, ekonomist Hans-Werner Sinn, filozof Richard David Precht, mrežna aktivistka Anke Domscheit-Berg in sociolog Harald Welzer. Kaj je pravzaprav tako slabega pri kapitalizmu?

Človek se po pogovoru s Kathrin Hartmann lahko počuti obupno slabo ali neverjetno dobro.

Obupno slabo zato, ker kritičarka globalizacije v 15 minutah pojasni, zakaj košček bio hrenovke, malo kave iz pravične trgovine in veliko dobre volje popolnoma nič ne prispevajo k boljšemu svetu, in zakaj vse, kar počne običajen porabnik, zgolj utrjuje trenutno stanje.

Neverjetno dobro pa zato, ker je koncernom napovedala ogorčen boj in pri opisovanju posledic ne deluje obupano, temveč zadovoljno, in ker se ji vsaj okvirno dozdeva, kakšen bi lahko bil videti boljši svet.

Med nami povedano, kritika kapitalizma včasih para živce, je pravičniška in je v nekem pogledu zagledana v svoj poraz in brezizhodnost, tako da bi človek najraje obdržal kapitalizem. Predvsem pa nenehno javkanje redko prinese rešitve.

Kaj torej storiti? Saj menda ne obstaja nič boljšega, razen morda spremembe nakupovalnih navad.

Kakšen dolgčas.

Hartmannova najprej ovrže predstavo, da bi se kapitalizem od znotraj lahko spremenil v človeški in demokratičen sistem, torej v nekaj dobrega: »Saj tudi industrije orožja ni mogoče od znotraj toliko spremeniti, da ne bi več povzročala škode.« Kapitalizma po njenih besedah ni mogoče izigrati in nadomestiti bi ga moralo nekaj novega.

Njena najljubša tema je »zelena laž«, kot je to poimenovala sama, »zeleno pranje« koncernov, samoprevara ekološko zavednih porabnikov, ki so prepričani, da je mogoče ohraniti blagodejno blaginjo, le da bi postala zelena, poštena in čistejša.

Težava naj bi se skrivala v tem, da bi se izkoriščanje, suženjstvo, revščina in uničevanje okolja nadaljevali kot prej, je poudarila Hartmannova. »Kapitalizem je v svojem jedru še vedno boj vseh proti vsem, njegovo bistvo temelji na izkoriščanju – in tega ne more prikriti še tako poštena naknadna prerazporeditev bogastva.«

Kritičarka je objavila več knjig in posnela nekaj filmov o tej temi, potuje po Nemčiji, sodeluje v razpravah in demonstrira. Ne privoli v kompromise. »Kapitalizem ne drži besede, da bodo bogati vse druge potegnili navzgor,« je dodala.

Bogastvo superbogatih se obsceno povečuje, digitalizacija pa vse skupaj očitno samo še pospešuje.

Seveda ponudi tudi sveže podatke. Raziskava Oxfama je pokazala, da ima osem super bogatih ljudi toliko premoženja kot vsa spodnja polovica svetovnega prebivalstva. Na nemškem institutu za ekonomske raziskave so izračunali podatke za Nemčijo, ki kažejo, da ima 45 tamkajšnjih gospodinjstev v lasti toliko kot najbolj revna polovica nemškega prebivalstva.

To niso samo številke. »Gre za delitev,« je poudarila Hartmannova. »Skoraj smo se že navadili nanjo, na eni strani zgled uspešnosti, na drugi strani prejemnik socialne pomoči.« To je hkrati tisto, kar najglasneje očita sedanjemu gospodarskemu sistemu: »Ljudi hujska druge proti drugemu.«

Trditev je ponazorila s primerom. Stanuje v četrtem nadstropju, in ko kaj naroči, kurir dostavne službe ne pozvoni, temveč ji samo vrže obvestilo v nabiralnik. Nato mora sama prevzeti paket in ima cel cirkus, kar jo seveda spravlja ob živce.

»Zdi se mi nezaslišano, da se moram razburjati zaradi kurirja,« je komentirala. »Jezna sem nanj, pa bi pravzaprav morala biti jezna na dostavno podjetje, ker ga tako slabo plačuje, da se mu ne ljubi paketov nositi v četrto nadstropje oziroma jih niti nima časa.«

Vsak samo išče ugodnosti zase, vsak to počne sam. V tem se skriva bistvo težave, meni Hartmannova: osamitev človeka v njegovi vlogi udeleženca na trgu. Njena protiutopija je skupnost oziroma povedano s staro besedo, solidarnost.

»Solidarnost je treba doživeti, da sploh vemo, kaj to je,« je pojasnila. »V nasprotnem primeru ne moremo razumeti, kakšna moč se skriva v njej. Tega, kar nudi solidarnost, ni mogoče nadomestiti z denarjem.«

V Grčiji je spoznala ljudi, ki so odprli solidarne lekarne in ambulante, v Bangladešu je lahko videla, kako so sodelovali majhni kmetje, v Indoneziji so cele vasi stopile skupaj, da bi se uprle industriji palmovega olja in njenim monokulturam.

Ne sanja o katastrofi, prevratu in revoluciji, temveč o zamenjavi sistema, ki bi se lahko začela z nišo, na primer z zadružnim oziroma kolektivnim gospodarstvom, v katerem se skupno odloča o skupnih virih, ali z uresničevanjem skupinskih zamisli, na primer pri gradnji in projektih, povezanih z energijo, bančništvom ter nego ostarelih.

Žal ni videti, da bi v Amazonu, Googlu, Facebooku in Uberju nastajala ukročena različica kapitalizma.

Prepričana je, da bo prišlo nekaj resnično novega, ne nekaj starega v novi preobleki. Za to bo nujen dolg politični boj. »Prihodnosti ni mogoče pričarati. Na neki točki se bodo izkoriščani ljudje začeli upirati.« Ali pa je kapitalizem vendarle mogoče reformirati?

Tudi Hans-Werner Sinn je bil nekoč levičar. Ni dvoma, da je kapitalizem vajen skrbi in težav. Na propad ga ni obsodil le Karl Marx, temveč so ga razčlenili in razkosali, secirali in razgalili, mu napovedali boj in ga skušali ukrotiti, ga grajali in preklinjali, predvsem pa ga želeli odpraviti premnogi ljudje, med njimi tudi zelo pametni.

Vendar se je kapitalizem ohranil.

Obstaja anglosaški, renski, neoliberalni, radikalni kapitalizem, v turbo- in kazino različici, državni, finančni in zeleni kapitalizem, skupaj več kot 750 različic. To je spremenljiv lump, ki pozna zavidanja vredne preživetvene tehnike.

Ekonomist Joseph Schumpeter je govoril o evolucijski naravi kapitalizma, torej naj to ne bi bilo stanje, temveč metoda gospodarskih sprememb.

Vendarle pa drži tudi to, da je zgodovinski pojav, nekaj, kar se je v svoji sodobni obliki na svetu pojavilo pred dvesto leti, in nekaj, česar pred tem ni bilo, zato lahko tudi spet izgine. Kapitalizem ni silnica ali naravni zakon, čeprav se včasih tako zdi. Vprašanje je, kaj bi lahko prišlo po njem. Za korak naprej, da bi lahko bilo bolje, so ne nazadnje nujne zamisli. Vsaj glede tega, da bi lahko bilo bolje, je večina enotnega mnenja.

Več kot 800 milijonov ljudi trpi lakoto, dve milijardi ljudi morata preživeti z manj kot 3,20 dolarja na dan, preračunano na kupno moč. Morja so zaradi pretiranega ribolova izčrpana in onesnažena z odpadki, zrak je umazan. Zaradi segrevanja planeta, ki je posledica industrije, se pojavljajo suše, poplave in izredni vremenski pojavi. Bogastvo superbogatih se obsceno povečuje, digitalizacija pa vse skupaj očitno samo še pospešuje.

Za vse te pojave je vsaj delno kriv trenutni gospodarski sistem, torej to, kar je nekoliko difuzno imenovano kapitalizem. Nedvomno je kapitalizem v ožjem pomenu besede prinesel tudi marsikaj dobrega – večjo blaginjo, gledano tudi globalno, v zadnjih 25 letih prepolovitev števila ljudi, ki jih ogroža revščina – vendar to včasih zasenčijo temni oblaki, ki jih prav tako prinaša s seboj.

Morda obstajajo alternative, morda so končno nujne alternative onkraj socializma, komunizma in drugih -izmov. Morda mora priti drugačen kapitalizem, morda pa tudi nekaj čisto novega. Samo kaj?

Kaj bi lahko prišlo, se ne nakazuje niti v grobih obrisih. Celo v Marxovem letu 2018 se je doslej razčlenjevalo le rušenje kapitalizma, medlo pritoževalo nad njegovo »aktualnostjo«, vendar se razprave večinoma končajo z ugotovitvijo, da bi dejansko lahko bil v krizi.

Drugo vprašanje je, kdaj natančno naj bi kapitalizem nehal biti kapitalizem. Ali meja sploh obstaja in ali je sploh v pomoč?

V resnici kapitalizem v svoji čisti obliki ne obstaja nikjer in ga verjetno nikoli ni bilo. Od konca druge svetovne vojne je neizpodbitno del širšega »programa«, ki se glasi, da mora kapitalizem prinesti rezultate, in sicer polno zaposlenost, socialno varnost, vse večjo blaginjo, več prostega časa, možnosti za napredovanje za vse. Povedano krajše, vsi sicer nimajo enakih koristi, vendar vsem prinese nekaj dobrega.

Kar v Silicijevi dolini vidijo kot digitalni oziroma platformni kapitalizem, samo še spodbuja neenakost in slabi državo, posameznik je pogrešljiv ali vsaj zelo odvisen.

Hans-Werner Sinn je morda zadnji, ki bi ga lahko vprašali, ali ne bi bilo najbolje kapitalizem kar odpraviti. Je najbolj znani ekonomist v Nemčiji, čeprav se je pred dvema letoma upokojil, večina Nemcev pa ga pozna predvsem kot hladnokrvnega gosta v pogovornih oddajah, ki je navadnim ljudem skušal pojasniti, zakaj so nujne tako korenite reforme, kot je bila na primer nemška reforma nadomestil. Sinn se ne vtisne v spomin le zaradi svoje izrazite brade v slogu Abrahama Lincolna, temveč tudi zaradi ostrega nastopa, ko predstavlja svoje argumente in razcefra nasprotnikove.

A tudi Sinn je bil nekoč mlad in levičar; to je bilo v študentskih letih, ko so bili skoraj vsi levičarji. Razburjal se je zaradi nepravičnosti in kapitalizma. V avtobiografiji, ki je izšla pred kratkim, je opisal, kako je demonstriral in verjetno skupaj z drugimi rjovel Ho-ho-hošiming. Natančno se ne spomni več, a ko človek bere o tem in se pogovarja z njim, je mogoče občutiti, da je ostroumen mislec, vendar ni hladen človek.

Ko je nekaj tednov delal v Londonu, to je bilo ravno v času reform Margaret Thatcher, je lahko na lastne oči videl bedo okrog sebe in bil ogorčen nad njo.

Tudi sam je okusil revščino. Kot otrok je starše vedno videl samo delati, najprej zato, da ne bi zapadli v revščino, pozneje zato, da so si zagotovili vsaj skromno blaginjo.

Čeprav se Sinnu nekoliko presenetljivo iskanje povsem drugačnega sistema zdi neumnost, za kar se tudi vnaprej opraviči, zaradi tega ne smemo sklepati, da zagovarja trenutno stanje.

Vidi, da je finančni kapitalizem ušel z vajeti, in to, da bi tržno gospodarstvo lahko avtomatično privedlo do demokracije, se mu zdijo pobožne želje. In da, tudi nekdo, kot je Hans-Werner Sinn, dvomi, da bi gospodarska rast lahko dejansko osrečila ljudi. Pravi: »Ljudje v kapitalističnem svetu, usmerjenem k porabništvu, kljub višjim prihodkom morda sploh niso srečnejši kot nekoč, ker so bili takrat skromni in srečni ob nižjih plačah.«

Vendar – in ta vendar je seveda pomemben – vse to ne vpliva na njegovo prepričanje, da je bila iznajdba trgov pred 10.000 leti največji kulturni izum človeštva. Kulture si skoraj ni mogoče predstavljati brez trga, enako velja za delujoče gospodarstvo in celo za filozofijo.

Sinn se je šele med študijem poslovil od levih idej, saj je doumel, da država ni boljša od trga in da tržno gospodarstvo ne pomeni kaosa, temveč da se iz decentralizacije rojeva red, kar ni bilo nepomembno spoznanje, kot je sam poudaril.

Njegov najmočnejši argument je, da le trg lahko poskrbi za spodbude, ki prinašajo vsaka svoje rezultate in pri vsakem udeležencu na trgu tako uravnovesijo prednosti in slabosti, da na koncu pridemo do najboljšega ekonomskega rezultata. Vendar je kapitalizem več kot samo trg, je osupljivo kopičenje vloženega kapitala, ki obstaja dvesto let, in ustvaril je nekaj zgodovinsko novega: gospodarsko rast, kot je še ni bilo, in čisto drugačno koncentracijo premoženja ter ekonomskega vpliva.

»Prvo je verjetno pogojeno z drugim,« je pojasnil Sinn. »Če bi s posredovanjem države preprečili, da bogati ne bi mogli postati še bogatejši, verjetno tudi takšne rasti ne bi bilo.« To je povedal znanstveno nevtralno, kot opažanje brez ovrednotenja.

Njegov pogled na človeka ni posebej laskav za našo vrsto, vendar se mu zdi realističen. »Naše celotno razmišljanje je usmerjeno k položajem, vedno gre za vprašanje, na katerem mestu na lestvici stojimo, kar je silen vzgib.«

A če bi upoštevali samo te gonilne sile kapitalizma, bi videli le pol slike, je prepričan Sinn. Nikjer nimajo čistega tržnega gospodarstva, temveč le različno izrazite mešane sisteme. »V vseh sistemih poznajo prerazporejanje bogastva, vprašanje je le, kolikšno je.« V Nemčiji je razmerje med državnimi izdatki in bruto domačim proizvodom 44 odstotkov, v Franciji 57 odstotkov, v ZDA pa 38 odstotkov.

Za Sinna je takšno prerazporejanje načeloma upravičeno, vendar hkrati zmanjšuje željo po uspešnosti. »Nekje je optimalna točka, težko pa je določiti, kje točno.«

Sinn vidi predvsem eno možnost, kako bi lahko koreniteje spremenili današnji kapitalizem, in sicer tako, da bi skrajšali mučen in vedno sporen postopek prerazporejanja: to bi dosegli tako, da bi delojemalci imeli delež v podjetju. To bi bil korak, s katerim bi vsaj izravnali prastaro nasprotje med delom in kapitalom, kot ga je opisal Karl Marx.

Digitalizacija naj bi na vedno več področjih postopno tako rekoč ukinila cene. In kapitalizem bi naletel na svoje meje.

»Ljudem je treba poleg plače dati še drugo oporno točko,« je prepričan Sinn. »Treba jih je preseliti na stran kapitala, in to ravno zdaj. To bi lahko dosegli z lastništvom delnic, premoženjem, tudi nepremičninami.«

Če drži, da stran kapitala sodi med zmagovalke digitalizacije, za kar govori nekaj dejstev, potem bi bilo pomembno pravočasno poskrbeti, da se uresniči, kar predlaga Sinn. »Potem ne bi bilo več treba prerazporejati. Bolje je, če ljudje pravočasno posejejo kapital, ki se potem lahko razvija in zori.« Kaj bi se zgodilo, če bi kapitalizmu zmanjkalo dela?

Odgovor Richarda Prechta so sanje o otoku socializma.

V sedanjih razmerah je nenavadno, da je celo v neobičajno dolgem obdobju gospodarske rasti, kot ga ravno doživlja Nemčija in od katerega ima koristi veliko ljudi, nezadovoljstvo tako občutno, da ga mora na primer nova velika koalicija umirjati z milijarde vrednimi ugodnostmi. Vendar še tako velika širokosrčnost ne pripomore, da bi kritike kapitalizma potihnile.

Izravnava med zgoraj in spodaj očitno ne deluje več oziroma vsaj ne več dovolj dobro, da bi se lahko izognili razburjenju v sistemu. To pomeni težavo na primer tudi za stranke, kot so nemški socialdemokrati, ki zagovarjajo prerazporejanje premoženja.

Morda bo popravljanje sistema nekajkrat še uspešno, da se bo vnovič umiril, in bo vsaki novi vladi to uspelo z zategovanjem vijaka ali dveh, s čimer bo dosegla ravnovesje. Vendar se je treba vprašati, ali to, da sistem deluje, sploh še zadostuje.

Dvomi o legitimnosti kapitalizma že zdavnaj segajo veliko dlje, vse do vprašanja, kako nenehno stremljenje k čim večjim ugodnostim zase in stalno razglašanje cen za vse mogoče vplivata na človeka. O primernosti kapitalizma se namreč ne dvomi le s tehnično ekonomskega vidika, temveč predvsem s filozofskega.

Ekonomistka Kate Raworth je v svoji dobro prodajani knjigi Doughnut Economics (Ekonomija venca) opisala projekt v Kolumbiji, med katerim so leta 2005 naključno izbrane revne družine dobivale po 15 dolarjev na mesec, če je eden od otrok redno obiskoval pouk. Na prvi pogled je bila takšna spodbuda uspešna in verjetnost, da bodo šolarji prišli v šolo, je bila pri teh otrocih večja.

Vendar je bilo opaziti tudi stranski učinek: pri bratih in sestrah z denarjem motiviranih otrok je veselje do šole upadlo – in neugodne posledice so bile celo izrazitejše od ugodnih.

Kapitalizem je namreč tudi vprašanje vrednot. Intrinzični motivi in učinek solidarnosti pogosto presahnejo, takoj ko je v igri denar.

V kapitalizmu kar mrgoli takšnih protislovnih posledic, najizrazitejši pa sta dve: prva je temeljno prepričanje, da prizadevanja posameznika za lastne ugodnosti nazadnje pripomorejo k boljšemu življenju za vse, druga pa je razmerje med delom in porabo.

Kapitalizem najbolje deluje, če pri delu vlada skrajna disciplina, pri porabi pa njeno čim večje pomanjkanje. To je bila tudi novost kapitalizma. Pripomogel je k poveličevanju dela, kot ga prej v zgodovini niso nikoli poznali, in razglašanju porabništva za nekaj zveličavnega, kar je bilo prav tako nekaj novega.

Zakaj je družba pravzaprav tako malenkostna in področje do človeka bolj prijaznega prepušča milijarderjem?

Filozof Richard David Precht je vse kaj drugega kot len. V desetih letih je napisal deset knjig, govori na kongresih, sodeluje v televizijskih oddajah in neumorno potuje po Nemčiji. Je med najplodnejšimi misleci nemške države in bi lahko postal simbol obetov družbe dela in rezultatov.

Kljub vsemu je Precht prepričan, da se bo prav ta družba, kot se je razvila v zadnjih 200 letih, prej ali slej znašla na koncu poti in postala zgolj epizoda v zgodovini človeštva. To se mu zdi vse prej kot slabo. »Svoboden mož v antični Grčiji se je definiral s tem, da ni delal, pa se kljub temu ni dolgočasil.« Za blaginjo so takrat skrbeli sužnji, ženske in tujci. To vlogo bodo v prihodnje prevzemali roboti in računalniki, napoveduje Precht.

Precht nove stvari zelo rad opisuje kot nekaj, kar sploh ni tako zelo novo. Rad ruši gotovosti trenutnega stanja, na primer samozaverovanost Nemcev, da so še vsako krizo rešili s svojo pridnostjo, ali gospodarskopolitični konsenz vseh strank, da je na koncu pomembno le eno: delovna mesta in pika.

»Vse skupaj vidim kot normalen, skoraj linearen razvoj,« je poudaril Precht. Na začetku industrijske revolucije so delavci pogosto garali 80 ur na teden, danes delovni teden zaposlenih za poln delovni čas znaša 41 ur. Naslednji korak naj bi bil, da zelo veliko ljudem ne bo več treba delati. Precht dobro ve, da je s tem prelom nekega obdobja zavil v všečne majhne korake.

Zaveda se seveda tudi, da nič ni bolj rušilnega od spodkopavanja političnega cilja o polni zaposlenosti. Ne nazadnje v politiki trenutno o digitalizaciji in robotizaciji delavskega področja in s tem povezanega ukinjanja domnevno milijonov delovnih mest politiki govorijo kot o katastrofi, ne kot o priložnosti. Zato vse stranke vztrajajo pri cilju o polni zaposlenosti oziroma Prechtu se to zdi vztrajanje pri mitu in iluziji.

Precht na dogajanje gleda trezno. Če bi pustili, da bi vse potekalo kot doslej, bi razmah robotov povzročil množično brezposelnost več milijonov ljudi, bedo in verjetno tudi okrepitev radikalnih strank. »Država bi se čisto spremenila,« je prepričan. A ni treba, da pride tako daleč, če se bodo pravočasno začele pripravljati politične reforme, pri čemer bo najpomembnejši univerzalni temeljni dohodek. Torej denar za vse.

Precht je aprila na to temo objavil polemično knjigo z naslovom Lovci, pastirji, kritiki. Naslov te »utopije za digitalno družbo« si je izposodil iz slavnega Marxovega navedka, po katerem naj bi bilo v komunizmu vsem omogočeno, da delajo, kar jih ravno veseli: lovijo, redijo živino ali kritizirajo. V svoji knjigi poudarja, da silni preobrati našega časa ne vodijo nujno v bedo, temveč so tudi priložnost za življenja vredno prihodnost.

Najpomembnejši element v tem orisu prihodnosti pa je ravno brezpogojni temeljni dohodek. Precht si predstavlja, da bi vsak državljan brez izjeme na primer dobil 1500 evrov na mesec. Za to ne bi obstajal poseben postopek odobritve in vsak bi lahko zaslužil še kaj dodatno, ne da bi bil bolj obdavčen kot danes. Dodatnih dajatev na dohodke ne bi bilo, po Prechtu bi se vse skupaj financiralo z davkom na finančne transakcije.

O zamisli se že dolgo razpravlja, obstaja več modelov, od nizkega temeljnega dohodka, ki bolj spominja na podporo za brezposelnost, do obsežnih konceptov, kot ga je predstavil Precht. (Mimogrede, Hans-Werner Sinn je proti obema različicama. Nizki zneski se mu ne zdijo izvirni, velikopoteznejši pa so po njegovem mnenju finančno nevzdržni).

Odločilno vprašanje pri tem pa je, kako naj bi takšen sistem nastal. Iz čiste človekoljubnosti?

Precht ponuja drugačen odgovor, in sicer ekonomskega. Zapiranje delovnih mest zaradi robotizacije in umetne inteligence bo v prihodnjih letih povzročilo krizo kupne moči. Ljudje bodo porabljali manj in gospodarstvo se bo znašlo v stiski.

»Kaj bo imel koncern od tega, da s pomočjo robotov izdeluje vedno boljše in cenejše izdelke, če pa ne bo dovolj ljudi z denarjem, ki bi te izdelke kupili?« Denar bo torej v sistem treba dovajati od drugod, ne z zaslužkom od dela.

Ekonomski pomisleki so pravzaprav še najmanjša od prihodnjih težav. Nastopila bo namreč tudi huda kriza vrednot. »Občutek lastne vrednosti je pri ljudeh izrazito odvisen od njihove konkurenčnosti – a koliko bodo vredni, če številni ekonomsko dejansko ne bodo več potrebni?«

V takšnem ustroju brezpogojni temeljni dohodek ni le rešitev za ekonomska vprašanja – da v sistem doteka nujno potrebni denar – temveč tudi orodje, s katerim lahko pride do spremembe vrednot. »Gradimo otok socializma v kapitalizmu,« je to opisal Precht.

Kapitalizem naj bi vztrajal. Ne nazadnje se izplača še naprej delati. Vendar naj to ne bi bila več edina možnost. »Če ni eksistencialnega pritiska, je nenadoma več časa za druge zadeve, na primer za vprašanje, ali lahko storim kaj smiselnega.«

Že danes bi bilo zelo težko združiti ta moralna vprašanja in lastno pehanje za ekonomskimi prednostmi. Ravno mladi naj bi dvomili o starih statusnih simbolih, dragih avtomobilih, karieri v kotni pisarni. »Številni čutijo praznino,« trdi Precht, »a jo, protislovno, pogosto polnijo le še z dodatnim trošenjem, da bi se odkupili, ker ne vidijo več smisla v delu.«

Richarda Davida Prechta zanimajo ravno ti mehanizmi dveh plati. Dolgo se je ukvarjal s kapitalizmom in njegovimi filozofskimi pionirji, na primer z Johnom Lockejem, zagovornikom zasebne lastnine in človeškega dostojanstva, ki pa je hkrati vlagal v trgovino s sužnji in Indijancem odrekal pravico do njihove zemlje. »Umetnost, da moralno razmišljanje in komercialno ravnanje v zavesti shranimo tako, da se tam ne prekrivata, ni značilna le za današnje čase, ko pijemo kakav, za katerega so zrnje nabrali otroci. Ta umetnost je stara vsaj toliko kot začetki samega liberalnega kapitalizma,« je prepričan Precht. »A morda bi bilo mogoče človeka v tem pogledu nekoliko civilizirati.« Ali sta digitalizacija in socializem združljiva?

Anke Domscheit-Berg bi se tega učila od Kitajcev. Prvi razpis za delo, ki ga je objavilo spletno podjetje Amazon, se je končal s stavkom: Prihodnost si je laže izmisliti, kot jo predvideti.

Ni naključje, da je Amazon citiral ta stavek informatika Alana Kaya in s tem hkrati orisal svojo filozofijo. V ameriških računalniških koncernih se skoraj ne razmišlja o drugem kot o prihodnosti, in nikjer niso tako prepričani, da bodo del te prihodnosti. Ali pa se vsaj pretvarjajo, da je tako.

Žal ni videti, da bi v Amazonu, Googlu, Facebooku in Uberju nastajala ukročena različica kapitalizma. Kar tam vidijo kot digitalni oziroma platformni kapitalizem, samo še spodbuja neenakost in slabi državo, posameznik je pogrešljiv ali vsaj zelo odvisen.

Digitalizacija, so pokazale raziskave, predvsem v ZDA še poglablja že obstoječo neenakost. Marsikateri raziskovalec trdi, da so za porast neenakomerne porazdelitve prihodka v precejšnji meri krive tudi nezaslišane plače za elito Silicijeve doline.

Kitajska je drug del sveta, ki mu očitno pripada prihodnost, predvsem v ekonomskem smislu. Tam ravno poteka veliki poskus, da bi uveljavili obliko kapitalizma, ki pozna zgolj ekonomsko svobodo, politične pa ne. Blaginja namesto volitev. Tudi tam kapitalizem postaja vse hujši in nikakor ni mogoče govoriti o njegovem zatonu.

Dolgo časa je vladalo prepričanje, da je le vprašanje časa, kdaj bodo ekonomski svobodi na Kitajskem sledile še politične svoboščine, kot bi bil to naravni zakon, da ekonomski liberalizem in demokracija nujno hodita z roko v roki. Vendar takega zakona ni. Kitajska namesto tega digitalno tehniko izkorišča za novo obliko totalitarizma pri nadziranju državljanov.

Zanimivo je, da tako ZDA kot Kitajska tehnične možnosti digitalizacije izkoriščajo na različne načine, od genialnih do brutalnih. Pa Evropa?

Veliko bi očitno pomenilo že to, če bi Evropejci v tej prihodnosti, ki jo bodo oblikovali drugi, lahko ohranili demokratične in družbene standarde.

Pa se ne bi moralo zgoditi kaj več? Kakšen bi bil lahko lasten, pozitiven koncept prihodnosti? Ali še obstaja vizija digitalizacije, ki ni totalitarna, temveč egalitarna?

Model prihodnosti, kot si jo predstavlja Anke Domscheit-Berg, bi lahko imenovali digitalni socializem, vendar tega izraza ne mara. »Zbuja napačne predstave in tudi ni ustrezen.« Ne nazadnje nima nič proti zasebni lastnini, niti proti bogastvu, če ni ravno obsceno. Pojem, ki ga predlaga sama, je treba dodatno razložiti, prav tako ni posebej udaren: skupnotizem (v nemščini je Commonismus, v angleščini commonism).

V njenem konceptu še vedno obstajajo trg, cene in podjetništvo, vendar jedra gospodarstva ne pomeni več kopičenje zasebne lastnine, temveč skupno dobro. Zveni naivno, a ni nujno tako.

Domscheit-Bergova je pojem izpeljala iz angleškega izraza za skupno zemljo občin (commons), kot so jo v kmetijstvu poznali včasih, danes pa se ta izraz uporablja za splošno dostopno programsko opremo. Tudi sicer se zgleduje po internetni kulturi deljenja, na primer znanja. »Novo se v sistem razrašča kot gliva,« je ponazorila, »in že danes kapitalizmu odvzema nekaj njegovega vpliva in ostrine.«

Nemka je v prvi vrsti internetna aktivistka in tolmačka digitalizacije. Zdaj je tudi poslanka, čeprav ni članica stranke, izvoljena je bila na listi Leve stranke. Pred tem je bila nekoč članica Zelenih in Piratske stranke, še prej pa je delala za McKinsey, Accenture in Microsoft. V svojem življenju je začela kar nekaj različnih karier in doživela številne spremembe, najpomembnejši pa je bil zaton Nemške demokratične republike. Ko je izginila njena domovina in je tamkajšnji družbeni sistem obveljal za preživetega, je bila stara 22 let.

Domscheit-Bergova se torej spozna na prelome in morda zato izpade takšna frajerka v zvezi z vsem, kar je povezano s prihodnostjo. Ne nazadnje je doživela, da je ob koncu starega lahko bolje, če se pristane na novo.

Lotila se je marsičesa, preizkusila in spet zavrgla, kljub temu pa sta v njenem življenjepisu stalnici to, da je levičarka in navdušenka nad možnostmi digitalne družbe. Predvsem pa verjame, da je politično levo in digitalno po naravi združljivo.

Digitalizacija se ji zdi največja priložnost sploh za protikoncept kapitalizma. Kar se tiče sveta dela, ima podobne nazore kot Precht, in niti za hip ni omahovala, ko je zapiranje delovnih mest in družbene pretrese, ki se obetajo državi, primerjala s koncem NDR.

Dejansko pa bi bilo zabavno, da bi lahko digitalizacija na vedno več področjih postopno tako rekoč ukinila cene. In kjer skoraj ne bi bilo več cene, bi kapitalizem naletel na svoje meje. Kapitalizem preprosto nima kaj početi s tistim, kar ima le simbolično vrednost.

A tisto, kar se posamezniku zdi prava mora – da bo to, kar izdeluje, postalo neverjetno poceni –, so z vidika družbe sanje, v katerih bi vsak lahko dobil svoje mesto, če bi se le znali politično prav obrniti.

Domscheit-Bergova je to pojasnila z resnično zgodbo o mizarju iz Južne Afrike, ki si je odrezal več prstov. Na spletu je stopil v stik s specialistom, s katerim sta skupaj sestavila umetno roko. Zgodba se je razširila in oglasili so se ljudje brez dlani z vsega sveta. Mizar in specialist sta načrte objavila na spletu, da so bili prosto dostopni vsem. In danes si lahko vsak za nekaj sto dolarjev da izdelati umetno dlan.

»To je poanta digitalizacije,« je poudarila Domscheit-Bergova. »Težavo je človeštvu treba rešiti le enkrat, digitalna družba pa poskrbi, da je ta rešitev dostopna vsem, s tridimenzionalnimi tiskalniki pa marsikaj lahko izdelamo sami.«

Težava kapitalizma naj bi bila, da bi po njegovi logiki izumitelj umetne dlani moral prijaviti patent in za vsako dlan zahtevati 10.000 dolarjev, kar bi pomenilo, da si milijoni ljudi, ki nimajo toliko denarja, ne bi mogli privoščiti proteze.

Zaradi tega Domscheit-Bergova odločno zagovarja močno državo oziroma močno svetovno skupnost. Nekdo vendar mora odločati, kaj je v dobro vsem. »V takšnem primeru pride do razlastitve ali odškodnine. Nekomu naenkrat damo 50 milijonov dolarjev, vendar je izum zato v lasti vseh.«

Kaj bi navsezadnje pomenila možnost, če bi ledvico, primerno za presaditev, v prihodnosti lahko natisnili po ugodni ceni in za vsakogar, če pa bi bil organ zaščiten s patentom in stal 100.000 dolarjev, se je vprašala Nemka. Zakaj je družba pravzaprav tako malenkostna in področje do človeka bolj prijaznega prepušča milijarderjem? Konkretno: »Če se Bill Gates lahko loti izkoreninjenja malarije, zakaj se ga ne more svetovna skupnost?«

Samo upati si je treba razviti videnje za prihodnost in iz tega izpeljati konkretno strategijo ter jo tudi uresničiti. »Silicijeva dolina dokazuje, da je to izvedljivo, enako Kitajci. Zakaj si torej ne upamo?«

Državni kapitalizem na Kitajskem je seveda nevzdržen, totalitaren sistem, poudarja Domscheit-Bergova. Vseeno pa dokazuje, kako daleč pripeljejo možnosti usmerjanja. Kitajska že leta pripravlja tako imenovani sistem družbenega ocenjevanja, s katerim naj bi že po letu 2020 ovrednotili vse, kar počnejo državljani. Vladi je bilo že dolgo jasno, kako bi z vseprisotnostjo interneta lahko uvedla popoln nadzor. »Če Kitajci lahko tako daljnovidno ustvarjajo politiko, to pomeni, da je to mogoče tudi pri drugih, demokratičnih legitimnih namenih, za uresničitev pozitivne vizije prihodnosti, usmerjene v vsesplošno blaginjo. Ni treba vsega prepustiti trgu.« Obstaja boljši kapitalizem?

Državni kapitalizem na Kitajskem je seveda totalitaren sistem, poudarja DomscheitBergova. Vseeno pa dokazuje, kako daleč pripeljejo možnosti usmerjanja.

Harald Welzer si želi politike hrepenenja. Kaj torej pride po kapitalizmu? Novo obdobje sreče, nov poskus večje pravičnosti, enakosti in bratstva?

Odgovor je odvisen od tega, kako vidimo ekonomsko dogajanje v prihodnjih letih. Skoraj ni dvoma, da se bodo trendi, ki zadnjih dvesto let zaznamujejo sodobni kapitalizem, še okrepili. Digitalizacija povzroča neznansko neenakost, koristi monopolom in zaradi nje lahko peščica ljudi v zelo kratkem času zelo obogati. V nekaj letih lahko preobrazi cele panoge, ukine na milijone delovnih mest in prerazporedi moči v svetovni trgovini.

Ekonomsko gledano to niso novi pojavi, le da bi danes lahko potekali z zgodovinsko novo hitrostjo. In celo če bi digitalizacija dolgoročno pripomogla k več delovnim mestom, ni verjetno, da bi se ta odpirala tako hitro, kot bi izginjala stara.

Ti pretresi so politično zanimivi, ker število poražencev oziroma tistih, ki se vidijo kot bodoči poraženci, ne pomeni več le manjšine. Od referenduma v Združenem kraljestvu za odhod države iz Evropske unije, od Le Penove, Alternative za Nemčijo in Donalda Trumpa ni treba, da ste prerok, pa vam je verjetno jasno, kaj se pripravlja.

Verjetno se zdi, da bo v prihodnjih letih pomembna delitev, in sicer nova delitev dela, blaginje in kapitala, tudi digitalnih donosov. To je mogoče povzeti iz volilnih izidov po vsej Evropi, nazadnje v Italiji.

Nihče ne more reči, ali bo drugačno delitev povzročila uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, zdi pa se gotovo, da bo zagotavljanje eksistence organizirano in financirano drugače ter da bo družba, ki ji bo zmanjkalo plačanega dela, morala poskrbeti za nove prostore in nove zamisli za življenje oziroma življenjska obdobja brez veliko plačanega dela.

Odločilno vprašanje ni, ali se bo tisto, kar prihaja, še vedno imenovalo kapitalizem. Manchestrski kapitalizem pred 150 leti tudi nima veliko skupnega z današnjim socialnim tržnim gospodarstvom. Odločilno bo, ali bo poleg etosa rezultatov, ekonomskega pospeševanja in potrošništva nastalo še drugo družbeno področje, v katerem bodo veljale drugačne vrednote. To bo področje solidarnosti, kot jo opisuje Kathrin Hartmann, področje podjetij, v katerih so delojemalci tudi lastniki, kot priporoča Hans-Werner Sinn, področje inovacij brez lastnih koristi, kar je s primerom ponazorila Anke Domscheit-Berg, pa tudi področje varnega postkarierizma, o čemer razmišlja Richard David Precht. To bi bila družba, ki ne bi odpravila kapitalizma, temveč bi ga nadgradila.

To pomeni, da bi se ohranila in izkoristila dinamika kapitalizma, trga in digitalizacije, vendar ne več za sebične namene, temveč da bi nastal prostor za nove oblike sobivanja, sodelovanja in sogospodarjenja.

Lahko bi tudi rekli: za utopije.

Sociolog Harald Welzer ravno v tem, da ni vizij ugodne prihodnosti, vidi največjo težavo sedanjosti. »Kapitalizem je dosegel, da so vse njegove alternative izginile, predvsem alternative za princip rasti,« je poudaril. »Ravno te alternative moramo odkriti, če hočemo preživeti kot človeštvo.«

Potrebovali bi nasprotne zgodbe kot protiutež, pravi Welzer, ki bi bile obetavne in ne bi govorile le o tem, čemu se je treba odpovedati, temveč o tem, kaj bi lahko pridobili. Univerzalni temeljni dohodek, mesto brez avtomobilov in podeželje brez mučenja živali so takšne zgodbe.

Welzerja moti, da politika in stranke same skoraj nimajo pozitivnih vizij prihodnosti. »Vsa politika je v znamenju tega, kako popraviti trenutno stanje. Vedno gre le za odpravljanje pomanjkljivosti.«

Nič čudnega, da številni ljudje v prihajajočem lahko vidijo le obdobje, v katerem bodo nekaj izgubili – in naj bi temu ustrezno tudi volili. Najboljše, kar lahko ponudijo stranke, je le podaljševanje sedanjosti, dokler le gre, ne morejo pa ponuditi prihodnosti.

To je mogoče lepo razbrati iz politične retorike preteklih let. Tam naj bi vedno govorili o tem, da je treba resno jemati skrbi ljudi. Žal je tako skrbi polna potem tudi politika. »Kaj bi se zgodilo, če bi končno začeli resno jemati hrepenenje ljudi?« se je vprašal Welzer.

Ta hrepenenja ne nazadnje segajo globlje od naslednjega nakupa, je poudaril Welzer.

Današnji odnos posameznika do ekonomije opisuje kot podjarmljenje. In najmanj svobodni človek je za Welzerja ravno porabnik. Kupuje stvari, ki jih ne potrebuje, pogosto niti ne uporablja, in se tako izrodi v vmesno skladišče med supermarketom in zabojnikom za smeti.

Pravzaprav bi se moralo tudi najbolj neumnemu porabniku posvetiti, da v tem kopičenju ni sreče in da tega kopičenja ne plačuje le z denarjem, temveč ne nazadnje tudi s svojim časom.

A kako doseči pozitivno prihodnost? Z revolucijo?

Odločilna ni zgolj posebej genialna zamisel ali potrjena teorija, meni Welzer. Prav gotovo ne potrebujemo novega marksizma. Odločilno naj bi bilo družbeno gibanje, ki bi raslo, se krepilo in si bilo enotno v temeljni predstavi, da je treba obstoječi ekonomiji in kulturi vsakdana nasproti postaviti nekaj novega, same krasne nove protisvetove. To je poimenoval mikropolitična strategija.

Nato pa je vendarle citiral Marxa: »Okostenele razmere je treba k plesu prisiliti tako, da se jim zapoje njihova lastna melodija.«

© 2018 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.