Borut Mekina

15. 5. 2008  |  Mladina 19  |  Politika

Ocenjeni profesorji

Ljubljanska univerza zaradi varstva integritete in zasebnosti predavateljev nasprotuje objavi ugotovitev iz anket, s katerimi študentje ocenjujejo profesorje

»Napredujemo predvsem na podlagi objav in aktivne udeležbe na konferencah v tujini, vse premalo pa na podlagi tega, kako dobri smo v predavalnici.« - dr. Aleš Črnič

»Napredujemo predvsem na podlagi objav in aktivne udeležbe na konferencah v tujini, vse premalo pa na podlagi tega, kako dobri smo v predavalnici.« - dr. Aleš Črnič
© Miha Fras

Rezultati anket, s katerimi študentje ocenjujejo delo profesorjev, morajo biti javni. Tako je zaradi Mladinine pritožbe v primeru mariborske univerze, Fakultete za družbene vede v Ljubljani in Pravne fakultete v Ljubljani nedavno odločila pooblaščenka za dostop do javnih informacij Nataša Pirc Musar. Ker študentje v teh anketah odgovarjajo izključno na vprašanja, ki so povezana z opravljanjem javne službe predavateljev, je Musarjeva sklenila, da tako zbrani podatki ne morejo biti informacije zasebne narave, zato bi morale fakultete podatke razkriti. »Javnost ima nedvomno upravičen interes izvedeti, katere so nepravilnosti ali pomanjkljivosti pri posameznem visokošolskem učitelju ali sodelavcu pri opravljanju dela. Javnost rezultatov študentskih anket bo povzročila pozitivno odpravljanje morebitnih pomanjkljivosti pri pedagoškem procesu, ustvarjanje pozitivne tekmovalne klime med visokošolskimi učitelji, omogočila bo splošno informacijo javnosti o kakovosti pedagoškega dela,« je sklenila v odločbi. Mariborska univerza je odločbo upoštevala in rezultate objavila, Univerza v Ljubljani (FDV) pa je sprožila upravni spor.
V pritožbi na upravno sodišče je dekan FDV dr. Anton Grizold med drugim zapisal, da bi objava rezultatov študentskih anket fakulteti povzročila veliko škodo. Izkazana naj bi bila »nevarnost nastanka težko popravljive škode, ki bi nastala zaradi objave osebnih podatkov visokošolskim učiteljem in sodelavcem ... zaradi omajanega zaupanja, krhanja medosebnih odnosov med zaposlenimi in drugimi sodelavci ter morebitne tabloidizacije razkritih podatkov pa tudi sami toženi stranki«. Zato je FDV od upravnega sodišča zahtevala, da prepreči objavo rezultatov. Poleg tega so na FDV še zagrozili, da bodo, če bodo morali objaviti rezultate študentskih anket, te opustiti. »Ker je univerza avtonomna pri sami odločitvi o zbiranju podatkov, mora biti avtonomna tudi pri odločitvi o namenu njihovega zbiranja in obsegu njihovega razkrivanja. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo zaradi želje informacijskega pooblaščenca po večji informiranosti javnosti te informiranosti manj, saj bo univerza kot institucija, katere kakovost delovanja je skoraj v celoti odvisna od zadovoljstva, zaupanja in pozitivnih vzpodbud zaposlenih, prisiljena ukiniti izvajanje tovrstnih anket. To bo namreč edini način, s katerim bo lahko zaščitila varstvo integritete in zasebnosti zaposlenih, to pa bi lahko imelo dolgoročne posledice za njen razvoj,« so zapisali na FDV.
A upravno sodišče, ki postopka še ni končalo, je v uredništvo Mladine kljub temu poslalo rezultate anket za vse pedagoge na FDV od leta 2002 do leta 2007. Nekatere rezultate objavljamo v preglednici; upoštevali smo zgolj učitelje, ki jih je ocenilo več kot 20 študentov v šolskem letu 2006/2007. Študentje na ljubljanski univerzi v anketi odgovarjajo na sedem vprašanj. Oceniti morajo predavanja, razumljivost navodil, odnos do študentk in študentov, predlagano študijsko literaturo, odgovarjajo na vprašanje, ali jih učitelj spodbuja k razmišljanju in samostojnemu delu in podobno.
Za javnost študentskih anket se sicer že ves čas zavzemajo študentje. »Ocenjevanje pedagoškega dela visokošolskih učiteljev je eden izmed mehanizmov notranjega zagotavljanja kakovosti in edina možnost, ki jo imajo študentje, da lahko neposredno izrazijo svoje mnenje oziroma ocenijo pedagoško delo svojih učiteljev. Študentske ankete so mednarodno priznan inštrument ocenjevanja dela visokošolskih učiteljev, pri čemer so rezultati v tujini javni, pri nas pa se po nepotrebnem 'mistificirajo',« pravi predsednik ljubljanske študentske organizacije Tomaž Černe. Dodaja, da če bi bili rezultati študentskih anket javni, bi ankete šele dobile težo in s tem sprožile premike pri pedagoškem delu. Na podlagi ugotovitev anket bi se znal vsak profesor umestiti glede na kolege, študentje pa bi tako dobili podatke o kakovosti pedagoškega dela učiteljev, kar je seveda eden pomembnejših dejavnikov pri odločanju o izbirnih predmetih, na katerih temeljijo bolonjski študijski programi.
Enako menijo v študentskih svetih. »Študentski predstavniki že dalj časa zastopamo stališče, da bi bilo za študente dobro, če bi poznali ocene posameznih predmetov, saj bi s tem študentom olajšali izbiranje predmetov in jim ponudili objektivne podatke o teh,« pravi Špela Juhart, predsednica Študentskega sveta FDV. Tudi prenovljeni (bolonjski) programi predvidevajo večjo izbirnost, zato postaja študentovo odločanje o izbiri predmetov vse pomembnejše. »Izbira pa ne sme temeljiti samo na subjektivnih informacijah, ki pridejo do študentov po neformalnih kanalih. Seveda bi bilo treba ob taki določitvi pretehtati metodologijo zbranih podatkov in pripraviti ustrezne ankete, ki bi poleg pedagoškega dela ocenjevale tudi predmet sam,« pravi Juhartova.
Čeprav so študentske ankete na ljubljanski in mariborski univerzi začeli na svojo roko opravljati nekateri učitelji ali študentje že v začetku sedemdesetih let, se do danes v Sloveniji niso razvile v uporaben sistem. Rezultati teh anket ostajajo skrivnost. Ljubljanska univerza je v pravilniku o študentskih anketah zapisala, da gre za osebne podatke predavateljev, zaradi česar je treba z rezultati ravnati skrajno pazljivo. Tajne ocene, ki naj bi jih na fakultetah upoštevali v postopkih habilitacije oziroma napredovanja, dobi na vpogled le dekan, oceno za posameznega učitelja pa tudi pooblaščeni predstavnik študentskega sveta, ko mora napisati mnenje študentov o napredovanju profesorja. Nekateri profesorji, kot je denimo dr. Ivan Leban s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, ankete o svojem delu zato še vedno izvajajo in objavljajo na svojo roko. Leban opaža, da se ljubljanska univerza odloča za tutorski sistem, kjer je učitelj neprestano dosegljiv študentu, »hkrati pa univerza ne želi preverjati kakovosti učiteljev. Mislim, da večina profesorjev ne prenese kritike,« pravi Leban.
Dr. Aleš Črnič, sedaj predstojnik katedre za kulturologijo na FDV, ki se je v času študija dejavno zavzemal za uveljavitev študentskih anket, se spominja odpora starejših profesorjev, ki so menili, da študentje niso pristojni za ocenjevanje predavateljev. »S tem se nisem strinjal in še danes mislim, da so ankete nujne,« pravi. Po njegovem za zdaj kakovost predavanj premalo vpliva na napredovanje profesorjev. »Napredujemo predvsem na podlagi objav in aktivne udeležbe na konferencah v tujini, vse premalo pa na podlagi tega, kako dobri smo v predavalnici,« pravi. Vendar ima glede samih anket in objave rezultatov, pridobljenih pri tem, mešane občutke. »Na oceno, ki jo študentje dajo posameznemu profesorju, vpliva cel niz dejavnikov. V prvem letniku so pri množičnih predmetih ocene praviloma nižje od tistih pri izbirnih predmetih v višjih letnikih. Profesorji, ki od študentov zahtevajo veliko, niso nujno slabi, a praviloma dobivajo nižje ocene. Tako anketa, ki jo trenutno izvaja Univerza v Ljubljani, prepogosto ne pokaže realne kakovosti posameznega predavatelja. A to še ne pomeni, da pomanjkljivosti ne bi bilo mogoče odpraviti - študentje in profesorji bi v intenzivnejšem sodelovanju lahko prišli do boljše ankete, ta pa bi bila zares učinkovita šele takrat, ko bi jo velika večina študentov izpolnjevala korektno. Do takrat se mi zdi javna objava rezultatov vprašljiva, saj ne služi vsebinskim namenom. Vsekakor bi se mi zdelo smiselno razširiti dostop do rezultatov anket znotraj samih fakultet - da predstojnik katedre prebere ocene svojih kolegov v časopisu, na fakulteti pa jih ne more dobiti, je, milo rečeno, čudno.«
Uradne institucije, denimo nekakšne neodvisne agencije za visoko šolstvo, ki bi preverjala kakovost programov, v Sloveniji ni. Kakovost je resda težko oprijemljiv pojem, a tako kot profesorji ocenjujejo študente, tako tudi študentje na uglednih svetovnih univerzah že od nekdaj quid pro quo ocenjujejo predavatelje. Ponekod, denimo v Veliki Britaniji, kjer je več kot sto univerz, so priljubljene njihove lestvice, izračunane na podlagi rezultatov študentskih anket, s katerimi študentje ocenjujejo delo profesorjev; za oxfordsko univerzo, denimo, na spletni strani ceq.oucs.ox.ac.uk, kjer si lahko bodoči študentje ogledajo mnenja nekdanjih študentov o posameznem predmetu. Študentske ankete so dejansko najbolj uveljavljen in priljubljen način notranjega preverjanja.
Skoraj nepreglednemu številu različnih visokošolskih ustanov pa se v zadnjem času približujemo tudi v Sloveniji. Poleg mariborske in ljubljanske univerze sta zadnja leta nastali še Univerza na Primorskem in prva zasebna univerza v Novi Gorici. V ustanavljanju je Nova univerza na Brdu pri Kranju, Slovenska škofovska konferenca pa pospešeno pripravlja vlogo za ustanovitev katoliške univerze s sedežem v Ljubljani. Zasebnim visokošolskim zavodom, od Gea Collegea do celjske Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije ali Visoke šole za dizajn je država poleg tega v zadnjem času podelila približno 30 koncesij za različne izobraževalne programe, od standardnih ekonomskih ali podjetniških smeri do vsaj na prvi pogled eksotičnih programov, kot sta medkulturni menedžment in ekotehnologija. Po podatkih Študentske organizacije Slovenije je svet za visoko šolstvo samo v zadnjih treh letih akreditiral več kot 300 študijskih programov in 24 novih visokošolskih institucij, od katerih je 18 zasebnih.
Kljub statistiki, ki kaže vse večjo vključenost prebivalstva v izobraževanje, in inflaciji izobraževalnih ustanov pa je vprašanje, ali podobno hitro raste tudi kakovost. Ponekod v tem razširjenem visokošolskem prostoru delo že sedaj poteka precej nenavadno. Predavanja na Fakulteti za uporabne družbene študije, eni od članic morebitne Nove univerze, potekajo, denimo, v novogoriškem dijaškem domu, bližnji gimnaziji ali prostorih ljudske univerze. Nedavno ustanovljena Evropska pravna fakulteta pripravlja predavanja v igralnici Perla, v novogoriški splošni knjižnici in stavbi mestne občine. Tudi za večino predavateljev je službovanje v teh novih izobraževalnih središčih zgolj postranska dejavnost. Pogosto so upokojeni, zaposleni v odvetništvu ali na matičnih, javnih fakultetah in v drugih ustanovah. Znan je primer zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki ga študentje na Evropski pravni fakulteti ali Fakulteti za podiplomske pravne in evropske študije iz Kranja pravzaprav ne vidijo, čeprav je nosilec predmetov. Gregorja Viranta, ki predava na treh mestih, na Fakulteti za javno upravo, na Evropski pravni fakulteti in Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije (FPDEŠ), pa morajo študentje poiskati kar na ministrstvu za javno upravo, kamor jih preusmerja FPDEŠ.
Če bi se študentje pri odločitvi, kam po znanje, lahko oprli na ankete, namesto da se zanašajo zgolj na mnenja starejših znancev in reklamne letake, bi morda dobili objektivnejši vtis o tem, kaj jim prinaša prihodnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.