Dr. Boris Vezjak

2. 10. 2008  |  Mladina 40  |  Politika

Kdo koga graja?

Politična instrumentalizacija strokovnjakov

Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
© Marko Pigac

Pred dnevi je sociolog dr. Matej Makarovič v svoji povolilni oceni potožil, da je pred volitvami zaznal precejšnjo instrumentalizacijo medijev. Dodal je še opazko, po kateri je ta bila »včasih že prav neokusna v tistih tiskanih medijih, ki so v posredni ali neposredni lasti Pivovarne Laško«. Z njegovo sodbo se je mogoče strinjati ali ne, mnenja o tem so različna. Toda ob takšni »mainstreamovski« razpravi se redko poraja še druga, bolj delikatna: instrumentalizacijo vendarle vselej izvajajo konkretni ljudje, uredniki, novinarji, posamezniki. A kako je s presojevalčevim profesionalnim ugledom, ki ga je podžgal v moralno razpravo o okusnosti? Drugače rečeno, je mnenje izjavljavca lahko verodostojno in se je tudi sam podvrgel načelu, ki ga graja? Nihče namreč ne dvomi, da se politične zlorabe medijev, vredne vse obsodbe, dogajajo, toda vsaj enako vredne analize, čeprav redkejše, so instrumentalizacije akademskih profesionalcev, ki se s to sfero poklicno ukvarjajo. Še zlasti, ker včasih naletimo kar na trojno ujemanje področje-strokovnjak-medijska instrumentalizacija; zdi se, da so nekateri prav medijski in ne kakšni drugi poznavalci svoje ime in pero zastavili kot orodje za zmago neke politične opcije.
Najprej k okusnosti Mateja Makaroviča, ki zadnja leta skupaj z dr. Matevžem Tomšičem zanesljivo sodi v kategorijo petih najpogosteje objavljanih medijskih in političnih presojevalcev v državi. Zakaj, ni težko uganiti, o izbiri pa je treba povprašati odgovorne, ki so se tako odločili, recimo pri Delu, Večeru, STA, RTV SLO, POP TV. Imenovana vselej nastopata kot strokovnjaka Fakultete za uporabne in družbene študije (FUDŠ) in v tem kontekstu navadno ne pozabita razdreti kakšne robate misli o ideološki podstati Fakultete za družbene vede (in njenih rdečkastih profesorjev), ki sta ji pripadala še pred kakšnim letom. Navadno delujeta v paru, najbolj sta zaslovela z analizo o medijski svobodi v Sloveniji, ki jo je Janševa vlada, sicer ne prvič, kajpak naročila prav pri njiju. Zanimivo, a šele z njo je preostala profesionalna srenja dobila jasnejši signal, da je z Makarovičevimi in Tomšičevimi poklicnimi standardi nekaj narobe. Vlada je namreč plačala 12.000 evrov mimo razpisa, da sta ji omenjena raziskovalca v pičlih treh tednih (!) postregla z eksplicitno (!) ugotovitvijo, da ni preveč uspešna in učinkovita pri svojem pritisku na medije. Bizarnost brez primere.
No, ko se je Makarovičevo kolumnistično pisanje prvič pojavilo še v »sumljivem« brezplačniku Ekspres (neznan izdajatelj, neznana odgovorna urednica, neznani novinarji, neznani viri financiranja), v katerem je nadvse zadovoljno podprl »novi medijski projekt«, smo skomignili z rameni. Njegova poprejšnja nenehna prizadevanja, da vlado obrani pred obtožbami o cenzuri in političnih pritiskih, niso puščala dvoma. In ko se je v zadnji izdaji Ekspresa oglasil z zadnjimi napotki pred volitvami, znova, kako ironično, z medijsko analizo, sploh nismo več dvomili. Tokrat je Makarovič sklenil apologetično: »Pojav kakšnega novega medija, ki ni pod njenim nadzorom, je namreč sprejet z očitno jezo in celo sovraštvom. Znano ljubljansko komunikologinjo je v nedavnem nastopu pred televizijo zaneslo celo v namig, da bi bilo treba časopis, ki ga zdajle prebirate, pravzaprav prepovedati.«
Naslednje številke teden kasneje ni bilo več. Jo je kdo prepovedal? Sploh ne, takojšnje prenehanje izhajanja dva dni po volitvah je bilo dodaten indic za sklepanje, da je šlo ves čas za politični projekt vladajoče stranke, ki je prenehal, ko za to ni bilo več potrebe. Vmes smo v njem, če odmislimo pravoverno vsebino, zasledili še kopico kolumnistov iz »pravega tabora«, dvostranski intervju z dekanom FUDŠ-a Matevžem Tomšičem in seveda veliko reklamo za vpis na to fakulteto. »Evolucija« njegovega stališča je sploh indikativna; najprej je Tomšič Ekspres in Slovenski tednik označil z besedami, da sta »oba časopisa desno usmerjena, uporabljata grob stil za obračunavanje z vsemi, kar pa je navsezadnje značilno za rumeni tisk«. Minil je le en samcat teden do njegovega kolumnističnega nastopa v prav tem rumeno-desnem tisku, kasneje se je pustil v njem intervjuvati in oglaševati svojo fakulteto.
In kaj bi bilo s takšnim delovanjem sploh narobe? Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, ki jo je nazadnje podpisal? Ali pa to zanj kot komentatorja in podpornika ni več tako pomembno, kakor je bilo v njegovi raziskavi, kjer so avtorji uravnoteženost metodološko povzdignili in preimenovali v nič manj kot Janis-Fadnerjev koeficient uravnoteženosti, čeprav avtorja seveda govorita o nečem povsem drugem, namreč o koeficientu neravnovesja (coefficient of imbalance)? Osmič, kako si Makarovič razlaga, da so članki v Ekspresu večkrat skoraj identični tistim v Slovenskem tedniku in npr. Demokraciji? Ter kaj je novega v teh številnih projektih, ki »prepisujejo« drug od drugega; mar to ne dokazuje, da so resnični avtorji pravzaprav skriti nekje v ozadju, morebiti v štabih strank?
Veliko vprašanj, še zlasti za medijskega strokovnjaka, ki si želi kakovostnih medijev. Resnici na ljubo je na nekatera Makarovič pred novinarji že moral odgovarjati. Igra skrivalnic je tekla takole: pravi, da ni vedel, kako dolgo bo izhajal Ekspres, da njegove ekipe »ne pozna«, da je komuniciral le z odgovorno urednico po elektronski pošti, da domneva, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

 

Celoten članek je na voljo le naročnikom. .

Zakup člankov

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890. Kodo, prejeto na telefon, prepišite v spodnje okence in takoj boste boste lahko dostopali do vsebin.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Mladina digital - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate .
Z dolgoročno NAROČNINO prihranite tudi do 25 %!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.