Študent naj bo!

40 let Radia Študent, prvega evropskega neodvisnega radia, skozi oči nekdanjih in zdajšnjih sodelavk in sodelavcev

2009: Generacija RŠ danes

2009: Generacija RŠ danes
© RADIO ŠT

Povedano najpreprosteje je Radio Študent otrok študentskih nemirov, ki so leta 1968 zajeli tako rekoč vso Evropo in na obeh straneh t. i. železne zavese povezali mlade v obsojanju in jasnem zavračanju takšne in drugačne družbene uniformiranosti. Na demonstracijah, ki so zajele tudi Ljubljano, so študentje opozarjali na to, da jugoslovanski socialistični režim ne prakticira niti svojih lastnih deklaracij, in protestirali proti slabšanju svojega socialnega položaja. To se je kazalo v krčenju možnosti za pridobitev štipendije ali prostora v študentskem naselju, kar je vse bolj ogrožalo predvsem socialno šibkejše sloje prebivalstva pri pošiljanju otrok na fakultete. Epicenter slovenskega upora je bila Filozofska fakulteta v Ljubljani. Na njej se je pokazala odločenost za razširjanje zunajparlamentarne opozicije, t. i. nove levice. In prav zaradi tega ljubezenskega razmerja med družbeno kritiko in zahtevo po novih oblikah študentskega organiziranja je 9. maja 1969 na svet prijokal Radio Študent.
Luka Škoberne je bil eden izmed glavnih pobudnikov ustanovitve Radia Študent in njegov prvi odgovorni urednik v letih 1969-70. Danes se spominja: »Oktobra 1968 smo imeli predstavniki univerzitetne študentske organizacije (ŠOU) skupaj z dekanom Filozofske fakultete in nekaterimi rektorji sestanek na temo, zakaj je prišlo do študentskih protestov. Dosegli smo konsenz glede obsodbe kakršnega koli političnega vmešavanja v avtonomnost univerze, hkrati pa smo se strinjali, da je splošna informiranost študentov zelo slaba. Tako je nastala pobuda, da se ustanovi študentski medij, konkretno radio. Najprej je bilo mišljeno, da bo to zgolj nekakšna razglasna postaja v Rožni dolini, toda mi smo hoteli imeti pravi radio. Imeli smo svoje ideje in poglede na svet in z njimi smo hoteli iti v eter.«
Tako je četica navdušencev z vizijo potrkala na vrata predsednika ŠOU Jožeta Šlandra. »K meni so prišli po podporo in v bistvu ni bilo potrebnega veliko lobiranja. Vsi smo vedeli, da je to treba izpeljati,« pripoveduje Šlander. »Takrat je pod vodstvom Ljuba Dobrečeviča deloval študentski radioamaterski krožek, ki je izdelal oddajnik. Nato smo v kleti osmega bloka v študentskem naselju v Rožni dolini uredili studio, nakupili opremo, nekaj nam je je donirala tudi RTV, ki je nazadnje opravila še meritve oddajnika, in po prejetju soglasja za oddajanje smo začeli pripravljati program.« Kot pravi uradna zgodovina Radia Študent, objavljena na spletni strani, »je bila univerzitetna partija prepričana, da bo z ustanovitvijo radijskega medija, ki bo študentsko populacijo ''hitro in objektivno'' informiral o vseh za študente aktualnih dogodkih in problemih, umirila vrenje med študenti ljubljanske univerze konec šestdesetih let. Zgodilo se je ravno nasprotno.« Šlander, ki je postal prvi direktor Radia Študent (1969-70), dodaja: »Veliko študentov je bilo takrat zelo aktivnih v politiki, kulturi in glasbi in številni izmed njih so potem prek avdicij prišli na RŠ. Fleksibilnost je omogočala, da so se študentje menjavali, s čimer je bil zagotovljen dotok vedno novih, svežih idej.«
Matjaž Hanžek je v začetku sedemdesetih let vodil redakcijo za kulturo. Pri njem so brali poezijo Barbara Levstik, Ivo Ban, Marko Okorn itd. Številni danes uveljavljeni kritiki so prišli z Radia Študent. »RŠ je bil prostor, kjer so se stikale in uveljavljale nove umetniške in druge kulturne dejavnosti,« opisuje Hanžek. »Ljudje so vnašali nove ideje v slovensko kulturno politiko, to je bilo zelo inovativno obdobje. Vse skupaj je temeljilo na entuziazmu in malodane volonterstvu, na neki način smo dejansko živeli z radiom.« Poleg drugih so takrat teoretična in družbenokritična razmišljanja v eter pošiljali tudi Rastko Močnik, Rado Riha in Slavoj Žižek. Občasni spodrsljaji so bili pravzaprav nujnost. Na začetku je Radio Študent oddajal zgolj tri ure na dan in tako se je enkrat pripetilo, »da je tehnik pozabil izklopiti oddajnik. Mi smo ostali v studiu, pili in, da rečem, šimfali čez oblast, dokler nas niso poklicali s policije in nam naročili, naj že enkrat izklopimo oddajnik, če že ne znamo nehati govoriti,« z nasmehom pripoveduje Hanžek.
Darko Štrajn je bil v tistih letih predsednik študentske klubovske organizacije Škuc, ki je imela prostore v istem bloku kot Radio Študent, za katerega je začel sam delati leta 1972. »Prvi pravi razcvet je radio doživel leta 1971 ob zasedbi Filozofske fakultete. Povezal se je s študenti in postal glasnik njihovih zahtev,« pripoveduje Štrajn. »Novinarji RŠ so odhajali na FF z ogromnimi prenosnimi magnetofoni in se nato takoj vračali na radio, da bi posnetke čim prej spravili v eter. Drugi mediji so dogajanje na FF skorajda prezrli, mislim, da je nacionalna televizija posnela zgolj dve ali tri minute.« Kako to, da je partija dovolila Radiu Študent poročanje o teh stvareh? »Bistvo radia je bilo v tem, da smo govorili jezik, ki je bil režimu nerazumljiv. Manipulirali smo z nesporazumom. Oni so nas vprašali: ''Pa kaj vi hočete?'' In mi smo jim odgovorili: ''Mi nič nočemo.'' Je pa tudi res, da smo se jasno opredelili do tega, da se nočemo vključevati v vladajoči politični kontekst. Zanimala nas je svoboda ljudi, ne pa neki ustavni amandmaji, ki so se takrat sprejemali. In ker nas partijski aparat ni razumel, nam je zgolj od časa do časa namenil nekaj malega odobravanja, češ ''saj vemo, da ste mladi''.«

Veliko glasbe in kulture za malo denarja

Če se kar koli na Radiu Študent v vseh teh letih ni spremenilo, potem se niso večno nizki honorarji. Pomanjkanje denarja je na začetku pomenilo velike težave predvsem za glasbeno redakcijo in postavitev fonoteke je padla predvsem na pleča takratnih glasbenih avanturistov. »Bilo je tako, da smo sami nosili plošče v fonoteko. Bilo nas je nekaj razmeroma premožnih v smislu, da smo še živeli pri starših in smo lahko svoj denar investirali v muziko,« pripoveduje eden prvih glasbenih urednikov Dragan Bulič. »Nismo resno jemali domače glasbe ali tuje pop scene, zato smo že na samem začetku štartali z alternativno, progresivno glasbo, ki takrat ni imela prostora na nobeni drugi radijski postaji v Sloveniji. Ko se je razvedelo, kaj počnemo na RŠ, se je pri nas oglasilo veliko ljudi, ker so želeli priti do posnetkov plošč, ki jih na domačem trgu ni bilo mogoče dobiti. Obiskalo pa nas je tudi veliko delegacij tujih študentov. Ko so prišli v Ljubljano, je bilo nujno ustaviti se še na RŠ, prvi študentski radijski postaji v Evropi.« Na začetku je bil vzornik RŠ-evcev sicer komercialni Radio Luxembourg, vendar radio, ki so ga poslušali mladi širom po Evropi ravno zato, ker je predvajal dobro glasbo. Podoben uspeh je v Sloveniji imel Radio Študent. Zaradi njegovega vpliva in priljubljenosti med mladimi je nacionalni radio že leta 1972 ustanovil Val 202. Toda ta ni mogel resno konkurirati Radiu Študent, ki se je že uveljavil kot vodilni protagonist alternativne glasbene scene, kar je postalo še očitneje v drugi polovici sedemdesetih let, v obdobju punka.
Igor Vidmar, ki je na radiu preživel 17 let in bil nekaj časa tudi odgovorni urednik, se spominja tega drugega zlatega obdobja radia: »RŠ je bil enklava ustvarjalne svobode, svobode govora in avtentične lokalno-globalne popularne kulture v kontroliranem okolju samoupravnega socializma. RŠ je soustvaril punk kot množičen pojav in mu pomagal prebiti zid med glasbo kot zabavo in družbo, politiko kot realnostjo. Medijsko je podprl začetno naredi-sam fazo punka kot stila in glasbenega izbora, ki ni bil kupljena konfekcija Igor Bašin - Bigor, redni sodelavec glasbene redakcije od leta 1991, je napisal knjigo o festivalu Novi rock z enakim naslovom. O njem pravi: »Novi rock je potekal vsako leto v ljubljanskih Križankah, in sicer s sodelovanjem med naprednimi silami na nacionalnem radiu in Radiem Študent. Ne smemo ga jemati zgolj kot rockerski festival, ki je odprl vrata popularni glasbi, ampak je pravzaprav šlo za festival, ki je bil sestavni del sproščanja in osvobajanja medijskega prostora. Novi rock je po svoje otrok punka in punkerji novega vala so bili njegovi prvi pobudniki. Poleg tega, da je Novi rock deloval kot epicenter dogajanja in generiranja glasbenih imen, je pomenil razvoj novega dogajanja na domači sceni, bil je sestavni del nove civilnodružbene iniciative v smeri demokratizacije Slovenije.« Eden tedanjih zunanjih sodelavcev politične redakcije je bil tudi Pavle Gantar, ki je dobrih deset let sodeloval z radiem in zanj pripravljal politične komentarje. Danes se takole spominja razvoja Radia Študent od začetka sedemdesetih do sredine osemdesetih let: »RŠ je bil na začetku edini predstavnik drugačne podobe študentovstva in drugačnega idejnega ter konceptualnega pogleda na družbo. Kot avdiomedij je bil izjemno pomemben pri promociji rocka in nastanku punka. Takrat je punk glasba dejansko pomagala artikulirati celotno politično in kulturno kritiko, saj ta ni bila možna z vidika represivne partijske države. RŠ je bil tu osamljen otoček drugačnosti, ki je potem zajela celo vrsto različnih idej, gibanj in dogajanja, ki so nato zaznamovali drugo polovico osemdesetih.«
Proces demokratizacije je vidno zaznamovalo tudi dogajanje v kulturi. »Kultura je bila takrat izjemno pomembna že zato, ker smo mladi imeli priložnost razvijanja novih vsebin in praks v umetnosti ter kulturi, ki so bile denimo zastopane v projektu Neue Slowenische Kunst in v t. i. retroavantgardi. Ta je pokazala, kako je ustvarjanje lahko vezano na uporabo že znanih form. Ravno tako smo v kulturni redakciji dosegli svojevrstno revolucijo s sodelovanjem s skupino Laibach glede produciranja glasbe z računalniki, kar so do tedaj glasbeniki v glavnem zavračali,« opisuje Melita Zajc, kulturna urednica (1982-86). »Poleg tega se je leta 1984 pojavil festival Magnus in pokazal nove možnosti kulturniških praks in identitet, ki so šle vzporedno z našo potrebo po uporabljanju novih, resnih teoretskih prijemov. Ti so kot takšni terjali inovativnost v kulturi. Šlo je za prepletanje veliko stvari, med drugim psihoanalize in podobnega, zato smo veliko sodelovali z Rastkom Močnikom in drugimi. V tistem času se je emancipiral tudi video in se s televizije preselil v klube. Tako smo dobili videoumetnike nove generacije ter nove oblike produkcije in pa produkcijske organizacije, ki so bile usmerjene v širjenje avdiovizualnih vsebin, s čimer se je spreminjal ta prostor, v katerem je do takrat samo ena televizija, torej samo ena ustanova, imela možnost takšnega predvajanja stvari.«

Nacihimne, vojaški udari, JBTZ in Metelkova

Osemdeseta leta so bila čas najrazličnejših radijskih eksperimentov, pri katerih so sodelovale tako rekoč vse redakcije in službe. Ekonomskopropagandni program ni bil nobena izjema. Niti ni mogel biti, saj so scenarije za reklame prispevale vse redakcije. Urednik EPP Boštjan Perovšek (1981-83) pripoveduje: »Marketing je bil dokaj pomemben vir dohodkov, vendar to ne pomeni, da smo se mu v celoti podrejali. Odgovorni urednik Iztok Saksida je recimo za Coca-Colo izdelal imeniten scenarij: za podlago reklamnega spota smo vzeli prepevanje črncev ob kopanju s krampi, čez to pa je špiker prebral: ''Imejte kapitalizem v želodcu, pijte kokakolo!'' Seveda smo od tega podjetja izgubili vir dohodka za nekaj mesecev, ampak smo si to upali privoščiti in smo si to tudi želeli privoščiti.«
Razžalitev ''dobrega imena'' Coca-Cole je bila nekaj, razžalitev in vznemirjanje partijskega aparata pa nekaj povsem drugega. To je Igor Vidmar temeljito občutil na svoji koži, ko je na dan varnosti, 13. maja 1983, v eter spustil nemško himno v interpretaciji pevke Nico. »Zraven sem dodal varnostno-samozaščitno opozorilo v smislu: ''Dragi poslušalci, tole je bila nacihimna, in ker je dan varnosti, morate takoj obvestiti pristojne organe.'' Mislil sem, da bo to zaleglo, a so zadevo slučajno slišali na mestnem partijskem komiteju, pa je nastala še ena kunderovska šala.« Zaradi katere je Vidmar potem en mesec odsedel v zaporu, Gantar pa je spisal še en oster komentar zoper partijski represivni aparat. Radio Študent vsekakor ni popuščal in podobne provokacije so se nadaljevale. Po pričanju starih radijcev je bila ena izmed bolj smešnih ta, ko je RŠ objavil, da je v Beogradu prišlo do vojaškega udara in da je oblast v federaciji prevzel general Pizdarević.
Med tistimi, ki so režim redno obmetavali s kritikami in provokacijami, so bili seveda špikerji. Ena izmed tedanjih legend frekvence 89,3 MHz Nada Vodušek (1978-89) pojasnjuje: »Špikerji so bili zelo suvereni in na njih je slonel velik del programa, pri čemer so takrat zastopali načelo svobode govora in eksperimentiranja in se dotikali področij, ki se jih drugi pač niso.« Njen kolega Jure Longyka (1985-97) dodaja: »Špikerji so bili ljudje, ki so bili na premcu pomembne ladje in ki so na svoj način, s komentiranjem in moderiranjem programa, predstavljali in povezovali civilnodružbena gibanja. Nekateri so bili pač dovolj pomembne osebe, da je res bilo pomembno, kaj so rekli v eter.«
V času procesa proti četverici JBTZ je Radio Študent poleg Tribune, Škuca, Mladine in Nove Revije odigral osrednjo medijsko vlogo in s tem doživel obdobje najmnožičnejše poslušanosti v svoji zgodovini. Ker je bil s svojim oddajnikom omejen zgolj na Ljubljansko kotlino, so ljudje program snemali na kasete in te so potem romale na vse konce Slovenije. »Takrat so se postavljala zelo močna civilnodružbena omrežja,« razlaga Ali Žerdin, takratni odgovorni urednik. »Na RŠ so delali ljudje, ki so bili aktivni tudi v teh omrežjih. To je radiu zagotavljalo črpanje idej iz različnih koncev in tu se je vedno poudarjala predvsem inovativnost, ki se je kazala skozi nenavadne oblike tehnične produkcije. Imeli smo tudi politiko odprtih telefonov in participacije poslušalcev pri ustvarjanju programa.« V zraku je vladala velika negotovost. Direktor Peter Barbarič je sodelavce obvestil o možnosti, da bi lahko tudi na Radiu Študent opravili preiskavo, zato je bilo na izrednem zboru odločeno, da se iz prostorov umaknejo vsi občutljivejši dokumenti. Zaradi dodatne možnosti, da bi varnostni organi vlomili v prostore radia in obremenjujoče dokumente podtaknili, sta bila kupljena dva ležalnika zavoljo nočnega dežuranja, ki je trajalo približno dva meseca.
Nočno dežurstvo je potekalo tudi v času osamosvojitvene vojne. V trenutku, ko je bil v Rožni dolini sestreljen helikopter JLA, je bil v etru zdaj že špikerski veteran Boštjan Vrhovšek - Botz. »Naenkrat se je vse streslo,« pripoveduje. »Na kraj dogodka smo poslali poročevalca in ljudi neposredno obveščali o tem, kaj se dogaja. Poleg tega smo prisluškovali policiji in vojski, torej tistim kanalom, ki niso bili zakodirani, in seveda vse informacije takoj objavljali. Bili smo tudi prvi, takoj po sestrelitvi helikopterja, ki smo začeli JLA pozivati, naj se vda, ker nima možnosti za zmago. Najbrž smo tudi zato od njih dobivali telefonske grožnje, da nas bodo bombardirali. Šlo je zares, ampak smo ostali na radiu in v etru.«
Dve leti kasneje smo v Ljubljani doživeli zasedbo bivše baze JLA na Metelkovi. Radio Študent je zasedbo podprl na kraju samem, in sicer s postavitvijo improviziranega, na agregat priklopljenega studia, kjer je nekaj časa ustvarjal program. S tem je prvič prišel v spor z demokratično oblastjo. »Mestna občina Ljubljana nam je zaradi podpore Metelkovi odtegnila finančne dotacije in namenila grožnje s tožbo,« se spominja Botz. »Pa je šel tja naš direktor Miran Divjak in jim pojasnil par stvari v stilu ''eno oblast smo zrušili, ne bo nam problem še ene''. Potem so umaknili grožnje, ker so sprevideli, da se jim enostavno ne splača igrati se z nami.«

Od socialističnega enoumja h kapitalističnemu

Spor z MOL je zaznamoval začetek neizbežnega upada Radia Študent. Vidmar skorajda ne bi mogel bolje povzeti vsega skupaj: »''Demokratična'' devetdeseta so radio pokopala z divjo privatizacijo radijskih frekvenc in z ignoranco novih vladarjev, ki RŠ niso več potrebovali.« Zaradi novih razmer v neodvisni državi je Radio Študent začel izgubljati prvotno vlogo, ki jo je imel v družbi, to pa se je kazalo tudi v razpoloženju na samem radiu. Kot razlaga Longyka, »se nam je po tem, ko je bilo konec udrihanja čez enoumno oblast, zgodilo to, da smo nekoliko izgubili kompas, in dejansko smo v devetdesetih bolj iskali sami sebe«. »Po svoje je šlo za spopad z normalnostjo,« dodaja špikerka Mojca Širok (1991-96). »Glavni sovražniki iz osemdesetih, ki jih je bilo s tako lahkoto natikati, so izginili in pojavilo se je vprašanje, kaj storiti zdaj, ko ni več izrednih razmer. Med tistimi redkimi elementi, ki so to prehodno obdobje zares dobro definirali, je bila recimo oddaja ''Nisam ja odavde'' Aide Kurtović, s katero se je RŠ postavil po robu pojavu velikega nacionalizma, ki so ga takrat propagirali Jelinčič in podobni.«
»Da, ta moja oddaja ''Nisam ja odavde'',« nadaljuje Kurtovićeva, »je štartala jeseni 1991 in njen namen je bil dati prostor študentom iz nekdanjih republik. Nisem želela, da bi po vsem, kar se je tu zgodilo, nastal nepremostljiv kulturni zid med Slovenijo in južnimi republikami. Toda tisto, kar je bilo sprva mišljeno kot interaktivna glasbena oddaja, se je čez nekaj mesecev sesulo, ko je vojna eksplodirala še v Bosni in na Hrvaškem. A vseeno smo vztrajali in klicali tamkajšnje kulturnike in bende, kolikor se je le dalo, in seveda predvajali njihovo glasbo, zaradi česar je bila oddaja zelo poslušana. Ljudem je nekaj pomenila. In kar zadeva Jelinčiča - intervjuvala sem tudi njega in ga mogoče malce naivno, pa vendarle zbadala: ''Mogu ja dobiti državljanstvo? Pa zašto ne?'' Na koncu sem ga vseeno povabila na prvi Balkan žur in je prišel v polno nabit K4 in je jedel burek iz mojih rok; toliko o tem.«
Kljub takšnim stvarem se je Radio Študent vseeno vse bolj zapiral vase in se ukvarjal s svojimi težavami, leta 1997 pa je to povzročilo implozijo znotraj radia, ki je prevzela obliko spontane in spodletele stavke proti novemu direktorju Dejanu Jelovcu. Temu so tedanji RŠ-evci očitali avtoritarnost in povzročanje delitev med upravo in sodelavci po načelu ''deli in vladaj''. Radio je pod Jelovcem zdrsnil v neke vrste pravni nihilizem in mu je zaradi pravno-formalnih anomalij in neurejenega statusa grozil celo odvzem frekvence. V povezavi s stavko je bila radiu povzročena največja škoda s tem, da ga je takrat zapustilo ogromno najvidnejših sodelavcev in ti so z odhodom populili kar nekaj korenin. Potrebnih je bilo deset let, da je Radio Študent premostil notranje razprtije in ponovno zadihal z novo vodstveno ekipo, ki je položaje zasedla leta 2007 in tudi uredila status radia.
In kje je Radio Študent danes? Zdajšnji odgovorni urednik Tomaž Zaniuk pravi, da radio ohranja svojo temeljno držo: »Včasih so medijski prostor na Slovenskem nadzorovale politične, torej partijske strukture, dandanes pa je ta prostor spet enoumen zaradi podrejenosti kapitalu. RŠ pa še podpira in interpretira dogodke, ljudi in fenomene, ki kljub nesporni politični, umetniški ali pač kaki drugi vrednosti v domačem večinskem medijskem diskurzu enostavno niso ustrezno zastopani.« Na glasbeni sceni Radio Študent nadaljuje tradicijo Novega rocka s projektom Klubskega maratona, s čimer še naprej podpira mlade, nepriznane bende z domače glasbene scene. »Drugače od Novega rocka Klubski maraton ni centraliziran, temveč je razpotegnjen po klubih širom po Sloveniji. Vsako leto na natečaju izberemo šest bendov, nato pa jih pošljemo po klubih in jih tako pomagamo promovirati,« razlaga Luka Zagoričnik, glasbeni urednik. Projekt Cross Radio povezuje nekomercialne radie po Balkanu z izmenjavo predvsem glasbenih in kulturnih novic. Bošnjaška glasba je posebej zastopana v oddaji Podalpski selam, romska pa v Romano Angnulipe. Če govorimo o kulturi, se Radio Študent ukvarja s številnimi nekomercialnimi in sicer progresivnimi festivali, ki jih drugi mediji komajda omenijo. Sočasno proizvaja tudi svoje kulturne dogodke, kot je denimo branje poezije in pravljic v sklopu Za dva groša fantazije. Z družbenopolitičnega vidika je podprl zasedbo Roga kot pred desetletjem Metelkove. Na radiu imajo oddaji azilanti in migrantski delavci, še naprej pa deluje tudi kot glasnik aktivističnih gibanj in omrežij, kar je vnovič pokazal ob nedavni protifašistični manifestaciji v Ljubljani, ki jo je pripravila Fronta za svobodo sveta. Tako Radio Študent ostaja to, kar je bil, in edina omejitev, ki jo doživlja, je geografska. »Radio Študjent do Hrastnika sploh ne njese,« pravi znan jingl, ki ga spuščajo v eter. Zato bi bilo lepo, če bi za to obletnico dobil v dar kakšen oddajnik. Ali pa za kakšno drugo ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.