Jure Aleksič

4. 3. 2010  |  Mladina 9

Zmajeva mreža

Učinek megalitov Marka Pogačnika - peklenska znamenja ali samo res huda kolektivna histerija?

Litopunkturni sistem Marka Pogačnika v Vipavi

Litopunkturni sistem Marka Pogačnika v Vipavi
© Borut Peterlin

»Dva dni po postavitvi kamnov me je začela boleti glava,« je pripovedoval prvi gospod. »To je bilo, ko še sploh nisem vedel, da so jih postavili. Prej nisem imel nikoli takih težav, zdaj pa me že tri tedne močno grabi. Pride in gre. Tudi soseda se pritožuje zaradi podobne bolečine. Pravi, da ji nobena tableta ne prime.«

Gospodovo pričevanje ni bilo v ničemer atipično. Za mizo v neki hiši v širši okolici Vipave se je ob flancatih in teranu zbralo sedem ljudi iz vseh koncev doline, ki so hoteli ostati neimenovani. Osma gospa v zadnjem trenutku ni mogla priti, zato je poslala pisno izjavo. Vse pestijo identične tegobe. Vsak jamči še za desetine sorodnikov, sosedov in znancev, ki menda doživljajo isto. Nobeden od teh osmih ni imel nikoli prej podobnih težav, pri vseh so se pojavile januarja - torej po decembrski postavitvi megalitov pred Centrom starejših občanov sredi Vipave. Vsi so pomoč najprej zaman iskali pri zdravnikih ter jo potem našli pri Ladu Mihaelu Florjančiču, 'duhovnem priprošnjiku' iz Svetega Antona pri Kopru.
Ampak pojdimo skozi ta bizarni dan vseeno raje kronološko.

Vesoljske bitke

»Naj se za začetek bralcem Mladine malo predstavim,« je dejal dobrodušni sivolasi možak. »Sem Lado Mihael Florijančič in imam poleg narejene strojne fakultete tudi magistrat organizacijskih ved. Pri petem letu starosti mi je postalo jasno, da sem voden od najvišje inteligence v vesolju. Očeta sem izgubil v vojni, mama je bila zaradi službe cele tedne zdoma, zato sem bil v otroštvu precej prepuščen sam sebi. Moji edini prijatelji so bili moji nevidni pomočniki, ki so me ves čas in me še danes zelo dobro vodijo. Jaz sem znanstvenik in inovator. Moj dar je predvsem ta, da vidim nevidne dimenzije. Z najvišjo inteligenco trojstva se pogovarjam direktno, tako kot pravkar z vami.«
Center delovne sobe zaseda mehanizirana premična postelja, na kateri zdravi paciente. V karieri jih je obdelal že preko 23.000. Pred kakimi desetimi leti sem ga v neki obupani fazi svojega življenja obiskal tudi sam. Stanje se mi po obisku sicer ni izboljšalo, sem pa prišel na zelo toplo priporočilo nekega dobrega znanca - ciničnega urbanega tipa, ki mu je gospod Lado zelo olajšal trpljenje. Znanec pa je prišel na priporočilo neke estradne zvezde, ki ji je gospod Lado tudi obrnil življenje na bolje.
Poleg detajlnih anatomskih diagramov hrbtenice in šarenice v sobi po stenah visijo številne krščanske podobe. Vse so mu prinesli hvaležni pacienti, mi je pojasnil, in on jih je obdržal, ker so mu bile všeč - njegova duhovna filozofija pa ostaja neka precej svoja. Čeprav pri svojem delu izdatno uporablja računalnik, podrobnosti vsakega primera raje zapiše v velik zvezek, ker bi se lahko v računalniku zle sile dokopale do teh podatkov.
»O svojih dognanjih sem napisal knjigo Duhovni Svet Peta Dimenzija,« je gospod Lado nadaljeval svojo predstavitev. »To je v bistvu neka povsem nova smer, o tem ni na ta način pisal še nihče pred mano. Moj cilj je, da ljudje ne bi bili več duhovno slepi, duhovno gluhi in duhovno nepismeni. To je ta trenutek največji problem človeštva. Veste, meni ni bilo treba iti na Zemljo - pa sem se sam odločil, da bom šel nazaj dol, ker sem sklenil pomagati človeštvu. Sodeloval sem v številnih pomembnih bitkah - v vesolju sem bil že tudi trikrat ranjen. Prav v tej hiši, tamle zgoraj, sem se tepel s Hudičem. Dobil sem ga na finto in ga tako hudo nabil na mizo, da je počila deska. Lahko greste pogledat, miza je še vedno tam. Potem z ženo vso noč nisva mogla spati. Zakaj? Ja, ker so bila nebesa tako vesela, da so angeli vso noč peli.«
Ravno tisti trenutek je v sobo s pladnjem lešnikov in mandljev vstopila žena - lepa urejena gospa v najboljših letih, ki je te zadnje navedbe potrdila z: »Joj, res je, nič nisva spala takrat! Pa jaz zelo rada spim, veste - nujno rabim svojo dozo, ha ha ha.«
Mojca Mihael je vodja Gibanja proti duhovnemu nasilju in vestna kronistka dosedanjega boja. Medtem ko mi je gospod Lado razlagal osnovno štorijo, mi je njegova življenjska sopotnica v roke potiskala fotokopije najrazličnejših dokumentov. Tega je bilo res veliko: tam je bil šopek nagrad, ki sta jih z možem po mednarodnih wellness festivalih dobila za svoje inovacije (na eni plaketi se modro mršči Nikola Tesla, na drugi medalji piše samo Brussels Eureka). Tam so bili lični barviti prospekti za njuno škatlico, ki nad krajino vzpostavi kupolo spiritualne zaščite. Tam so bila razna tipkana pričevanja anonimnih državljanov o škodljivosti megalitov in intervjuji z njihovim stvariteljem Markom Pogačnikom, tam je bila fotokopija članka iz Dela o tem, kako so v Zagrebu Pogačnikove kamne odstranili kar z bagri. Zadnja zadeva v arhivu je bila fotokopija še povsem sveže Crnkovičeve kolumne iz Dnevnika, kjer med drugim piše: »Dela Marka Pogačnika ne cenim preveč, saj kot ortodoksen racionalist ne verjamem v njegov mumbo-jumbo lari-fari ekoeksorcizem.«
Zgodba do sedaj naj bi bila približno taka: začelo se je, ko so gospoda Lada za pomoč prosili krajani Rubij in Škrbine. Megalite je tja postavil Pogačnikov učenec. Ekokomuni, na katere teritoriju so bili megaliti postavljeni, naj bi v kratkem času pocrkalo ogromno koz. Potem so za pomoč zaprosili še sami krajani, ki so po postavitvi kamnov začeli trpeti hude glavobole, od zdravnikov diagnosticirane 'viroze' pa se niso in niso hotele pozdraviti. Stanje se je samo še slabšalo, razvilo se je tudi par resnih obolenj, dokler niso člani komune leto kasneje kamnov odpeljali stran. Od takrat težav ni več. A istega decembra, kot so jih v Rubijah odstranili, so jih postavili v Vipavi, in zelo kmalu so se pojavile identične težave.
»Dokler so v okolici ti kamni, je to za zdravje ljudi neskončno škodljivo,« pravi gospod Lado. »Danes je znanstveno sprejeto, da na človeka zelo konkretno vplivata luna in vreme - ni pa še sprejeto, da obstaja tudi ogromno drugih sil, ki jih pač ne vidimo. Saj Pogačnik brez problema tudi sam prizna, da tiste kozmograme na kamnih zakodira - in jaz vem, da so te kode vedno škodljive in lahko tudi smrtonosne. Na človeka delujejo zelo čustveno. Predvsem ga preko jeze, strahu in razdražljivosti odprejo, da potem lahko vanj seva vsa tista kozmična negativa. Gre za uničujoči vpliv zlih višjih inteligenc iz vesolja, končni cilj pa je samouničenje človeštva.«
Zdravilec iz Svetega Antona pravi, da nima proti Pogačniku čisto nič, pred dolgimi leti ga je celo zdravil: »Ampak on je trmast kot bik. Glede na vsa pričevanja in tudi na moja dognanja je dejstvo, da so njegovi kamni zelo škodljivi.« Na tej točki se je v debato zopet vključila gospa Mojca: »Ampak to je za nekatere žal dober biznis. Ti kamni so postavljeni po vsej Sloveniji in videti je, da so s postavitvijo teh zadnjih v Vipavi dosegli neko kritično maso. Vzpostavila se je t. i. zmajeva mreža in zdaj sva preplavljena s klici iz vse Slovenije. Kličejo iz Ljubljane, iz Maribora, iz Kranja ... Vsi imajo od januarja hude težave. Toliko jih je, da z Ladotom komajda še zmoreva.«

Glavoboli

Kot rečeno, v anonimni hiši nekje v bližini Vipave je za mizo sedelo sedem anonimnih oseb, ena je poslala pisno izjavo. Za gospodom iz prvega odstavka je spregovorila prva izmed gospa. »Od januarja me mučijo glavoboli - tudi jaz nisem imela s tem prej nikoli nobenih težav. Glavobol pride in gre, poleg tega me mučijo tudi suha usta in neko čudno praskanje v grlu. Ne pišite, v kakšni, ampak jaz sem v taki službi, da pridem v stik z ogromno ljudmi v Vipavi in res veliko jih tarna, da jih boli glava.«
Naslednji gospod: »Imam sive lase in sem marsikaj doživel, ampak takega glavobola pa še ne. Glavobol spremlja omotica, boli recimo 15 do 20 minut in potem gre stran, vrne se pa ponavadi čez kakšno uro. Zvečer se umiri, takrat me pa muči hudo suh nos - to je tako neprijetno občutje, da ga je nemogoče opisati. V bistvu je to tako močno ščemenje, da gre že za hudo bolečino. Koncentracija mi je tako padla, da sem se, preden sem izkušnje zaupal drugim, parkrat vprašal: pa menda ja nisem že dementen? Kaj ni še malo zgodaj?«
Gospa na njegovi levi: »Pri meni je klasika, tišči me tukaj zadaj na temenu in čez čelo. Ja, od januarja, prej nikoli nič. Ampak zares divji je primer moje mame, ki je sicer že zelo v letih, a je drugače tako robustnega zdravja, da je to med nami kar taka mala legenda. No, ko sva se enkrat dvakrat peljali mimo Vipave, me je potem na avtocesti sama prosila, naj zmanjšam hitrost, ker se počuti neznansko slabo. In to je bilo, da se razumemo, ravno tam blizu Razdrtega, kjer je pod viaduktom postavljen še en Pogačnikov kamen. Smo si rekli: gotovo je kaj takega pojedla - čeprav drugače zbija meso in teran lažje kot mi vsi tukaj ... Ampak naslednji dan smo jo morali pa peljati na urgenco - jo je celo noč trgalo, je imela take krče, da mi je kasneje rekla, da je bila prepričana, da umira. Potem sem jo peljala k Ladotu in sva danes obe v redu, samo glavobol pri meni ne gre in ne gre stran.« Ko sem gospo vprašal, ali je njena mama vedela za obstoj kamnov, mi je vehementno zatrdila, da ne - da še danes ne ve, ker ji niso hoteli zbujati nobenih sugestij.
Vsi prisotni so me dvakrat prosili, naj poudarim, da so Florjančičevo pomoč poiskali oni in da se jim ni on sam prav z ničimer vsiljeval. Pričevanja za mizo so tekla naprej. Gospod iz prvega odstavka se je pozneje spomnil: »Aja, a veste, kako se je pri meni vse skupaj sploh začelo? Začela me je boleti leva rama, ki me ni bolela nikoli prej. V enem tednu mi je tako otekla, da ni bilo za živet. Zdravnik me je vprašal, kje sem se tako hudo udaril, in ni hotel verjeti, da nikjer. Bolečina je bila nekaj neverjetnega, a sem šel potem k Ladotu. Takoj je bilo bolje. Naslednji dan je bilo že skoraj čisto v redu.«
Mož gospe, pri kateri smo se zbrali, je pričal: »Tudi meni se je začelo januarja, glavni problem pa so občasni glavoboli in hude težave s kostmi. Ja, tudi pri meni: nikoli prej, zdaj pa kot da bi me nategnili na mučilni napravi. Sem športnik, skrbim zase, ampak so me začela kolena tako boleti, da iz počepa nisem mogel vstati brez pomoči. Tudi mene je zdravnik spraševal, kje sem se tako udaril, nategnil - pa sem mu lahko rekel samo: nikjer! Ne rečem, če bi me bolelo eno koleno, ampak kar naenkrat obe? Šele Lado me je malo porihtal, čeprav so še vedno problemi.«
Najpomenljivejše se mi je zdelo pričevanje gospoda, ki je prišel iz Rubij, kjer so imeli v regiji prvi težave s kamni: »Postavili so jih predlani decembra in kak mesec po postavitvi so v naši vasi zavladali glavobol in neka čudna omotica ter brezvoljnost.« Potem ko jim je Florjančič zatrdil, da ne bo stanje nikoli v redu, dokler so kamni tam, so se za drugo in tretje mnenje obrnili še na dva bioenergetika. Ta dva sta sicer uporabljala drugačno terminologijo, a sta oba potrdila, da je zadeva hudo škodljiva.
»Krajani smo čutili številne simptome,« je nadaljeval gospod. »Najpogosteje bolečino zadaj v glavi in špikanje tu spodaj pod rebri. Otroci in starejši so bili tisto zimo res nenormalno bolni, kar naprej, pojavila so se tudi najhujša možna obolenja. Delali smo poskuse, tja med tiste kamne smo z verigo skušali spraviti psa, pa ni hotel - bil je ves iz sebe, čisto moten. Videl sem človeka - pretepač, 120 kil, neustrašen kamiondžija -, ki je od tistih kamnov odšepal kot majhen otrok s taaakimi očmi. Potem so decembra kamne vendarle odstranili in to zimo otroci tako rekoč niso zbolevali. Prav, ljudje se nam lahko smejijo, ampak mi smo imeli izkušnjo, ki je nikakor ne bi radi ponovili - in je tudi nikoli ne bi želeli komu drugemu.«

“Jaz sem super ko šus!”

Proti koncu pogovora so me zbrani prosili za moje lastno mnenje. Prosili so me, naj se nikar ne držim nazaj in naj jim samo povem po resnici. Odgovoril sem jim, da se skrajno zahodno kondicionirani um, kot je moj, seveda vedno nagne v smer racionalne razlage, v tem primeru najbrž kolektivne histerije ... Obenem pa mi glede na nekatera moja doživetja v zadnjih letih ne pride na pamet, da bi tako zviška in zlahka užalil njihovo trpljenje.
Kolikor se mi je gospod Lado zdel, ee, zanimiv in dobronameren možak, sem dodal, je tako meni kot bo najbrž tudi bralcem tako rekoč nemogoče sprejeti njegovo terminologijo (po opravljenem razgovoru je recimo v moji prisotnosti pregledal neko pacientko in ugotovil, da se ji je zaradi Pogačnikovih kod iz duhovnega telesa umaknilo 800 metrov ožilja, nakar mi je razložil, da lahko zle vesoljske inteligence z razdalje 900.000 milijard svetlobnih let cilj na Zemlji tolčejo na 30 metrov natančno).
Ob tem so se zbrani razumevajoče nasmehnili in se strinjali: »Saj je res, Lado včasih tako čudno govori. Ampak važno je, da njegove metode delujejo. Greš k njemu, te boli, greš nazaj, ne boli več. On ima pač neko čisto svojo terminologijo, s katero opisuje pojave in sile, za katere uradna, širše sprejeta terminologija še ne obstaja.«
Znočilo se je in seveda je bil skrajni čas, da se Mladinina ekipa sooči z domnevno zloveščimi kamni sredi Vipave. »Srečno!« so nama samo na četrt v šali zaželeli zbrani in zagrizli v pršut.
Ko sva se peljala po pretežno mračni Vipavi, mi je v glavi srhljivo donela glasba iz filma Omen, a je bilo potem mudenje ob samih kamnih en tak manjši antiklimaks. Postavanje ob njih ni zbujalo nobenih posebnih občutkov. Priznam, dejansko me je začelo zbadati na desni pod rebri in ni nehalo vse do spanca, ampak tako me je na levi strani zbadalo že dva dni prej. Ob strmenju v megalite nisem zblaznel (vsaj mislim) - in če smo že pri tem: če so ti kamni 'megaliti', potem je Vipava megalopolis. Pač tri skale, na njih neki znakci, na sredi manjša skala. Malce se mi je morda zdelo smešno, da bi to leta 2010 kdorkoli kupoval kot Umetnost, ampak hej.
»No, da vidimo, ali sem močnejši od tistega 120-kilskega pretepača!« je dahnil kolega Peterlin, ki je med tistimi kamni potem pol ure neustrašno hopsal kot šest mesecev star jazbečar. Ko sem ga opozoril, da hopsa skozi sam domnevni neksus zla, se je namrščil: »Ti, kaj bi bila najbolj nevarna stvar, ki bi jo lahko tukaj naredil - ker to z veseljem naredim, ni problem ... Pa da vidimo!« Ko sem predlagal, naj spije deci kalužnice, ki se je nabrala v pentagramski vdolbini pod osrednjo skalo, sva se takoj strinjala, da raje ne, ker ta je pa čisto možno res strupena.
Res je sicer, da je pol ure stanja zraven gotovo premalo za kakršne koli zaključke, je pa tudi res, da je natakarica v baru, ki jo od megalitov ločijo samo štirje metri in ena šipa, zatrdila: »Jaz se počutim super ko šus, za druge pa ne vem!« V bistvu sploh ni vedela za nobeno potencialno kontroverznost in se ji o tem tudi ni ljubilo kaj preveč debatirati. Dosti raje je tarnala, kako jo je prizadelo, da je na Emi prejšnji večer s 400 procentov naskoka zmagal tak neizrekljivo ostuden kmetavzeraj.

Lov na čarovnice

Redko dobi človek priložnost za pogovor s Satanom, sem se nasmehnil za prebitje ledu in Marko Pogačnik se mi je samo utrujeno nasmehnil nazaj. Pravi, da se je moral navaditi na marsikaj hudega.
Z litopunkturno umetnostjo se ukvarja že preko trideset let. Zanjo je leta '91 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2008 Jakopičevo nagrado, že dvakrat je bil nominiran za alternativno Nobelovo nagrado, ki se uradno imenuje Right Livelihood Award. To so seveda samo vrhunci dolge ustvarjalne poti; Pogačnik je ne nazadnje tudi avtor slovenskega grba. Njegovi litopunkturni sistemi s kozmografi ne stojijo samo po vsej Sloveniji, temveč tudi od Koroške preko Prage vse do ekvadorskega Quita.
»To je gonja, to je pogrom!« pravi glede teh zadnjih obtožb na svoj račun. »Če kdo tako kot Lado napiše v Primorskih novicah, da bo uničil vse moje delo v Sloveniji in Evropi - kaj je to drugega kot načrtovan vandalizem? To ni demokratično. Umetnost se je stotine let borila za lastno svobodo izražanja, zdaj pa spet takole? To sem nazadnje doživel v socializmu, ko so me hoteli vtakniti v umobolnico zaradi moje poezije. Star sem bil osemnajst let. Partijska klika v Kranju se me je pač hotela znebiti tik pred maturo. Iz tega je potem nastal OHO.«
Dobre razlage, zakaj naj bi ga duhovni priprošnjik iz Svetega Antona vzel na piko, nima. »Samega sebe vidi kot nekakšno utelešenje boja proti zlu in očitno ga je zaneslo predaleč. Ampak jaz tega človeka izjemno spoštujem, to je vendar moj prijatelj Lado ... Res je, da ga nisem videl že vse od začetka osemdesetih, ampak vmes se nisva nič skregala ... Res ne vem, kaj mu je. To, da se, kjerkoli hočem postaviti novo stvaritev, začnejo dogajati anonimni telefonski klici, da bi se preplašila lokalna skupnost ... Ne, to ni demokratično, to je nesprejemljivo! To, da se ljudi takole organizira in da se potem reče: BOLI ME GLAVA, TO JE HUDIČEVO DELO!!! - to je tipičen lov na čarovnice in pred tristo leti bi me najbrž vrgli na grmado.«
Njegovi kozmogrami, pravi, niso nobena peklenska znamenja, temveč univerzalni jezik, ki so ga poznale vse kulture do sedaj. Vsaj vse tiste kulture, ki so znale komunicirati z naravo. Marko Pogačnik je konceptualni umetnik in ga od vsega morda še najmanj zanima materija. Njegovi kamni imajo na svojih mestih zelo konkreten namen - in sicer pospešitev dviga neke nove civilizacije, ki bo spet uravnovešena z naravo in božanskim jedrom vesolja. »Imamo že v celoti izdelan projekt portala za Cerkniško jezero - smo bili že vse dogovorjeni, pa so se spet začeli dogajati anonimni telefonski klici: TO JE NEVARNO! TO POVZROČA RAKA! Brez vsake osnove se opleta z besedo 'rak', ki v ljudeh avtomatično sproži najgloblje eksistencialne strahove. Na srečo so nam v Cerknici dali priložnost, da smo se šli lahko z lokalno skupnostjo pogovorit, in zdaj ni več nobenega nasprotovanja. Portal bomo postavili kmalu, samo da se umakne sneg.«
Megaliti v Vipavi imajo konkreten namen, da tamkajšnji prostor preko kozmogramov povežejo z Nanosom, Erzelom, Cerkniškim jezerom, Ljubljanskim barjem ter izviri Vipave. Na moje vprašanje, ali gre tu res zgolj za čisto simbolično raven čiste Umetnosti ali gre tudi za kak konkretnejši efekt, je odgovoril, da gre prav gotovo predvsem za konkretnejši efekt: »Ko naredim povezavo z obema gorama, se vzpostavi ravnotežje. Pride do energetskega dialoga. Razumem, kaj hočete zares vprašati, ampak vaše gledanje je zelo antropocentrično - govorite o vplivu na ljudi, moji kozmogrami pa imajo vpliv samo na zemljo, samo na naravo. Vpliv na ljudi je zgolj posreden, saj se v zdravi, revitalizirani pokrajini tudi ljudje počutijo bolj zdravi.«
Žal moji dvomi niso znali biti tako hitro pogašeni. Če gre za konkretne geomantske učinke, če se vzpostavi nič manj kot 'energetski dialog' in če imamo cel kup ljudi, ki se pritožujejo zaradi skrajno sinhroniziranih zdravstvenih težav - kaj potem ne obstaja vsaj možnost, da se mojster moti in da imajo lahko njegovi sistemi vpliv tudi na nekatere ljudi? »Ne,« mi je odgovoril po krajšem premisleku, »ne, glede tega ni možno, da bi se motil. Teoretično je nemara mogoče kvečjemu to, da se nekateri ljudje bolje počutijo v bolj odtujenem prostoru. Morda so nekateri tako izgubili stik z naravo, da bi jim bil lahko tak dogodek spodbuda, da se vprašajo, kako je v resnici z njimi ... Tukaj, saj razumete, zdaj razmišljava skrajno teoretično. Ampak ne verjamem, da imajo ti ljudje zares težave. Sem umetnik in zelo občutljiv človek - in čutim, da to ni resnično. To je neka masovna halucinacija, spodbujena s sugestijo.«
O izkušnji, ki so jo imeli v Rubijah, ne želi govoriti, saj s tem nima nič. Ljudje, ki jih je učil, ustvarjajo po vsem svetu - sam pa v Rubijah nikoli ni bil in zadeve sploh ni videl. Možno je edino to, spet teoretično, da njegov učenec tam ni upošteval konflikta med komuno in vasjo ter da so zaradi tega nastale kakšne 'interference'.
Na vprašanje, kaj je bilo v Zagrebu, sem dobil odgovor: »Ja, tam sem bil pa prav res užaljen. Sistem je odstranil isti župan, ki je postavitev najprej financiral. Zagrebčani pravijo, da je bilo to zaradi nekih predvolilnih kombinacij.« Ko sem ga vprašal, kakšne predvolilne kombinacije bi to sploh lahko bile, je odmahnil z roko, da 'nerad stopa v razna ugibanja'.
Ko sem ga skušal spodbuditi v še kaj več z razpredanjem, da je moralo nedvomno boleti, ko so Hrvoji njegovo zdravilno umetnost ruvali z bagri, me je prekinil in kategorično zatrdil, da se kamnov v Zagrebu niso lotili z bagri. Ko sem omenil, da imam doma kopijo članka iz Dela Zagreb z bagri nad Pogačnikove stebre, je grenko vzplamenel: »Ja saj, seveda - izpuliti je treba tako reč, kajne?!« Ko sem ga opozoril, da mi je pet sekund prej zagotovil, da se jih niso lotili z bagri, je samo odmahnil z roko, da je hotel reči, da se jih z bagri niso lotili tako 'na globoko' (ali nekaj takega, morda nisem najbolje razumel).
Potem je dodal: »Mene je tako lahko napadati, ker sem se vedno zavzemal za neko drugačno, novo umetnost in ker nimam praktično nobene zaslombe. Moj namen je doseči spremembe. Mar boste rekli, da ne obstajajo zelo močni lobiji, ki se najbolj od vsega bojijo sprememb? Podoben litopunkturni sistem sem postavil v Beljaku. Čez leto dni je župan občane vprašal, ali ima kdo kakšne težave, pa ni dvignil roke en sam. Želim si, da bi podobno storil tudi župan Vipave - ampak seveda šele čez eno leto, ko bo čas za to! Saj tam moj sistem še sploh ni bil dokončan, ko so že začeli zganjati paniko. Šele predvčerajšnjim so postavili zadnji del, uradne otvoritve sploh še ni bilo. Prej ste me vprašali, ali je tudi slovenski grb kozmogram. Seveda je, ampak tudi grb je bil blokiran, tudi proti njemu so sprožili gonjo. Trajala je dolga leta - vse dokler niso ljudje dobili vtisa, da je grb zanič, nekateri so celo trdili, da je kot grb kakega nogometnega kluba. Veste, Slovenija zna biti do svojih umetnikov tako zelo grda!«
Gospod Marko mi je ob koncu pogovora obljubil, da bo preko Vipavskega župana kontaktiral lokalno skupnost in da se bo, če bo izražena želja, z njo tudi sestal. Gospod Lado mi je na dan oddaje teksta poslal udaren traktat z naslovom: Moj pogled na zdravljenje Zemlje. Za citiranje žal ni več prostora, izpostavil bi le traktatovo nosilno misel, ki jo osebno stoodstotno podpišem: Zemlja je zdrava, bolni so ljudje. Od čisto vsega skupaj pa mi bo v spominu najbrž najdalj ostalo razmišljanje nekega pametnega moža v zvezi z bizarnimi peripetijami v Vipavi: »Kako zanimivo. Tudi sam opažam, da postajajo največji dvomljivci v ezoterike drugi ezoteriki.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.