Za novi aktivizem

Pogledi na zeleno prihodnost Slovenije z vidika okoljske etike in politike

Zelena politična ideologija ne obstaja in zelene stranke so fragmentirane po vsem političnem spektru od levice do desnice, zato je njihovo sodelovanje pogosto ne samo nemogoče, temveč tudi nesmiselno.

Zelena politična ideologija ne obstaja in zelene stranke so fragmentirane po vsem političnem spektru od levice do desnice, zato je njihovo sodelovanje pogosto ne samo nemogoče, temveč tudi nesmiselno.
© Borut Peterlin

Slovenija ima glede trajnostnega razvoja največ težav z velikimi, strateškimi projekti, ki pa so, žal, tudi tisti z največjim vplivom na okolje. Po projektu gradnje avtocest, ki nas je postavil na četrto mesto v EU po gostoti avtocestnega omrežja (pred nami so le Nizozemska, Luksemburg in Nemčija), je naslednji veliki projekt termoelektrarna na lignit. Ker sta zmanjševanje cestnega prometa in odmik od fosilnih goriv na splošno priznana kot najpomembnejša cilja »zelene« prihodnosti, lahko rečemo, da se Slovenija s svojo makrorazvojno strategijo za zdaj giblje natančno v nasprotni smeri.
Domnevam, da bi premik v prihodnosti lahko povzročilo spoznanje, da gre pri velikih razvojnih odločitvah tudi za etično vprašanje, torej vprašanje odgovornosti za posredno ali neposredno škodo, ki jo povzročimo. Pri celotni razpravi o TEŠ je bila ta dimenzija žalostno odsotna, razprava je tekla, kot da gre le za tehnična in ekonomska vprašanja. Zelena prihodnost Slovenije je precej odvisna od tega, koliko bomo okoljska in razvojna vprašanja prepoznali tudi kot etična vprašanja.
S tem je povezano vprašanje našega značaja oziroma etosa. Zelo rad imam Melvillovega Moby Dicka; kitolovci, njihova kultura in njihovo življenje so fascinantni in vredni občudovanja. To so bili možje; tako kot šaleški knapi in kurjači, pred katerimi se človek lahko le odkrije. A vendar, to nikakor ni razlog, s katerim bi danes upravičevali izkopavanje in kurjenje lignita ali lov na kite. Tradicionalizem nas veže na življenjske navade, ki bi jih bilo modro in etično opustiti. V Sloveniji so to najbrž predvsem prometne navade in velika raba osebnih avtomobilov, odnos do odpadkov in zavračanje popolnega recikliranja ter brezbrižno ravnanje s komunalnimi odplakami v individualnih hišah. Seveda se temu pridružujejo še navade, ki so univerzalno nevzdržne in povezane z globalno kulturo pretiranega potrošništva. Še bolj ambiciozna, a po mojem, žal, resnična ugotovitev je, da je celoten proizvodni način sodobne industrijske in potrošniške civilizacije »navada«, ki bi jo v dobro vseh veljalo bistveno spremeniti.
Dejstvo je, da so spremembe individualnega načina življenja pomembne in nujne, a vendar so po svojem dometu omejene - ključni dejavnik so vendarle politike, ki jih določa in uveljavlja država. Kakšna bo prihodnost slovenskih okoljskih in razvojnih politik? Do naše okoljske politike smo kritični predvsem zaradi njene neambicioznosti - v smislu, da sicer opravlja funkcije nadzora okoljskih standardov (ki so sicer tako ali tako temeljito obravnavani v evropski skupni zakonodaji), nikoli v zgodovini države pa ni v celoti prevzela avtonomnega določanja okoljskih politik, še manj, da bi kdaj odigrala osrednjo vlogo pri določanju širših državnih razvojnih politik.
Okoljska politika je v Sloveniji torej omejena na bolj ali manj uspešno inšpekcijsko službo. Po mojem so razlogi za to trije. Prvič, okoljska politika in okoljski resor nista v središču moči političnega prizorišča, položaj okoljskega ministra ima razmeroma manjšo težo, zato ga koalicije pogosto prepustijo politično šibki figuri, ki sama niti nima možnosti, da bi to razporeditev spremenila. Drugič, zavestno ali nezavedno je tak položaj ljudem ustrezal, saj so bile v zadnjih 20 letih bistvene prednostne naloge razvoja druge, ne pa trajnost in varovanje okolja. Na nekaterih področjih so morali celo vladni ekonomisti ugotoviti, da je razvoj Slovenije potekal na račun okolja. In tretjič, na političnem prizorišču kot takem ni okoljske politike in politikov. Na začetkih slovenske demokratične politike je bilo v nekem trenutku videti, da bo zelena, okoljska politika konstitutivna pri določanju smeri razvoja in konstitucije nove države. Nato smo doživeli prerazporeditev: prva »herojska« generacija okoljevarstvenikov se je ali umaknila ali premaknila v strokovno-uradniško sfero, na drugi strani pa se je nekoliko kasneje začela oblikovati razmeroma močna civilna, nevladna okoljska scena. Ta razvoj bi bil sam po sebi lahko pozitiven, saj imamo močno uradniško-strokovno in aktivistično-nevladno dimenzijo. A vendar je to pripeljalo do točke, ko v Sloveniji dejansko nimamo niti enega samega vrhunskega (v smislu realne politične moči, s katero razpolaga) politika, za katerega bi lahko rekli, da s svoje pozicije v celoti zagovarja reči varstva okolja, trajnosti, zelene politike in stoji za njimi.
Zdi se mi, da je za slovensko »zeleno prihodnost« ključna tudi ta, sedaj odsotna, politična razsežnost. Kje lahko pričakujemo, da bo vzniknila? Med političnimi strankami zelo težko. Politiki, ki znotraj močnih strank zastopajo okoljsko stvar, k realnemu procesu odločanja niso pripuščeni - zgodba o TEŠ 6 je tu spet nazorna. Celo politično zelo močni Gregor Golobič je v svojem nasprotovanju TEŠ izzvenel osamljen. Zunajparlamentarne zelene stranke pa so fragmentirane in šibke iz dveh razlogov. Eden je sistemski, saj je parlamentarni in medijski prag postavljen previsoko za majhne stranke. Drugi pa je ideološki in značilen za vse evropske zelene stranke: zelena politična ideologija ne obstaja in zelene stranke so fragmentirane po vsem političnem spektru od levice do desnice, zato je njihovo sodelovanje pogosto ne samo nemogoče, temveč tudi nesmiselno.
Najvitalnejša možnost zelene politike se mi zato ta trenutek zdi aktivizem. Kot je nedavno v Ljubljani dejal britanski okoljski mislec in prekaljeni aktivist George Monbiot, je ena redkih stvari, ki presenetljivo delujejo na politike, množica jeznih in odločnih ljudi, ki zahtevajo, da jih slišijo in upoštevajo. Seveda ne smemo biti naivni - tudi okoljski aktivizem ni odporen proti populizmu in zmotni interpretaciji. A ta trenutek je daleč najboljša, če ne edina možnost za politizacijo cilja zelene Slovenije.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.