Peter Petrovčič

14. 4. 2011  |  Mladina 15  |  Politika

»Zavedam se, da je to tudi nasilje nad otroki ...«

O tem, kako romske otroke v baraki pred osnovno šolo tuširajo, preden jih spustijo k pouku

»Ammesty International in romska skupnost poročata, da uradniki javne šole v Novem mestu zahtevajo od romskih učencev tuširanje v šolskih kopalnicah, preden gredo k pouku, in jih s tem izpostavljajo smešenju in poniževanju,« piše v poročilu o človekovih pravicah ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2010. To bi bil element diskriminacije in segregacije romskih otrok, oboje pa je v slovenskem šolskem sistemu prepovedano že vsaj, odkar se je leta 2008 nehal izvajati bršljinski model poučevanja romskih otrok v ločenih učilnicah ali celo ločenih poslopjih. Da romske otroke v praksi še vedno ločujejo od drugih, smo pisali pred kratkim. Zdaj še o kršitvi človekovih pravic, na katero nas opozarja ameriško zunanje ministrstvo, oziroma o tem, kako učitelji umijejo romske otroke, preden jih spustijo v razred.
Odločili smo se preveriti razmere na Osnovni šoli Leskovec pri Krškem, kjer so še ne tako davno romske otroke poučevali in tudi tuširali v baraki, ločeni od šolskega poslopja. Ravnatelj Anton Bizjak, drugače od mnogih drugih, ki skrbno skrivajo takšno ali drugačno diskriminacijo romskih otrok v šolah, o teh stvareh govori odkrito. Z romskimi učenci in njihovimi starši, pravi, ima 30 let izkušenj: »Res je, romske otroke vsak dan tuširamo in tudi sicer higiensko pripravimo za integracijo.« Pod tuš ne gredo vsi otroci, predvsem tisti ne, ki imajo doma vodo, a ti so v manjšini. »Kadar je treba, pa umijemo tudi te otroke. Nečesa se morate zavedati. Če dobimo otroka, ki zaudarja, ga ne moremo integrirati in zahtevati od drugih otrok, da se z njim družijo. Otroci so otroci, med njimi ni diplomacije in povedo, da se z njimi ne bodo družili, ker smrdijo,« pojasnjuje Bizjak. Nato pa dodaja: »Poglejte, prvi so za svoje otroke odgovorni starši, in če ti ne znajo ali nočejo skrbeti za higieno svojih otrok, moramo to početi mi.« Bizjak sicer meni, da niti odsotnost vode ne more biti razlog za nehigieno, da po drugi svetovni vojni tudi veliko domačinov ni imelo vode, »pa so družine že našle način, da so umile in uredile otroke, preden so jih poslale v šolo. Danes pa je vode dovolj vsepovsod, in kdor hoče biti čist, je lahko. To morajo razumeti tudi starši romskih otrok.«
V praksi za jutranje tuširanje romskih otrok skrbi romska pomočnica. Ko se otroci s kombijem pripeljejo v šolo, se najprej slečejo in gredo pod tuš. Ko se umijejo in si posušijo lase, se preoblečejo v druga, »šolska« oblačila. Vse to se dogaja v poslopju, ločenem od šole, bolje rečeno v bližnji baraki. V preteklosti so v Leskovcu romske otroke umivali tudi v kopalnici pri telovadnici, a Bizjak pravi, da se to ni obneslo: »Takrat so bili naši Romi še bolj nomadski, živeli so v šotorih in je bilo zaradi tega higiene še manj. Vsi so me spraševali, kako sploh zdržim tam v času kopanja, in sem jim pojasnil, da zajamem sapo, in ko pridem mimo kopalnice v telovadnico, sapo izpihnem in lahko spet normalno diham. To so dejstva, ne morem pomagati.« Ker se je pritisk neromskih otrok in predvsem njihovih staršev stopnjeval, so v baraki poleg šole uredili dve kopalnici, eno za romske dečke in drugo za romske deklice. »Če bi imeli prostor za dodatni kopalnici v šoli, bi to uredili v šoli, a tega prostora ni,« pojasnjuje Bizjak.
Jasno je, da je higiena pomembna in da je nekako treba poskrbeti za čistočo v šoli. Pa vendar, ali so romski otroci res vsak dan v tako slabem higienskem stanju, da jih je treba dan za dnem izpostavljati stigmatizaciji in »smešenju in poniževanju«, kot temu pravijo uradni ameriški zagovorniki človekovih pravic? »Zavedati se morate, da kurijo drva zunaj in znotraj hiš, in ko se obleka navzame tega dima, je to hud smrad. Ne morem zahtevati, da drugi otroci sprejmejo romske otroke takšne, kot pridejo. Če bi to zahteval, bi me starši drugih otrok za vrat obesili,« odgovarja Bizjak. Kaj pa romski otroci in starši, kako pa oni sprejemajo nenavadno prakso? »V glavnem so na to že privajeni, saj so se že tudi njihovi starši, ko so bili majhni, na enak način kopali pri nas. To počnemo že trideset let, vse odkar našo šolo obiskujejo tudi romski otroci.«
Vendarle pa enak položaj 30 let pomeni, da nekaj vsi skupaj, predvsem pa občinske oblasti, ki so najbolj odgovorne za ustvarjanje človeka vrednih bivalnih razmer tudi za Rome, delajo narobe. A to seveda ni odgovornost osnovne šole in ravnatelja. Čeprav se ultrarealistični pogled tega na Rome zdi neprimeren za ravnatelja osnovne šole, pa se je osnovna šola, ki jo vodi, vključila v projekt Dvig socialnega in kulturnega dialoga v romskih naseljih. Gre za projekt, ki ga vodi Inštitut za narodnostna vprašanja in ga večinoma financira Evropska unija, predvideva pa vsakodnevno prisotnost strokovnjakov za delo z Romi v romskih naseljih in
izobraževanje staršev in njihovih otrok o pomenu izobrazbe, znanja slovenskega jezika, urejenih bivalnih razmer ... V okviru tega projekta so v romskem naselju Kerinov Grm, iz katerega prihajajo tudi otroci, ki jih pred šolo umivajo, pred dnevi odprli vrtec za prehodno predšolsko vzgojo, kjer se bodo v prihodnje izvajale omenjene dejavnosti.
»Prek tega projekta želimo priti v družino in jih naučiti tudi osnovnih higienskih pravil igre. In verjamemo, da nam bo uspelo. Sčasoma bo kopalnica, ki jo imamo sedaj, postala nepotrebna. Potem bo tudi izključenosti Romov vse manj,« razlaga Bizjak, ki se kljub vsemu zaveda vprašljivosti sedanjih metod dela z romskimi otroki. »Zavedam se, da je to tudi nasilje nad otroki, če se morajo pred šolo tuširati, ampak morate me razumeti, da v šoli lahko delo poteka nemoteno samo, če so izpolnjeni neki higienski pogoji za to.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.