Vesna Teržan

21. 4. 2011  |  Mladina 16  |  Družba

Arhitektura je umetnost prostora

Povojna generacija slovenskih modernistov: Stanko Kristl

Osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju

Osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju
© Miran Kambič

»Še vedno je aktiven, prav zdaj projektira širitev urgence UKC v Ljubljani in trakt DTS, pa še eno famozno pritlično stanovanjsko hišo v Ljutomeru. Super je!« o Kristlovi ustvarjalnosti pripovedujejo študentje arhitekture.
Arhitekt Stanko Kristl (profesor in izredni član SAZU) je eden najvitalnejših 89-letnikov (rodil se je leta 1922 v Ljutomeru), suh, trdoživ gospod, ki je do nedavnega še predaval študentom, še vedno pa redno komentira aktualne urbanistične in arhitekturne zagate domače srenje. Ljubljansko oblast in arhitekturno stroko je med drugim poskušal opozoriti na nevarnosti terena pri gradnji podzemne garaže na ljubljanskem Kongresnem trgu, a sta ga, žal, preslišali. Še prevečkrat se pri nas presliši glas modrih, starejših ljudi. Kristl je bil že od nekdaj kritičen, razmišljujoč, študiozen. Štejemo ga med povojne slovenske moderniste in vsako nalogo, ki se je je lotil, je preštudiral do obisti - pa najsi je šlo za projektiranje šol in vrtcev, bolnišnic ali stanovanjskih blokov. »V arhitekturi me nikoli ni zanimalo ponavljanje ali konfekcijska arhitektura. Stvar je sicer dobičkonosna, notranjega zadovoljstva pa ne daje. Hkrati se zavedam, da so brezkompromisne arhitekturne rešitve redkost, če sploh so. To je tako kot s svetimi resnicami, saj je edina sveta resnica to, da jih ni! Arhitekturno snovanje je preplet razlogov za in proti, tehtanje kriterijev, iskanje reda, vgrajevanje iracionalnih vrednot izrazne govorice, pripovednosti ... je sinteza duhovnih in racionalnih dejavnosti.« Še ko je bil študent, si je za cilj postavil, da mora ob vsakem novem projektu stopiti korak naprej, prepričan, da mu bo le to prineslo osebno rast in napredovanje v spoznavanju arhitekture. »Navsezadnje mora tudi vsak natečajni predlog povedati kaj novega. Le tako ga bo opazila dobra žirija,« je prepričan Kristl.
Stanko Kristl je študiral pri Edvardu Ravnikarju, z njim sodeloval pri več študijskih nalogah, natečajih in tudi realizacijah. Po diplomi leta 1954 je ostal še pet let Ravnikarjev asistent, tako je njuno sodelovanje naneslo skupaj štirinajst let. Še v času študija je sodeloval pri urbanistični zasnovi študentskega naselja v Rožni dolini v Ljubljani, tudi pri idejni zasnovi stolpnic v tem naselju, pa stolpičev za univerzitetne profesorje na Mirju, sodeloval pri zazidalnem načrtu Kidričevega pa pri stanovanjsko-poslovnem objektu v Kranju in pri idejni zasnovi kirurške klinike v Ljubljani. Na mednarodnem natečaju za ureditev otoka Ruissalo pri Turkuju na Finskem je kot sodelavec profesorja Ravnikarja dobil tretjo nagrado. V komisiji je bil tudi veliki Alvar Aalto. Ob obisku v Aaltovem ateljeju se je Kristl z njim dogovoril za delo v biroju, a ponudbe pozneje ni izkoristil. Še pred diplomo je sprojektiral nekaj zasebnih hiš v Ljutomeru, kmalu po diplomi realiziral nekaj spomenikov NOB, a prvi pomemben primer Kristlove arhitekture je stanovanjski blok na Prulah. Sam pripoveduje: »Takratno slovensko stanovanjsko načrtovanje se mi je zdelo v primerjavi s tistim v skandinavskih deželah skrajno togo in nedomiselno. Menil sem, da je treba v naš prostor vnesti svežino in tipologijo odprtega stanovanjskega tlorisa z bolj kulturno obravnavo predvsem sklopa dnevno-bivalnega dela.« V univerzitetni blok na Prulah v Ljubljani mu je uspelo namesto bivalne kuhinje umestiti prelivajoč se tridelni prostorski princip dnevno-bivalnega sklopa: dnevna soba, jedilnica in kuhinja z vgrajeno popolno opremo; tudi spalnica je imela vgrajeno omaro. Tisto, kar še danes očara, je uporaba »francoskih oken«. Ta stanovanja so bila namenjena asistentom ljubljanskih fakultet, torej mladim družinam z otroki. Pri projektiranju je imel v mislih majhne otroke, ki se premikajo po stanovanju po vseh štirih in raziskujejo svoj mali svet. Kristl poudarja: »Za otrokov vsestranski razvoj je nadvse pomembno, kako si širi obzorje v najzgodnejšem življenjskem obdobju.« Francoska okna, ki segajo do tal, je namenil tem malim ''plazivčkom''. Torej jih ni uvedel zaradi oblikovnih ali estetskih razlogov, ne, v ta stanovanja jih je vpeljal zaradi majhnih otrok in širitve njihovega obzorja. Z načrtnim in poglobljenim študijem prostorov za otroke se je ukvarjal tudi v času, ko je projektiral šole in vrtce. V času načrtovanja vrtca Mladi rod (1969-72) na Črtomirovi ulici v Ljubljani je pripravljal doktorat in zanimalo ga je vprašanje prvinskega prostora. »Gradnja vrtcev in šol se v marsičem razlikuje od gradnje drugih objektov. Pri teh projektih sem najprej temeljito preštudiral psihologijo in fiziologijo otrok. Jasno mi je bilo, da čista tehnologija ni zmožna zagotoviti notranjega zadovoljstva, posebej ne otroškega. Vemo, da prostora ne dojemamo le vidno, ampak z vsemi čutili. Pri gledanju je vključena razsežnost, pri poslušanju smer, pri lastni zaznavi telesa odnos do smeri, celo pri vonju čutimo nekaj prostorskega, poleg tega pa je za otroka posebej pomembno čutilo tudi otip.« Kristl opozarja, da se pri šolah in vrtcih pogosto pozablja na otroško merilo, saj je tri- ali večmetrska višina prostora za otroka močno pretirana in njegov občutek zavetja je ogrožen. Potrebne so tudi izbira ustreznih materialov pa povezave objekta z naravo, domačnost in ustrezna višina prostora: »Skratka, šola naj bo optimističen ambient in vrtec oblikovno vabljiv prostor.«
Kristlov izraz prvinski prostor se nanaša na nezavedno zaznavanje prostorske izkušnje že v uterusu in tudi na prva zavetja v zgodovini človeštva. V vrtcu na Črtomirovi ulici v Ljubljani je ta razmišljanja prevedel v neortogonalno in konoidno oblikovan igralni prostor, zanimal ga je osebni (zavestni) prostor malih prebivalcev vrtca in ločevanje funkcionalnega sveta odraslih od sveta otrok in njihove igre. V obrazložitvi koncepta je Kristl v reviji Sinteza (št. 13-16, 1969/70) napisal, da so pri iskanju rešitev prvič uporabili sanitarno-tehnične izkušnje, pridobljene pri projektiranju bolnišnic; gre za ločevanje čiste in nečiste cone, za filter. Skratka, poti staršev so dosledno ločene od poti otrok in vzgojiteljic. Vrtec je razdeljen na posamezne paviljone, namenjene otrokom, in na servisni objekt. Komunikacijo notranjega prostora vrtca z naravo pa je dosegel s podaljšanjem notranjega prostora na teraso, to je načelo, ki je v sodobni arhitekturi vseprisotno. Celotna fasadna opna, ki deli igralnice od okolja, je zastekljena in se z drsnimi smučnimi okni odpre na teraso.
Tudi šola dr. Franceta Prešerna v Kranju (grajena 1965-68) je bila novost in je nastala po natančnem premisleku, kaj naj šolski prostor ponuja učencem. Je prva šola z dvoetažno stopničasto fasado. Etažni zamik učencem omogoči dve ravni pogleda navzven - na zemljo in proti nebu; šolska avla se razširja v ozelenjeni atrij in ob primerni vzgoji lahko otrok doživlja letni cikel flore. Kristl se je pri projektiranju šole tega tipa zgledoval pri danskem arhitektu Arneju Jakobsenu, ki se je zavedal, da je južna orientacija za razrede najugodnejša. Jakobsen je domislil stopničasto oblikovan razred z dodatnim svetlobnim pasom; ta zaradi poševnega stropa zagotavlja primerno osvetljenost celotnega razreda. Osnovni gradbeni element v Kranju je beton in vsi inštalacijski vodi in izpusti so bili vbetonirani sočasno s stenami.
Poleg vrtcev in šol je bila ena najodgovornejših nalog, ki se jih je Kristl lotil, gradnja bolnišnic. Zgradil jih je več, a ob pripravah na natečaj za Univerzitetni klinični center - UKC (1968-77) v Ljubljani se je skupaj s skupino sodelavcev lotil natančnega študija. V tem času pri nas ni bilo ustreznih analiz, ni bilo poklica tehnološkega analitika in sistematičnega spremljanja dogajanja pri gradnji bolnišnic. Tako se je lahko vsak arhitekt, ki se je lotil te naloge, izgubil v medicinskih vprašanjih, namesto da bi se osredotočil na arhitekturna. Kasneje je metodologija projektiranja bolnišnic postala vzorec za vse velike in zahtevne gradbene posege. Kristl pravi, da imajo danes arhitekti na razpolago kakovostno strokovno literaturo, tudi ustrezne strokovne institucije, izsledke raziskav in poseben kader - medicinske tehnologe. Arhitekti naj bi tako ne bili več odvisni od zdravniških analitično nepreverjenih programsko-prostorskih zahtevkov. Kristlova delovna skupina je bila povezana s svetovnimi projektantskimi arhitekturnimi krogi, ki so pripravljali tehnično dokumentacijo ali pa že gradili podobne objekte. Vpeta je bila tudi v sodelovanje z raziskovalnimi institucijami v Evropi, Kanadi in ZDA. »Aktivno sem sodeloval na mednarodnih kongresih bolnišničnega združenja, kjer smo sklenili veliko osebnih poznanstev in vzpostavili stike z najpomembnejšimi usmerjevalci bolnišnične gradnje. Eden izmed njih je bil Gordon Friesen, pravi ameriški revolucionar bolnišničnega snovanja. Tesno povezan sem bil tudi z danskimi arhitekti. Dvosmerna izmenjava zamisli in načrtov v nastajanju je koristila obema stranema. Na splošno pri takih izmenjavah nisem nikoli opazil kakšnega nezaupanja ali ljubosumja. Po študijskih pripravah smo predložili projektni predlog. Tlorisna zasnova osemnajstetažne zgradbe je spominjala na hrastov list, kar je izhajalo iz težnje po južni orientaciji čim več bolniških sob.« Predlog je bil tako svojstven, da je državni sklad želel strokovno oceno Mednarodnega inštituta za gradnjo bolnišnic iz Düsseldorfa. Kristl pravi: »Ko sem v Düsseldorfu predložil videnje naše delovne skupine, so bili zlasti mlajši nemški kolegi navdušeni nad oblikovno posebnostjo in tehnološko neoporečno zasnovo posteljnega objekta. V Slovenijo smo se vrnili s potrjenim projektom, a kljub temu so se pojavile finančne težave. Naša projektna skupina je bila razpuščena. Čez leto ali dve je projekt nadaljeval drug projektant. Po njegovih zasnovah so zgradili sedanjo osemnadstropno posteljno zgradbo, ki usodno posega v prostorsko zamejitev diagnostično-terapevtskih in servisnih objektov (DTS) in je hkrati ponovitev tako imenovane nemške posteljne enote. Ker niso poznali bolnišnične tehnologije, so pri nadaljnjem delu obtičali v slepi ulici.« Kristl se je ponovno vključil v gradnjo UKC, ko je bil sklad prisiljen razpisati natečaj za ves preostali program, torej za okoli 50 tisoč kvadratnih metrov površine, za tako imenovane objekte DTS. »Nisem takoj privolil v sodelovanje, a na prigovarjanje Nade Kraigher in ker so bila za menoj štiri leta in pol trdega dela študijskih in projektnih poskusov, sem privolil, da sodelujem pri natečaju. Sodobne bolnišnice so v nenehnem razvoju, projekt, ki sem ga predložil pod geslom ''Rast'', je prevod tega bistvenega bolnišničnega fenomena v arhitekturni jezik.« Kristl razlaga, da gre v bolnišničnem kompleksu za dve t. i. klinični cesti, med kateri se umeščajo posamezne medicinske in paramedicinske dejavnosti. Cesti se podaljšujeta proti severu in jugu, med njiju se vgrajujejo nove funkcionalne enote, obnje pa tudi posteljni objekti. Poudarja, da UKC deluje brez posebnih posegov že 35 let prav zaradi takšnega koncepta rasti, notranje fleksibilnosti in adaptabilnosti, ter mu napoveduje še dolgo delovanje.
Posebno pa je Kristlu pri srcu prva faza Izolske bolnišnice, v nadaljevanju, v drugi fazi, pa so jo popolnoma skazili. A prav Kristlovo prvo fazo so v ameriški strokovni reviji posebej poudarili kot vzorčni primer humanega bolnišničnega nagovora pacienta, o njej je pisal tudi Udo Kulterman.
Med Kristlove zgodnje projekte sodijo še atrijske hiše (1960-65) na Borsetovi ulici v ljubljanskem Trnovem. Gre za niz petih pritličnih hiš, vsako z nekoliko drugačnim tlorisom in s pripadajočo garažo in vrtom. S temi vrstnimi hišami je Kristl pravzaprav uvajal v naš prostor stanovanjski tip, ki se je rodil že v starem Rimu, v začetku 20. stoletja pa so ga ponovno oživili v Nemčiji. Najpogosteje nanj naletimo v Skandinaviji; Finci so po drugi svetovni vojni vrstne pritlične hiše razvili v rentabilno in prijetno bivalno enoto. Materiali, ki jih je Kristl uporabil pri svojih petih vrstnih hišah, so steklo, les in močno oranžna opeka, ki zaznamuje zunanjost hiš in tudi interjer. Streha z vmesno prezračevalno plastjo hišo varuje poleti pred pregrevanjem, pozimi pa pred kondenzom in zamakanjem. Z umeščanjem dnevnega sklopa čez vso širino objekta so se odprle nove oblikovne možnosti, hkrati tudi možnosti ustvarjanja vedrega bivalnega ozračja z različnimi pogledi pa časovno zamaknjeno osončenje in raznolikost osvetljenosti. Kristl se je pri načrtovanju držal maksime, naj tudi stanovanjski tloris materializira misel, da je prostor tridimenzionalni likovni fenomen in hkrati umetnost oziroma neoprijemljiva duhovna prvina.
Kristl je eden izmed odličnejših slovenskih arhitektov modernistov, hkrati pa je pomemben tudi kot teoretik, pisec analitičnih študij in kritik. Že nekaj let se pripravljata njegova pregledna razstava in monografija; avtorja sta arhitekta in raziskovalca Tina Gregorič in Tadej Glažar, ki sta nam tudi omogočila vpogled v dokumentacijo in fotografski arhiv. Vrednost in pomen arhitekture Stanka Kristla pa je slovenska družba zaznala že zgodaj in mu leta 1964 podelila nagrado Prešernovega sklada za trgovsko-stanovanjski blok v Velenju, leta 1970 Prešernovo nagrado za šolo dr. Franceta Prešerna v Kranju, za DTS-objekte UKC v Ljubljani pa leta 1976 Župančičevo nagrado. Leta 2009 je prejel dve nagradi za življenjsko delo - Plečnikovo medaljo in Trendovo nagrado.

KJE IN KAJ JE ZGRADIL STANKO KRISTL

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.